Nagradni pisateljski izziv: Božič!


Pisateljevanje terja vajo. Tako kot se iz učbenika ne moremo naučiti voziti kolesa, tako tudi prebiranje knjig in poznavanje teorije ne bo zadostilo nastanku dobre zgodbe. Pisateljski čut se razvije zgolj skozi redno interakcijo z lastnimi besedili. Treba je ustvarjati. Preučevati nastalo. Se učiti kaj je delovalo in kaj ne. Se učiti iz lastnih napak. Trial and error.

Prav zato smo na portalu Znanstvena fantastika osnovali pisateljske izzive: vsake tri tedne bralce vabimo k temu, da 5 naključno izbranih besed učinkovito uporabijo v svojih zgodbah.
Danes so te besede naslednje: skrivnost, noč, šala, trg, ples.

Kar pa tokratni izziv razlikuje od prejšnjih, je to, da je nagradni! Naša komisija (Aljoša Toplak in Ivan Šokić) bo izbrala štiri zmagovalce, ki bodo prejeli knjižne nagrade!

Knjižna nagrada: Znanstveno-fantastični ali fantazijski roman + revija Supernova

Pravila sodelovanja so torej naslednja:
  • določenih je 5 besed, ki jih morate obvezno uporabiti v svoji kratki zgodbi;
  • končana kratka zgodba je lahko dolga od 250 do 500 besed;
  • objavljena mora biti v komentar te objave (spodaj);
  • objavljena mora biti do nedelje, 05.01.2020.
Za pisateljski izziv imate tokrat izjemoma en teden časa več kot ponavadi, tako da lahko zgodbo v miru izpilite.

Lepe knjižne nagrade so prispevali založba Nova Obzorja, Kulturno-umetniško društvo Polica Dubova, Celjsko literarno društvo in avtor Bojan Ekselenski.

Tema izziva je božič. Želim vam prijetno pisanje!

In seveda, lepe praznike!



Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …
Noč se je iskrila. Pobeljene, zasnežene ulice so kar kričale po čudežu. Otroci so se spraševali, kaj jih čaka pod drevescem, ko se bodo prebudili v naslednje jutro, čeprav še zdaleč niso bili edini, ki so to skrivnostno ugibali. Malce za šalo, malo pa tudi za res. Hja, saj vsi vemo, da pa je človek vendarle krvav pod kožo in kot tak, hrepeni po vsaj majhni pozornosti, sploh pa v tem obdobju leta. Tudi glavni, mestni trg je bil priča ogromnemu številu ljudi, ki so se zbrali pred okrašenim drevescem, da bi ga osebno srečali. Božička, namreč. Temu primerna glasba je ustvarila vzdušje, v katerem se je marsikdo tudi plesno zavrtel. Skratka, navdušenja ni bilo možno zakrinkati na prav noben način. In prišel je trenutek, ki so ga vsi nestrpno pričakovali ter tudi dočakali. Prispel je, s svojim slovitim jelenom Rudolfom. A, tokrat…tokrat ni šlo vse kot po maslu. Prišel je brez prtljage. Brez daril. Ampak, kako?! »Je to sploh mogoče?«, so se vsi čudoma spogledovali. Kot da bi atmosfero tistega trenutka zaobjela surova nesramnost življenja, so se izrazi na obrazih spremenili, naenkrat sploh več ni bilo slišati nobenih izgovorjenih besed, le v tiste razočarane oči je bilo moč uzreti. Toda, Božiček jih je vse ugnal. Prišel jih je spomnit na čarobnost današnjega dne, ki pa nikakor ne bi smela temeljiti zgolj na materialnih pridobitvah. Skozi svoj govor jih je opomnil na bistvena darila življenja, na katere sodobni človek zlahka pozablja, ob kupu vsakodnevnih obveznosti in hitenju. Na glas se je zakrohotal in rekel: »Ali imate zdravje? Kajti zdravje je naše največje bogastvo.« Nadaljeval je, »Imate družino, sorodnike, ljudi ob sebi, ali ste popolnoma sami na svetu?«. Povedal še je: »Ste kaj hvaležni za topel dom, udobna oblačila ter za zdrav, pripravljen obrok na vaši mizi?« Ste hvaležni, da živite na geografski lokaciji Zemlje, kjer vlada mir, namesto v vojnem območju in regiji civilnih konfliktov?« Ljudje so utihnili, se nemo spogledovali, nekateri niti solz niso mogli skriti. Dotaknil se jih je. Njihovih src. Zavedali so se pravega pomena božiča, ki pa niso darila, ampak skupno preživet čas s tistimi, ki so srcu najbližji. Hvaležnost za možnost obstoja, ki je že samo po sebi dar življenja. Hvaležnost za vse, kar že imamo. Nenazadnje pa hvaležnost za sedanji trenutek, ki ga živimo, kajti ponovil se nikoli več ne bo. Povedano po resnici, vsi zbrani, so se napolnili z notranjih občutkom zadovoljstva in sreče. Zavedali so se, da pa vsaj nekaj že imajo. To življenje namreč, in zraven vse, kar steče k njemu. Radost je zasijala naokrog. Pa se je zgodil čudež božiča. To me spominja na rek, ki sem ga prebrala nedaleč nazaj, gre pa nekako takole: »Sreča se nahaja v majhnih stvareh, le videti jih je treba.« Kdo je že to napisal? Aja, točno. Bil je Konfucij. Vedel je, o čem govori.
Oseba Nadja sporoča …
Na robu mestnega trga je pianist slonel na klavirju in občudoval, kako se dan preveša v noč. Božični čas je dodal na tisoče majhnih lučk, ki so z zvezdami tekmovale v čarobnosti. Množice ljudi so se mirno sprehajale. Za pianista je bil to tisti čas, ki mu je dajal občutek spokojnosti in miru, obenem pa še kanček skrivnosti.

