5. pisateljski izziv: roka, sneg, rožič, vino, spomin



Pisanje je tako kot vse ostalo sposobnost, ki se lahko izboljša samo z vajo. Vaja dela mojstra, pravi pregovor. V skladu s tem bomo danes imeli skupno vajo. K sodelovanju ste vabljeni vsi, "končni" izdelek pa lahko brez zadržkov objavite v komentarjih pod to objavo. Vse zgodbe, ki bodo prispele pravočasno in izpolnjevale navedene kriterije, bomo objavili v samostojni objavi.

Pravila igre so dovolj preprosta. Določenih je 5 besed, ki jih morate obvezno uporabiti v svoji kratki zgodbi. Končana kratka zgodba je lahko dolga od 250 do 500 besed. Časa imate do nedelje.
Preberite še: Rezultati 4. pisateljskega izziva: veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon
Vaše besede so tokrat: roka, sneg, rožič, vino, spomin

Torej, vaš izziv, dragi bralci, je da do naslednjega tedna napišete kratko zgodbo, minimalno 250 in maksimalno 500 besed. V njej morate uporabiti besede roka, sneg, rožič, vino, spomin; svoj končni rezultat pa objavite v komentarjih pod tole objavo.

Tema 5. pisateljskega izziva, v luči bližajočega se praznika svetega Nikolaja, ki pridnim otrokom nosi darove, porednim pa šibe, je OBDAROVANJE.


