Jurij Kristan: Spominek


Spominek
Jurij Kristan

"Ni mogoče!" je nejeverno vzkliknil Miha in pobuljil na šahovnico. A najsi se je še tako naprezal, ni uvidel rešitve: njegov kralj je bil stisnjen v brezizhoden položaj. Medtem se je soigralec na nasprotnem koncu mizice veselo zazibal, plosknil s šapama in zapihal z zvokom, ki bi ga najlažje primerjali s tistim zarjavele trobente. Kakor se pač oglašajo mehiški mravljinčarji.

"Daj no, Miki, a se nisva zmenila, da mi kakšno pustiš," se je namrdnil svetlolasi fantič. Kosmatinec se je nehal zibati in v znakovni govorici zakrilil: "Oprosti." Oh ja. Tega vseeno raje ne bo govoril sošolcem. Resda je bil Miki zelo posebna zverca; toda priznati, da ga domača žival namaha v šahu, bi šlo pretežko z jezika. "Enkrat te bom dobil, boš že videl," je zamrmral. Dolgogobčna kreatura je skomignila z rameni.

Nenadoma ju je zmotil dekliški vrišč, ki je prihajal skozi odprto okno. Miha je ob sosedovi ograji uzrl zlatolaso vrstnico, ki je jezno cepetala na mestu in nasploh dajala vedeti, da jo nekaj žuli.

"Ula je že s počitnic!" je zavpil Miha, opazno zasanjan. Miki je skril glavo v šape in zapihal. Njegov lastnik je bil za ta nergajoč odziv slep in gluh; z urnostjo, ki bi mu jo zavidal tudi Modri dirkač, se je zradiral iz sobe in narisal poleg sošolke. Miki je moral ubrati bližnjico skozi okno po odtočnem žlebu.

"UULAA, ŽIVJOO! Nisem vedel, da ste že prišli z morja."

"Oo, Mihaa, živioo, Mikii, živioo" je zažgolela punčara z zavijajočim glasom, ob katerem je Miki pogledal križem. "A mi lahko pomagata, prosim, prosim, prosiim," se je živčno prestopala. "Telefon mi je padu čez ograjo," je pokazala na precej visok opečnat zid.

Miho je zmrazilo. Tole ni bil katerikoli zid, marveč tisti, ki je obkrožal staro Ostermanovo rezidenco. Za njim se je videlo ostrešje velike, že malo načete hiše, ki je spominjala na tisto familije Adamsovih. Takšen sloves ni bil omejen zgolj na podobo.

"Kaj hudiča s' pa delala, da ti je ratalo past mobitel čez dva metra visok zid??"

"Ma nč, samo za vlog sm hotla posnet hišo pa psa, sei veeš, pa sm uzela ta dolg selfi stik, samo mi je paduu." Psa, se je zdrznil Miha. Tudi če bi mu po kakšni magični volji uspelo priti čez ograjo z našpičenim grebenom, je na drugi strani čakala mrcina, katere zloglasnost se je širila prek sedmih gora. Morda. V bistvu do sosednje ulice.

"No iin, moi tastari so še u sluužbi, frendi so na moriuu, zvonit si pa ne uupam, tko da ne vem, kai nai nardiim."

Miha je Mikiju počasi razložil situacijo in mravljinčar je bil v nekaj sekundah na sosednjem drevesu. "Jap, Miki pravi, da je tvoj mobi tam ... ampak mrcina tudi."

"Ojoii," je dekletce skrilo obraz v dlani. "Ta pošast ga bo poiedlaa."

"Ne bo, ne bo," jo je hitel tolažit Miha in jo zelo nerodno objel okoli ramen. Zdaj bi bilo res uporabno biti Spider-Man, se je zamislil.

"Ampak če je Zoia reklaa, da Osterman krade otroke pa jih zapira u kleet. Pol jih pa skuri v kaminu, da skos smrdi do naše hišee."

"Zoja pa res ve, ja," se je namuznil Miha. "Tko kot takrat, ko je trdila, da je govorila z Batmanom na svoji okenski polici, ane."

Toda Ula je bila neutolažljiva. "Grem domou poklicat mami po Skaipuu!" se je iztrgala iz objema in jo ucvrla proti svoji hiši na drugem koncu ulice.

Miha je bil zatopljen v misli. Imel je morda nekaj ur, da sam pridobi Ulin telefon in izpade junak. Ampak kako? "Miki, kaj naj nardiva?" Njegov pribočnik je sicer zahteval pozorno in počasno sporazumevanje, zaradi česar je veliko Mihovih prijateljev z njim ravnalo kot z umsko prikrajšanim otrokom. Toda v laboratoriju, kjer je nastal, so se pri nečem potrudili: njegova sposobnost reševanja logičnih problemov je presegala otroško. Žal je tudi muhavost včasih gladko posekala Ulino in zdaj je stal s hrbtom obrnjen stran, več kot očitno nezainteresiran. "Resno, Miki, dobit morava njen mobitel."

"ULA JE TEČNA IN SMRDI!" je ihtavo zakrilil Miki. Malo zato, ker se je deklina res polivala s pripravki kot Mihova mama zjutraj pred odhodom v službo. Še bolj pa zato, ker sta se z nasilnim pitbulom na drugi strani zidu že spoznala. Ne na lep način. Ni ga vleklo, da bi hodil kamorkoli v njegovo bližino. Pravzaprav tudi ni smel, ker je bil stotisoče evrov vreden poskus z genetiko.

