2. pisateljski izziv: slep, maska, kralj, okruten, kadilo


Pisanje tako kot vse ostalo je sposobnost ki se lahko izboljša samo z vajo. Vaja dela mojstra, pravi pregovor. V skladu s tem bomo danes imeli skupno vajo. K sodelovanju ste vabljeni vsi, "končni" izdelek, pa lahko brez zadržkov objavite v komentarjih pod to objavo. Vse zgodbe, ki bodo prispele pravočasno in izpolnjevale navedene kriterije bomo tudi objavili v samostojni objavi.

Pravila igre so dovolj preprosta. Določenih je 5 besed, ki jih morate obvezno uporabiti v svoji kratki zgodbi. Končana kratka zgodba je lahko dolga od 250 do 500 besed. Časa imate do nedelje.
Preberite še: 1. pisateljski izziv: tulec, ščepec, močvirje, vrana, iskra
Vaše besede tokrat so: slep, maska, kralj, okruten, kadilo

Torej, vaš izziv, dragi bralci je, da do naslednjega tedna napišete kratko zgodbo minimalno 250 in maksimalno 500 besed. V njej morate uporabiti besede slep, maska, kralj, okruten in kadilo; svoj končni rezultat pa lahko objavite v komentarjih pod tole objavo.


Ivan


Komentarji

Oseba Alen Golež sporoča …
Njegova maska je nerazločna in človeku ob pogledu nanjo na pladnju ponuja norost. Tukaj nisem dolgo, in to edino razumem. Edino, kar mi gre v besede.

Vsi vidijo, kar vidim jaz. Vsak, ki pride v avdienco, najprej stopi skozi velika dvorna vrata, s ponižno sklonjeno glavo odhiti do stopnic, poklekne in se predstavi. Šele ko kralj s svojim zlomljenim glasom spregovori njegovo ime, lahko dvigne pogled nanj, poln pričakovanja, kaj bo videl. Toda vsak obžaluje. Naj je otrok, ki je prišel z mamo, ali še tako slepi starec, ki so ga pripeljali, da bi pred smrtjo vsaj enkrat videl kralja, vsak odvrne oči, še preden uspe spregovoriti prvo besedo.

Pogumni vzdržijo, a svoje prošnje povedo obrnjeni vstran, s tresočim glasom in odrezanimi stavki, ob katerih ti postane slabo. Drugi ostanejo brez besed ali se opravičijo, rekoč, da so njihove prošnje nepomembne v primerjavi s težavami kraljestva. Vsake toliko časa pa je komu tudi vse to preveč: začnejo kričati in si puliti lase, kot da niso niti slutili, kaj utegnejo videti. Potem jih stražarji odvlečejo globoko v grad. Ampak to je redko. Po navadi tisti, ki že izgledajo na robu pameti, preprosto zbežijo iz dvorane in za seboj pustijo le blato na rdečih preprogah.

Tudi jaz bi zbežala, če bi lahko, ko sem bila prvič privedena pred kralja.

Vezir me je zvezanih rok vrgel predenj in rekel, naj strmim v masko. Res sem hotela, hotela sem ga ubogati, vendar glava ni sodelovala. Obračala se je stran, kot se obrača stran od sonca po večnosti v temi; zato mi je vezir z eno dlanjo pribil veke na arkade, z drugo pa me zgrabil za čeljust. Ko sem poskušala moledovati, mi jo je potegnil navzdol, kot da mi jo je hotel odtrgati. Oči so mi še vedno divjale, da bi masko spravile stran, a nemogoče.

»Nemogoče, punca,« je pljunil vezir. Na svoji levi sem videla njegov okruten obraz in čutila njegovo sapo na licu. Kjer bi bile oči, je imel le mokre jamice, in pod dišalom, od katerega se je ves svetil, sem vohala njegovo staro, razpadujoče meso.

Tudi osredotočanje na to je bilo zaman. Maska je bila še vedno tam, pred mano, in kralj mirno sedeč za njo. Kot bi bil kip, le za govorice in prošnje, za pogled in ne za resničnost.