Ivan


Komentarji

Oseba Tanja sporoča …
Nek petkov večer se sprehajam po sejmu, ko ga opazim. Prelep grifon, s perjem belim kot sneg, stoji ob mladem prodajalcu. Spomnim se na Majo, mojo hčerko. Od nekdaj si je želela grifona in čez nekaj dni ima rojstni dan. Naključje je skoraj preveč popolno.
Hitro stopim do trgovca in odkupim njegovo zver, Svetlokrila. V trenutku ko primem za vajeti, pa se zavem, da sem naredil napako. Ko poskušam Svetlokrila odvesti do Mirkovega hleva, se mi zver začne upirati in jezno pihati. Ponudim mu pest rožičev in to je komajda dovolj, da mi sumničavo sledi do hleva.
Mirko z navdušenjem sprejme novo žival v oskrbo. Edina stvar, ki jo ima rajši kot te svojeglave mrcine, je vino. Vseeno mu zaupam. Nihče ne skrbi za grifone bolje kot Mirko.
Naslednjo noč pa kar naenkrat zaslišim glasno trkanje pri vratih. Najprej ga poskušam ignorirati, ampak ko ne preneha, se jezno zavijem v plašč in odprem vrata. Pred vrati stoji vidno pretresen Mirko z oljno svetilko v roki.
»Peter, Svetlokril je pobegnil!« vzkilkne Mirko. »Če me spomin ne vara, sem ga dobro zaklenil v hlev, ampak ko sem šel zvečer pogledat, so bila vrata odprta.«
Glasno zavzdihnem. Dvomim, da bi Mirko kar tako pozabil zapreti hlev, ampak njegovo popivanje je vedno hujše.
»Kje si ga nazadnje videl?« vprašam Mirka, ravno ko na sosednjo streho prileti kepa snežno belega perja.
»Glej, no glej,« reče Mirko, ko ga zagleda. No, vsaj daleč ni šel. Hitro se odpravim v lopo in izvlečem lestev, ki jo skupaj z Mirkom prisloniva na rob strehe. Previdno se povzpnem po lestvi. Ko stopim na streho, začne Svetlokril jezno pihati name.
»Mirno, mirno,« šepetam, ko se mu približujem. Najverjetneje mirim bolj sebe, kot njega.
Nenadoma pa začne Svetlokril mahati s krili in se zažene proti meni. V obrambi postavim roko predse, vendar ne pomaga. Grifon začne kljuvati proti meni in brez razmišljanja se umaknem nazaj – in padem s strehe. Žgoča bolečina se razširi po mojem hrbtu, ko pristanem na tleh.
»Je vse v redu?« vpraša Mirko in poklekne ob meni. Poskušam premakniti roke in noge. Boli, ampak ne preveč. Prekleto srečo imam, da ni nič zlomljeno.
»Ni hudega,« odvrnem in poskušam vstati. Vtem se odprejo vrata moje hiše in skoznje stopi Maja. Pomenca si oči in se ozre naokrog. Verjetno jo je zbudil moj padec.
»Kaj se dogaja?« zmedeno vpraša Maja. Ravno hočem odgovoriti, da ni nič hudega in naj gre nazaj spat, ko Maja zagleda Svetlokrila na strehi.
»Grifon!« navdušeno zavpije in steče proti sosednji hiši. Preden jo uspem zadržati, je že sredi ceste. Na moje presenečenje se grifon požene v zrak in pristane ob moji hčerki. V paniki stečem proti njemu, da bi ga odgnal, vendar Svetlokril le nežno spusti glavo k Majini iztegnjeni roki in se ji pusti pobožati. Očitno je našel pravo lastnico.
Oseba zara sporoča …
»Oče, kaj pa…«
»Kara,« jo utišam ter stisnem njeno roko. V odgovor se namršči in našobi ustnice, ampak njena pozornost je v naslednjem trenutku drugje, saj se vrata v sobo odprejo.
Možakar si iz plašča otre snežinke, ki jih je prinesel s sabo. Zunaj je pokrajina prekrita s snegom, sobo pa osvetljuje ogenj, ki prasketa v kaminu. V kotu je manjša postelja, ampak otrokov obraz je zakrit z odejo. Na sredi prostora kraljuje smreka, ki ni okrašena, čeprav škatla okraskov ob strani naznanja namero. Možakar odloži košaro in obesi plašč na steno.
Zdaj tudi sam zadržujem dih, moje pričakovanje pa je skoraj tako otipljivo kot Karino.
»Breda, zbudi se,« spregovori možakar. Njegove besede zvenijo čudno, grobo – vem, da so v resnici drugačne in da je na delu tehnologija, ki jih prevaja in osmišlja za naju s Karo, ampak potrebujem nekaj trenutkov, da jih razvozlam.
Dekličine oči so utrujene, ko se zbudi, nato je v njih iskra navdušenja in že je pokonci. Bosa pokuka v košaro.
»Krma za prašiče,« reče možakar.
»Rožič,« šepnem Kari, ki plodov verjetno ne prepozna.
Tokrat Karina dlan stisne mojo, njene vijolične oči še vedno skoncentrirane na podobe pred njo. Možakar iz žepa potegne nerodno zavit omot, ki iz dekličinega obraza izbriše razočaranje. Kara nagne glavo, da bolje vidi.
»Zame?« zašepeta Breda in možakar prikima.
»Od Miklavža. Bil je preveč zaposlen, da bi se oglasil sam. Veliko otrok mora obdariti,« ji pove in jo opazuje, kako odvija darilo.
Med nama je tisoče let razdalje in že dolgo ne izgledamo več kot ljudje iz Zemlje, ampak precej prepričan sem, da sta nasmeška na najinih obrazih enaka, ko opazujeva svoja otroka. Kara z navdušenjem spremlja hologram.
Ne razumem povsem, od kje njena obsedenost z Zemljo. Otroci njene starosti se bolj navdušujejo nad časi Starega empirija in Velikih selitev na Mars. Popularno obdobje je tudi kolonizacija Lune, ampak Kare nič od tega ne zanima. »Zemlja v dvajsetem stoletju je krasna,« mi je nekoč zaupala. »Temni časi, ampak čarobni.« Takrat sem kimal in se odločil, da bom zgodovino raziskal. Če je toliko pomenila Kari, bi lahko več vedel tudi sam.
Včeraj sem po golem naključju v kantini naletel na robota iz bližine Betelgeze. Tarnal je o nemogoči ženi in pomanjkanju rezervnih delov za otroke, medtem pa prodajal holograme. Eden izmed njih je prikazoval nemogoče. Trajalo je nekaj časa, da sem našel vino iz Jupitrovih lun, ki ga je želela robotova žena, ampak v resnici ni bila slaba kupčija.
Samo steklenica vina za spomin starega sveta.
Samo en dan, da sem ugotovil, kaj prikazuje, in prepoznal vse na njem.
Kara je očarana. Hologram prikazuje deklico, ki na roke vleče nove rokavice. Na srečo najin planet tolmači jezike, sicer bi bilo življenje z vsemi različnimi rasami nemogoče. Skrbelo me je, da hologram ne bo deloval in da darilo Kari ne bo všeč.
»Lahko vklopiva hladne čase?«
Ventilator se zažene, ko me Kara objame. »Danes si Miklavž,« se njeni ostri zobje razporedijo v nasmešek.
Oseba Aljoša Toplak sporoča …
Ko je kapitan Roh'san v megli prepoznal postave, je pogoltnil. Vino v trebuhu ga je podžigalo k akciji, a roka na pištoli, ki jo je imel zataknjeno za pas, se mu je tresla.

