Aljoša Toplak: Naj prvi vrže kamen (Bronasta Supernova)



Naj prvi vrže kamen
Aljoša Toplak


Aleksej je na sebi začutil poglede. Čeprav je šepal, je to počel pokončno, brez da bi njegov obraz kazila čustva. Ni želel, da bi drugi vedeli, kako je njegova sprehajalna palica mnogo več kot zgolj okrasno sredstvo. To je bila nočna mora – vsak drug korak mu je na vrh jezika postavil kletvico. Zdrava noga, parajoča bolečina, zdrava noga, neznosna bolečina. Vendar ni zaklel. Stisnil je zobe in se zahvalil Bogu za življenje.

 Doslej je Aleksej dvakrat pogledal smrti v oči. V prvem soočenju je našel vero. V drugem, po katerem se še zmeraj ni povsem pobral, se ni mogel odločiti, kaj je našel. Vsekakor je Bog še imel načrte zanj, je sklenil. Zgolj čakal je na namige, ki bi mu razkrili, kaj bi naj ti načrti bili.

Približal se je množici na koncu ulice. Nekaj ljudi se je ozrlo in sosede dregnilo pod rebra. Brez obotavljanja so naredili prostor, da je lahko Aleksej stopil v sredino kroga, kjer je v snegu ležalo dečkovo truplo. Nad njim je klečal močno grajeni hrust, in molil.

Dvignil je pogled. »Prišli ste, oče.«

»Prišli, prišli,« je zamrmljal Aleksej in se na tihem vprašal, ali je kdo sploh sposoben razumeti, kakšen napor mu je ta kratek sprehod predstavljal. »Kaj se je zgodilo?«

Hrust je stiskal čeljust. »Pretepli so ga.«

»Takole so ga pretepli?«

»Tepli so se in obmetavali s kamni,« je rekel hrust, »oče, zlomili so mu lobanjo.«

Aleksej se je namrgodil. »Nesite ga v vežo, prav?« Ozrl se je po zbranih ljudeh, njihovih premraženih in nejevoljnih obrazih. Pomislil je, da bi moral reči kaj vzpodbudnega. Nekaj, kar bi jih potolažilo, v teh brezupnih časih.

A se je brez besed obrnil v smer, iz katere je prišel. Ljudje so že preživeli mnogo hujše stvari, je pomislil. Ni bil pri volji za pridige. Sicer pa niti ni vedel, kaj naj še reče. Hoja ga je žgala in mu pila kri. Želel si je zgolj vrniti domov in se uleči–

»Oče!« je nekdo zaklical.

S pogledom je sledil klicu. Pomahal mu je debelušen možakar, zavit v rjavi plašč. Tekel mu je naproti. »Ravno vas sem iskal!«

»Vasja,« je rekel Aleksej. »Ste me res?«

Ozrl se je po ulici, kjer se je počasi razkropila množica. V njuno smer so metali zvedave poglede.

Možakar po imenu Vasja je Alekseja premeril po dolgem in počez. »Kako je noga?«

»Ni je.«

»Ni je,« je ponovil Vasja in se zarežal. »Seveda je ni. Kako je nova noga?«

»Vsakič, ko naredim korak, pomislim na to, kako bi doktor Hermannu zavil vrat …«

Vasja se je prisiljeno nasmehnil. »Takšne misli se pa vam res ne spodobijo.«

»O tem, kaj se spodobi, naj odloča Gospod. Kaj bi radi?«

»Župan me pošilja,« je rekel Vasja.

Aleksej ga je nekaj časa molče gledal. Debelušen možakar je imel ličnice rdeče od mraza in nos rdeč od žganja. Bil je nizke rasti in njegove prašičje oči so nevarno bliskale nad priliznjenim nasmeškom.

»Delo imam.« Aleksej se je odpravil dalje po ulici. Ko je stopil na leseno nogo, mu je obraz trznil od bolečine.

»Ga nimamo vsi?« je vprašal Vasja. Za hrbtom je sklenil roke in mu sledil. »V teh težkih časih tudi dvanajst ur na dan ne opravi potrebnega dela. Takrat je treba racionalizirati, oče. Eno delo je pomembnejše od drugega. In če vas kliče župan, ste lahko gotovi, da gre za zelo pomembno zadevo.«

»Ljudje umirajo,« je zadihano rekel Aleksej, »in čakajo maziljenja. Kaj je lahko pomembnejšega od tega?«

»Preživetje ostalih.«

Aleksej se je sunkovito ustavil, da mu je po zasneženi cesti skorajda spodrsnilo. Težo je nagonsko premaknil na leseno nogo in zastokal od bolečine. Zadihal je in si želel, da ga debeluh nikoli ne bi videl tako šibkega. »Preživetje ostalih?« je vprašal.