Maska je bila zdaj povsod, vse se je zlilo v eno in naenkrat je bilo vse, kar sem čutila, moj želodec. Ne, ne, ne, sem pomislila, in vseeno skozi široko odprta usta bruhala na preprogo. Vezir mi je izpustil obraz, a me še vedno držal pokonci. Ko ni bilo več hrane, sem bruhala žolč in nato še slino. Čez čas me je izpustil in kralja ni bilo več.

»Ne več,« sem prosila, kleče v lastnem bruhanju v sobani rdečega prestola.

»Drugi vidijo 'masko' in prijateljem lažejo o veličastnosti, medtem ko njihove misli nikoli več niso iste. Ti jo vidiš in le bruhaš. Skoraj do smrti, ampak vseeno. Tukaj ni vprašanja, moja punca.«

»Ne moremo biti vsi slepi ali nori.«
Oseba Aleš Ropoša sporoča …
KRVOLOČNEŽ

Dežela Trilandija je bila že dolgo pod oblastjo tirana, kralja Heroda, ki je svoje prebivalce ožemal z visokimi davki, pri čemer jim je kratil delavske pravice, še posebej čas za malico, pravico do odmora in do zasebnega življenja.

Kralj Herod je že dolgo želel izvedeti, kako priti do črne maske, ki je bila zakopana nekje daleč pod jamami na Krasu. V svojo družbo si je zato dal poklicati slepega jasnovidca, ki je bil daleč naokoli znan po svojih pravilno napovedanih ugotovitvah.

»Gospod kralj, tukaj vidim težko nalogo, ki ji ne boste zlepa kos! Najbolje bi bilo, če bi na pomoč poklicali kakega neukega tlačana in mu ukazali, da mora najprej podreti največje drevo v gozdu, ga posušiti in nato zažgati, da bo iz njega dobil dišeče kadilo, s katerim se lahko odpravi na dolgo pot po grozljivih jamah, kamor še ni stopila človeška noga,« mu je povedal slepec in iztegnil roko, s čimer je nakazal, da za opravljeno storitev pričakuje plačilo.

Kralj Herod se je razjezil in nemočnega slepca nemudoma vrgel v ječo. Slepec, ki je bil pravzaprav preoblečeni čarovnik Merlin, je globoko v ječi preklel okrutnega kralja Heroda in mu zaželel ogromno nevšečnosti.

Kralj se je ravnal po načrtih slepca in pred svoje obličje dal poklicati neustrašnega kmeta Anžeta in mu razložil načrt. Ta je bil precej bolj bister in iznajdljiv od kralja Heroda. Za pomočnika si je omislil robota Hermesa I, ki je znal v eni sekundi nacepiti drva do neslutenih količin.

Kmetič Anže se je zavedal, da se brez dobrega načrta ne splača iti na pot. V malho si je vrgel natančen zemljevid jamskega podzemlja in v družbi prijatelja robota odšel na dolgo in nevarno pot skozi gozdove. Zalotilo ju je strašno neurje z bliskanjem, treskanjem in točo, a nista odnehala. Kmeta Anžeta je skrbelo, če bodo baterije, s katerimi je bil robot napolnjen, zdržale naporno odisejado. Na srečo je kmalu posijalo sonce. Kmet Anže si je lahko oddahnil – baterije robota so se lahko odslej polnile tudi spotoma na sončne celice.

Pri podiranju drevesa bi se skorajda pripetila nezgoda. Drevo, ki ga je robot sicer podrl brez nevšečnosti, bi se skoraj zrušilo na Anžeta, ki je smrti gledal dobesedno iz oči v oči. Drevo je zadnji trenutek spremenilo svojo obliko in se spremenilo v manjše poleno. Ta čudež narave si je kmet Anže razlagal kot slepčevo pomoč pri reševanju naloge.

Trajalo je dober teden dni, preden sta Anže in robot uspela posušiti drva. Zažgala sta ga in si pridobila dišeče kadilo.

»Sam se boš moral odpraviti v jame, saj roboti nismo vodoodporni,« je tedaj rekel robot in sotrpina spravil v slabo voljo.

