Večna slava Kasija Decima Panthere
Zlovešče sence zarotnikov so poplesovale po žrtveniku v grobnici globoko pod Marsovim templjem. Skozi hodnike pozabljenih katakomb je v sobano vel hladen piš, pred katerim niso pomagale niti temne kute, v katere so bili odeti.
Pred oltarjem je stala keltska svečenica, ki je mrmrala prepovedane zareke - molitvice, za katere so bili zbrani prepričani, da jih je čas pozabil. Nemirno so se prestopali, v vlažnem zraku je bilo čutiti nelagodje.
Svečenica se je pozibavala v zamaknjenem deliriju. Njeno preklinjanje se je sprevračalo v kričanje. V rokah je stiskala nazobčan nož iz kremenca, na katerem je bilo videti strjeno kri prejšnjih žrtev.
Saniksa je spreletel srh. Videl je, kako so proti žrtvenem oltarju potiskali omotično deklico - Rimljanko - in obrnil se mu je želodec. Že je naredil korak proti njej, ko ga je za roko pograbil njegov stric.
Starčev jekleni pogled ni dopuščal oporekanja, njegov od Rimljanov in časa razbrazdani obraz ni dovoljeval omahovanja, njegov prijem je spominjal na okove. “Za Norik,” je rekel.
Saniks je obstal na mestu in nemočno opazoval, kako so deklico slekli in privezali na oltar.
Nerazumljivo vreščanje svečenice se je prevesilo v živčno mrmranje. Saniks je uspel razbrati zgolj eno besedo, ime pozabljene boginje. Coprnica, je pomislil. Bila je coprnica! Ob spoznanju ga je oblil pot. Ne glede na vse si ni želel biti tukaj, želel je pobegniti, želel je daleč stran, a noge ga niso ubogale.
Med zarotniki so poletavale črne saje, neprestano so se razblinjale ter ponovno sestavljale. Zli duhovi so bili med njimi. Saniks je segel za amulet na prsih in ga stisnil.
Nečloveški krohot je spremljal črne saje, ki so se že veselile nedolžne krvi. Svečenica je dvignila nož in ga zarila deklici naravnost v srce. Slišati je bilo pokanje otroških kosti. Čarovničin spačen obraz je zamazala kri.
Čarovnica je zavpila prepovedano ime in njene oči so postale bele. Padla je na kolena. Črne saje so se nemudoma pognale v telo mrtve deklice. Truplo je začelo premetavati, udi so se krivili v nemogoče položaje in trgali spone žrtvenika.
Zarotniki so naredili korak nazaj. Niti sami niso vedeli, kaj so pričakovali.
Telo se je vzdignilo nad oltar in obstalo v zraku. Glas, ki je spregovoril, ni bil glas umorjenega dekleta. Glas je bil nekaj veliko starejšega, mnogo krutejšega. Naznanjal je silo, za katero bi bilo bolje, da bi ostala pozabljena.
Saniks je čutil toplino, ki se je širila nizdol njegove noge. Ni si upal pogledati. Bilo ga je preveč sram.
Coprnica se je razprostrla na tleh pred primordialnim glasom in spregovorila v nerazumljivih guturalih.
Saniks ni bil edini, ki je se začel odmikati. V očeh ostalih zarotnikov je videl strah. Edini, ki je stal na mestu, je bil njegov stric, ki se je krčevito oklepal bergle in strmel v mrtvo deklico. “Da! Da! Čas za maščevanje je končno napočil!” je zavpil in poskočil proti lebdeči postavi, od katere so sevale črnikaste saje.“Pobij jih! Raztrgaj! Vrzi svojim zverem vse izdajalce! Naj za Rimljani niti prah ne ostane!” je na boginjo kričal starec.
“In kaj nudiš v zameno, smrtnik?” je vprašal glas, ki je prihajal iz umrle deklice. Saniks bi lahko prisegel, da je slišal samo najbolj krčevite guturale, a v njegovih mislih so bile besede primordialnega jezika jasne.
