Prepametnost fantazijskih piscev

Današnja tema je, bolj kot razmišljanje, nasvet za vse tiste, ki pišejo oziroma bi radi pisali. Pogosto se namreč zgodi, da avtor, namesto da bi se menil za kakovost lastne zgodbe, bolj skrbi za to, da ne bi slučajno stopal po že ustaljenih potih.

To je pogosto velika napaka. V želji, da bi se izognili klišejem, zapadejo v dolgočas. Sam menim, da če stvar deluje, ni nobene potrebe po spreminjanju. To pretirana želja po inovativnosti pa je dandanes postala svojevrstna muha, ki duši kreativnost.

Tropi niso slaba stvar

Problem, o katerem govorim, bi lahko v najbolj grobem označili za tako imenovano “prepametnost”. Avtor želi biti brihten tam, kjer to ni potrebno. Gre za nesmiselne zaplete v zgodbi, ki ne služijo ničemur drugemu kot avtorjevemu boljšemu počutju. Z drugimi besedami, gre za zaplete, ki v ničemer ne doprinesejo sami zgodbi.

Razlogov za to nepotrebno brihtnost je več. Eden od že prej nakazanih je zagotovo izogibanje “klišejem”. V to kategorijo spadajo vsi tisti, ki spreminjajo stvari v zgodbi zgolj zato, da ne bi ponavljali za vsemi, ki so prišli pred njimi. Pogost problem v tej kategoriji je nerazlikovanje med tropi, ki delujejo, in klišeji, ki bralca odvračajo.

George R. R. Martin prepričuje svoje bralce, da tokrat pa čisto zares, častna hobitovska, naslednja knjiga izide v 2019. "O tortica! Mogoče bom raje dve, pri moji starosti se res ni potrebno šparat, saj ni kot da bom kdajkoli dokončal začeto fantazijsko serijo," je zamrmral avtor.

Ravno tako bi lahko s prstom pokazali na cel niz avtorjev v zadnjih dveh desetletjih, ki so svojo kariero s pomočjo pretencioznih literarnih kritikov v znanstveni fantastiki in fantaziji zgradili na podlagi na glavo postavljenih tropov.

Kot dober primer takega pisanja lahko zagotovo služi George R. R. Martin z zbirko Pesem ledu in ognja, ravno tako ne zaostaja njegov izgubljeni sin Patrick Rothfuss s svojo serijo fantazijskih romanov Kraljemorčeve kronike.

Na drugi strani imamo J. K. Rowling, ki je skozi čas ustanovljene trope s pridom izkoriščala v svojih romanih Harry Potter.

Medtem, ko se Martin posmehuje boju med dobrim in zlim, ga Rowling vzame kot takega in okoli njega splete pripoved o dečku, ki je preživel. Medtem, ko skuša Martin iz viteza na belem konju, ki reši devico pred zmajem, ustvariti čim bolj sprevrženo podobo, Rowling naslovnega junaka spremeni v viteza, ki devico reši pred baziliskom.

Rothfuss po drugi strani igra čarodeja, ki se je odločil razkriti vse svoje magične trike. Celotna njegova zbirka je sestavljena iz tropov, ki jih namerno sprevrača in skuša vedno prikazati kot prenapihnjene ljudske pravljice.

Medtem, ko Martin svojo zbirko paca že od leta 1996, je Rowlingova svojo dokončala kot po tekočemu traku (1997-2007).

Medtem, ko Martin dela odvečne zavoje in bralca marsikdaj razočara s slepimi ulicami, se Rowlingina zgodba lepo razplete.

Nauk te zgodbe je preprost. Ne bodite pametni tam, kjer vam tega ni treba. Pišite z užitkom. Pišite za same sebe - pišite za same sebe, ko ste imeli komaj deset let ter ste še vedno znali pustiti domišljiji prosto pot. Drznite si sanjati. Pišite stvari, ki jih boste vedno znova prebirali z navdušenjem, namesto da skušate prelisičiti same sebe zato, da bi se lahko smejali lastni prebrisanosti.

Slednja se namreč ne obnese. Avtorju se mogoče zdi smešno, bralec pa samo skomigne, misleč kako ima opravka s še enim nesmislom več.

Ivan