Kljub vodnim preprekam v jamah se je pogumni Anže odpravil na jamsko raziskovanje in odkril najdišče črne maske. Takrat ga je skrivnostni duh v magovi preobleki opozoril na krutost kralja Heroda in da bi veliko bolje storil, če bi masko enostavno uničil.

Kmetič Anže ni poslušal čarovnikovega navodila, masko je vzel ter prinesel kralju.

Črna maska je skrivala prekletstvo za nadaljnje generacije državljanov Trilandije.
Oseba Vrečič sporoča …
Potomci Bogov

Trdna noč. Temni oblaki. Mrzlo morje. Šumenje valov.

Črtomir in Neven sta po potopu ladje, na kateri sta potovala v južne pustinje, na kosu jambora vandrala po Zahodnjem morju. Neven se je še komajda držal za spolzki les, ko je v daljavi zagledal temen obris.

»Kopno!«

Ko sta priplavala na suho, sta nabrala dračje in si napravila ogenj. Neven je poznal čarobne vede, tako da je pri sebi venomer nosil kresilo. Napravil je iskro, zatlelo je, nato pa je roke postavil nad žareče vejice in se spomnil besed.

»Svarog! K tebi kličem v nuji! Poslušaj čarobne besede!« Po klicu k nadnaravnem je prekrižal roke na prsih, nato pa s sredincem in kazalcem pokazal proti dračju ter zaklical: »Gatazdajammulmin!« Iz njegovih prstov je zletela modra iskra, ki je bliskovito iz tlečega lesa napravila kres.

Črtomir je vedel, da njegov sopotnik pozna klice k bogovom, toda v osuplosti je spregledal, da mu je nenaden sunek vročine zanetil lase. Vonj po zažganem ga je predramil, da si jih je pogasil.

»Prekleta magija! Ni čudno, da si bežal, ko pa si tako nespreten z njo. Koliko senikov si požgal tam gori?«

»Ha ... za menoj se je kar kadilo,« je odvrnil Neven.

»Tvoji razlogi me sicer ne zanimajo,« je odmahnil Črtomir. »Zanima me slednje: Svarog je bog očetov in starešin. Kako za vraga si ti dobil njegove moči?«

»Je tudi bog vojne in kovaštva. Če hočeš, ti napravim kak spominek, ko končno prispeva v južne puščave. Tam sicer nimajo veliko železja. Imajo pa pesek. Mogoče dobiš steklenega.«

Ko sta se pogrela, sta si našla še primeren kotiček na tleh, kjer sta si lahko odpočila od naporov.

Zjutraj pa ju sonce ni prebudilo. Svarog je dal, in Saule je vzela. Predramila ju je lokalna straža. Črtomir in Neven sta se hitro znašla v železnem okovju, in kopica bradatih mož ju je odvedla v bližnje naselje.

Neven je poslušal njihove besede, ki pa so se mu zdele znane. Bile so podobne magičnemu jeziku. Poskušal jih je vprašati: »Lara ejundži?«

Zastali so in se ozrli proti njemu, toda zgolj za trenutek. »Lara ejundži!? Kdo ste!?«

Odvlekli so ga naprej, ko pa je ponovno zaklical, ga je eden izmed stražarjev klofnil.

»Sisidimultšin!«

»Ha! Torej gov-«

Ponovno ga je stražar klofnil, nato pa je neki drugi prišel bliže in rekel:

»Vtihniš je rečel. Vi okon doboz veš.«

Zanimivo. Divjaki na neznanem otoku sredi ničesar govorijo … slovensko. Pa čeprav slabo.

Prispeli so v malo vasico, kjer ju je pričakalo še več stražarjev. Ti so spremljali moža, ki je nosil kraljevsko masko. Podoba je spominjala na zlodeje iz starih pripovedi. Stražar, ki je govoril slovensko, mu je rekel:

»Surovanija ev ere džin!«

Kralj, ki je bil znan po tem, da okrutno ravna s svojimi nasprotniki, pa je bil tudi zgodovinar, in je poznal stare zgodbe o tem, kako so slovani izrinili njegove prednike s celine na ta zakoten otok.

