Ivan Šokić: Meje ekscentričnosti

Meje ekscentričnosti

Ivan Šokić

Yvain se je nervozno oziral naokrog in se spraševal, kaj bi lahko bilo tako nujno, da ni moglo počakati do večera.

Bilo je opoldan in na zasneženih ulicah Belegdvora je mrgolelo ljudi, ki so hiteli po svojih opravkih. Vsi v upanju, da se bodo lahko umaknili v zavetje domačega ognjišča še preden bi pritisnil večerni mraz.

Medtem ko se je Yvain prebijal skozi množico, je med prsti vrtel molilne kamenčke ter mrmral hvalnice Avali. Upal je, da ga ne premami. Boginjo je prosil, naj mu stoji ob strani. Nikoli si ni zaupal, ko so ga obdajali ljudje. Imel je občutek, da bo zdaj zdaj izgubil nadzor nad samim seboj. Čutil je, kako ga je začela oblivati vročica. Snel je kapuco in zašpičena štrleča uhlja izpostavil mrazu.

Nikoli ni maral tega čudnega občutka, ko sta uhlja zastrigla po svoje, kot da bi ne imel nadzora nad njima.

Prekletstvo mešanca, si je mislil Yvain. Pravim vilinom je bilo premikanje ušes nekaj najbolj običajnega - kakor mežikanje. Ljudje so svoja ušesa komaj premikali. Njemu je ostalo “najboljše” z obeh dreves, ušesa ki so strigla po svoje, in občutek, da je to vse prej kot normalno.

Bližal se je Avalinemu templju, vročica pa ni nikakor pojenjala. Najraje bi slekel še kuto, a se je zavedal, da je sredi obljudene ulice. Moral je zdržati.

Diakon, ki je stal pred vhodom templja, se mu je naklonil in se s celim telesom uprl v masivna hrastova vrata templja, da bi spustil Yvaina naprej.
Oddahnil si je.

Debeli zidovi Avalinega templja so ohranjali notranjost nekaj stopinj nad zmrzaljo. Vsaka želja, da bi se slekel, ga je v trenutku minila in bil je hvaležen boginji za uslišano molitev.

S prsti se je pritaknil večnega ledu ter vzel ščepec soli, ki ga je posul po glavi, preden je pokleknil v smeri oltarja.

Brat Ulric je s svojimi kratkimi koraki hitel proti njemu. Škrat je bil vznemirjen, nikakor pa ni mogel presoditi, ali je bilo vznemirjenje dobra ali slaba stvar. Tudi sam mu je stopil naproti.

“Brat Yvain, hvaljena bodi Avala!”

“Od vedno in za vedno.”

“Pridi, stopi z mano. Nadvse pomembno je,” je rekel Ulric in se ni pustil čakati, marveč je zgrabil Yvaina za roko ter ga vodil bližje k oltarju, kjer sta že čakala sodnik in priora, zatopljena v resnoben pogovor.

Yvain je čutil, kako ga obliva vročica. Ni si mogel misliti, kaj bi lahko pomenilo, da sta prisotna tako stara priora kot sodnik. Zaskrbelo ga je. Skušal se je spomniti, ali je pred kratkim zagrešil kaj, kar bi ga lahko spravilo v tolikšne težave.

Nič mu ni prišlo na misel. Za vse svoje prestopke je že odgovarjal. Tudi sramoval se jih je, a ni mogel pomagati. V nekemu trenutku ga je občutek enostavno prevzel in potem je to moral storiti. Kasneje se je vedno sramoval, a nikoli ni imel dovolj moči, da bi se vzdržal.

“Ah, sin moj, lepo da si z nami.” Priora mu je naklonila svoj starčevski nasmeh, ki ga je ponavadi hranila za otroke. “Danes si bil poklican, ker se moramo pomeniti o zelo pomembni zadevi, Yvain.”

Starka je pomignila sodniku in ta je razgrnil pergament, ki ga je držal v rokah. Začel je brati v svečanem tonu: “Dne petega ožujka, leta 753 Od Vzpona, sem jaz vaš vrhovni poglavar, oče vseh…”

Yvain ni več poslušal. Odvalil se mu je kamen od srca.

Njegov mir je prekinil sodnik, ko je položil roko na njegovo ramo ter se mu zazrl naravnost v oči. Še enkrat je ponovil vprašanje, ki ga je menih prvič preslišal: “Ali razumeš?”

“Razumem kaj?” je Yvain zmedeno odvrnil.

“Izbran si bil, da v severnih deželah vodiš sveto vojno proti poganom. Pontifeks želi enkrat za zmerom opraviti z goblinsko sodrgo severno od Belegdvora.”

“Dajte mu trenutek, da pride k sebi,” se je oglasila priora, “Vidite, da je čisto onemel od izkazane časti.”

Yvain si je oddahnil.

Čast je bila velika, priložnost izjemna, odgovornost nepredstavljiva. Bil je hvaležen za izkazano zaupanje, ki sta mu ga izkazala sodnik in stara priora. Videl je vzhičenost brata Ulrica. Čutil je, kako ga vročica zapušča, bil je na varnem.

“Torej me niste klicali na zagovor, ker sem se prejšnji teden slekel v Pijanemu zmaju?”

---

Ivan Šokić je zmagovalec literarnega natečaja Na meji nevidnega 2017 za najboljšo znanstvenofantastično kratko zgodbo in urednik spletnega portala Znanstvena fantastika.