Andrej Ivanuša: Diplomat - Lev

Diplomat - Lev

napisal Andrej Ivanuša

           Bil sem še malo omotičen od dolgega krio-spanja. Ampak zdaj je bila pred mano Julija, ki je bila končni cilj mojega prvega vesoljskega flipanja skozi Tesline em-črvine. Malo me je skrbelo, kako se bom odrezal na svoji prvi diplomatski misiji. Imenovan sem bil za atašeja, a sem si zelo želel, da bi čim prej prilezel preko položajev tajnika, svetovalca in konzula do veleposlanika.

           Hologramska projekcija v moji kabini je v realnem času prikazovala trisončje Šestintrideset Ophiuchi. Mene je je zanimala prva zvezda 36-Ophiuchi Alfa in njen planetni sistem. Med njimi pa posebej planet Valentin in njegova luna Julija. Še stotič sem preverjal vse podatke in moje znanje o Juliji, saj me je močno skrbelo, da ne bi karkoli zamočil, ko se bom srečal z vodjo diplomatske misije. Pravijo, da je prava stara tečnoba, vendar je slavna in menda zelo cenjena med prebivalci Julije.

           »Glej ga! Saj si že pokonci!« se je z vrat, ki so se med glasnim šuštenjem razprla, zadrl Fredie, pegasti rdečelasec. Uh, ta je šele bil tečnoba. Na tesni vesoljski ladji res ni bilo prijetno živeti z njim. Izogibal sem se mu, kolikor se je dalo. A takšni trenutkov je bilo malo.

           Samo sem zavil z očmi proti stropu. Ker nisem nič odgovoril, je nadaljeval:

           »Gospod veleposlanik, ali ne bi …«

           »Ne bi! Nisem pri volji! Pa tudi veleposlanik nisem. Kolikokrat ti moram povedati, da sem imenovan za atašeja!« sem ga prekinil in še naprej strmel v hologram.

           »Ah, saj je vseeno … Resno, ali res ne bi raje prestopil med nas, trgovce?« je vprašal s širokim nasmehom na obrazu. »Nas kiteleti ne požirajo …«

           Nestrpno sem ga prekinil:

           »Saj te ne požrejo, le vsesajo te v telepatsko vozlišče, da lahko komuniciraš z njimi.«

           »Seveda, potem pa si ves smrdljiv, sluzast in rahlo okisan prevajalec ali … diplomat!« Še posebej je poudaril zadnjo besedo. Razprl je roke in pričel zamahovati ter krožiti okrog hologramskega projektorja kot kakšna počasna ptica.

           »Jaz sem kitelet in te bom požrl. Joj, diplomat pa res ni okusen … Zato ga kar takoj izpljunem!«

           »Kitelet ni ptica!« sem besno ugovarjal. »To je tako, kakor bi človeka označil za plazilca, ker hodi po površju planeta!«

           Ustavil se je.

           »Kaj pa je potem, leteči kit?«

           »Hm, podobni so kitom, vendar biološko niso blizu sesalcem, temveč plazilcem, če bi že delal primerjavo z zemeljsko favno! Izlegajo zračna jajca in lahko letijo … bolje rečeno, plavajo … v gosti kisikovi atmosferi. Ta je zelo gosta, bližje je gostoti vode, kakor običajnega zraka na Zemlji!« Vzdihnil sem, ker sem skušal čim bolj enostavno pojasniti osnovna biološka in planetna dejstva nevednežu, ki je prišel sem le trgovati z naravnimi bogastvi planeta. Bolje bi bilo treba reči ropati namesto trgovati.

           »No, ja! V njegov gobec me ne boš spravil. Ti pa kar sam siliš vanj. Sploh te ne razumem!«

           »Saj ti ni potrebno razumeti. Pusti me, da opravljam svoje delo.«

           »Saj bom!« je rekel in se napotil k vratom. Med podbojema se je ustavil in se obrnil. »Vendar mi nikakor ni jasno, kako so prav tebe izbrali za diplomata na Juliji. Ko pa je še toliko bližjih in manj težavnih planetov, kjer bi lahko začel svojo kariero.«

           Ko so se vrata za njim zaprla, sem se tudi sam zamislil, kaj jih je na prvem zaslišanju na planetarnem zunanjem ministrstvu prepričalo, da so prav mene poslali sem med … kitelete.

