Aljoša Toplak: Konec in nič


Konec in nič
Aljoša Toplak

»Kje sva?« je vprašal Svetopolk.

Bitje, ki se je imenovalo ˝?˝, ni spregovorilo. Zavito v plašč je tiho lebdelo v temi, nerazpoznavna senca v blagu. Na to, da tudi ono ne ve odgovora, Svetopolk ni hotel pomisliti. Po svojih najboljših močeh si je skušal o celotnem pripetljaju sploh nič ne misliti.

Zadržal je dih in pogledal okoli sebe, da je videl temo levo, temo desno. Temo zgoraj, temo spodaj. Vse, kar je ta svet poznal, je bila rumenkasta svetloba isker, ki so se vile okoli zaprtega portala.

Svetopolk se je obrnil k skrivnostnemu bitju. »Spravi naju stran od tod!«

Ni se odzvalo.

Morda je bila zgolj navadna tema. Nekje v nekakšnem svetu, ki ga je Svetopolk lahko razumel – je upal. In vse, kar je bilo treba, je bilo prižgati luč.

Ampak, zakaj je potem bil njen občutek tako drugačen? Zakaj ga je pritiskala v prsih in mu jemala dih? Zakaj je stal trdno na tleh in se počutil, kot da je obrnjen na glavo?

Sililo ga je na bruhanje.

Da se ne bi prepustil kaotičnim mislim, je portalu obrnil hrbet in stopil stran. Nato še en korak. Ko se je porodila nova misel, je naredil še enega. Potem je dolgo tako hodil, naravnost naprej. Samo, da bi jih pregnal, žgoča vprašanja.

Svetla točka, kjer je stal portal, se je manjšala. Hoja Svetopolka je postajala težka, kri mu je divje butala v glavo. Naredil je naslednji korak.

Luč.

Pred seboj je zagledal luč! Bila je kot oddaljen izhod na koncu tunela. Pogledal je zase in videl šibko svetlobo portala. Stal je na sredi tunela teme, na poti k svobodi!

Z novim zagonom je stopil naprej. In še naprej. In še – pa če bi bilo treba, bi tako nadaljeval v neskončnost. Vse, kar je Svetopolk potreboval, je bil cilj. Cilj, ki ga je bilo mogoče razumeti. Tedaj ga je gledal v daljavi in ga ne bi moglo nič ustaviti pred tem, da ga doseže. Utrujeno se je nasmehnil in naredil še en korak.

Ko se je približeval svetlobi, je zagledal rumene iskrice, kako se vijejo okoli portala. Ob njem je lebdela vreča blaga, skrivnostno bitje v plašču.

Svetopolku se je zvrtelo. »Kako si prišel sem?«

˝?˝ se ni odzvalo. Menda se ves čas ni premaknilo. O tem je skušal Svetopolk ne preveč razmišljati – ampak prekleto!

»Ta svet mi ni všeč.« je rekel Svetopolk in se ugriznil v ustnico. Globoko je vdihnil. »Kam sva zabredla? Prosim te!« Imel je dovolj. Dvignil je nogo, nameril v portal in–

Raje ne bi storil tega.

Ko je v glavi zaslišal glas, je Svetopolk otrpnil. ˝?˝ se je obrnilo proti njemu.

Ljudje ste v nekem obdobju govorili o ne-evklidskih geometrijskih prostorih. Morda ravno v obdobju tvojega življenja. Jih poznaš, Svetopolk?

Odkimal je.

Škoda. Ta svet ni takšen, a se bi se s prispodobo v njem lažje znašel.

»Samo stran od tod hočem!« je rekel Svetopolk.

Ne bo šlo, Svetopolk. Oče Leibniz je o vašem svetu govoril kot o najboljšem možnem svetu, kar je med vašo vrsto izzvalo salve posmeha. Mnogi so takrat nergali, nehvaležni za svet, ki smo jim ga dali. Zato si želim, da si dobro pogledaš tega.

Svetopolku je v grlu zrasel cmok. »Sva v peklu?«

Tistemu, ki ga je skovala človeška domišljija? Oh, ne. Pekel si lahko predstavljaš. Pekel lahko razumeš. Pokazal ti bom nekaj veliko hujšega.

Ko je portal izginil, je dokončno zavladala tema. Ostala je samo neskončna globina niča. Brez teže. Brez zraka. Brez Svetopolka.



Konec in nič je kratka eksperimentalna zgodba, v kateri se avtor poigrava s koncepti nedojemljivega.

Komentarji