"Ti bi res lahko splezal tja in nazaj, veš ..." Miha ni odnehal. Potem je potegnil zadnjega asa iz rokava: "Veš kaj, če nama rata dobit ta telefon, dobiš od Ule spominek!" Miki je hipoma zastrigel z ušesi in začel stopicljati gori in dol ob opečni steni. Nato se je pognal po drevesu do krošnje, se oziral naokrog, oddrvel spet dol in daleč za vogal zidu, kjer je bil vhod. Že je bil nazaj in mahajoč razlagal načrt.

"Okej, ja, jaz naj pozvonim pri vhodu, da zamotim psa, ti pa boš medtem pobral telefon in splezal ven, ker je na notranji strani zid močno poraščen?" je skušal slediti Miha. "Ni slaba ideja, ampak kaj če mrcine ne uspem zvabit stran? Ali če se prehitro vrne? Ali pa, če je Osterman doma ..."

A naposled sta se zedinila, da je to na kratki rok edina pametna zamisel in Miha je odšel do vhoda, se zagledal v gumb zvonca z napisom Osterman in pogoltnil debel cmok. Njegov strah je začel slikati vse slabe scenarije. Od tega, da bo pes prijatelja požrl in ga bo potem še oče nahrulil, ker je spravil v nevarnost drag projekt. Do tega, da ga bo Osterman zasačil z roko na zvoncu in ga zvlekel v klet. Nenadoma se je zavedel, da bi bilo bolje, če bi vračilo telefona uredili odrasli.

Njegov sostorilec pri podvigu se je medtem povzpel po drevesu in na najdaljši veji zanihal čez zid. Z višine se je zagledal iz oči v oči z renčečim sovragom, ki ga je očitno motil tujek na vrtu, saj je doslej kot vkopan stražil Ulin telefon. Renčanje se je sprevrglo v lajež in Miha se je zdrznil. A nato je vendarle prišel dogovorjeni znak – pisk na njegovem mobitelu - in močno je pritisnil na zvonec.

Pes se je zmedel, a v tehtanju nevarnosti za domači rajon je z drevesa bingljajoče čudo očitno še zasedalo pomembnejše mesto. Miki je znova potapkal po svojem desnem stegnu, v katerem je bil biokibernetski vsadek, s katerim je lahko komuniciral na daljavo z lastnikom. Zvonec se je znova predirno oglasil. Tokrat je mrcina zagrabila vabo in oddirjala proti vhodu.

Miki je elegantno skočil z veje na vrt, pograbil telefon na palici, ga vrgel v malho okoli ramen in se zagnal v zaraščeno steno. Ena, dva, tri, že je bil pri vrhu ... nakar se je dolga sebči palica, ki je štrlela iz malhe, zapletla v eno od ovijalk in hipno jo je moral prijeti s šapo, da ne bi padla ven. Pod vso težo na drugi šapi se je rastlinje vdalo in Mihov zvesti pribočnik je zgrmel nazaj na trato ... ter v daljavi zagledal hitro bližajočo se črno gmoto mišičja. Fantiču, ki je skozi ograjo vhoda opazoval sceno, je zledenela kri v žilah.

V tistem so mravljinčarjevi nagoni prevzeli pobudo in mrcina se je sredi naleta srečala z dobro merjenim curkom smrdeče tekočine. Renčanje je zamenjal prediren cvilež in pes je nerodno odkrevsljal na stran. Miki je zmagoslavno zatrobental v njegovo smer, popravil malho na ramah in se naposled skobacal čez zid. Na drugi strani ga je čakal njegov lastnik, ki je bil v obraz bolj siv kot zlizane stene Ostermanove bajte. Drhtečih rok se je vrgel Mikiju v objem in ga ni spustil, dokler mu ni prijatelj hropeče namignil, da mu zmanjkuje sape.

***

Tisti večer se je Miki med škrabljanjem po svojem dnevniku večkrat zagledal v svoje šape. Ostre kremplje, kakršne imajo običajni mravljinčarji, so pri njem z genetskim inženiringom preobrazili v nekaj bolj podobnega šimpanzovim prstom, s katerimi je lahko za silo držal svinčnik. Če bi se moral v resnici boriti s tistim psom, bi potegnil kratko. Sreča, da se niso odločili odstraniti še smrdljivih žlez. Takrat bi se res slabo končalo. Raje ni mislil na to.

"DANES JE BIL DOBER DAN. NAREDIL SEM NEKAJ DOBREGA. DOBIL SEM SPOMINEK," je sveže stalo v zvezku.

Miki je zadovoljno zaploskal s šapami, položil zvežčič v kovinsko škatlo in poleg njega zapovrstjo zložil še vrsto spominkov. Prva je bila vselej injekcijska brizgalka iz laboratorija. Pa odslužen kolesarski dinamo Mihovega soseda Elvisa, zlomljen kos glavnika Mihove mame in tako dalje. Zadnja je šla notri Ulina rdeča mašna.

Miki je škatlo potisnil pod omarico, na kateri je imel urejeno ležišče. Miha na sosednji postelji je že nekaj časa spal; dan je bil za oba naporen in padel je kot pokošen. V naročju je stiskal Spider-Manovo masko. Miki ni natančno razumel, kaj fante vidi na stricu v smešnem rdečem kostumu, ampak okej. Skobacal se je na ležišče in se zastrmel skozi okno v polno luno.


Komentarji