Najboljše leta 2019




Ob vstopu v 2020 smo se še zadnjič ozrli na leto 2019 in se odločili izpostaviti, kaj iz znanstvene fantastike ali fantazije se nas je v zadnjem letu najbolj dotaknilo. Za mnenje smo vprašali tako odgovorna urednika, kot tudi redne in občasne pisce na portalu Znanstvena Fantastika. Spodaj najdete odgovore, ki smo jih prejeli do trenutka objave.

Spomini na leto 2019 bodo za vedno ostali Spomini na led”(Memories of Ice). Tretja knjiga serije Malaška knjiga padlih Stevena Eriksona me je popolnoma očarala. Poleg katarzičnega konca, ki mi je zelo otežil branje zadnjih strani zaradi oči polnih solz, sta njena veličastnost in globina likov neprimerljivi. Epskos te serije nasploh in predvsem tretje knjige ne le presega vse ostale zgodbe fantazijskega žanra, ampak se lahko primerja z največjimi svetovnimi klasiki.

V letu 2019 se me je najbolj dotaknil postapokaliptični križarski roman "Gideon Ira: Vitez krvavega križa" (Gideon Ira: Knight of the Blood Cross), ameriškega pisatelja Adama Lanea Smitha. Uničena Zemlja, demoni, ki so zavladali na površju in vitezi v znanstvenofantastičnih oklepih katerih edina naloga v življenju je uničiti zlo, so popolna kombinacija za napeto pripoved o boju dobrega proti zlu v svetu kjer je zlo v očitni premoči. Roman je napet, akcija je vseprisotna, glavni junak Gideon Ira pa, če se izrazim v slikovitem jeziku nekoč barvitega magazina "mamojebec" epskih proporcev. "Nisem nikakršen svetnik, Azaria. Hočem se samo boriti proti zlu. Želim izkoreniniti zlo kjerkoli ga najdem in ga s svojimi rokami sesuti v prah. Želim spustiti čelno Hudiču in iz njegovih krempljev ukrasti vse duše," pravi naslovni junak, ki ne ostane zgolj pri besedah, temveč preide k dejanjem.

V 2019 me je najbolj nagovorila Časovna puščica britanskega pisca Martina Amisa (v slovenščini je na voljo prevod Nine Grahek-Križnar). Delo zaznamuje zanimiva zasnova: čas namreč v celotni knjigi teče “nazaj”, od konca proti začetku. Pripovedovalec skupaj z bralcem zgodbo izkuša “nazaj”, npr. ljudje hodijo s hrbtom naprej, dialogi potekajo v napačni smeri, hrana se “izslini” v restavraciji, za kar natakarji plačajo denar, državna služba enkrat na mesec prinese smeti, ki jih potem vsak odnese v hišo - in še, pripovedovalec sovraži zdravnike, ker prej zdrave ljudi delajo bolne. Torej: začnemo s smrtjo glavnega junaka, ki se ves čas mlajša, in spoznavamo njegovo zgodbo vse do rojstva. V kolikor želite izkusiti nekaj novega, vam te knjige ne bi mogel bolj toplo priporočiti v branje.

Najbolj se me je dotaknilo že 50 let staro delo – sveži prevod iz serije Peščeni planet Franka HerbertaMesija s Peščenega planeta. Zgodba je aktualna tudi v današnjem času in po svoje je žalostno, ker nas filajo samo s trivialnim, brez trohice dodane vrednosti. Mogoče naj omenim še Ptujsko trilogijo Mihe Remca, ki kakovostno brani barve sveže spisane čistokrvne znanstvene fantastike.

Domen Mohorič

V letu 2019 me je najbolj navdušil roman Gustava Meyrinka imenovan Golem, napisan med leti 1907 in 1914. Knjiga je klasika spekulativne fikcije in je zaslužna za popularizacijo podobe golema v kanonu fiktivnih pošasti. V židovski folklori je golem bitje, ki je bilo oživljeno iz prej mrtve snovi, ponavadi iz gline ali blata. Meyrinkov golem je prav tako animirana materija, vendar mu življenje vdihne kolektivna psiha židovskega geta v Pragi. Golem postane manifestacija tegob, nabranih v preteklih stoletjih in grozljivi opomin tistim, ki si zatiskajo oči pred temnimi platmi življenja. Golem ni toliko roman o pošastnem strašenju, kot analiza duhovnega podtalja skupnosti, ki se zapre sama vase.

Katero znanstvenofantastično ali fantazijsko delo pa je vas, dragi bralci, najbolj navdušilo v preteklem letu?



Komentarji