“Obuditev! Nikoli več ne boš pozabljena! Vsi Kelti bodo poznali tvoje ime in ti žrtvovali!”
“Tega ne potrebujem.”
Starcu je odgovor vzel sapo. Za trenutek je onemelo stal in iskal besed, nakar je pustil berglo, da pade na tla in še sam padel, da je izpod dolge kute na plan pogledal štrcelj. “Karkoli! Vse! Vse, kar želiš!”
“Vse … Karkoli …” Primordialni krohot je bil strašen. “Vse ...” je ponovil glas v Saniksovi glavi.
Katakombe so se zatresle, stare kosti so padale po tleh in se lomile od udarcev. Iz telesa deklice se je razraščal črn dim, ki se je režal, da je vsem zbranim ledenela kri. Napolnil je sobo in do konca zadušil svetlobo.
Saniks se je stisnil k zidu in zatisnil oči. Poskušal je zakričati na pomoč, a ni mogel, ni si upal odpreti oči. Spoznal je, kaj je to prvinski strah. Opotekel se je v temen kot v upanju, da ga ne bo več nikdar nihče opazil.
Ko je končno odprl oči, so sence spet poplesovale v soju bakel. Razgledal se je po sobi in videl, da ni edini, ki je zlezel v kot. Nad oltarjem je stal temen portal, pod njim je z razširjenimi rokami stala coprnica, kot bi čakala dolgo izgubljenega sina ali moža.
Iz črnega portala je skočila sedem čevljev velika pošast, jo z gobcem pograbila za glavo in dvignila v zrak. Zver je bila gigantski kuščar, raptor, ki je stal na zadnjih nogah. Ženska je kričala in mlatila z rokami, medtem ko je raptor popravil ugriz in z njenim telesom udaril ob kamen. Coprnica se je skušala pobrati, a ni imela moči. Iz portala je skočil drugi raptor in se razgledal po grobnici. Ovohal je zrak. Prevladoval je vonj sveže krvi. Nemudoma se je podal k bratu, ki se je igračkal s coprnico.
Raptorja sta zasikala. Prvi je šavsnil proti drugemu. Krožila sta okoli svoje žrtve in renčala en na drugega. Drugi raptor je z ostrimi zobmi šavsnil po svečenici in si jo skušal prisvojiti. Prvi jo je pograbil za nogo in je ni izpustil iz ust. Kričanje umirajoče ženske je ostalim zarotnikom paralo ušesa.
Ko so kriki ponehali, je zgornji del coprnice visel iz gobca enega raptorja in drugi del iz gobca drugega. Pošasti sta začeli rezgetati.
Zdelo se je, kot da se režita. Saniksu je šlo na bruhanje.
Iz portala je skočil še zadnji raptor in ob pristanku na tla tako zarjovel, da bi ga lahko slišalo celo mesto. Črni portal za njim se je razkadil v nič in telo deklice je mrtvo padlo na oltar.
Saniks je v tistem trenutku vedel, da je mrtev.
*
Bogovi so mu bili mili. Potem, ko se je iz Rima umaknil v provinco, se mu je zdelo, da nikoli več ne bo dobil še kake prilike za pošten boj. Zveri v divjini so namreč ob pogledu nanj hitro pobegnile. Tokrat je čutil, da bo drugače. To je bilo rjovenje zveri, ki je ni srečal še noben človek. Bila je pošast, s kakršnimi sta se v svojih časih borila Jazon in Herkul.
“Alat!” je zaklical in se na balkonu svojega domusa razgledal po nočnih ulicah, ki so jih razsvetljevale zvezde.
V sobo je prihitel prestrašeni suženj. “Klicali ste, gospodar?”
“Prinesi mi oklep in orožje. Videti je, da bogovi še niso pozabili na Panthero.”
Suženj se je priklonil in brez besed odhitel po naročeno.
Panthera se je naslonil na balkonsko polico. Po mestu je odzvanjal zvok bronastih rogov, ki so naznanjali nevarnost. Legionarji pa se niso zavedali, da je bila nevarnost že znotraj obzidja. Slišati je bilo kričanje, ki se je mešalo z nenavadnim sikanjem in rjovenjem.