»Vsekakor, Oče.«

»Kaj za vraga naj bi to pomenilo?«

»O tem vam bo želel povedati župan osebno.«

Ljudje so se že odpravili na svoja delovna mesta, tako da je sicer obljudena ulica zdaj pred njim zazevala prazna. Le hrust je dečka polagal v samokolnico in po snegu zarjul na vrh ulice, kjer je stala veža. Hladen veter je raznašal snežni prah.

»Že prihaja Veliki mraz?« je vprašal Aleksej in se grenko nasmehnil. »Prekleta reč.«

»Bolje, da več ne izgubljava časa,« je rekel Vasja.

Ko se je spustil po ulici, je skorajda ukazovalno pomignil. Čeprav mu je Aleksej stežka sledil, debeluh ni upočasnil koraka.

»Tako pa se menda spet ne mudi?« je vprašal Aleksej.

»Že ves čas se mi mudi. Ampak nisem želel siliti v vas.«

»Nekam čudni ste danes.«

»Se vam zdi?« je vprašal možakar, ne da bi se ozrl.

Nekaj časa sta molče hodila proti mestni hiši. Kljub mrazu je Aleksej od napora čutil vročico. Bolečina ga je kljuvala v stegno in mu po hrbtenici pošiljala boleče strele. Menda bi stokal, ko se pred debeluhom ne bi na vso moč skušal zadržati.

Mestna hiša je stala na glavni ulici ob Peči. Peč je bila gromozanska ovalna konstrukcija iz jekla, iznad katere sta se dvigala ogenj in gmota dima. Toplota, ki jo je proizvajala, je bila tako močna, da je grela polovico mesta in je na glavni ulici človeka kar prijelo, da bi si na plašču odpel gumb ali dva.

Točno to je debeluh tudi storil. »Hvala bogu več ne šparajo s kurjavo,« se je zasmejal.

Aleksej si je čelo zbrisal v rokav in ni odgovoril ničesar. S peklenskimi mukami mu je sledil skozi vrata mestne hiše. Tam sta mu visoka stražarja snela plašč in ga pretipala po dolgem in počez. Eden je potipal hlačnico in jo privzdignil, da je razkril leseno nogo.

»Torej je vse res, oče?« je vprašal stražar.

Aleksej je pokimal.

Stražar je pomignil proti županovi pisarni na koncu hodnika. »Lahko gresta.«

»Za vami,« je Alekseju rekel debeluh.

Aleksej ga je pogledal in se ozrl proti pisarni. Zajelo ga je zloslutje.

Počasi je šepal po hodniku in skušal dihati. Bolečina mu je najedala živce. Bil je na robu tega, da bi vzkipel. Opomnil se je, da se mora brzdati. Morda so ga želeli takšnega. Morda so samo čakali, da bo imel slab dan in storil neumnost. Aleksej jim je moral priznati, da so za to izbrali prekleto dober dan. Ustnice je stisnil v črto in potrkal na vrata pisarne.

»Naprej!« je skoznje prineslo pridušeni glas župana.

Debeli Vasja je stopil pred očeta in odprl vrata. »Kar naprej.«

Prekleta reč, je pomislil Aleksej. Kaj za vraga se pa temu mudi?

Vstopil je.

Župan je sedel za hrastovo mizo. Bil je visok suhljati plešec z naočniki, ki so se ves čas svetlikali pod nežno svetlobo, ki je prihajala od okna. Z gosjim peresom je nekaj zapisoval v zvezek, nato pa ga odložil. Vstal je in se priklonil.

»Hvala, da ste se odzvali mojemu pozivu,« je rekel in pokazal stol. »Prosim.«

Aleksej je hvaležno sedel. Rekel ni ničesar.