Navdih je našel v ljudeh. V očeh jim je žarela otroška želja po čudežih, ki jo je lahko našel le v tem času.

"To je čas za jazz," si je rekel in se zadovoljno usedel za klavir.

Izpod prstov se je zaslišala magična melodija, ki je ustavila mimoidočo množico. Ob klavirju je začela plesati starka. Oblečena v dolgo črno obleko je dodala še tisto malo mistike, ki jo je lahko pričaral le ples.

Ko je zaigral zadnji akord, je z zaprtimi očmi obstal in užival v občutku tega trenutka. Zaslišal se je glasen aplavz. Roke je v počasnem loku odstranil iz tipk in se ozrl po množici.

Ustnice so se mu raztegnile v širok nasmeh. Barva nočnega neba se je spremenila v najlepše barve mavrice. Pred njim je stala starka v črni obleki. Njen obraz je žarel od evforije.

»Vedno sem rada poslušala tvoje igranje,« je rekla. »In rada bi ga še naprej, za vedno.« Poljubila ga je na ustnice. Nato se je pomešala v množico. Odšli so v soju božičnih luči.

»Dedi!« Starega moža je prebudil mlad glas. Ugotovil je, da je zaspal na fotelju v dnevni sobi. V naročje mu je skočila vnukinja in s preglasnim glasom zaklicala: »Dobil si še eno darilo!« Pokazala je proti božični jelki. Tam je stal klavir.

»Neznan pošiljatelj, a je bilo naslovljeno nate,« je dejala punčkina mama.

»Ta klavir,« je rekel in pogledal svojo hčerko: »Poslala ga je tvoja mama.«

»Tvoja babica,« je dodal in se z nosom dotaknil punčkinega. Zarežala se je.

»Saj to je šala, a ne?« ga je vprašala hčerka. V njenih prsih sta se mešala občutka strahu in upanja.