Po ulici pod balkonom je sopihal desetletni fantin.
“Kaj se dogaja?” mu je zaklical Panthera.
Fant se je za trenutek ustavil, pogledal navzgor in potem brez besed nadaljeval, ozirajoč se za hrbet. Iz oči mu je seval živalski strah.
Panthera je zagledal nenavadnega gromozanskega kuščarja, ki se je približeval po glavni cesti in ovohaval zrak. Lačne oči so bile priklenjene na dečka.
“Beži, mali!” je zaklical Panthera. “Alat! Kje je moja oprema!” se je zadrl nazaj v spalnico. Nesposobni suženj, dal ga bom iz kože, je pomislil. Pogledal je po balkonu in zgrabil amforo polno zemlje, v kateri je raslo neko zelenje, ki mu ga je nekoč poslal njegov mecen v dar. Postavil jo je na balkon in se pripravil.
Gromozanski raptor se je spustil v tek. Tla so se tresla.
Panthera je počakal na pravi trenutek in odvrgel amforo na glavo gromozanskega kuščarja. Zadel je v polno.
Raptor je z glavo zaril med tlakovce, da je naredil preval.
“Alat!”
“Tu sem, gospodar,” je opravičujoče odvrnil suženj, ki je v naročju nosil vso venatorjevo opremo.
“Pomagaj mi v oklep! Po ulicah Celeie se potika plen, kakršnega še nihče ni imel prilike loviti ali pa jaz nisem Kasij Decim Panthera!” je rekel nekdanji gladiator.
“Da, gospodar,” je odvrnil Alat in pomagal gospodarju v oklep.
Panthera ni izgubljal časa. Takoj, ko si je nadel oklep, je pograbil krilato sulico, ki so jo lovci na zveri uporabljali v areni. V drugo roko je vzel mrežo in brez obotavljanja skočil čez balkon, kjer je še vedno omotičen ležal gromozanski kuščar - zadovoljno je opazil, da sta sama. Ni bilo nevarnosti, da bi mu kdo drug izmaknil plen.
Krožil je okoli nikoli prej videne pošasti in jo drezal s sulico. Slišati je bilo renčanje. Raptor, še vedno omotičen od udarca amfore, je šavsnil proti njemu, da je gladiator odskočil.
“Še je življenja v tebi,” se je razveselil Panthera. Ne bi bilo zabavno, če bi moral samo usmrtiti pošast. To so počeli amaterji in mesarji, on je bil profesionalec.
Raptor se je postavil na noge ter stresel črno zemljo z glave. Njegov gobec je bil umazan od krvi.
Počasi sta krožila eden okoli drugega. Zdaj je dregnil eden, zdaj drugi. Drug drugega sta preizkušala.
Raptor je nenadoma planil naprej.
Panthera se je prevalil na desno, da je raptorjev smrdeči gobec ugriznil v prazno.
Raptor ni odnehal. Kar ni uspel z gobcem, je skušal dokončati s kremplji na sprednjih tacah. Šavsnil je proti Pantheri.
Ta je vrgel mrežo, v katero se je zapletla prednja okončina zveri, in jo silovito potegnil k sebi.
A raptor je bil močnejši. Panthera je nemudoma izpustil mrežo, ki mu je ožgala pest. Z obema rokama je pograbil sulico in jo brez obotavljanja zaril pod slinasti gobec.
Zverina je začela divje mlatiti okoli sebe.
Panthera se je oprl na sulico ter umirajoči zverini nastavil z oklepom zaščiteno roko.
Ko je sulica predrla možgane, je bilo vsega konec. Mrtva pošast se je zvrnila na tla. Panthera je pri tem spretno usmeril mrtvo raptorjevo telo, da ne bi poškodoval sulice. Iz rane so se vile črnikaste saje, ki so se izgubljale v nočnem zraku.