»Kako je noga?«

»Ni je.«

Župan je pokimal. »Tako je bolje za vas. Veste, bali smo se že, da ne bi preživeli.«

»Ste se res?«

»Smo, smo,« je rekel župan in se sprehodil po pisarni. Spogledal se je z Vasjo, ki je tiho stal v kotu. »Čeprav je med nama precej razlik in nesoglasij, oče, bi vseeno občutil veliko obžalovanje, če vas več ne bi bilo.«

Aleksej se je nasmehnil. »Nedvomno.«

»Pa je res, kar govorim.« Župan je roke sklenil za hrbtom in se zagledal skozi okno, tako da je Alekseju kazal hrbet. V belo nebo se je dvigal dim Peči. »Veste, kar zasmilili ste se mi,« je nadaljeval župan, »spomnili ste me na malega bratca, tudi njemu se je v ude zagrizel mraz. In takrat, tako rekoč v divjini, ni bilo orodij, s katerimi bi ga rešili.«

»Žal mi je.«

Župan je odmahnil. »Dolgo je že tega. Takrat smo trpeli, a se nismo predali. Na novo smo postavili civilizacijo, z upanjem na boljše čase. Človeštvo je padlo in se kot Feniks dvignilo iz svojih saj, zapomnite si to misel. Zakurili smo mogočen ogenj, prvi in najpomembnejši izum človeštva, in okrog postavili temelje naše male državice. Govorim seveda o Peči. Ko mraz pritiska, zakurimo močneje. Ne vdamo se. To je vera, ki človeka žene skozi ledeno dobo. To je vera, ki vam je rešila življenje, oče. Upam, da tega ne boste pozabili. Upam, da ne boste pozabili dobrega v zlu. Morda je to še edino dobro, ki ga je lahko najti.«

Aleksej se je namrgodil. »Hočete, da se vam zahvalim?«

»Nikakor!« je vzkliknil župan. »Ampak vedite, čigave plodove pobirate. Vedite, kdo je mesto uredil tako, da lahko doktor Hermann zdravi bolne, medtem ko gredo ostali na lov. Vedite, kdo je glava, brez katere bi se telo ljudi razbežalo – v mraz, kjer bi zagotovo umrli.«

»Nisem neumen,« je rekel Aleksej.

Župan ga je pogledal in se nasmehnil. »Nikakor. Vseeno sem vam želel te stvari še enkrat povedati.«

»Menda me niste klicali samo zaradi tega?« je vprašal Aleksej.

Župan je povesil pogled in s počasnimi koraki stopil do svojega sedeža. Ko se je spustil nanj, je komolce postavil na mizo in prste prepletel v skorajda odvetniški gesti. »Še zmeraj se ne razumeva. To vse govorim zato, da bi uvideli nujnost ukrepa, ki vam ga nameravam predlagati, Oče.«

»Kakšnega ukrepa?«

»Naša državica je zadnji košček dobrega na tem svetu. Zadnji odpor človeka proti naravi. Ko to propade … Propade vse.« Župan se je šibko nasmehnil. »Se potemtakem ne zdi razumno, da bomo storili popolnoma vse, kar je v naši moči, da bi jo zavarovali?«

»Ne, to se mi ne zdi razumno,« je rekel Aleksej in se namrgodil.

»Kaj se vam ne zdi?«

»Dobro vem, kaj mislite. In vi dobro veste, da takšnega posvetnega razmišljanja ne odobravam. Nekoč sem tudi sam tako razmišljal. Pred vsem tem, to tragedijo človeštva. Pravzaprav sem res verjel, da je vse dovoljeno. Moje življenje je bilo grešno. Moje skrbi nebistvene in umetne. Šele, ko je človeštvo padlo in sem se v zasneženi dolini soočil s smrtjo, mi je bil razodet obstoj kozmičnega zakonodajalca. In resnica, da obstaja Dobro, ki mu nič na tem svetu ni para.« Skorajda obsojajoče se je zazrl v župana. »Ukrepajte, kakor želite. Če se boste obrnili proti Božjim zakonom, v božjih služabnikih ne boste našli drugega kot sovražnika.«

Župan je ustnice stisnil v črto in v naočnikih se mu je odbijala svetloba, da Aleksej ni mogel videti njegovih oči. »Zakaj pa mislite, da to nameravam?«

Aleksej je skomignil. »Če je človek za preživetje pripravljen storiti popolnoma vse, se bo slej ko prej obrnil tudi proti Bogu. Ali pa sem vas narobe razumel?«

»Hm,« je dahnil župan, »tole mi pa ni všeč. Že prej ste se mi zmeraj zdeli fanatik, zdaj pa vidim, da je ponovno srečanje s smrtjo stvari zgolj poslabšalo. Povejte mi, oče. Ste pripravljeni storiti popolnoma vse za svojega Boga?«

»Samo to, kar mi dovolijo Božje postave.«

Župan se je namrgodil. »Veste, v teh izrednih pogojih ima človek samo eno izbiro. Obrne se proti Bogu, ali pa se obrne proti človeštvu in mu pusti umreti. Na delu gledamo dve miselnosti, ki sta vse manj kompatibilni. Kaj bomo glede tega storili, oče?«