S solzami v očeh je opazoval svoje darilo. »Božični čudeži obstajajo,« je odvrnil.
Oseba zara sporoča …
»Daj no, ustreli ga,« je zamrmrala in s pogledom sledila neznancu, potem pa pritisnila tipko na komunikacijskem sistemu. »Ustreli ga,« je zamomljala, ampak Aks se ni odzval. Bilo bi optimistično pričakovati kaj drugega.
Sredi noči sta se znašla na tujem planetu devetsto let nazaj, ker je Aks nekje slišal, da so praznovali božič. Čeprav je bilo potovanje v času strogo prepovedano, je Aksa obljuba božiča premamila dovolj, da si je 'sposodil' očetovo vesoljsko ladjo in Novo prepričal, da se mu je pridružila. Najprej je mislila, da gre za šalo, ampak ugotovila je, da je bil njen brat odločen, da se bo na dogodivščino podal. Dokler je prišla do sklepa, da Aks ni imel pojma, kaj je božič pomenil, je bilo že prepozno, saj sta izplula.
Ladjo sta parkirala ob robu manjšega zaselka, ki ga je predlagal sistem. Bila je noč in sledila sta glasbi do trga, kjer se je odvijal ples. Vsaj tako je sklepala. Glasba ni bila podobna ničemer, kar bi poznala. Po svoje jo je pekla vest, čeprav je bila njihova družina dovolj pomembna, da ne bi nihče upal oporekati izletu senatorjevih otrok v preteklost. Nova je še vedno hotela verjeti, da je bila njena služba v Intergalaktični agenciji sad njenih talentov in ne očetovega posredovanja.
Ampak potem ga je opazila. Skrivnostnega neznanca, katerega podoba ji je bila znana, dokler ga ni uspela identificirati kot pobeglega zapornika iz domačega planeta. Aks se je naveličal čudnega plesa in osvajanja božičnega besednjaka, zato ji je z veseljem priskočil na pomoč. Tako mu je zaupala atomski paralizator in zdaj je čepela v temačni ulici in čakala, da bi lahko onemogočenega zapornika odpeljala domov in potrdila svojo pripadnost Agenciji.
»Kaj pa počneš?« je zasikala, ko se je Aks prikradel za zapornika. Namesto da bi uporabil paralizator, je nekaj rekel in ga boksnil v obraz. Novin načrt je bil v trenutku pozabljen, sta pa pritegnila pozornost ljudi.
Na domačem planetu bi ju ločili. Najbrž. Presneto, na domačem planetu sploh ni bilo pretepov, ker nasilja niso tolerirali. Ampak ta planet je pretep sprejel odobravajoče: okrog Aksa in zapornika se je naredil krog, ki je navdušeno navijal.
Nova ni razumela ničesar več.
Je pa vedela, da mora nekaj narediti, zato se je podala bližje.
»Udari ga v faco!«
»Daj ga v nos!«
»Spravi ga na tla!«
Bil je čuden občutek, ko je na lastni koži doživela brutalnost preteklosti. Ni bilo čudno, da so bili večinoma izbrisani iz eksistence. Iz misli jo je predramil zmagoslaven krik zapornika, ko je na tla spravil Aksa in ga za povrh parkrat brcnil.
»Živali,« je zamomljala in planila iz kroga, treščila zapornika po glavi in uporabila rezervni paralizator, ki je opravil trik. Zapornik se je zrušil po tleh. Razočarana množica je razpustila krog.
»Nikoli več,« je navrgla proti Aksu, ki se je počasi pobral. Upala je, da ga je bolelo.
Njen mlajši bratec se je zarežal. Na zobeh je imel kri. »Precej prepričan sem, da je bil tip tvoj božični čudež.«
Nova je potlačila željo, da bi treščila tudi njega.
Oseba nightenshadows sporoča …
Dvorana božičnega plesa je bila opremljena v srebrnini in modrini. Ob obloženi mizi so stali ledeni kipci in se magično svetlikali. Plemiči so se vljudno pozdravljali, pri tem pa ocenjevali kdo je lepše oblečen. Če se niso vzvišeno gledali pa so se opravljali. Takšnih stvari res ne maram. Eira pa je bila očarana nad dvorano. Dobesedno je zazijala. »Letos so se pa še posebno potrudili!