           Na hologramskem prikazovalniku sem preklopil na luno Julijo. Vsa luna je praktično v celoti prekrita z oceanom, le nekaj manjših otočkov štrli iz njega. Ti so nekakšna sidra za razvoj življenja. Nanje so se ulovili sluzavci, ki so spet osnova za pokončnike, uvijalke, plavače, orhidovce in druga bitja, ki so po svoje nekje med rastlinami in živalmi, kot jih pojmujemo na Zemlji. Ves preplet teh bitij je ustvaril velikanske plavajoče celine. Gornje dele sestavljajo bitja, ki se prehranjujejo s padajočimi kadavri z neba in jih prebavljajo s pomočjo sončne energije. Nižje spodaj so zajedalci, simbioti in drugi, ki se hranijo z njihovimi sokovi, a jim dajejo oporo. Čisto spodaj so plavajoča bitja, ki s pomočjo dolgih lovk lovijo oceanske živali. Nekje vmes so anaerobniki, bitja, ki ne potrebujejo kisika za življenje. Ti najbolj uživajo kot zajedalci in so pravzaprav 'zemlja' iz katere raste vse.

           Pokončniki, nekaj podobnega drevesom, a res samo podobnega, nudijo zavetje letalcem, nekakšnim žuželkam, če bi povedala po naše. Zgoraj v zraku pa letajo ali na nekakšen čuden način plavajo različne živali, zračne ribe vseh vrst. A bolj kot ribe so to nekakšni plavajoče-letajoči plazilci. Recimo, ker ležejo nekaj, kar je podobno jajcem plazilcev. Prvi med njimi so kiteleti, kitom podobna leteča bitja, ki so inteligentna, kot je presenetljivo odkrila Vaike Mogensen, legendarna astrobiologinja, nobelovka in prva diplomatska predstavnica Zemljanov na Juliji. Še malo in postal bom nov uslužbenec v okviru njene diplomatske misije.

           Čez dvanajst standardnih ur smo se utirili v orbito okrog Julije in se priključili na matično stacionarno vesoljsko postajo Romeo, ki so jo postavili v visoko krožnico nad luno že na začetku raziskovanja. Videlo se je, da je to stara in še komaj delujoča vesoljska struktura.

           Oficir pristopov me je poskeniral in rekel:

           »O, vaša ekscelenca, vas pa njena ekscelenca Vaike že nestrpno čaka na Zahodni diplomatski zrako-ladji. Formalnosti sva uredila in vas takoj transportiram tja, razen, če imate slučajno tukaj kakšne zadržke.«

           »Pravzaprav ne. Tudi sam želim čim prej naprej!«

           »Izvrstno!«

           Na Zahodni diplomatski zrako-ladji, ki je plula po zgornjem robu goste atmosfere, so mi dodelili kabino. A nisem imel dovolj časa, da se osvežim, saj je uslužbenec veleposlaništva nestrpno čakal na vratih, da me odpelje do šefice.

           Ko so se razprla vrata veleposlaniške pisarne, je Vaike Mogensen vstala izza mize in pristopila k meni. Njena koža je bila pepelnato siva in prepredena z drobnimi gubicami. Med njimi so bile tvorbe, ki so bile podobne drobnim mehurčkom. Tudi njeni lasje so bili sivkasto-rumeni. Zdeli so se nekako sprani. Čeprav, njena postava in obrazne poteze so kazale samozavestno lepotico. Bila je videti tako, kakor da jo je nekaj prežvečilo. Zavedal sem se, da je to res in da bom po nekaj razgovorih s kiteleti tudi sam videti nekako tako.