»Žal mi je, ampak ostal bom pri svojem,« je rekel Aleksej. »Če se boste pri reševanju mesta poslužili zločina, boste kmalu spoznali, da ga več ni vredno reševati. Ni dovolj, da so v naših tovarnah otroci? Da smo omadeževali čista in brezmadežna bitja, jim nadeli težke uzde, da bi s svojimi premraženimi rokicami poganjali družbeni voz? S tem kvarimo človekovo naravo. Zgolj pomislite na dečkovo truplo, ki so ga prejle našli. Otročad ga je ubila! Se vam to zdi normalno?«

»Nikakor,« je rekel župan.

»Pa kaznjenci, ki delajo, dokler ne omahnejo? Nalagate jih na vozove in mečete v Peč. Pa ljudje, ki jim v juho sipljete žagovino? In bolniki, za katere ni prostora in jih puščate umreti? Pa ukazi lovcem, naj ranjene brate pustijo za seboj? V kakšen poden ste še pripravljeni zabresti? Kakšen zločin ste pripravljeni storiti?«

»Oooo, največjega izmed vseh,« je rekel župan, »reševal bom življenja.«

Aleksej se je šibko nasmehnil. »Ja, ampak za ceno česa? Koga boste žrtvovali?«

Vasja, ki je ves čas stal v kotu, se je odkašljal. »Predrzni ste, oče.«

»Pusti ga, Vasja.« Župan ga je strogo pogledal. »Naj govori.« Obrnil se je k Alekseju. »Vsak podvig zahteva žrtve. Rudarji se žrtvujejo, da bi Peč gorela. Gozdarji, da bi stale hiše. Lovci, da bi jedli. Včasih pa je tudi treba žrtvovati koga drugega. Tiste, ki storijo zločin, da bi se ohranil red. Tiste, ki zbolijo, da nas ne bi upočasnjevali. In nekateri ljudje želijo žrtvovati tudi tiste, ki mislijo drugače, da bi ohranili enotnost.«

Aleksej je dvignil obrvi. »Kaj?« Priprl je oči in ošvrknil Vasjo v kotu. »Je to grožnja?«

»Kaj?« je vprašal župan. »Ne, ne. Ne govorim o sebi. Govorim o drugih vplivnežih tega mesta, ki jim vaše moraliziranje hodi v zelje. Jaz sem na vaši strani, Oče.«

»Ne razumem vas.«

»Veste,« je nadaljeval, »ko ste ležali v bolnici, sem jo dal zastražiti. Prigovarjali so mi, naj vas pustim umreti. Ker sem doktorju naročil, naj vas vseeno reši, so se po bolnici začeli potikati najeti noži. Brez Vasje in dveh zvestih bratov pred vašo sobo vas več ne bi bilo tukaj. Sicer pa se sploh ne zavedate, da ste bili že mnogokrat blizu smrti. Brez našega budnega očesa bi bili že pod rušo. To je pravzaprav tisto, kar sem vam prej želel povedati. Da sem kljub vsemu z vami in ne proti vam. In bi mi bilo izredno žal, da bi se moral posloviti od vas.«

»Kaj pa imajo proti Bogu?«

»Ne proti Bogu. Proti vam, oče. In vašim pridigam. Sovraštvo naperjate proti vodilnim silam. In v prihajajočih časih je to lahko zgolj pogubno. Navsezadnje prihaja Veliki Mraz. Takrat bo potekala izbira – človek ali Bog? Tiste, ki nas bodo obsojali in hodili proti človeku, bomo morali odstraniti. Kajti vera je za mir. Ne pa za vojno ... Veste, jaz sem že jedel ljudi, tega me ni sram priznati. Pač ni šlo drugače. In spet jih bom. In tudi ostali jih bodo morali. Če bo to to, kar bo treba storiti, bomo to tudi storili. Tiste, ki hlepijo po drugemu svetu, pa bomo prisiljeni pustiti, da tja kar odidejo.« Župan se je Alekseju zazrl v oči. »In tako prideva do mojega ukrepa. Odvisen bo od vašega odgovora na naslednje vprašanje. Namreč, ko nas bo narava prisilila k tlom, na poden, na stopnjo živali – boste z nami, ali proti nam?«

Aleksej ga je prebledelo gledal. Nekaj čas je molčal, nato pa spregovoril s šibkim glasom, kot da se mu besede upirajo, a ne more drugače: »Zmeraj bom proti tistemu, kar bo proti Bogu.«

Srce mu je začelo glasno razbijati in na čelu je začutil pot. Županov obraz je bil poln obžalovanja. V kotu sobe so se Vasjine prašičje oči tiho smehljale.