« Ampak ko sva vstopili, je takoj prevzela poglede. Njena srebrna obleka se je zlila z dvorano. Zlati lasje so ji padali na hrbet, oči pa se svetlikale v snežinkah. Njena lepota je jemala dih. In jaz sem bila tu, da sem jo branila pred prostaškimi rokami. Nosila sem dolg srebrn plašč, ki se mi je vlekel po tleh. Že od daleč je kričalo, da sem njena stražarka. Orkester je igral prijetno simfonijo. Princ se je sprehajal po plesišču in dekleta so zacvilila. Zavila sem z očmi in si želela, da bi bila v topli knjižnici palače Snežink in brala knjigo. Ampak princesa Snežink se je morala olepšati kot da že ni dovolj lepa in se primajati na ples, moja dolžnost pa je bila, da se vlečem za njo kot njena ena in edina senca. Princ se je sprehajal naokoli in iskal soplesalko. Princese so se mu kar metale pod nogami. Ker je bil seveda noro čeden. Ampak tega nisem opazila. »Pa dajmo,« mi je šepnila Eira. Njena strategija je bila, da se ne vsiljuje, dala mu bo prostor in čas, da bo prišel do nje. Kar je očitno vžgalo.Princ jo je opazil. Druge dame so ljubosumno vzdihovale. No, ja. Najlepša vedno pripada najlepšemu. Zdaj je bila moja naloga, da je ne zabode katera od samovšečnih princesk, ki so hotele postati kraljice. Skozi okno se je svetlikala otožna noč kot bi skrivala neko skrivnost. Kaj bi dala, da bi pobegnila od tu. Vsa ta rojalnost mi ni pomenila prav nič. »Bi zaplesali z menoj?« Pred menoj se pojavi princ svetlečih modrih oči in srebrnih las in mi ponujal svojo roko. Je to kakšna šala? »Nisem princesa. Žal ste se zmotili,«sem vljudno dejala. »Moja ponudba ostaja,« ni premaknil oči od mene. Oblila meje vročica. Norčuje se iz mene! Je s svojimi nadutimi prijatelji kaj stavil? »Žal moram zavrniti,« sem rekla odločno v želji, da bi vsi slišali, ampak je zgrabil mojo roko in me odvlekel na plesišče. Nežno me je vrtel in sukal naokrog. Kaj ima za bregom? Zagledala sem njegova starša na prestolu, ki sta se grdo gledala. »Nagajate staršem,« ugotovim. »Samo uveljavljam svoj prav,« se nasmehne. »In zato ugrabite stražarko?« zamomljam.  »Kaj me pa silita v te običaje?« je rekel. Zasvetijo se mi oči. »Hotela sem le obleči Grinchev pulover in brati. Pa me je Eira privlekla sem.« Zasmeji se.  »Kdo bi razumel božič? Zbeživa s plesa in glejva Grincha. Kokice imam.« Glasba igra živahneje, s stropa začnejo padati darila in začne se lov. V zmedi zbeživa na trg proti zadnjemu krilu palače.Tedaj pa me prešine: Princesa!
Oseba Unknown sporoča …
Prišla je
Prišla je. Skrivnostno ovita v temo noči se je kot senca približala hiši. Nisem je videl, nisem je slišal, a sem jo čutil. Čutil sem njeno bližino. Čakal sem, da potrka. V peči so prasketala polena, v kotu je stala okrašena jelka. Miza je bila pogrnjena, večerja pripravljena. Božična roža je čakala lastnico, jaz pa dekle. Nestrpno sem čakal, da potrka.
Tistega dne, ko sva se prvič videla je bila na trgu vaška prireditev. Stala je ob strani in poslušala šale, ki jih je kot iz rokava stresal šaljivec, najet za popestritev večera. Ko se je nasmehnila pravkar slišani šali, sem otrpnil. To je ona, je kipelo v meni. Dekle, ki jo iščem že celo življenje. Stal sem kot prikovan in jo opazoval. Še nikoli prej je nisem videl. Opazila me je in plaho povesila pogled, se spet nasmejala šali in me ponovno pogledala. Dih mi je zastal. Tresel sem se kot šiba na vodi. Rad bi ji pomahal, naredil korak, a se nisem mogel premakniti. Stal sem kot prikovan. Na trgu je zadonela glasba, šaljivec si je vzel odmor, jaz pa sem nabiral moči in čakal, da dekle ponovno usmeri pogled proti meni. Ljudje so se podali proti plesišču. Ko me je ponovno pogledala, sem napel vse sile, ji pomahal in z roko nakazal smer proti plesišču. Razumela me je. Prišla je bliže, prijel sem jo za roko, brez besed sva odšla proti plesišču. Nisva govorila, zaplesala sva v ritmu valčka. Plesala sva dokler glasba ni utihnila, šele potem sva spregovorila par besed. Obljubila mi je, da me pokliče, ko pride ponovno obiskat teto in povedala, da se zjutraj vrača domov. Čakal sem in upal. Dnevi so se vlekli, skoraj sem že obupal, a nekaj dni pred božičem me je poklicala, da pride za božič na obisk k teti. Povabil sem jo na večerjo. Še nikoli se nisem tako veselil božiča.
Oseba Erik sporoča …
Gregor je sedel pred napol pogreznjeno reševalno gondolo in gledal, kako je sonce zahajalo za planetom, ki je bil je slabih štiristo tisoč kilometrov oddaljen od Xenofana 2.8. Spraševal se je, zakaj sploh še ohranja upanje na rešitev, saj je od strmoglavljenja njihove vesoljske postaje minilo že 8643 lokalnih dni, kar bi se prevedlo v dobrih 10444 zemeljskih. Dnevi so tukaj trajali namreč 29 ur.