Stražarjem je zaukazal, naj enega izmed prišlekov oslepijo, drugemu pa podarijo srebrn napitek.

Opoldanski počitek so zmotili kriki agonije.
Oseba Erik sporoča …
Klečal sem na desnem kolenu v veliki sobani, ki je bila vsa okrašena z zlatimi in srebrnimi detajli. Pred mano se je na visokem podestu bohotil gromozanski zlat prestol na katerem je sedel kralj, ki je bil prav tako ves odet v zlato.

Govorilo se je, da je pred letom dni po boju z Rdečim zmajem ostal popolnoma slep in je zato njegov obraz zakrivala maska brez rež za oči. A po drugi strani se je govorilo tudi, da je kralj zelo radodaren in dober do ljudi, da jim zagotavlja boljše življenje, kot so ga imeli preden se je povzpel na oblast. To je bila laž.

Vedel sem namreč, da je zlati vladar neizmerno okruten. Ubiti je dal prav vsakega meščana, ki se je drznil kakorkoli pritoževati se nad življenjem v tej luknji.

Zadnji, ki je javno pričal proti tiranski vladavini v zlatu in zbiral privržence, ki bi se uprli revnemu življenju pod svetlobo blišča kraljevih soban sem bil prav jaz. In sedaj sem s stražarjevima rokama na obeh ramenih prisilno klečal neposredno pred Njim.

Pričakovan potek dogodkov je bil takšen, da pod izpraševanjem najprej priznam vse grehe, tudi tiste, za katere nisem kriv, se pokesam, nato pa me obglavijo privezanega za noge in visečega s stropa nad prestolom, da lahko moja kri metaforično nahrani in podpre novo vladavino.

»Si pripravljen sprejeti kazen za poskus zrušitve pravične kraljevine, ki daje vsem in si ničesar ne jemlje le zase?« me je s starikavim glasom retorično vprašal eden izmed svetovalcev.

Prižgano kadilo je oddajalo odvraten sladkast vonj.

»Si pripravljen darovati svojo kri v zameno za odpuščanje grehov?«

Povesil sem glavo, zamižal in se nasmehnil. Končno mi je uspelo priti sem. Pred kralja samega.

Bliskovito sem se odrinil s tal in v zraku, ko sem letel nad zgroženimi obrazi stražarjev in svetovalcev, iz škornja potegnil dolgo zlato bodalo. Kakšna ironija. Prijel sem ga z obema rokama in ga dvignil nad glavo.

Sedaj boš plačal za vse.

»Mayo, večerja!«

»Že grem mama!« sem zaklical v odgovor, ugasnil cigareto in skozi strešno okno splezal nazaj v sobo.

Kako obožujem poletne večere na strehi.

Oseba Ivan sporoča …
Bila je izbira med življenjem in smrtjo, a Aelon se je še predobro zavedal, da mu v vsakem primeru ostane samo poguba.

“Kako boš torej izbral?” je inkvizitor vprašal bojevnika, ki je visel na kamnitem zidu ječe vklenjen v verige.

“Ne bom lagal,” mu je odvrnil Aelon. “Svojega dejanja ne obžalujem in se ga ne kesam.”

“Se mi je zdelo.” Inkvizitor je stopil do slepega spovednika, ga prijel za roko in mu nekaj zašepetal.

Slepec se je priklonil in zapustil okroglo dvorano, ki se je nahajala globoko pod zemljo.

“Torej me boste le poslali v smrt.”

“Verjemi mi, to je zadnje kar si želimo. Vkolikor bi se za svoj greh pokesal, bi nekoč lahko služil v nebeški vojski. Tako pa …”

“Tako pa bom gnil v peklu.”

“Tako pa boš gnil v peklu,” je za njim ponovil inkvizitor. “Še huje, postal boš Satanovo orodje.”

“Tega nočem.”

Sledila je dolga in mučna tišina, postani zrak pa je preveval močan vonj sveže prižganega kadila.

“Vem, da mi pekel ne uide, ne zanikam” je priznal Aelon. “Nisem vreden Božje milosti in Njegovega odpuščanja, a ne želim služiti Satanu!”

