3. pisateljski izziv: grobnica, noč, koža, stroj, opica


Pisanje je tako kot vse ostalo sposobnost, ki se lahko izboljša samo z vajo. Vaja dela mojstra, pravi pregovor. V skladu s tem bomo danes imeli skupno vajo. K sodelovanju ste vabljeni vsi, "končni" izdelek pa lahko brez zadržkov objavite v komentarjih pod to objavo. Vse zgodbe, ki bodo prispele pravočasno in izpolnjevale navedene kriterije, bomo objavili v samostojni objavi.

Pravila igre so dovolj preprosta. Določenih je 5 besed, ki jih morate obvezno uporabiti v svoji kratki zgodbi. Končana kratka zgodba je lahko dolga od 250 do 500 besed. Časa imate do nedelje.
Preberite še: Rezultati 2. pisateljskega izziva: slep, maska, kralj, okruten, kadilo
Vaše besede so tokrat: grobnica, noč, koža, stroj, opica

Torej, vaš izziv, dragi bralci, je da do naslednjega tedna napišete kratko zgodbo, minimalno 250 in maksimalno 500 besed. V njej morate uporabiti besede grobnica, noč, koža, stroj, opica; svoj končni rezultat pa objavite v komentarjih pod tole objavo.

Tema 3. pisateljskega izziva v luči bližajočega se praznika Vseh svetih in večera pred njim bolj znanega na slovenskem kot "noč čarovnic" je  POŠASTNO.


Ivan


Komentarji

Oseba Aljoša Toplak sporoča …
Noč je bila hladna. Sicer pa so takšne bile vse noči, tam spodaj, kamor nikdar ni prodrlo sonce in so bakle na steno metale sence.

Marin si je zavihal brke, tako kot je to počel zmeraj, kadar je bil v zadregi, in rekel: "Fantastično."

"Kaj je?" je vprašal varuh. "Veš, kje je?"

Marin je odkimal. "Občudujem ta vaš strašni labirint, gospod varuh.

Varuh je namrgodil svoj ostarel obraz. "Mislim, da zdaj ni časa za občudovanje. Veš, kje je, ali ne?"

"Vem, vem," je rekel Marin in naredil par korakov, ob čemer so udarci njegovih škornjev odmevali po hodniku. "Nekam tja je šla."

"Aneda?" je rekel varuh.

"Zagotovo je šla tja, po banane."

"Aneda?" je ponovil varuh. "Opica, po banane?"

Marin si je zavihal brke. "Zaznavam sarkazem?"

"Sploh ne."

"Po mojem," je nadaljeval Marin, "bi morala zaviti v shrambo in prav zagotovo bova jo našla tam."

Varuh je odkimal. "Shramba je na drugi strani. Tam je grobnica."

"Grobnica?" je vprašal Marin.

"Tam praviloma počivajo naši gospodje."

"Praviloma?" je vprašal Marin.

Varuh se je tenko nasmehnil. "Ja, ko ne blodijo naokoli."

Marin si je spet zavihal brke. "Glejte, zdaj pa res ni čas za takšne šale. Morala bova pregledati tole vašo grobnico in izvedeti, ali je tam."

"Razumem."

"Pa me res? Včasih se mi zdi, da se bolje razumem s svojo opico, kot z vami."

Varuh je pokimal. "To je zato, ker si tudi sam opica."

Marin se je zasmejal. In zavihal brke. Na čelu so se mu naredile potne kapljice, da se je njegova koža malodane lesketala. "Povejte mi kaj več o Stroju."

"Kaj pa te zanima?"

"Je resničen?"

"Seveda, da je resničen."

"Pa deluje?"

"Zakaj pa misliš, da iščeva tole tvojo opico?"

"Zakaj pa ravno opice?"

Varuh je skomignil. "Ker so bolj pogrešljive od ljudi."

"Kaj pa ko ni opic?"

