Patrick Rothfuss, fast food fantazija


Če smo zadnjič delo britanskega pisca fantazije Joeja Abercrombija hvalili kot odlično branje, bomo pri drugemu piscu, ki zapolnjuje slovensko tržišče fantazije, bolj zadržani. Patrick Rothfuss ni veliko več od fast food fantazije. Gre za zelo berljive knjige, ki jih boste kar požirali, a na koncu dneva se boste nemara počutili nekoliko ogoljufane.

Rothfuss (1973) se je na svetovni fantazijski sceni pojavil leta 2007, s prvencem Ime vetra, prvim delom trilogije Kraljemorčevih kronik. Za izvirni poetični glas te knjige je prejel ameriško literarno nagrado Quill.

Sergej Hvala se je leta 2015 izkazal z odličnim prevodom tega prvenca, dve leti zatem pa smo v slovenščini dobili tudi drugi del, Modrijanov strah. Prevoda tretjega dela se Hvala seveda ni mogel lotiti, saj je delo v nastajanju že sedem let! Očitno Rothfuss od svojega vzornika Georgea R. R. Martina ni jemal zgolj navdiha, temveč je prevzel tudi njegove ustvarjalne navade.

Trilogija Kraljemorčeve kronike:
  • The Name of the Wind (2007) [prevod Ime vetra (2015)];
  • The Wise Man’s Fear (2011) [prevod Modrijanov strah (2017)];
  • The Doors of Stone (morda še izide za časa našega življenja).

Svet trilogije Kraljemorčevih kronik.

O čem se gre?

Kraljemorčeve kronike so pripoved skrivnostnega rdečelasca, “maga, ženskarja in ubijalca, junaka, o katerem krožijo brezštevilne bajke”. Protagonist nam že takoj na začetku oriše največje podvige svojega življenja, kako je reševal princese iz rok spečih pokopaliških vladarjev, kako je požgal mesto, preživel noč z nesmrtno vilinko in ji ušel, kako so ga vrgli z Bradavičarke Univerze, ko je bil še mlajši od večine fazanov, kako je “v mesečini stopal po krajih, o katerih drugi nočejo govoriti niti podnevi”. Ko na hitro spoznamo vse vznemirljive dogodivščine, ki nas čakajo ob branju, se pripoved rdečelasca začne od začetka.

Spremljamo življenje Kvotheja, dečka iz nomadske gledališke družine, ki nekega dne ob vrnitvi iz gozda z grozo ugotovi, da so mu pobilii vso družino. Med trupli se sprehajajo skrivnostni morilci, katerih pogovora mladi Kvothe ni sposoben razumeti. Nato izginejo in Kvothe ostane sam, s tisoč vprašanji. Njegova življenjska zgodba je poskus, da bi prišel zadevi do dna - da bi lahko razumel, kaj se je zgodilo.

Skrivnostni rdečelasi krčmar, kraljemorec Kvothe.

Knjiga, ki te potegne vase

Izpostavil sem že izjemno berljivost Rothfussovega pisanja. George R. R. Martin je javnosti zaupal, da je drugi del trilogije prebral v enemu samemu dnevu. In res na podlagi spretno postavljenih obljub bralec hitro zapade v pravo bralsko mrzlico. Zgolj prebiti se je treba čez tistih duhamornih petdeset uvodnih strani. To so ene izmed tistih knjig, ki te popolnoma povlečejo v svoj svet.

Sama pripoved je pogosto precej premočrtna, a dovolj zanimiva, saj nas zmeraj žene obljuba, da so pred nami bolj vznemirljive prigode. Svet Kraljemorčevih kronik je poln skrivnosti, katerih globina in kompleksnost nam je postopoma nakazana proti koncu druge knjige. Gledano v celoti se knjigi bereta kot detektivka, ki nam zastavi kopico vprašanj in igrivo dreza v našo radovednost.

Skrivnostni antagonisti Kraljemorčevih kronik

Opazimo sicer tudi trenutke, ko je avtor precej inovativen, na primer takrat, ko proti koncu druge knjige naletimo na poglavje, ki nas nenadoma popolnoma vrže iz tira in ponuja zabavno drugo branje (več težko izdam, ne da bi presenečenje pokvaril). Da se Rothfuss ne boji eksperimentiranja, pa je dokazal s svojo tretjo knjigo The Slow Regard of Silent Things (spremno knjigo k trilogiji), ki ponuja nekoliko drugačen vpogled v življenje ene izmed stranskih oseb. