Joe Abercrombie, mojster žanra

Kaj bi porekli ob povabilu v svet sive pustinje, kjer prebivajo vase zagledani, trmasti, zajedljivi in brezupni ljudje, v svet, ki ga je dobro zapustilo in je ostala zgolj še vojna zlih proti zlu? Kaj pa, če vam dalje povem, da je ta siva pustinja naslikana skozi oči junakov s tako pronicljivim črnim humorjem, da so interakcije med našimi junaki tako pristne, boleče zabavne in naravnost histerično smešne, da je ta vrag, ki ga vidite zgoraj na sliki, žanr temne fantazije preobrazil v eno izmed najbolj zabavnih branj, kar sem jim kdaj bil priča? In vse to, ne da bi knjige za trenutek izgubile svoj resen ton.

Če so še takrat, ko sem v roke prvič vzel njegovo knjigo, govorili o obetavnemu mlademu pisatelju, velja danes Joe Abercrombie za enega vodilnih avtorjev fantazijske književnosti. Letu 2017 se lahko zahvalimo za sočen in bogat prevod izpod peresa tipkovnice Sergeja Hvale, ki se je sicer že pred tem izkazal kot odličen prevajalec. Klic orožja, prevod prvega dela trilogije Prvi zakon, je prava lepopisna poslastica.

O čem se gre? Zgodba sledi šestim protagonistom (drug drugemu bolj ali manj postajajo vsakodnevni antagonisti), razmetanih po krogu sveta. Unija, ki je na “sredi sveta”, skuša svoje province ubraniti pred barbarskimi severnjaki na enemu koncu in pred južnjaškim imperijem na drugem. Pod vodstvom mogočnega maga Bayaza, ki se je stvari odločil vzeti v svoje roke, se skuša Unija izvleči iz katastrofe.

Krog sveta

Pri tem rekrutira Logena Devetprstega, razvpitega in krvoločnega barbara s severa (a po duši pravega filozofa), verjetno najbolj priljubljenega junaka Abecrombijevega sveta. Barbaru se zdi, da se je že ujel v kakšen spor preveč in bo kmalu postal mrtev barbar, ki za seboj ne bo pustil drugega kot slabe pesmi in mrtve prijatelje.

Jezal dan Luthar je mlad in sebičen načelnik (seveda mu je pozicijo kupil bogati oče), ki se pripravlja na to, da bo dosegel slavo na vsakoletnemu turnirju mečevanja. A z vojno, ki tli na severu, vse kaže na to, da se bo moral kmalu preizkusiti v spopadih bolj krvave sorte.

Inkvizitor Glokta je pohabljenec, zaposlen kot mučitelj kraljeve inkvizicije. Ničesar ne bi videl rajši od tega, da bi Jezala vrnili domov v škatli. Sicer pa sovraži vse ljudi. Iz Unije izrezuje izdajstva, eno priznanje za drugim - kar mu ne pušča veliko prostora za prijateljstva. In pot trupel ga vodi naravnost proti gnilemu srcu oblasti ... Če bo ostal dovolj dolgo živ, da bo ji lahko sledil ...

Zdaj pa zgodbi dodajmo ščepec človekove nesposobnosti, birokratske brezbrižnosti in oportunističnega cincanja. Zdi se namreč, da (seveda je nekaj svetlih izjem) ljudem ni mar za usodo Unije, saj ne vidijo nič dlje od svojih spletk in osebnih ciljev. Tako dobimo kopico nerodnih zapletov ter nevšečnosti, ki dajo zgodbi naraven, realističen in predvsem zabaven pridih. Nihče ni popoln in vsakdo se je na neki točki prisiljen soočiti s situacijami, ki iz nas izvabijo najslabše. Spet drugič se znajde v situaciji, ki iz posameznika izvabijo najboljše - da še sami zgolj nejeverno tehtamo svoje pretekle odločitve. Abercrombie na novo postavi vprašanje kaj pomeni biti junak. In ali lahko junaki še sploh obstajajo. Njegovo delo je kup zabavnih odgovorov.

Trilogija Prvi zakon:

• The Blade Itself (2006) [prevod Klic orožja (2017)];

• Before They Are Hanged (2007);

• Last Argument of Kings (2008).

Ostala dela, postavljena v svet trilogije: Best Served Cold (2009), zabavna zgodba o ekipi, združeni v želji po maščevanju; Heroes (2011) se odvije zgolj v treh dneh, ko skozi oči šestih protagonistov spremljamo razvoj bitke; Red Country (2012) zgodba o vrnitvi v življenje krvi in nevarnosti; Sharp Ends (2016), zbirka kratkih zgodb iz življenja že poznanih junakov.

Joe Abercrombie je prvi avtor, ki je me vzpodbudil
k nakupu svojih knjig. Danes ga bodo lahko
pri nas spoznavali v bolj domačem jeziku.

Kaj torej našega avtorja loči od ostalih? Priznati moram, da sploh ne vem, kje začeti z odgovorom na to vprašanje. A ker je treba “bika zgrabiti za roge, namesto da živiš v strahu, kaj bo” (slogan, ki ga ves čas prežvekuje Logan Devetprsti), kar zgrabimo stvar, ki nam - njegovim zvestim oboževalcem - po navadi prva pride na misel.