Varuh je nagnil glavo in Marina pogledal v oči. "Glej, da najdeš svojo opico, prijatelj."

Marin si je zavihal brke. "Prmejduš. Pa bi delovalo?"

"Če lahko opice ubodimo od mrtvih, zakaj ne vas? Saj ste si podobni."

"Prmejduš, prmejduš. Saj nočem umreti."

Varuh je skomignil. "Saj vas bomo priklicali nazaj. Zato pa je Stroj."

Marin se je živčno nasmehnil. In zavihal brke. "Greva preiskati grobnico. Zagotovo je tam."
Oseba Erik sporoča …
Sedel je pred pisalnim strojem v svoji majhni zakajeni sobici in sanjaril, kako bo postal slaven pisatelj ali pa morda z zgodbami zaslužil le toliko, da si bo lahko privoščil pošten obrok.
Dobil je novo idejo in s kazalcema začel utrujeno udarjati po tipkah.

„Opice so postale dovolj pametne, da so neke noči, ko je upravnik odšel domov, odklenile vrata s pomočjo zlomljene vejice. Čeprav jih je bilo skoraj petdeset, niso zdivjale na prostost. Držale so se v skupini in družno za seboj pustile veliki obok edinega še ohranjenega živalskega vrta v mestu.

Po nekaj minutah hoje so prispele do starega pokopališča na obrobju tega umazanega mesta. Tukaj so bili le stari grobovi, zapuščeni že v davnem v 22. stoletju, ko se je trupla in ostale posmrtne ostanke ljudi nehalo pokopavati. Na sredini božje njive je stala gromozanska razpadajoča grobnica in nekaj jih je vleklo prav tja. Kakor hipnotizirane so v vrsti pricapljale do vrat, jih odpahnile in se po kamnitem stopnišču spustile v globino.

Po nekaj minutah so prišle do velikega prostora in se v polkrogu postavile pred edini vir svetlobe - dve veliki reži za oči skozi katere so prihajali žarki strupeno zelene barve. Velika kovinska glava je počivala na sključenem mehanskem telesu. Dolge okončine so bile posejane z vijaki različnih velikosti, okrog njih pa so se prepletale bakrene cevi. Na hrbtu stvora je bil z verigami pripet prenosljiv parni stroj iz katerega se je začela valiti para.

Robot se je nenadoma zganil, vstal in odkorakal po stopnišču navzgor. Njegove premike so spremljali hidravlični zvoki in neprekinjeno piskanje uhajanja pare iz različnih delov dotrajanih cevi na njegovem telesu.

Pred grobnico se je robot vzravnal. Visok je bil skoraj tri metre in namesto rok je imel na koncu vsake zgornje okočine pripeto nekakšno strelno napravo podolgovate oblike. Za njim so v formaciji stale opice.

Prerokba se je uresničila. Stvor se je prebudil in z njim prihaja …”

Policisti so morali s stanovanje vdreti, saj se kljub trkanju in razbijanju ni nihče oglasil.
Vstopili so in dva izmed njih sta nemudoma izbljuvala vsebini svojih želodcev, ko sta zavohala smrad, ki je napolnil celoten prostor. Pred njihovimi očmi je bil prizor, bolj primeren za kakšno grozljivo fantazijsko zgodbo kot pa resnično življenje. Zrli so v hrbet trupla s popolnoma ožgano kožo iz katere se je še vedno kadilo. Na glavi so se kazali deli bele lobanje. Pisalni stroj na mizi je bil očrnjen in polovica papirja v njem je zgorela. Hitro so se pobrali iz stanovanja in se odločili nadaljno delo prepustiti mrliškemu ogledniku in kriminalistom.