»Proti vam ne bi nikdar storil ničesar,« je rekel župan. »Spoštujem vas. In močno bi obžaloval … No, sicer pa, kar sem vam želel reči ... Bojim se, da vas več ne bom mogel ščititi. Umivam si roke in vam prepuščam, da sami dorečete z ostalimi vplivneži tega mesta. Srčno upam, da boste našli kompromis.«

»Smešno ste se to izrazili. Tudi Pilat si je umil roke.«

Župan je skomignil. »Včasih je treba stvarem pustiti, da se uredijo same.«

Aleksej je zaslišal Vasjine korake. Debeluh je odprl vrata.

»Izvolite, oče,« je rekel in se priklonil. Njegov obraz je kazil privoščljiv nasmešek.

Aleksej je vstal in stisnil zobe. V nogi ga je začelo kljuvati. Župan ga več ni pogledal. Aleksej pa več ni rekel ničesar. Obrnil se je in stopil do vrat.

»Varno pot, oče,« je šepnil debeluhar.

Aleksej se je namrgodil, a tudi debeluhu ni rekel ničesar. Stopil je po hodniku, kjer mu je stražar vrnil plašč. Nato je stopil na hlad, kjer ga je vetrič obrisal po potnemu čelu.

Spustil se je po ulici in hitel, čeprav ga je bolečina spravljala ob živce. Stisnil je zobe in pospešil korak. Na hrbtu je čutil vročino in v rokah mraz. Vrtelo se mu je. A je stisnil zobe in hodil brez predaha.

Na sebi je čutil poglede. Ni se trudil hoditi vzravnano. Z vso težo se je naslonil na palico in hlipal za zrakom. Želel si je čimprej priti domov in se – zakleniti. Prekleta reč, je pomislil. Kaj sem storil?

Ne, v vežo bo treba. Tam bodo ljudje, se je opomnil. Tam jim bo vse povedal. Tam se bodo združili in skupaj bodo močni. Skupaj bodo zaščiteni.

Zavil je v stransko ulico. Bila je prazna in mračna. Na drugem koncu je stala veža. Aleksej se je naslonil na palico in lesena noga mu je spodrsnila. Zvrnil se je na bok.

»Prekleto.« Roko je porinil v sneg in se pobral. Zgladil si je plašč in ponovno naredil korak. Nato ga je zbodlo v hrbtu.

Prijel se je za križ. Nekaj je priletelo vanj. Obrnil se je in zagledal gručo otrok. Vzeli so se iz teme in obraze so imeli premražene. Grizli so ustnice in zadrževali solze. V rokah so nosili kamenje.

»Otroci,« je rekel Aleksej. »Kaj pa počnete tukaj?«

»Bežite, oče,« je rekel rdečelasi pamž in mu v prsi zabrisal kamen.

Aleksej je poskočil in naredil korak nazaj. Kamen mu je v prsih pustil sled bolečine. »Kaj pa počnete?«

Še en kamen mu je priletel v ramo. In še en v trebuh.

»Takoj odložite to! Nehajte!« je zakričal Aleksej.

V sencih je začutil eksplozijo. Naslednji kamen mu je priletel v zobe.

Zavrtel se je in bežal, čeprav je bila bolečina v nogi močnejša od udarcev kamnov na obrazu. Kamenje mu je priletavalo v hrbet in nekajkrat so ga zadeli v tilnik.

Alekseju se je vse bolj vrtelo. Namesto mračne ulice je vse videl belo. Dihati ni mogel. Zvrnil se je na kolena in roke potisnil v sneg.

»Žal nam je, oče!« je klical otroški glas. »Nismo mi krivi.«

»Saj niste,« je rekel Aleksej in v ustih začutil kri. »Oni so.«

Udarec v čelo ga je poslal v sneg. Nato je čutil zgolj še vročino v glavi. In hlad na hrbtu. Vročino na hrbtu. Zazdelo se mu je, da se potaplja v toplo mleko. Noga ga več ni bolela. Ni se mu več vrtelo. Čutil je zgolj še toploto. Potem pa tudi tega več ne.




Kratka zgodba "Naj prvi vrže kamen" je osvojila Bronasto Supernovo, nagrado za najboljšo spekulativno književnost. Prvič je bila objavljena v 6. številki revije Supernova, ki izhaja pod okriljem Celjskega literarnega društva.

Komentarji