“Tvoj bes bo tvoja poguba, sin moj.”

“Moj bes, moja poguba!”

Spet je nastopila tišina.

“Mogoče obstaja rešitev-”

“Karkoli!”

“Si prepričan? Lahko izgubiš vse.”

“Ničesar več nimam.”

“Tvoja duša.”

“Je obsojena na pekel. To dobro vem.

“Ne,” je odkimal inkvizitor. “To tudi, a v kolikor se odločiš za to pot, bo tvoja duša za vekomaj izgubljena.”

“Ne razumem.”

“Imaš možnost, da se celo večnost boriš proti silam zla.

“Razumem.”

Inkvizitor mu je namenil nasmešek vreden modrega kralja. “Ti misliš, da razumeš.”

V tistem trenutku je v dvorano vstopila skupina šestih bojevnikov v težkih oklepih z zlatimi maskami. Vsako od mask so krasili trije pari ognjenih kril, njihove oči pa so zlato žarele. Za njimi je s sedmo masko v rokah hodil eksorcist, katerega preprosto rjavo oblačilo je krasil nebroj pergamentnih zvitkov svetih molitev.

Aelon je prepoznal postave. Bili so serafimi, varuhi Cerkve na zemlji.

“Okrutno je, kar te čaka,” mu je povedal inkvizitor.

“Meni se ne zdi.”

“Zdaj še ne, potem pa se ti ne bo moglo več.”

Verige, ki so držale Aelona v zraku so se zrahljale, da je padel na tla. Vstal je in stopil bližje k skupini z masko. Verige, ki jih je vlekel za seboj so cingljale ob vsakem koraku. Eden od serafov mu je ponudl posvečeno vodo, da se je prekrižal. Drugi mu je s pepelom na čelu pustil znamenje križa. Tretji ga je poškropil s poslednjim oljem.

Zadnji od serafov je dvignil zlato masko visoko v zrak.

“Okrepíte utrujene roke, utrdíte klecava kolena.” so molili serafi in njihove besede so odmevale v podzemni dvorani.

Preostala serafa sta potegnila za Aelonove verige, da je padel na kolena.

“Recite njim, ki so plahega srca: “Bódite močni, nikar se ne bojte!”

Maska, ki jo je držal zadnji od serafimov je zažarela.

“Glejte, vaš Bog! Maščevanje prihaja, Božje povračilo, on prihaja, da vas reši!”

Aelon in serafinova maska sta postala eno.

“Amen!”

V eksploziji svetlobe, ki je sledila so maski zrasli trije pari ognjenih kril.

Ko je Aelon končno odprl oči so te zlato žarele, tako kot oči njegovih bratov. “Kdo sem?” je vprašal.