Ko so prek razbitih vrat prelepili policijski trak in so zadnji koraki na hodniku potihnili, se je v kotu temne sobe nekaj premaknilo. Prižgali sta se dve luči zelene barve. Na lunino svetlobo, ki je prihajala v stanovanje skozi okno, je stopila opica. Splezala je na truplo in z zanimanjem pogledala na ohranjeni del papirja, ki je ostal v pisalnem stroju. Kazalec njene desne roke je na konec stavka nerodno natipkal „s m r t.”
Oseba Aleš Ropoša sporoča …
MAGIČNOST POZABLJENE GROBNICE

Peščeni vihar je z vso ihto udaril po predelih Egipta. Ljudje so se ob tej pozni uri odpravljali spat. V zahodnjaškem svetu se je prav tiste ure praznovala noč čarovnic.

Timeon, cestni ropar iznakaženega obraza, je vedel, da bo to negotova noč. Dolgo je študiral stare tlorise in svoj zlohotni načrt je zdaj privedel tako daleč, da je točno vedel, na kak način se lahko dokoplje do kraljevske grobnice.

Timeon se ni obiral, iz nahrbtnika je potegnil dolgo vrv in kline. Najprej bo treba splezati približno dva metra visoko , se nato splaziti v ustrezno luknjo in po ovinkastih rovih pricijazniti do cilja.

Komajda je dobro začel plezati, že je iz neposredne bližine zaslišal ropotanje stroja. Presenečeno in nejevoljno je pogledal naokoli, češ, le kdo me je prehitel pri preiskovanju?

»Ti brezčutni dihur, plačal boš za svojo prevzetnost!« se je v tistem hipu NEKAJ oglasilo izza skale.

»Misliš? Prej boš bruhal lastna jetra kot bi mi kaj uspel naredit!« se je prav nesramno zadrl Timeon in za hip pozabil, da je na roparskem pohodu.

V odgovor se je zaslišal le krohot.

Izza skale se je tedaj prikazala nenavadna pojava, stroj, ki ga je bila sama kost in koža. Pojava, ki je Timeona tako presenetila, da bi kaj kmalu izpustil vrv in zgrmel v globino.

»Sem Amon Ra, čuvaj podzemnega bogastva. Če imaš zle namene, boljše, da jih zdaj takoj opustiš, dokler sem še prijazen!« se je Timeonu razodela nenavadna zver.

Kot da presenečenj še ni bilo dovolj, se je stroju pridružila še opica. Kaj opica, šimpanz!

Timeon je bil ropar stare šole, zatorej se ni menil za opozorila. Za trenutek je obvisel na klinih in segel v žep po revolver. Le malce mora počit, pa se bodo oni zgoraj pokakali od strahu!

Misli so prehitele pamet. Počilo je in opica se je brez moči zgrudila na tla.

Amon Ra je pobesnel in nad brezvestnega roparja poslal vihar.

Timeona je vihar z vrvjo vred odnesel direktno na egipčansko grobnico.

Sprva je mislil, da je to božja nagrada, a kaj kmalu je uvidel, da grobnico prekriva debela plast slonove kože.

»Res pretresljivo, kako so ti staroegiptovski svečeniki zavarovali bogastvo! Vrag jih pocitraj!« je zaničljivo pljunil Timeon.

Dobro uro je porabil, da je z majhnim žepnim nožičem razparal ustje.

Iz prerezanega ustja je planil Bazilisk in s svojo strupeno sapo poskušal ugonobiti Timeona.

Ta je vedel, da se zdaj bori za biti ali ne biti. Še zdaleč si ni želel umreti brez cekinov v rokah. Sla po bogastvu ga je ohranjala pri borbi za življenje.

»Zakaj si ubil mojo opico? Pokazala bi ti ključ do vseh zlatih soban sveta,« je slišal Baziliskov glas.

Timeon je bil prepričan, da se mu je od vsega že pričelo blesti. Pred nočnim podvigom je popil steklenico viskija.

Takrat ga je Bazilisk udaril z repom in mu zdrobil lobanjo.

Sprožil se je plaz. Stroj pravičnosti je opravil svoje delo.

