Ime igre: Apocalypse World
Apocalypse World je igra kolektivnega pripovedovanja zgodb in igranja vlog, pri kateri se skupina prijateljev zbere okoli mize, našili svinčnike, pripravi kocke in liste, ter ustoliči vodjo srečanja (t. i. Dungeon master), ki naše na novo nastale junake postavi zabavnim dogodivščinam naproti. O uspehu junakovih namer - in njegovi usodi - odloča met kocke. Slednje imejte v mislih ob branju - veselje, jezo, smeh in nejevero, ki so spremljali razplet zgodbe.
Prizorišče: Nekje sredi amazonskega gozda, neznano leto po veliki apokalipsi, ki na začetku 21. stoletja razdeja velik del sveta.
Ekipa: Drzni vodja motoristične tolpe Warwick; zagrenjeni klatež in plačanec Betty Butch; in moči pohlepen župan majhne postojanke komandant Tranh.
*
“Helikopter,” je dan pred tem kričal župan Tranh in kazalec dvigal visoko v nebo. “Je tik za obzorjem!” Domača postojanka je bila v zraku, norela je od veselja. Da, županu Tranhu je ponovno uspelo prepričati svoje podanike. Naš mojster govorništva je zadovoljno gledal po dvorišču, kjer so se bohotili ostanki strmoglavljenega helikopterja. Simbol velikega padca civilizacije, a hkrati simbol novega upanja. Ko jim bo helikopter spet uspelo spraviti na nebo, jim je zatrjeval župan Tranh, takrat se bodo rešili svojih tegob.
Zdaj so bili tukaj, sredi neusmiljene narave, na preži za morebitnimi kovinskimi deli, ki bi jim koristili pri gradnji. Župan ni pričakoval nič manj od popolnega uspeha - da bodo domov prinesli domala vse, kar bo potreboval za svoj helikopter. Betty ni pričakoval nič več od treh vijakov in dveh matic. Zato je bil še posebej presenečen, ko so nenadoma sredi neokrnjenega zelenja naleteli na ogromno betonsko stavbo, na kateri je pisalo “Kantovski raziskovalni kompleks”.
Tolpa se je skrila v zavetje grmovja in skupaj so opazovali dogajanje. Zasužnjeni znanstveniki so bili razmetani po velikanskemu dvorišču pred kompleksom, med njimi so se sprehajali ogabni nezemljani, z laserskimi pištolami v rokah. Situacija je bila več kot očitna, zasužnili so znanstvenike. Ti so nosili težke okove in prenašali debelo drevje na ramenih. Takrat je Betty spregovoril:
“To niso navadni znanstveniki. Filozofi so.”
“Filozofi?” je vprašal Warwick.
“Kantovci.” je pojasnil Betty.
“Kantovci?”
“To so filozofi s pretirano moralo.” Betty je znanstvenike na jasi gledal s prezirom, ko je razlagal: “Nikoli ne ubijaj. Vedno govori resnico. Te ideale jemljejo zelo resno. Prav neživljenjski so, ti ljudje.”
Warwick je pomislil. “Če jih rešimo, nam bodo verjetno znali priskrbeti vse, kar potrebujemo za Tranhov helikopter.”
Začeli so kovati načrt. Veliko je bilo predlaganih, a na koncu je zmagala brilijantna ideja, da se oblečejo v ovce (nek član tolpe je z neznanega razloga s seboj nosil ovčje kožuhe). Kajti, če bi takole, brez kamuflaže, planili med nezemljane, bi jih ti nemudoma pokončali. Ampak kdo bi streljal na nedolžne ovce? Tolpa se je strinjala, da je načrt izvrsten.
Tako so si nadeli kožuhe in se spustili na vse štiri. Počasi so se priplazili izza grmovja in se previdno bližali dvorišču. Nekateri nezemljani so to opazili in divje pograbili za svojimi pištolami.
“Karl,” se je zarežal en nezemljan. “Zgolj nedolžne ovce so.”
“Beeee.” je zabeketal Warwick.
“Pa res.” je odgovoril nezemljan po imenu Karl in povesil pištolo.
Načrt je deloval. Naše ovce so se jim prav nevarno približale. A nečesa niso dobro preračunali. Zasužnjeni znanstveniki - Kantovci - so se namreč zaprisegli zmeraj govoriti resnico. Immanuel Kant, veliki filozof 18. stoletja, jim je tako velel - “Zmeraj govori resnico!” Tako niso imeli izbire. Svoje rešitelje so morali izdati, vse za ceno Resnice.
Eden izmed znanstvenikov je pokazal na naše junake in monotono izjavil: “To niso ovce.”
Nezemljani si še enkrat dobro ogledajo “ovčice”. Takrat spoznajo resnico.
Tolpa plane pokonci, znebi se kožuhov in začne streljati na nezemljane - vse se presenetljivo dobro izteče. Brez praske obstojijo med razšetanimi nezemljani, ki so se v eni potezi spremenili v poraženo vojsko.
“To pa se je presenetljivo dobro izteklo.” je rekel Betty.
“Ste nas morali izdati?” je nejevoljno vprašal Warwick in se približal Kantovcu, ki jih je izdal.
Ta je pokimal. “Zmeraj moramo govoriti resnico. Tako namreč veli naš kategorični imperativ.”
Warwick je preslišal zakomplicirane besede. “Kaj?”
“Mi smo Kantovci.” je pojasnjeval Kantovec. “Mi zmeraj govorimo resnico. In nikoli ne udarimo človeka. Nikoli ne ubijemo. Niti v samoobrambi.” Pomislil je in z nosa izpihnil nekaj zraka, ko se je ozrl po dvorišču, svojih zasužnjenih bratih in napol razdejanemu kompleksu. “Hm,” je rekel. “Morda so nas zato tako zlahka zasužnjili.”
Warwick se je nasmehnil in pogledal Bettyja. “Ti pa res ničemur ne koristijo.”
“Tako je ta stvar s filozofi.” se je pridušal Betty. “Hej,” jih je vprašal. “Ta vaš kompleks, ali ima kakšne rezervne dele za helikopter?”
Kantovec je togo pokimal. “Ima vse, kar bi si utegnili želeti.”
“Atomsko bombo?”
“Tudi.” je kimal.
“Me hecaš?”
“Hecam se lahko zgolj tako, da govorim resnico.”
“Torej lahko zgolj vkorakamo noter in vzamemo vse, kar potrebujemo?”
“Tako je.”
“Brez pasti?”
“Vsaka past je laž, da je varno vstopiti.”
Betty se je zasmejal. “Ti so pa res nebogljeni.”
“Vse skupaj se je presenetljivo dobro izteklo.” je dodal Warwick. “Nagrabimo stvari, župan nas čaka.”
“Kaj pa s temi?” je vprašal Betty in pokazal na Kantovce.
“Zvežimo jih in jih vzemimo s seboj.” je predlagal Warwick. “Zabavni so.”
Se nadaljuje..?
Aljoša
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.