Ko je odšel na raziskovalno misijo skupaj z družino je imel 31 let, sedaj pa se je že bližal njegov šestinšestdeseti rojstni dan. Ne da je bilo to kakorkoli pomembno, saj rojstnih dni ni nikoli praznoval, a pešanje telesa mu je delalo težave pri nabiranju sadežev in lovljenju kuščarjev.

Spomnil se je, kako so pred odhodom z družino vsako leto na božični večer odšli na glavni trg, kjer so si privoščili vročo čokolado pod svetlobo neštetih digitalnih animacij na stenah okoliških zgradb. Za novo leto je otroka pazila njegova mama, z ženo pa sta odšla na tradicionalni ples, ki ga je prirejala OVR.

Ob spominih so se mu po licih vlile solze.

Obrisal si je oči, vstal in odprl škripajoča zarjavela vrata prebivališča. V notranjosti je slekel zaščitno obleko in jo odložil na mehansko škatlo. Ni je imel namena uporabiti, a se ni mogel upreti. Prst je položil na stikalo in zavzdihnil: “Še zadnjič. Božič je pač le božič.” Kljub nesmiselnosti praznovanja je bilo nekaj prijetnega ob pretvarjanju, da je vse vredu, medtem ko so po sobi plesale modre in zelene luči.

V kuhinji sta ga za mizo pričakala njegova otroka Eva in Anej. Vsedel se je in opazoval njuna smejoča obraza, ki sta kar žarela od veselja. Žena je na mizo prinesla večerjo. Gregor je nežno segel proti njeni roki in ji dejal: “Ljubim te draga, morda tega ne veš več, a prav zares te ljubim.” Neža se mu je v odgovor le skrivnostno nasmehnila in brez besed začela razdeljevati hrano. Spomnil se je dobre šale in jo začel govoriti otrokoma, nato pa se na sredini ustavil. “Ah, pa saj nima smisla.”

Iz spominske škatle je glasno počilo in se zakadilo. V prostoru je zavladala popolna tišina in naenkrat je postalo temno kot v rogu.

Sedaj se je Gregor zares zavedal svoje osamljenosti.

“Enkrat je pač moral vrag vzeti tudi to kramo” si je rekel. Izza pasu je izvlekel pištolo, si jo potisnil v usta in pritisnil na sprožilec.