Truplo starega zločinca, ki so ga zaradi številnih podvigov iskali po vsej državi, je zasul pesek.
Oseba Ivan sporoča …
Kakor se je bližal dan posvečen pokojnim dušam, tako so se ljudje vračali v svoje rojstne kraje, da bi se poklonili svojim prednikom.

Na pot se je podal tudi ostareli dr. Mordekai. Bila je noč, nekoč živahna vasica pa je že desetletja propadala, tako kot njegova kariera.

Dr. Mordekai je zavihal ovratnik svojega plašča in skril roke v žepe. Pred njim je stala posušena zgrbljena vrba, za katero so se vzdigale ruševine zapuščene cerkve. Razpadajočo cerkev so oblivali redki snopi lunine svetlobe, ki so se prebili skozi oblake. Dr. Mordekai se je zdrznil, ko je šel mimo.

Tudi pokopališče ni bilo v nič boljšem stanju od zapuščene vasice. Stare družinske grobnice so se izgubljale v trnju, napisi na nagrobnih kamnih so bili preraščeni z mahom in nekoč umetelno izdelana železna ograja je davno zarjavela. A kar je presenetilo dr. Morekaija so bili odprti grobovi.

Stare gomile so bile razkopane, nagrobni kamni razpokani, nekatere krste so pogledale na površje, a mrtvecev ni bilo nikjer na spregled.

Ni se ustavil pri družinski grobnici, da bi se poklonil prednikom, temveč se je podal po sledeh mrtvih. Pot ga je vodila skozi trnov gozd, preko pozabljenega barja vse do graščine mladega nekromanta. Na njegovem dvoru je videl vojsko živih mrtvecev, ki so kot marionete poplesovali za mladeničevo zabavo.

“Kaj se to pravi! Kaj se to greste?” je zahteval pojasnila dr. Mordekai.

Nekromant se je zdrznil. Njegova koža je bila bolehno zelenkasta, njegov nasmešek živo rumen, njegove oči krvavo rdeče.

“Obisk!” je vzkliknil in odgnal nemrtvo opico, ki je skakala po njegovem koščenem prestolu. Ko je vstal so njegova temna oblačila zaplahutala.

Mrtveci so se v trenutku umaknili s plesišča in se postavili v klavrno vrsto na levi in desni strani dvorane.

Dr. Mordekai ni vedel kako naj se odzove. Prvič je sploh pomislil, da se je podal v lov na krivca, ne da bi sploh premislil kako zelo nespametno je pri njegovih letih iti v nekromantov brlog.

“Morate biti utrujeni,” se ni pustil čakati nekromant. “Kiki, prinesi kupico vina za gospoda -”

“Doktorja,”

“Doktorja,” se je popravil nekromant. “Pa še nekaj za pod zob, po možnosti nekaj kar ni crknilo pred manj kot tremi tedni.”

“Res ni treba.”

“Ah, ne, morate,” je vztrajal nekromant. “Tu je tak dolgčas, veste, ste moj prvi gost po več kot skoraj treh letih. Povejte, je bila pot naporna? Kako vam je všeč kar sem naredil z graščino? Ste že dolgo na poti.”

Okostnjak, ki ga je nekromant imenoval Kiki, se je vrnila s srebrno kupico črnikavega vina in jo izročila dr. Mordekaiu, ki je še vedno pretresen na dušek izpil.

“Veste, to se mi ne zdi lepo,” je rekel dr. Mordekai. “Mrtvi si zaslužijo svoj počitek.”

“Ah, to,” je rekel nekromant in se obrnil stran od svojega gosta ter se podal proti prestolu. “Saj se jih skušam rešiti, a kaj ko nočejo oditi.”

“Zveni kot bolezen. Imate to v družini?”

“Ne da bi vedel.”

“Ste kontaktirali Cerkev?”

“Poskusil sem, a ti fanatiki vsakega živega mrtveca, ki jim ga pošljem s prošnjo za pomoč na mestu posekajo.”