Nič kaj nevarnejši od medveda, je pomislil Panthera, mogoče je bil raptor malenkost hitrejši. Videl je, kako so se okoli njega zbrali prestrašeni meščani. Ni se menil za črne saje. Brez obotavljanja si je snel črno korintsko čelado, ki je bila videti kot glava divje mačke in z eno nogo stopil na trup pokončanega raptorja. Visoko je dvignil okrvavljeno sulico in zmagoslavno zarjovel.
Prestrašena množica se je pričakovano odzvala. “Panthera!” so klicale ženske. “Panthera!” so vzklikali otroci. “Panthera!” so skupaj vpili možje in sinovi Celeie.
“In dan je spet rešen!” je dobrovoljno najavil Panthera.
Njegovo zmagoslavje je zmotilo grozljivo rjovenje preostalih zveri.
Kasiju Decimu Pantheri se je stemnilo pred očmi. Množica je izgubila vsak zanos. Panthera si je ponovno nadel znamenito čelado in jim ukazal, naj se vrnejo v svoje domove.
Večina ga je poslušala, nekateri so se želeli izkazati - amaterji. Panthera jim ni zameril. Preveril je svojo mrežo, ki pa je bila natrgana.
Mladi fantje so stopili za njim z gladiji in sekirami v rokah. Dva sta imela lok in puščice.
“Je kdo od vas kdaj lovil kaj večjega od kokoši?” je vprašal Panthera.
Nekaj jih je prikimalo. “Nekoč sem lovil koze,” je rekel eden izmed njih.
“Brez dvoma, da bi se onegavil z njimi,” mu je rekel nekdo drug in požel smeh.
“Tvoja mama je koza,” mu ni ostal dolžan prvi.
“Dovolj bo!” ju je prekinil Panthera. Smeh je bil koristen v malih količinah, v prevelikih je bil samo odveč. “Če hočete kdaj o svojem nočnem lovu z legendarnim Panthero po ulicah Celeie pripovedovati vnukom, me raje poslušajte! Pošasti, ki so napadle mesto, so pametne, v nekaterih primerih celo pametnejše od vas, zato jih ne podcenjujte.”
Mladeniči so se ob tem spogledali. Na ulicah so ležala razmesarjena trupla meščanov, ki jim ni uspelo uiti napadu.
“Ko vam nekaj ukažem, to naredite. Če vam rečem levo, greste levo, desno, greste desno. Če rečem, da bežite, bežite.”
“Kaj pa napad?” se je opogumil eden izmed njih.
“Napadali boste samo, če želite umreti,” mu je odvrnil Panthera in se ustavil na mestu. Na forumu pred njimi sta se s trupli mastila preostala raptorja. Mogočna vrata Marsovega templja so ležala razbita med napol pojedenimi trupli tempeljskih stražarjev.
“Razporedite se!” je takoj ukazal Panthera. “Ti, poberi oni ščit!” je ukazal enemu od fantov in pokazal na mrtvega stražarja. “Ti tudi!” je zavpil na drugega fanta.
Raptorja sta planila proti njim. Lesket mečev ju ni motil. Bližala sta se s široko odprtimi gobci.
“Loki! Kje ste?” je vpil Panthera. “Ščiti, formacija! Postavite se sem! Sekire, na stran, meči za njima!”
Mladci so se v strahu postavili v formacijo. V sredini je s svojo sulico klečal Panthera, ki je vpil na lokostrelca. “Moj suženj bi bolje zadel kot tole. Bolj napni! Ciljaj nižje! Ne tako nizko! Jima misliš očistiti kremplje?” je grmel Panthera. Vse, samo da ne zapaničarijo, samo da ne zapaničarijo. Panika je bila vodilni razlog smrti v boju, tako v areni kot v vojni.
Prvi raptor je naskočil improvizirano želvjo formacijo ter končal na tleh. Ščite je razčesnilo, ščitonosce odbilo nazaj, a se je raptor s prsnim košem nasadil na Pantherino sulico, ki je pod nenadnim pritiskom počila.