Glasen pok je splašil jato šesterokrilih kuščarjev, ki so se z glasnim vreščanjem pognali v noč.
Oseba Jaz sem mona sporoča …
Tudi letos je Titov trg okičen s kičastimi božičnimi lučkami. Novi župan je ob nastopu svojega mandata svetlobne instalacije zgolj preimenoval iz Čudolandije v Fantazimo; pomembno je namreč vzdrževanje videza, da lahko okičena Potemkinova vas privabi poleg turistov, ki s fotoaparati pod pazduhami poplesujejo po tlakovanih ulicah, tudi množico fantazijskih junakov. Božični čas potrebuje svetlikajoče vile, žarničaste čarodeje in skrivnostne pošasti, da objamejo minljivost človeške eksistence s toplino luči. Tako sem tudi sama odšla preganjati svojo osamljenost v bližino stojnice s kuhanim vinom. Čez nekaj razpadajočih papirnatih lončkov in z izpraznjeno denarnico sem se topo zazrla v najbližjo svetlikajočo vilo. Mežikala je vame s šaljivim pogledom in se zadovoljno smejala. Bilo mi je dovolj. Nikakor nisem razumela, kaj je tako čarobnega v pretirani potrošnji električne energije za nekaj prižganih žarnic, ki ne koristijo nikomur. Javna razsvetljava v povsem zadostni meri osvetljuje mestne ulice, ki bi bile drugače v zimskem času večino dneva ogrnjene v žalobno temo. Odšla sem domov in prižgala svojo samotno brlečo lučko za jedilno mizo. Pričela sem brati knjigo, za katero sem po pošti že dobila opomin iz knjižnice, in odprla novo steklenico refoška.

Sredi noči je močno potrkalo na vhodna vrata. Prihulila sem se za mizo, saj nisem želela, da bi kdo motil moj mir. Vztrajno je trkalo. Čez nekaj časa sem vdano odprla vrata. Na drugi strani je bila ženska v belem plašču, mežikala je vame s šaljivim pogledom in se zadovoljno smejala. Izza plašča so ji štrlela vilinska krila, v rokah pa je držala skodelico kuhanega vina. Nič ni govorila. Tudi jaz nisem. Vzela sem ji skodelico iz rok in pred njenim nosom zaprla vrata. Ne bom puščala neznancev v svoje stanovanje. Usedla sem se nazaj za mizo in spila dišeče vino iz skodelice. Dobro je bilo.
Oseba upougubo sporoča …
Sedela je v kotu. Tako vsak dan. Telo je mirovalo, gledala je lučke. Drobna svetloba je prepletala iglice. Pogled je drsel od spodnjih vej po vedno ožji krošnji. Vmes so se lesketali svetli okraski, rdeči balončki, pisane kače, ptice obledelih barv, ki so se gugale na drobnih vzmeteh in s kovinskimi ščipalkami namesto krempeljcev. To je videla, ko jih je oče pripenjal na veje. Zgoraj na vrhu se je lesketala zvezda, podaljšana v srebrno ost, ki je silila pod strop. Spustila je pogled. Po mahu razporejeni pastirčki so gledali v isto smer. Majhna zibka v votlini. Nekdo je rekel, se ji zdi, da je zibka iz trsk, in votlino je ded napravil iz papirja. Božič bo, jutri, so ji povedali. Ko je lepo, rečejo, da je božič. In da je to skrivnost. Nekaj škatel je bilo pod lučkami. V pisan papir so bile oblečene. Rekla je, da so lepe. Lepe, lepe. Kratke besede, težke besede. Potem so jedli. Sama ni imela rok, ki bi ubogale. Blagi mamin nasmeh in oči, ki so vedno lepo gledale. V roki je držala vilice s koščkom mesa. Približala jih je ustom mirujočega telesa. Drugi so bili razposajeni. Nekdo je povedal šalo, smejali so se. Spet je gledala lučke. Potem so ugasnile. Oče jo je peljal v sobo. Kolesa stola so enakomerno škripala. Dali so jo v posteljo. Gledala je v temo. Tišina. Na drugi strani okna je ždela komaj zaznavna svetloba. Odbijala se jo od belih travnikov in belo posutih vej. Zazdelo se ji je, da je noč rahlo zaškripala. V kratkih presledkih. In se enakomerno približevala. Slišala je vedno bolj razločno. Nekdo.
Pogledal je, pogledala je. Njegove rdeče oči. Videle so jo, celo in skozi. Telo se je zvilo v krču. Bolečina je bila vse, česar se je zavedala in čutila. Čutila! Noge so ji drgetale in mišice trzale. Nato je premaknila prst. Enega. Drugega, in stisnila odejo. Obrnila se je proti oknu. Tema in rahla svetloba jasne noči. Nikogar ni bilo. Tišina. Oprla se je na roke in se dvignila. Poskušala je vstati. Noge so bile težke, z roko se je držala za posteljo, drugo je prislonila na steno. Njeno telo se je treslo. Nasmehnila se je in zaprla oči.
Na trgu je bilo polno ljudi in veselja. Glasna glasba jo je vrtela in glasno se je smejala. Ples. Gledala je vse te neznane obraze. Ni mogla misliti, se spominjati, niti ni hotela. Čutila je toploto, vse gibe svojega telesa. Vrtela se je hitro, pogledovala je na vse strani in se smejala.
Nato je glasba utihnila. Bila je tam, sama med ljudmi. Počasi je dvignila glavo. Njen pogled je begal po trgu. Potem jih je zagledala. Žareče oči, ki so jo videle celo in skozi. On se je obrnil. Šla je za njim.
Oseba Anonimni sporoča …
Pri hoji v naravi mi predvsem dopade to, da mi ne begajo misli. Izpeta iz hrupnega vsakdana med temi drevesi postopam z največjo mero spoštljivosti in tesnobnosti. Zakaj, nekaj povsem drugega je biti samoten med drugimi in biti samoten v prostranem. V gneči vsakdana vlada nasičenost, navidezno povezana gmota s seboj prinaša občutek varnosti in ugodja. Zategadelj je prostranost, ki se razpira pred menoj izpostavljenost neprijetnosti, odprtost za osredotočen pogled tistega, kar ni človeško, utelešeno drugo. Lovski nož se pretvarja, da je nadomestek omenjene gneče. Kot da bi vsak korak odzvanjal dvakrat.