“Kaj pa če zgradimo stroj?”

“Kakšen stroj?”

“Tak, ki vas bo rešil živih mrtvecev …”
Oseba Unknown sporoča …
»Nikoli - več - ne - grem - na - odpravo - s – tabo,« je Leandra počasi iztisnila skozi zobe, da bi Jošt dojel sporočilo. Pred pol ure so ju prezrcalili na novo odkrit planet. Zdaj sta visela v čudnih strojih, ki jih je Leandra prvič videla.
Misija je bila nevarna, to je vedela že od začetka. Nekaj nenavadnega je bilo na planetu. Odkar je človeštvo pred tisočletji pobegnilo iz starega planeta, so bili v nenehnem iskanju novega. Tokratni planet je bil majhen in odkrit po naključju, njegova lokacija skoraj skrita za eno izmed Jupitrovih lun.
Jošt je bil tisti, ki je vztrajal, da raziščeta planet takoj po tem, ko sta vzpostavila linijo s centralo. Signali so delovali, zakaj bi čakala? Čeprav bi Leandra to raje opravila pod okriljem noči, mu je sledila skozi temačno pokrajino. Svetloba je bila sivkaste barve in okrog njiju je kot težka zavesa visela tišina. Zvok njunih korakov se je odbijal od okrog posejanega skalovja in bilo je tako presneto hladno, da je Leandra skozi zaščitno obleko čutila, kako jo grize mraz.
Po nekaj korakih sta našla napol porušen vhod v podzemlje. Sumljivo je spominjalo na grobnico in tema se je v notranjosti še zgostila. Ko je Leandra za seboj zaslišala pridušen Joštov krik, je bilo že prepozno.
Bitja v dolgih, temnih plaščih so ju pripela v stroje. Leandra je čutila bolečino, ko so njene mišice ugovarjale neprijetnemu položaju, ampak premikanje je prineslo še več bolečine, zato je svojo jezo usmerila na Jošta.
»Ti presneti trot, kdo gre najprej raziskovati? Preveriti bi morala okolico, skenirati znake življenja, narediti načrt za hitro ekstrakcijo, ne pa planiti v neznano.« Kar ni rekla, je bilo očitno: tudi ona bi morala reagirati bolje. Ampak poslali so jo na preveč misij in nikoli se ni nič zgodilo. Prehitro se je pustila zapeljati preprostosti rutine.
»Ne skrbi,« se je Jošt odzval po nekaj trenutkih tišine. »Ne boš več rabila na kakšno misijo z mano.« Njegov glas je bil drugačen in ko se je zazrla vanj, se je nekaj na njegovem obrazu spremenilo. Premik je bil komaj zaznaven z očesom, ampak ni bil več Jošt. Zlil se je s strojem, nato pa je stal pred njo in strmel vanjo.
»Veš, tako lepo kožo imaš, Leandra. Vsi ti planeti, vsa ta energija - za navadno opico si veliko preživela,« je nadaljeval. Njegov obraz se je še vedno spreminjal - kot da bi na tisoče drobnih žuželk gomazelo pod njegovo kožo. Leandra ni mogla odvrniti pogleda od groteskne podobe. Morda so bile to Joštove kosti, ki se niso mogle umestiti pod mišicami.
»Kaj to sploh pomeni?« Poskusila se je iztrgati iz objema stroja, kar je prineslo nov val bolečine.
»Tvoja koža, Leandra. Nosil bom tvojo kožo. Jaz in moji bratje,« se je Jošt zasmejal in čuden, votel smeh je odmeval med stenami.
Stroj je Leandro potisnil naprej in Jošt je iz svojega obraza počasi potegnil staro kožo, medtem ko je prostor napolnil zvok žage, ki jo je zagnala postava v črnem.
Oseba Nadja sporoča …
»Nočni obisk grobnice? Fantastična zamisel!« je nergaje pihnil Matic in segel po avtomobilskih vratih.