»Ste le prišli!« je zaklical kapitan. »Dobrodošli!«

Postava v rdeči jakni se je bližala. Sledilo ji je mnogo majhnih postav, odetih v zeleno. Ti pritlikavci so se v primerjavi s ogromno postavo, ki so ji sledili, zdeli še manjši, kot so bili. Kljub temu pa jih ni šlo podcenjevati. V teh prikupnih možicljih se je skrivalo marsikaj …

»Hoho, kapitan!« je rekel starec v rdeči jakni in se pocukal za brado. »Smo bili letos pridni?«

Kapitan Roh'san se je ozrl po svojih ljudeh, ki so stali za njim, in se zloslutno spogledovali. Spomin na to, kaj lahko prinese ta dan, jim ni ostajal daleč …

»Ne vem,« je rekel kapitan Roh'san in se močneje oklenil pasu. »Vi povejte meni.«

Starec se je lopnil po trebuhu »Hohoho! Glej ga no! Opazoval sem vas vso leto, ljudje planeta R13! In morem reči, da mi je zelo žal, a pripeljati sem moral parklje! Hoho!«

Kapitan je zavzdihnil. »Stari, prosim.« Pomignil je k svojim ljudem. »Otroke imamo.«

»O tem bi morali razmišljati,« je rekel starec in razgalil zobe, »še preden je zapadel sneg! Hohoho, vesele praznike, vi poredneži!«

Kapitan in starec sta sočasno izvlekla revolver. A starca ni šlo prehiteti – glasen pok je kapitana sunil v ramo, da se je zakotalil po tleh in zastokal.

Majhnim možicljem so pognali rožici. Z ostrimi kremplji in zobmi so se pognali nad ljudi, ki so se branili z vilami in lopatami, objemali so otroke in jim prigovarjali, naj bežijo.

Za možiclji so se prikazali še parklji – morilski stvori, ki so izgledali kot sam hudič. Oči so jim svetile rdeče.

»Prekleto,« je dahnil kapitan in se skušal splaziti do svoje pištole, ki je ležala v snegu.

Na roko mu je stopil starec.

»Hoho, motherfucker!« je zaklical starec in kapitana ustrelil v čelo.
Oseba Nadja sporoča …
Stala je pred vhodnimi vrati njegove hiše. »Prosimo, po pisku pustite sporočilo,« se je ponovno oglasil mobitel.

»Nejc, tako zelo me skrbi. Kaj se dogaja s tabo? Pokliči me, prosim!« je rekla z jokajočim glasom.

Nekoč ji je dal ključe njegovih vhodnih vrat, za nujne primere. Zdaj je bil pravi čas, da jih uporabi.

Ko je vstopila, je zaslišala oddaljeno piskanje. Zvoku je sledila vse do vrat na koncu hodnika, od koder je prihajalo. Počasi jih je odprla in tiho vstopila. Piskanje je postalo glasnejše.

Za vrati so jo stopnice vodile v kletni prostor, katerega je skoraj v celoti zasedal velik računalnik. Spominjal jo je na enega izmed prvih računalnikov na svetu, ki ga je nekoč videla v šolskem učbeniku za informatiko. Nekaj korakov stran je zagledala Nejca in še dva moška, obrnjena stran.

»O, ne,« je zavzdihnil Nejc, ko jo je zagledal. »Ljubica, Maja, ne bi smela biti tukaj.«

»Nejc, kaj je zdaj to?« je jezno vprašal starejši moški.