“Eden od nas. Ti si mi in mi smo ti. Na veke vekomaj.”
Oseba Max sporoča …
Prestolna soba je bila polna opojnih meglic kadila, katere so v tenkih snopih leno valile proti stropu. Pogled pirata Angwarja, samooklicanega kralja tega sektorja, je neizainteresirano taval po teh snopičih, pomirjujočih v svoji počasni stalnosti.
Nenadoma je njegovo otopelo stanje zmotil občutek mokrote na obrazu. Predno bi se lahko posvetil temu, ga je zadela nova sprememba. Tokrat v snopih kadila. Namesto, da bi se monotono valili proti stropu so zarisovali divje spirale in kroge. Ta drugačnost njegove stalnice ga je nasilno potegnila v koncentracijo in ga prisilila, da je končno razvozlal kaj se dogaja. S čimer je ugotovil, da nove oblike kadila niso edina nasilna sprememba v sobi.
Poglavitno je bilo to, da je mokrota prišla od njegovega pomočnika – natančneje po kralju je špricnila kri pomočnika, kateri je zdaj ležal na tleh, poln lukenj in slepega pogleda. Istočasno se je razkrila tudi skrivnost novih oblik – risalih so jih naboji med letom, iskajoč novih žrtev. Katere so tudi našli.
Nekaj jih je prerešetalo njegovo priležnico, da je lahko samo še nemočno trzala na njenem baldahinu. Tuji diplomat je imel roke sklenjene v prošnjo, iskoč kakršnekoli odrešitve, a ta je prišla v obliki šiber skozi lobanjo in kosti rok.
Šibre so prav tako našle njegovega stražarja. Njegova okrepljena uniforma je negirala sekajočo moč krogel, ne pa tudi njihovo energijo. Potisnjen nazaj je bil ravno med repetiranjem svoje puške, ko so ga dosegli tudi naboji. Na nekaterih mestih so uspeli prebiti zaščito in se z mokrim, trgajočim zvokom prebili skozi njega. Toda za razliko od ostalih žrtev se za temi naboji ni vlekla tudi krvava meglica. Angwar si je končno dovolil nasmešek, vedoč da to lahko pomeni samo eno stvar. Modificirano telo stražarja je začelo opravljati svoje delo – v njega je spuščalo koktejle kemikalij za strjevanje krvi, sproščanje adrelina, umiritev srca,... Z živalskim krikom je stražarju končno uspelo nameriti in sprostiti svoj rafal. Nova smer leta je vrgla meglice kadila v še bolj divje oblike, pomešane z oblački smodnika.
A le za nekaj trenutkov, saj nenadoma so se vse oblike razpotegnile v ravno črto. Črto, ki je sledila poti elektromagnetsko potisnjenega izstrelka. Črta, ki je ni zmotila niti vizirna maska stražarja, ampak je šla skozi njo in še tudi čez zadnjo steno sobe. Takoj za to črto je novo zmedo v kadilo prinesla ena sama oseba, ki je suvereno zakorakala do Angwarja. V stanju šoka je lahko samo opazoval nov snop - tokrat snop energije ki je med okrutnim cviljenjem potoval po cevi orožja v rokah prišleka. In ko je cvilež dosegel svoj vrh, ter snop energije svoj cilj, Angwar ni ne videl ne čutil nič več.
Oseba Aljoša Toplak sporoča …
Črna prst je bila težka od deževja. Rohvald se je naslonil na lopato in premeril grob. Še zmeraj se je zdel majhen. Premajhen, za Starca.

Sicer pa se je Rohvald zavedal, da nikoli ne bo mogel skopati takšnega groba, kot bi si ga Starec zaslužil. Če bi Starec sprejel kraljevo povabilo na dvor, bi zdaj njegovo truplo po mestu nosil sprevod, plemiči bi nosili črno in mu sledili s povešenimi glavami.

Zdaj bo Starca odnesla zemlja globoko v hosti in nikogar ne bo, razen Rohvalda, da bi vekal in opeval Starčevo slavo.

Takšna je usoda ponižne duše, je pomislil Rohvald. Trda tla so mu bila ljubša od žimnate postelje. Upal je, da mu bo tudi gozdna prst ljubša od smrdljivega blata mestnega pokopališča.

Marsikdo je bil slep za Starčevo modrost, a Rohvald je razumel. Razumel, kolikor le more šmrkavec razumeti starca. Upal je, da bo tudi sam premogel modrosti, ki bo mu pomagala ločiti pomembno od lažnih dobrin kraljestva.

Rohvald je zavzdihnil in stopil do starčevega trupla. Nežno ga je položil v skopano luknjo in še zadnjič preučil zguban obraz, preden mu je nadel masko.

Bil je mag in spodobi se, da bo odšel kot mag, si je rekel Rohvald. Vzel je kadilo in ga zagugal v rokah. Gledal je dim.

"Zbogom, Stari," je rekel Rohvald. "Em, žal ne poznam tvojih molitev." Popraskal se je po licu. "In tudi sicer ne vem, kaj bi rekel. Nisem dober z besedami. Ampak, pogrešal te bom. Toliko lahko rečem. In ni pošteno, da tako odhajaš, na samem in neopazno, svet pa gre naprej, kot da nič ne bi bilo. To ni pošteno. Potrudil se bom, da bo čim več ljudi slišalo tvojo zgodbo. In upam, da bodo videli v tebi to, kar sem videl jaz."

Rohvald je pomolčal. "No, to je to."

Vzel je lopato in začel zasipavati grob.