[Recenzija] Deadhouse Gates - Steven Erikson


Torej, uspeli ste se prebiti skozi prvo knjigo v seriji. Počutite se že dodobra umeščene v novem fantazijskem svetu, poznate delček ozadja zgodbe in poistovetili ste se z glavnimi osebami. Odprete drugo knjigo in ... nov kontinent, drug čas in razen peščice poznanih imate pred seboj celoten ansambel novih likov. Ponovno na začetku ... Pa ste res?

Deadhouse Gates (Vrata hiše smrti) je druga knjiga v epski fantazijski seriji Malazan Book of the Fallen avtorja Stevena Eriksona. Od scenarističnih zametkov prve knjige do izida druge je minilo skoraj deset let, kar se kaže v neprimerljivo boljšem stilu pisanja, ki kljub kompleksnosti nikoli ne postane zmedeno ali okorno.
Preberite še: [Recenzija] Gardens of The Moon: Steven Erikson
Z izboljšanjem stila pa nikakor ne izgine Eriksonova značilna barva pisanja - še vedno smo deležni ogromnega števila metafor in neizmerno bogatega besednega zaklada. Grajenje sveta in spoznavanje njegove zgodovine se elegantno vključi v razvijanje same zgodbe in pogovore med liki. Ti pa so, v primerjavi s prvo knjigo »globlji« in z njimi se lažje poistovetimo.

Počasen vmesni razvoj zgodbe na koncu nagrajen

Kljub preskakovanju med različnimi perspektivami, ni večje zmede, saj je število oseb nekoliko zmanjšano, sami prehodi pa bolj očitno razdeljeni. Podobnost s prvo knjigo v sami strukturi zgodbe lahko najdemo proti koncu, kjer zopet sledi »filmski« zaključek, ko se vse razdeljene zgodbe združijo in pričnejo razreševati.



Akcijski vrhunec predstavlja lep kontrast srednjemu delu knjige. Tu sledimo zelo počasnemu razvijanju zgodbe in kljub nekaj manjšim preobratom je ta del na čase precej nezanimiv. Veliko je ponavljanja in (ne)dogajanja, ki se na prvi pogled vrti v krogu.

 To nikakor ne pomeni, da osrednji del nima smisla in je za zgodbo povsem nepotreben. Prav na mestih, kjer se zgodi najmanj za napredovanje glavne zgodbe lahko preberemo nekaj najlepše spisanih stavkov v knjigi. Erikson genijalna uporaba besed vzbudi močna čustva pri bralcih.

Nova knjiga, nov kontinent

Zgodba se odvija na kontinentu, katerega glavna pokrajinska značilnost so puščave in savanske planjave. Spremljamo nekaj starih znancev iz prve knjige in precejšnje število novih, le nekaj mesecev po zaključku dogajanja iz prve knjige.



Čeprav je v ospredju dogajanja več desettisočglava množica vojakov, ki poskuša zavarovati ubežnike pred nenehnimi poskusi genocida s strani svete vojske Vrtinca, Erikson ne pozabi na posameznike. Njegovo neizmerno doživeto prikazovanje trpljenja nam večrat vzbudi občutke žalosti, ko se poistovetimo z begunci.

Premisa ostaja boj med Malaškim imperijem in uporniki, tokrat na drugem koncu sveta. Osrednja tema so tragedije in nepravičnosti, ki se največkrat pripetijo prav ljudem, ki niso ničesar krivi in se ne postavljajo ne na eno ne na drugo stran dveh nasprotujočih si velesil. Skozi misli in besede pričujočega imperialnega zgodovinarja lahko zares občutimo trpljenje in grozote.

Manj kaosa in lažje branje

Druga knjiga v Eriksonovi epski fantazijski seriji je, gledano s tehnične plati, spisana veliko bolje od prve. Vendar to pomeni, da izgubimo tudi nekaj skrivnostnosti in zmede, ki je lahko predmet občudovanja v prvi. Zgodba je še vedno posebna in zanimiva, a se že nekoliko bolj približa strukturni urejenosti značilni za daljše zgodbe nasploh, kar lahko nekatere oboževalce Vrtov lune zmoti.
Preberite še: Namiznice: Neusahljiv vir navdiha za pisanje 
Lažje branje in sledenje zapletom s strani bralca pa ne pomeni, da smo na slabšem pri sami kompleksnosti sveta in spoznavanju edinstvenih likov. Za ceno nekoliko počasnejšega razvijanja zgodbe dobimo ogromno število zgodovinskih podatkov, ki služijo boljšemu seznanjanju s fantazijskim svetom Eriksona in Iana Camerona Esslemonta

Sam mislim da je knjiga neprimerljivo kvalitetnejša od prve, tako s tehnične kot vsebinske plati, a imam občutek, da je še nekaj prostora za izboljšanje, sploh pri podajanju zgodbe in ohranjanju zanimivosti od prve do zadnje strani. Nedvomno pa nas zaključek knjige kar vabi k branju tretjega težkokategornika v tej seriji.


Erik


Komentarji