»Oprostite, ker sem kar tako vstopila, ampak,« obrnila se je proti Nejcu: »Ves dan te nisem dobila na telefon. Skrbelo me je zate! In tisti ključ, ki si mi ga dal nekoč …«

»Je že v redu,« je zavzdihnil starejši moški. »Pridi, pokazali ti bomo, za kaj gre.« Ko je stopila do njega, je sledil šok. Z eno roko jo je zgrabil okrog pasu, z drugo pa za usta. Začela je kričati in se reševati, a brez uspeha. »Jernej, takoj zakleni vrata.«

»Takoj, šef,« je ubogal.

»Šef … Ati, kaj počneš?« je zakričal Nejc.

»Se ne zavedaš, kako pomembno je to, sin? Preveč je videla, z nami gre.«

»Če pa komu zaupam, je to ona. Se bomo že česa domislili. Izpusti jo zdaj, naj gre!«

Oče ga je grozeče pogledal: »Obstaja pa še ena možnost.«

Nejc je utihnil. Ni je mogel izgubiti.

»Čas je,« je naznanil Jernej.

Nina je v roki začutila pekočo bolečino. »Proti sevanju,« je rekel Nejc in izvlekel injekcijo ter nato vbrizgal še eno: »To pa te bo pomirilo.«

Piskanje je postajalo vse tišje, njene veke pa vse težje.

Prebudil jo je zvok odmetavanja snega. Skozi zamegljene oči je zagledala Nejca, ki je sedel na robu postelje in sproščeno srkal vino. »Dobro zasneženo jutro!« je dvignil steklenico. »Saj bi ga tudi tebi nalil, ampak si še pod vplivom pomirjeval. Dobiš pa tole,« na posteljo je zraven nje postavil krožnik s kruhki. »Z rožičevim namazom, tvoji najljubši.«
Lakota jo je ubijala, zato je takoj pograbila po njih.

»Delovalo je,« je rekla s polnimi usti, ko se je končno zavedala dogajanja.

»Seveda je, sem ti rekel, da bo.« Tudi sam si je postregel z enim kruhkom. »Mimogrede, odlična igralka si, res.«

»Enako,« se je zaspano zarežala.

»V tej dimenziji ne obstajaš, sem preveril. Tudi tvoji zločini so ostali le najin spomin. Tukaj si popolnoma svobodna.«

»Hvala ti, Nejc,« je rekla. »Pa tvoj oče?«

»Žal mu je za prej. Še vedno ne ve, da je ravnal točno tako, kot sva načrtovala. Mu bom enkrat že povedal.«

Oseba Aleš Ropoša sporoča …
IDILA SV. NIKOLAJA

»Kakšen grozen trušč zganja tale veter!« je brundal oči Gašper in v kuhinji odprl steklenico vina.

Sneg se je proti Miklavževemu večeru dokončno pretvoril v vihar, pričakovati je bilo najhujše.

Mama je odšla zapret okna. Sam sem že nestrpno pričakoval prihod prvega dobrega moža in užival v spominih na lansko obdarovanje, ko mi je prinesel knjigo pravljic.

Tedaj je moje pazljivo uho zaznalo topotanje po snegu. Razločno se je slišalo tleskanje verig. Ojoj, samo tega ne! Sveti Nikolaj je s seboj pripeljal parklje.

Od strahu sem se stisnil v dve gubi in si zaželel, da bi lahko s svojo roko zgrabil parklja za roge in mu snel masko. Vedel sem, da je moja želja prepogumna zame.

Klasična legenda o dobrem možu s sivo brado, ki deli darila, porednim pa tala šibe, niti pol ne bi bila tako zanimiva, če ne bi bil zraven prisoten tudi parkelj.

»Mislim, da nas je prišel nekdo obiskat! Bojan, pridi prosim dol…« sem slišal vabeč mamin glas.

Pripetilo se je nekaj nadvse čudnega. Ko sem prispel dol, so vrata padla s tečajev, namesto Miklavža pa so vstopili zelen možic, ves nagnusen od sluzi, ki mu je tekla po vratu navzdol in dva parklja.

»K…kdo pa ste vi? A Miklavža ni z vami?« je jecljala mama Lucija, pošteno presenečena nad nenadnim prihodom.