»Čakaj,« ga je ustavil starejši mož, ki je sedel za volanom. »Moj pripravnik si. Želim si, da postaneš najboljši. To boš moral narediti sam.«

»Kako, prosim?«

»Premagati moraš strah. Zdaj pa pojdi, ura teče. Opraviti moram klic.«

Obrisal si je hladne kapljice potu, ki so mu polzele po koži in stopil iz avtomobila.

»Ko jo boš našel, mi jo takoj pokaži.«

»Ja, ja,« je nejevoljno zamrmral in zaprl vrata. Z lopato v roki se je odpravil proti grobnici.

Mož v avtomobilu je medtem pograbil telefon. Pritisnil je tipko Kliči. Zaslišal je šumenje. »Gospa Mimik?« je vprašal.
»Pozdravljen, gospod Žarn. Kako daleč sta? A je našel?«

Na hitro je zatrobil. Matic je odskočil in lopato z ihto vrgel na tla. Z eno roko je proti avtomobilskim lučem pomolil škatlo, z drugo pa sredinca.

»Je našel.«

»Odlično! Gospod Žarn … Hvala vam. Se vidimo.«

»In zakaj je bila zakopana ravno ob grobnici?« je jezno vprašal Matic, ko se je vrnil v avtomobil.

»Gospa Mimik je bila brihtna gospa, gotovo je imela dober razlog.«

Odpeljala sta se nekaj ulic naprej. Ustavila sta se pri vijolični hiši. Tam ju je pričakala mlada ženska svetlih las.

»Nina?« je presenečeno rekel Matic, ko sta stopila do vrat.

»Matic! Nisem vedela, da se ukvarjaš … s tem. Pozdravljena, vstopita.«

»Nina je bila moja soplesalka na maturantskem plesu,« je zašepetal Žarnu. »Kakšno naključje!«

»Prav ste imeli, mama vas je želela kontaktirati,« je rekel Žarn, ko so se namestili v dnevni sobi.

»A ste res govorili z njo? Preko tistega … stroja?«

»Tako je, jaz mu pravim kar telefon. Naprava uporablja elektromagnetne frekvence. Nič kaj drugače, kot navaden radio.« Iz torbe je potegnil napravo: »Samo tipko kliči pritisnete in …«

»Ne,« ga je prekinila. »Ne.«

»OK,« je pokazal proti Maticu.

Matic ji je podal vijolično škatlo: »Tvoja mama jo je pustila zate.«

Segla je po pokrovu škatle. Žarn je vstal: »OK, to bo torej to, gospodični bova zdaj dala malo zasebnosti.«

»Ne, prosim,« ju je ustavila. »Počakajta samo še malo.« Odprla je škatlo. Iz nje so pogledali plišasto srce, kuverta in majhna škatlica, z napisom »osebno«.

»Moji mali opici,« je prebrala napis na kuverti in se nasmejala: »Tako me je klicala mami.«

Odprla je kuverto in v tišini prebrala vsebino. S težavo je zadrževala solze. Na koncu je presenečeno pogledala Matica. Na glas je prebrala pripis: »In glede plišastega srca ... veš da to ni moj stil, ha ha. Dal ti ga je fant, ki ti je podal škatlo.«

»Kaj? Jaz … Ne! Kaj?« je postal zmeden Matic.