Tako torej postopam, dokler me ta neprekinjen ritem ne privede do razpotja. Nekoliko trudna od hoje se odločim, da bom napravila zgolj nekaj premikov v desno, karkoli naj že sledi. Naletim na jaso, kako prikladno. Primeren kraj za oddih, toliko primeren kot katerikoli drugi. Mojemu pripretju oči sledi bežen polnasmeh na obrazu. Rez. Nikakršna skrivnost ni, da si bil zame šala. Šele ko sem te za tistih nekaj trenutkov pretvorila v idejo si nahitro obšel mojo srž. Če dobro z očmi prečešem svojo okolico si z današnjim dnem tisti dan deli predvsem ... nebo. To nepopisno dolgočasno nebo, ki ga vsi povzdigujejo in je ponavadi obeleženo na kakšnih razglednicah, ki občasno zaidejo tudi v moj nabiralnik. Modrina, preglednost v dalj in šir, svetloba, ki na snegu odkriva bleščice. Od kod neki te snežinke? Posmeh narave.

V poskusu ubežati božičnemu vzdušju sem vzdušje privedla k sebi. Rez. Še kakšna vzporednica? Tale jasa z malo domiselnosti nekoliko spominja na naš trg. Komaj si me spravil tja, vso nečimrno, naposled me je na to, kot že ničkolikokrat, prikovala želja po ustrežljivosti, zelo neprijetna navada. Preusmeritev pozornosti – šum. Verjetno se krošnje otresajo snega, morda je kakšna zablodla žival. Ne bi mi moglo biti bolj vseeno. Rez.

V trenutku, ko sem pogledala vstran nisem videla nikogar drugega, razen tebe. Kako je to mogoče, ko pa je še malo prej vladal takšen praznični trušč? Povlekel si me za rokav in skoraj živalsko zaječal nekaj nerazumljivega – ti si želel oditi, jaz sem hotela na vse kriplje ostati. Sedaj se mi je utrnilo; ples snežink. Rez. Prav tako kot takrat. Vendar sem tokrat na boljšem. Tokrat neustrašno poležavam v snegu, moj pogled spokojno uprt navzgor ... tvoj navzdol.

In nebo je padlo na naju. Nebo je padlo nate. Posmeh narave. Ne bi mi moglo biti bolj vseeno. Toplina me polagoma zapušča. Rdeč sneg in sinje nebo. Nasmeh. Kako neprikladno in posrečeno. Kot midva. Nekoč sem bila naivno dekle, bežala sem pred temno nočjo. Dan, ne noč, je čas, ko na plano privrejo strahovi; na prostranem.
Oseba Domen sporoča …
Božični rave

Odrinil je stol in se negotovih nog vsedel. Njegove mokre hlače so glasno plosknile. Izdihnil je skoraj vso vsebino pljuč in se udobno razlezel po lesenem stolu, kar mu niti ni bilo preveč težko, kajti David je bil, vljudno rečeno, zajeten možakar.