»Kdor letošnje leto ni bil priden, si ne zasluži njegove pozornosti!« je jezno siknila zelena nagnusna spaka in se prav satansko zakrohotala.

Parklja sta ob njegovem smehu zaploskala kakor da poslušata najlepši božični koncert.
Satanu so se črvivi zobje v ustih kar topili od privoščljivosti.

Mami je postalo jasno, da tega večera ne bom tako kmalu pozabil!

»Kdo lomasti po našem stanovanju? Vsi spat!« se je takrat iz kuhinje oglasil jezni očetov glas.

»Kako si upate vpiti na prinašalce zla? Vam ni nobeden poučil, da se pred našo visokostjo poklekne!« se je odzval grozljivi stvor.

Kako je možno, da je prvi decembrski mož zgrešil moj naslov? Dogodek bi moral biti sproščene narave, tako pa…

Satan je izvlekel palico, izgovoril čarobno formulo in pomignil proti očetu. Iz palice je šinil zeleni blisk in pod seboj v delčku sekunde pokopal človeka, s katerim sem preživel najlepša leta svojega otroštva.

Iz grla mi je ušel nemočen krik.

»Mali, utihni, ker drugače ti bomo odpeljali še mamo!« je svareče zasikal proti meni.

Iz žepa je potegnil rožič in ga na dušek zvrnil vase. Ko sem opazil, da je satan pravkar popil človeško kri, sem pričel bruhati.

Zatisnil sem oči in se poskušal vrniti nazaj v realnost. Na žalost brez uspeha. Samo upal sem lahko, da mi sedaj ne bodo odpeljali še mame.

»Ujemita malega in ga odpeljita. Nikolaus nas ne sme ujeti! Zaščitnik otrok bo tokrat ostal brez plena, ha ha…« sem slišal Satanovo naročilo.

Kaj se dogaja? Je to res še naš svet ali pa se mi je že začelo blesti?

Znova diši po smrti.

Policija zjutraj odkrije umorjena zakonca in otroka, ki so mu odvzeli sposobnost govora.

Časopisna naklada poka po šivih.


Oseba Jaka Tomc sporoča …
Moj prvi spomin na božič je topel in prijeten. Star sem bil skoraj pet let, ko se je končala dolgotrajna vojna s Kentavrijci. Očeta nisem prepoznal. Le kako bi ga, odšel je še preden sem spregovoril prve besede. Skozi vhodna vrata je tako vstopil visok, temen možakar v dolgem temno sivem plašču, prekritem s snegom. Mama mu je skočila v objem, sam pa sem takoj opazil, da se mu desna roka konča pri komolcu, saj je imel na sredini prikrojen rokav. Pogledal me je in spustil mamo. Nekaj odločnih korakov kasneje je stal pred menoj.
“Pozdravljen, Tezej. V močnega fanta si zrasel.”
Gledal sem ga, ne da bi kaj rekel.
“Se me spomniš?” je nadaljeval.
Odkimal sem.
“Zgovoren pa nisi.”
Skomignil sem z rameni.
“Nekaj imam zate.” Razprl je levo dlan in razkril podolgovat rjav predmet. “Veš, kaj je to?”
Spet sem odkimal.
Zasmejal se je. “To, edinec moj, je rožič. Včasih so jih otroci po vsem svetu dobivali v dar za božič. Danes se ga zelo težko najde, zato ga spravi in varuj.”
Vzel sem ga v roke in si ga malo pobližje ogledal, nato pa sem ga odnesel v svojo sobo in ga spravil v posebno skrinjico, kamor sem shranjeval razne dragocenosti. Ko sem se vrnil v dnevni prostor, je mama ravno odpirala steklenico vina. Smejala sta se. Oče me je opazil in mi pomahal, naj pridem bliže. Plašča ni imel več na sebi, zato sem lahko občudoval našitke na njegovi temno modri uniformi.
“Ti je všeč uniforma?”
Pokimal sem.
“Upam, da je tebi ne bo treba nositi,” je nadaljeval. “Veš, Tezej, vojna je strašna stvar. Veliko dobrih mož umre v vojnah.”
Mama ga je butnila v ramo. “Ne straši otroka. Saj sploh še ne ve, kaj je smrt. Predvsem pa to ni tema za božični večer.”
“Prav imaš,” je odvrnil oče. “Kaj če vama raje povem zgodbo o tem, kako smo na Ganimedu zakockali ladjo in njenega kapitana?”

