Vsak pisatelj razdela magijo po svoje, ob širokem pogledu na različne svetove pa nam ti razkrijejo cel spekter magičnih sistemov, od t. i. togih do prožnih. Obe skrajnosti ponujata različne uporabnosti v zgodbi, zato je lahko odločitev, h kateremu koncu se avtor nagiba,izredno pomembna za pripoved.
Kakšna je razlika med njima?
Kot je razvidno iz imena, magija v togem sistemu ne dopušča nobenega dvoma, kar se tiče njenega delovanja. Na drugi strani pa so prožni sistemi brez vidnega mejnika, kaj je mogoče početi z njimi. Lahko bi rekli, da gre za naravne zakone magije. V togih sistemih so nam ti jasno razvidni in dokumentirani, pri prožnih pa ostajajo neznanka. Poglejmo si na primeru.Preberite še: Prepametnost fantazijskih piscev
V Rothfussovi zbirki Kraljemorčeve kronike imamo sigaldrijo, čarovnijo ki jo uporabljajo naseljenci Štirih kotov za izdelavo raznih naprav. V enem delu zgodbe naletimo na hladilno škatlo, ki deluje kot naš hladilnik. Z uporabo run se toplota pretaka iz notranjosti škatle v njeno okolico.
V sigaldriji uporabljajo 197 run, vsaka pa ima točno določen pomen. Za izdelavo poprej omenjene hladilne škatle je potrebno poznavanje njihovih interakcij. V kolikor so rune poškodovane ali obrabljene, čarovnija preneha delovati in se hrana v hladilni škatli pokvari. Sigaldrija ima natančne sestavine in pravila, ki so potrebna za izdelavo takšnih in drugačnih izdelkov. Togi sistemi so torej bolj podobni znanosti, kakor klasični čarovniji, ki omogočajo bralcu zgodbe razumeti, kaj lahko magija stori in česa ne.
Prožna čarovnija pa je skrivnostna in nepredvidljiva. Ste se kdaj vprašali, kaj lahko Tolkienov Gandalf sploh stori, v terminih magije? Ali lahko luča ognjene krogle, prikliče strelo in začara ljudi?
Mogoče. Skozi celotno zgodbo uporablja uroke, ki so povezani z ognjem in lučjo, vendar nikoli ne izvemo kakšen je njegov celoten obseg sposobnosti, ne izvemo kakšen učinek ima čaranje na Gandalfa. Nima postavljenih nobenih jasnih omejitev, če pa hočemo izvedeti, zakaj čarovnijo sploh lahko uporablja, je odgovor preprost in nezadovoljiv: ker je vešč (oz. eden od Maiarjev).
Uporaba v zgodbi
Prožni magični sistemi v pripovedih ohranjajo občutek čudenja svetu, ki ga pisatelj ustvari. Ker ni točno razdelanih pravil, niti bralci, niti liki ne vedo kaj lahko sledi, napetost pa je lahko zaradi tega visoka. Del človeške narave je, da zahtevamo racionalno pojasnilo za vsak pojav, zato lahko upravičeno sklepamo, da ta obstaja pri prožnih sistemih, vendar je v ozadju, in skrita pred ljudmi, prepuščena bitjem, ki jih ne razumemo. Tako svetu doda velikansko prostranost in skrivnostnost.
Togi magični sistemi pa na drugi strani bralca vključijo in mu razkrijejo namišljeni svet. Pisatelji tako upodobijo zanimive načine, kako se lahko magijo uporablja. Magija sama je lik, s postopnim spoznavanjem njene uporabe pa lahko avtor predstavi zaplete, obrate, gradnjo svetov, ter karakterizacijo sistema in njegovih likov.
Gre za aktivno delovanje oseb, njihova premetenost in izkušnje obvladujejo problem, magija pa tako postane orodje. Liki se morajo prilagoditi uporabnosti svojega orodja, t.j. magije, nič pa jih ne ustavlja pri izpeljavi novega načina njene uporabe, dokler je ta v okviru poprej zastavljenih pravil.
Magija je vedno uporabljena v okolici zapletov. Prožni magični sistemi imajo globoko tradicijo v fantaziji, kjer dodajo svetu skrivnostnost in napetost. Togi magični sistemi pa so orodje tako likov, kot pisateljev, ki bralcu prestavijo delovanje sveta. Pri tem tehnokratskem načinu čaranja je najpomembnejše bralčevo razumevanje razsežnosti magije, ki ga doseže s pomočjo zastavljenih pravil.
Andraž
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.