»Kaj pa ti spet tu? Te nismo pravkar poslali domov pijanega kot klada?« Natakarica Betka se mu je jezno približala.

»Ne šali se, ženska.« Tresel je z glavo, kot da si želi nadležne misli spraviti na silo iz glave.

»Že celo noč lutam naokoli. Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo, ko ste me tako nesramno vrgli ven.«

Betka je pogledala na uro. Preteklo je le dobrih pol ure, odkar je David naklan psoval vse naokoli in dobil brco enega od patronov, kar ga je odkotalilo skozi vrata. Skomignila je z rameni. Nikoli se ni pretvarjala, da razume pijance.

»Torej,« je začel David, potem ko je Betki iz rok iztrgal kozarec piva, namenjenega nekomu drugemu. Obrisal si je mokre brke in nadaljeval; »Hodil sem domov, vse se je majalo naokoli, mogoče je bil potres, kaj vem, ampak to ni bila najbolj čudna stvar takrat.«

Betka je resignirala, da bo morala poslušati žlobudranje napitega bika in si prižgala cigareto. Opazila je, da David cepeta po tleh. Bil je res našponan, da pove svojo skrivnost, ali pa ga leta pijančevanja že dohitevajo.

»Rekel sem si, grem čez stari trg, pogledat lučke, se razveselit, in vaša nesramnost me je razjezila. Torej, šel sem mimo vodnjaka, ko me je pijača vrgla z nog in potlej tema. Zbudil sem se par ur pozneje, premražen in pokrit s snegom.«

Betka je poškilila skozi okno. Niti snežinke na spregled. Potrkala je na les, da le ne bo snega.

»Torej, kot sem pravil, vstal sem, majalo se mi ni nič več, tudi glavo sem si zbistril. Zgoraj sem videl, da so lučke ugasnili. Mislil sem, da jih pustijo cel december.«

»Saj jih,« je pristavila Betka. David je nagnil kozarec in spil do konca.

»No, zdaj so jih. Najbrž zaradi krize.«

Betka je opazila, da David nekam čudno trepeta. Najbrž mu je mrzlo v mokrih cotah. Ampak kje se je zmočil, je pomislila. Je skočil v vodnjak? Poskušala ga je pregovoriti, naj se vsaj preobleče, a je samo zamahnil z roko. Jezno je zacepetala.

»Daj da povem do konca. Pa prinesi nov pir. No, kje sem bil? Aja, lučk ni bilo, tudi nikjer nič prižgano. Mogoče je elektriko ven vrglo. Šel sem mimo rotovža, ko sem zaslišal zvok. Bolje rečeno, občutil sem ga. Potres se je očitno vrnil in notri je bilo polno ljudi, ki so se tresli.«

»Kaj?« je bila Betka začudena.

»Ja, kot da jih je dajala mrzlica. Ali pa je to kak novi ples od mladine. No, kakorkoli, nič kaj prijetno mi ni bilo. Obrnil sem se in prikolovratil nazaj sem.«

»Kako čudno,« se je zamislila in nezavedno potrkavala s peto.

Davidu je zaradi drgetanja padel kozarec iz rok. Tudi ostale pijandure so pričele drhteti.
Vendar ne zaradi pijače.
Oseba Gladys sporoča …
Pozdravljeni dragi vsi, neverjetno, a resnično.

Sem Gladys, z vami bi rada delila to odlično priložnost o tem, kako sem dobila posojilo v višini 20.000 evrov. Neverjetna, a resnična priložnost, ki je ne smete zamuditi, dragi prijatelji. Zato se za vse vaše potrebe po posojilih, kreditih, financiranju in naložbah obrnite na g. Marjan Tetičkovič za več podrobnosti. Elektronski naslov: tmarjan24@gmail.com
WhatsApp: +386 71 391 409
Viber: +386 71 391 409