Kot sem rekel, moj prvi spomin na božič je prijeten. Še vedno hranim rožič, ki mi ga je tistega dne prinesel oče. Nekateri pravijo, da je zadnji v galaksiji. To sploh ni pomembno. Zame je najdragocenejši predmet v vesolju. Naj s tem končam svojo pripoved. Enota me čaka z božično večerjo. Jutri se konča premirje. Stotnik Tezej Avramovski vam želi srečen in miren božič.
Oseba Erik sporoča …
Za devetletnega Timoteja je bil december čas spominov. Tistih izpred dveh let, ko sta bila njegova starša še živa in sta z očetom na božični večer igrala šah medtem ko je mama v kuhinji pripravljala večerjo.

Po tem, ko je njihovo hišo zajel požar, je bilo vse drugače. Ostal je brez staršev, in ker drugih sorodnikov ni imel, ga je socialna dodelila k rejniški družini. Vsako leto je Miklavžu napisal pismo, ki ga je pustil na okenski polici svoje sobe. V njem je dobrega moža prosil, naj njegova krušna starša izgineta in se v zameno vrneta njegova prava. Sicer je v pravljice o bradatih možeh, ki obdarujejo otroke nehal verjeti že pred tremi leti, ko si je v šolski knjižnici sposodil knjigo z naslovom „Poganski običaji kot temelj krščanskega praznovanja božiča”. Kljub temu, je bila želja tako močna, da je nekje globo v sebi še vedno upal, da se mu bo izpolnila.

Za letošnje leto se je odločil, da s prošnjo poskusi še zadnjič, in če tokrat ne bo delovala, se bo sprijaznil z življenjem brez očeta in mame. Vendar je dobil idejo, da bi do vsega skupaj pristopil drugače. Miklavž morda res ne obstaja, nihče pa nikoli ne govori o njegovih peklenskih spremljevalcih. Iz knjige, ki je razblinila njegovo otroško verovanje, se je spomnil razdelka, kjer je pisalo, da naj bi rdeče vino polito po ognju privabljalo zla bitja in demone. Napisal je torej pismo in ga namesto na Miklavža naslovil na: „gospoda Parkeljna”.

Ko sta njegova krušna starša zaspala, se je odtihotapil po stopnicah v dnevno sobo in pismo položil na polico nad kaminom, v katerem je še vedno gorelo. Iz hladilnika je vzel buteljko odprtega vina, ga natočil v šalico in ga zlil po ognju da je zacvrčalo in se zakadilo.

Sredi noči ga je zbudilo rožljanje in butanje, ki je prihajalo iz dnevne sobe spodaj. Timotej je kljub neznanskemu strahu začel razmišljati, kako bi najlažje pobegnil. Bil je namreč prepričan, da so v njihovo hišo vdrli roparji ali morda celo morilci. Ko je zavladala tišina, je njegova radovednost premagala strah in odtihotapil se je po stopnicah proti dnevni sobi. Tam je vladalo pravo razdejanje: božično drevesce je ležalo na tleh, okrog so se svetlikali stekleni delci razbitih okraskov. Timotej je stekel k vhodnim vratom, saj je izpred hiše zaslišal krike na pomoč.

Pogledal je skozi vrata in ostal prikovan od strahu. Proti luknji, ki se je pojavila sredi njihovega vrta prekritega s snegom, je korakalo pet črnih postav komaj večjih od njega samega. Vsem so za vratom visele velike zarjavele verige, ki so segale vse do njihovih kosmatih kozlovskih nog. Prva dva v vrsti sta na sključenih hrbtih nosila zvezana njegova krušna starša. Nenadoma se je zadnji izmed črnih stvorov obrnil in Timotej je na njegovem čelu opazil par rožičev. Stvor se je zlohotno nasmehnil, mu pomahal s krempljasto roko, nato pa izginil v luknjo skupaj s svojimi pajdaši.
Oseba Ivan sporoča …
Bil je predvečer otrokom najljubšega praznika svetega Nikolaja in mesto je počasi prevzemalo adventno vzdušje. Otroci so se lovili po ulicah na katerih se je gnetlo ljudi, stražniki pa so si krajšali čas s srkanjem iz prisrčnic polnih vroče medice. Matere so kupovale rožič za potico, medtem ko so očetje nazdravljali s kuhanim vinom.