Karakterizacija. Abercrombijevi junaki so živi, resnični. Ne, ne mislim metaforično. Dobesedno živijo. Pomislite na svojega strica, ki se vsako jutro pritožuje nad grenko kavo, kateri je žena po navodilih zdravnika odrekla vso sladkobo. Zdaj pa si zamislite tega strica, vtaknjenega v oklep in na čelu mogočne vojske. Zamislite si, kakšen bi bil njegov bojni klic, če bi že bil v to prisiljen, kakšen izraz bi imel na obrazu in kaj bi storil v trenutku trka dveh vojsk. Smejali se boste, ko boste predvideli njegovo ravnanje. O, dobri stari Konrad! Natanko to je občutek, ki ga vzbujajo Abercrombijevi junaki. Otipljivi so, resnični. Njihovo delovanje je naravno in neprisiljeno, do potankosti konsistentno. Ko jih spoznamo, nam avtor njihovih odločitev sploh več pretirano ne pojasnjuje. Vse kar storijo je tako logično in karakterno, da naravnost uživamo ob opazovanju njihovega ravnanja.

Dialog. Še bolj pa uživamo ob njihovi interakciji. V svetu Prvega zakona ni bolj boleče, smešne, zabavne in grozljive stvari od družbene interakcije. S ščepcem humorja in prebrisanimi (nikoli prisiljenimi) enovrstičnicami ponujajo pogovori tega sveta čisti bralski užitek.

Naj navedem bolečo izmenjavo iz kratke zgodbe A Beautiful Bastard, kjer si Rews, debelušni intendant kraljeve vojske, zgolj za trenutek prisluži pozornost Glokte, mladega in vase zagledanega polkovnika, željnega dvoboja:

           Glokta se je obrnil k svojemu občinstvu, iztegnil je roke, kot da bi jim želel dati drobeč, prevladujoč, hladen objem. “Ni nikogar med temi nerodnimi psi, ki bi lahko našim obiskovalcem priskrbel boljše predstave?” Rews je v prsih začutil zasopel preskok, ko so Gloktine oči srečale njegove. “Rews, kaj pa ti?”
           Zaslišal se je smeh in Rews se jim je pridružil, najglasnejši izmed vseh. “Ah, ne bi mogel!” je zapiskal. “Ne bi vas hotel osramotiti!”
           Še v istemu trenutku se je zavedel, da je šel predaleč. Gloktino levo oko je rahlo trznilo. “Mene je že sram kadarkoli sva v isti sobi. Ti bi naj bil vojak? Kako lahko ostaneš tako preklemano debel, ko je hrana tako prekleto slaba?”
           Še več smeha in Rews je pogoltnil, na obraz si je prilepil nasmeh, medtem ko mu je pod uniformo pot žgečkala hrbtenico. “No, gospod, zmeraj sem bil debel, bi lahko rekli. Še kot deček.” Njegove besede so padle v nenadno tišino z grozljivo končnostjo žrtev na masovnem grobišču. “Zelo … debel. Obilno debel. Sem zelo debel mož.” Odhkrnil se je in molil, da bi ga pogoltnila zemlja.
           Gloktine oči so šle naprej, v iskanju bolj vrednega nasprotnika.

Obup, sivina, črni humor. Pronicljivi črni humor Joe Abercrombija me je pogosto od srca nasmejal. Ker so junaki Prvega zakona šli čez marsikatero preizkušnjo, je to njihov življenjski nazor zaznamovalo z zagrenjenostjo, ki postavljene situacije obarvajo precej komično. Pogosto so njihova razmišljanja histerično smešna, včasih se tega zavedajo - pogosto pa ne. V svetu Prvega zakona boste pogosto našli opise pustega, umazanega in grdega sveta. Sicer tudi opise lepega, umetelnega in navdihujočega, a ti niso to, kar sem si najbolj zapomnil. V spominu so mi najbolj ostali trenutki, ko mi je Abercrombie predstavo fantazijskega sveta popolnoma obrnil na glavo. Marsikaj je mamljivo od daleč; od blizu pa se lahko zgolj smejimo svoji naivnosti.

Pesimizem. Krog sveta je poln fantastičnih elementov. Abercrombie nam je predstavil predvsem pesimistično sliko takšnega sveta (kar je sicer karakteristično za žanr temne fantazije). Mogočnim tisočletja starim bitjem ni mar za ljudi - s tega sveta so nas videle prihajati in odhajati kot mravlje. Ljudje ne pomenijo ničesar, v veliki vojni med mogočnimi bitji človek preprosto ne igra prave vloge. Je kmet na šahovnici. In spoznanje, kako majhen je v primerjavi z fantastičnimi bogovi, ga zna dodobra zagreniti.

Akcija. Kaos bitke. Čeprav so bitke stalnica Abercrombijevih del, morda ni knjige, ki bi bila tako sila napeta in prepredena z nerodno, kaotično, tragično in zabavno akcijo kot Heroes (2011). Vsa knjiga je praktično posvečena tro-dnevni bitki, ki jo spremljamo skozi oči šestih protagonistov - treh na vsaki strani. Avtor se poslužuje prijemov, s katero bralca vodi čez bitko na nadvse unikaten način. A ni akcija nikdar sama sebi namen, polna je nepredvidenih zapletov, prebrisane karakterizacije, posrečene metaforike in usodnih posledic - nihče ne ostane nezaznamovan. Pri Abercrombiju ne gre naravnost navzgor, niti naravnost navzdol. Njegovo vešče poigravanje z bralčevimi pričakovanji je tako najbolj očitno v bitkah, kjer zna biti slednji trenutek usoden. Zna ustvariti napetost - in humor, ki ga toliko omenjam, pogosto črpa iz nje.

Torej: avtor, ki ga je vredno brati. Mojster svojega žanra, priporočen z obljubo, da vas bo zelo zabaval, hkrati pa boste kar nekaj časa preždeli na samemu robu svojega sedeža. Izkoristite dober slovenski prevod, vzemite ga že v roke.


Aljoša

---

Preberite še: Patrick Rothfuss, fast food fantazija