           »Andrej Brodnik, vaša ekscelenca,« sem dejal in iztegnil roko. Zastala je in se nasmehnila. Sprejela je mojo roko in rekla:

           »Dobrodošel na Juliji, mladi mož. Upam, da potovanje ni bilo preveč naporno!«

           Odmahnil sem z roko.

           »Sedite, prosim!« je z roko pokazala na sedež ob konferenčni mizi v njeni pisarni. Sedel sem in sama mi je sedla nasproti.

           Potem sva kramljala in se nevezano pogovarjala o nepomembnih rečeh. Nenadoma je sredi pogovora zastala. Zastrmela se je vame:

           »Znate kiteletščino?«

           »Prosim? Kiteletščino? Niti ne,« sem presenečeno odvrnil.

           »V vašem dosjeju so zapisali, da odlično govorite jezik kiteletov z Julije.«

           »To bo nekakšna pomota. Le kje bi na Zemlji našel osebo, ki bi me naučila kiteletščine?«

           »To bo že držalo, ker jo razen mene tukaj obvlada le še dvoje ali troje ljudi.«

           V tistem trenutku je nastala eksplozija slik v moji glavi. Ko se je vse umirilo, sem videl mentalno sliko lepotice, ki je bila še najbolj podobna Vaike, moji šefici. Vendar me to ni prestrašilo, saj sem vedel, da imam to nenavadno sposobnost, da ustvarjam mentalne slike in jih uporabim, če želim sogovornika prepričati v pravilnost mojih stališč in dejanj ali, ko se branim pred čemerkoli, kar me ogroža. Ustvaril sem mentalno sliko neskončno pametnega modreca in začel proti virtualni Vaike pošiljati slike o luni Juliji in o vsem, kar sem se doslej naučil o življenju na tem nebesnem telesu.

           Slika lepotice mi je poslala misel:

           -To, kar zdaj uporabljate, je kiteletščina!-

           Odmislil sem:

           -Nisem vedel, da obvladam jezik bitij z drugega nebesnega telesa.-

           -Mladi mož, imate zelo redek naraven dar. Prav takšno osebo sem iskala in seveda, na akademiji so mi povedali za vas tisti trenutek, ko ste se vpisali na diplomatsko šolo. Morala sem vas preizkusiti in preizkus ste uspešno prestali.-

           Mentalne slike so izginile in Vaike je znova stegnila roko čez mizo:

           »Dobrodošli med nami. Zelo se veselim sodelovanja z vami!«

Z Vaike sva tri dni kasneje s pomočjo zračnega letalca uspešno pristala v odprtem gobcu kiteleta. Močna sapa prebivalca Julije naju je vsrknila vanj. Potem naju je z velikim jezikom, ki je bil videti kakor velikanski temnordeč travnik, zaustavil pod komunikacijsko odprtino. Vse je bilo še najbolj podobno nadrealističnemu nogometnemu igrišču in bilo je toplo, sluzasto in valujoče.

           Kitelet naju je z jezikom ponesel točno do smrdljive odprtine. V glavi je nastala eksplozija, zvokov, barv in svetlobe. Bila sva točno pod kiteletovim prednjim možganskim režnjem.

           Bil sem srečen, da sem lahko sedaj brez ovir uporabil svoje mentalne sposobnosti, ki sem se jih na Zemlji sramoval in jih potiskal v podzavest, saj sem menil, da so nekaj slabega in škodljivega. Tukaj pa jih lahko uporabim, da se pogovarjam z drugim inteligentnim bitjem, ki naju deli stotine svetlobnih let razdalje in milijarde let različnega biološkega razvoja.

           Kitelet me je 'potrepljal' po rami in v zavesti se mi je zarisala slika leva.

           Res sem se tako 'kraljevsko' počutil.

---

Andrej Ivanuša (1958) je predsednik društva Zvezdni Prah, pisatelj, založnik, urednik in novinar. Pričujočo kratko zgodbo lahko najdete tudi v peti številki revije Supernova.