Na glavnem trgu so potekale še zadnje priprave ob postavitvi božičnega drevesa. Mogočna smreka, ki so jo privlekli iz oddaljenega vilinskega gozda, je zaenkrat ležala na tleh, a vsi, ki so kdaj v času adventa obiskali mesto so imeli v spominu zaslepljujočo podobo bogato okrašenega lebdečega drevesa. Začarano drevo je namreč dobivalo na sijaju skozi ves mesec, dokler ni ob začetku novega leta, ko so praznovali rojstvo Odrešenika, izžarevalo Božjo ljubezen. Na dvanajsti dan novega leta, pa je božje drevo postalo luč in sveti duh je v obliki eksplozije svetlobe napolnil srca meščanov.

A medtem, ko so se meščani veselili, so se v mesto tihotapile sile zla. Mimo nepozornih stražarjev je švignila skupina malih zelenih vragov oblečenih v kožuhe divjih zveri, katerih grde obraze so prikrivale rogate lobanje. Da so bili goblini, bi lahko vedeli samo po paru dolgih našpičenih ušes, in strašnem nasmešku, ki je razkrival zašiljeno zobovje.

Za razliko od ljudi v mestu, ki so imeli vsega dovolj, so goblini v hudi zimi že nekaj časa stradali. Radi so žrli, ko je bila hrana, in stokali kako se jim godi krivica, ko je ni bilo. Sami namreč niso obdelovali polj ali hranili drobnico. Niti niso trgovali. V nijhovi naravi so bilo namreč zgolj umor, kraja in hudobija.

Letos so se odločili, da bo drugače. Ljudem bodo ukradli stvar, ki jim največ pomeni in v zameno zahtevali hrano in pijačo in zlato in in vse ostalo, česar si poželijo. Drugače pa si lahko tudi sami zakurijo kres in poskrbijo za “praznično” vzdušje, so razmišljali. A ko so videli, koliko ljudi je v mestu, so si hitro premislili. Besni nad krivico, ki se jim je godila so bili prisiljeni spremeniti načrt.

Ni trajalo dolgo, ko se je pojavila prilika. V stransko ulico, daleč od središča pozornosti je zaneslo majhno deklico. Ta se je skrila za prazne sode piva in se hihitala. Igrala se je skrivalnice.

Eden od goblinov je pomignil preostali dvojici in kakor bi trenil sta skočila nanjo z žakljem in vrvjo.

Deklica v žaklju se je upirala, vpila in brcala. Enega od goblinov je njena brca odnesla v zid ene od zgradb, zaradi česar se je nanj vsul kup snega, ki je padel s strehe.

“Hitro, utišaj jo!” je zarenčal vodja zelene zalege.

A preden je drugi zelenec uspel nadnjo dvigniti roko, ga je zadela starčeva pastirska palica.

“Hm, kaj pa imamo tule?” je vprašal dolgobradi starec ovit v dolg plašč in s svojo palico treščil še zadnjega od goblinov, da se je zgrudil v snegu.

“Ne boj se, otrok,” je rekel stari pastir in pomagal deklici iz žaklja. “Zdaj si na varnem.”

Objokana deklica mu je skočila v objem.

“Hohoho, moj križ,” je zastokal starec. “Si v redu?”

Deklica je prikimala in si obrisala solze.

Stari pastir je prikimal in iz svoje malhe izvlekel malo dlakavo kepico, ki je veselo predla in kazala dolg jezik, ter jo izročil deklici v dar.

Deklica je belo dlakavo živalico privila k sebi, da jo je ta obliznila. Slišati je bilo otroški smeh. Zahvalila se je, nato pa stekla stran. Hitro je naletela na ostale otroke, ki so jo iskali in jim pokazala svojega novega ljubljenčka. Srečanje z goblini je bilo še isti hip pozabljeno.