“Kaj čakate? Nanj!” je zavpil na prestrašene fante, ki so nemudoma začeli sekati po še trzajoči zverini z meči in sekirami, da se je okoli njih vzdignila dušeča črna meglica. Ko so končali, so bili okrvavljeni, a pred njimi je ležala neprepoznavna gmota mesa.
Zadnji preživeli raptor je jezno zakreketal in presunljivo zatulil. To rjovenje je zbudilo mesto.
“Bežite,” je naročil Panthera. Še njemu je ledenela kri.
“Kaj?” so začudeno vprašali fantje, ki niso bili dovolj stari niti za to, da bi lahko odšli za legionarje.
“Bežite!”
Najprej so ga gledali, potem pa so se vseeno pognali v beg. Raptor je planil v njihovo smer.
“Razkropite se!” je vpil za njimi Panthera in zamotil pobesnelega raptorja s sunki ostankov sulice. “Oprostil mi boš,” je rekel dinozavru in nadaljeval z izmeničnim umikanjem in zabadanjem, “A s temi fantini imam še načrte. Iz njih bodo nekoč še veliki venatorji.”
Raptor se ni zmenil za njegove besede in je še naprej neumorno napadal.
“Vztrajen si, to mi je všeč,” je nadaljeval Panthera in skušal najti priložnost za končanje tega boja. Zdrsnilo mu je na spolzkem tlakovcu.
Raptor je besno šavsnil proti njemu.
Panthera je nastavil ročaj sulice preko svoje zaščitene roke. Slišal je, kako je zahrskalo. Odletel je.
Njegova oklepljena roka je besno utripala, a bila je cela, to je bilo glavno. V roki je držal samo še pedenj dolgo trsko sulice. Vrgel jo je proti raptorju in stekel v Marsov tempelj za njim. Instinktivno je naredil preval naprej in se izognil zamahu ostrih krempljev.
Ko je stopil v tempelj, je panično pogledoval okoli sebe, da bi našel nekaj, s čimer bi se lahko branil. Na oltarjih je bilo razstavljeno orožje, ki so ga Rimljani darovali Marsu ob zmagi nad Kelti. Vnaprej se je opravičil zaščitniku Rima in z glavnega oltarja pograbil nenavadno dolgo jekleno verigo. “Če preživim to noč, bom tebi v čast, o veliki Mars, ponovno stopil v areno v Koloseju!” se je zaobljubil Panthera.
Raptor je medtem počasi nadaljeval proti njemu. Zver se je zavedala, da ji plen ne more uiti.
Panthera je začel v roki vrteti verigo. Ko se je dinozaver približal, ga je zadel celoten momentum vrteče se verige. Panthera ni odnehal. Še naprej je mahal z verigo. Po dinozavru so deževali udarci, kot da bi ga zadel naliv toče. Njegove oči niso mogle slediti verigi. Postajal je vedno bolj razdražen.
“Da, samo tako naprej,” se je režal Panthera, ki je prepoznal znake zveri, ki je bila pred tem, da stori usodno napako. “Samo še malo.”
Udarci z verigo niso ponehali niti za trenutek. Raptor je mahal s kremplji in hlastal po zraku. Panthera je bil prehiter, preveč izkušen. Vse to je že videl, vse to je že poznal.
Ko je raptor naslednjič ugriznil proti njemu, se je Panthera z nogo odrinil od stene, se v zraku obrnil ter z vso silo udaril zver po glavi. Raptor se je omotičen zrušil na tla. Tiho je hropel, a udi ga niso več ubogali.
Panthera je bil zadovoljen. Stopil je do premagane zveri. “Izgleda, da greva skupaj v Rim, dragi prijatelj, zato mi nikar ne umri tukaj. Mars ima še velike načrte za naju. Čaka naju večna slava.” Zver je potrepljal po hrbtu in se usedel na stopnico pred templjem.
Zgodba "Večna slava Kasija Decima Panthere" je bila prvič objavljena v 5. številki revije Supernova v sklopu natečaja Fantastična antična Celeia. Supernova je edina tiskana revija za spekluativno fikcijo v Sloveniji, ki jo izdaja Celjsko literarno društvo.
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.