»V bistvu bi mi prijalo malo družbe po vsem tem. Bi še malo ostal?«

Po kratkem premisleku je dejal: »Ja, seveda.«

Žarn je zavil z očmi in se odpravil proti vratom: »Kot izgleda, sem tukaj zaključil.«

»Gospod Žarn,« ga je ustavila Nina. »Hvala vam. Za vse. Glede plačila pa …«

»Je že urejeno.«

V avtomobilu je ponovno poklical gospo Mimik. »Gospa Mimik?« Iz naprave je slišal zgolj šumenje. Nasmehnil se je.
Oseba Domen sporoča …
Korenjak

Spokojnost noči je pretrgalo hreščanje. Jekleni zvok je rezal po pokopališču in vihral nad nagrobniki. Sledilo je topotanje, ki se je s hreščanjem združilo v nevzdržno kakofonijo zvoka. Prisotne hrupnemu napadu pa so bile le mrtve duše in nekaj zajcev, ki so se gostili na nagrobnem cvetju in se ob prvem znaku hrupa razbežali. Zemlja se je tresla in sveče so padale vznak. Nekaj nagrobnikov se je prevrnilo in tistim spodaj ustvarilo še eno plast plast ovire, za takrat, ko se morda odločijo za vstajenje, vendar jim sedaj še nič ne manjka in tresljaji jim prej masirajo gnijoče meso, kot pa resno motijo pri večnem spancu. Bobnenje se je nadaljevalo in počasi oddaljevalo. Približevalo se je mali cerkvi ob pokopališču. Ta je bila namenjena le za pogrebe in nihče se ni niti obremenjeval z zaklepanjem. Kaj pa bodo ukradli; mogoče kamnite grobnice? Okostnjakov sigurno ne, zna se zgoditi, da prepričajo svojega sovrstnika, ki tiči v tebi, pod plastjo kože, mišic in sala, da se reši okov in ti da odpoved od notri navzven. Tako ostane samo še bore malo od tebe in običajno končaš na obešalniku v kakšni zatohli omari. Udarec zadoni in cerkev se podre. Ruševine zalije temna lepljiva snov. Sledi plamen, ki zajame vse kar je ostalo in šine visoko v nebo. Hrupno zahreščijo kolesca mehanizma, ko storilec tega zločina odpre gobec in izmed čekanov se izvije bobneče hropenje. Plameni se dvigujejo vedno višje, tako visoko, da zaspana ptica ponesreči zaide vanje in postane dobro zapečeni prigrizek. Plameni se zavijejo v spiralo in odklenejo vrata v dimenzijo luči, ki prekrije zemljo kilometre daleč, da se zdi, kot da je prišel prezgodnji dan. Skozi luknjo v prostoru in času se izvije roka, nebesno bela in gosto kosmata, žareča in sijoča, nato pride še druga, pa tretja in četrta, tako naprej, dokler jih ni dvanajst, ki primejo za obod portala in potegnejo skoznjo trup lastnika. Bela opica z dvanajstimi rokami, tremi nogami in glavo rilčarja ter ritjo pavijana. Zakriči in skoči na uprizoritelja rituala, ki jo je privabilo iz božanskih prostranstev pete dimenzije v ta črni in smrdljivi svet. Z oglušujočim škrtanjem krivec za ves ta kraval dvigne roko, ki pa bolj spominja na debelo železno palico. Svetlobeli opici razstreli polovico telesa in organi se razletijo vse naokoli. Kar od opice ostane, prileti na grmado in se začne počasi peči. Krivec počepne in škrtanje se zaustavi. Odpre se mu vrhnji del glave in iz nje se izvali kepa kože in mišic. Za njo pa še ena in še druga. Odskakljajo po stroju navzdol in s špljocom pristanejo na tleh. Gledajo gorečo pošast, ko jih obsije mavrična svetloba iz portala.

Zaslišijo glas: »Okej, zažgali ste mi opico. Kot obljubljeno že vašim očakom. Izberite.«

Prva kepa reče, da želi nov skelet. In ga dobi. Druga isto. Tretji pa se spomni na vse, kar so doživeli pri begu iz omare in gradnji robota in prebiranju kabale. Nostalgično se nasmehne in si zaželi velikanski penis. Druga dva ga debelo pogledata.

Skomigne in pravi: »to je vse kar rabim«.

Kot na vzmeti s svojim nadgrajenim korenjakom odskaklja nasproti prebujajočemu se vzhodu.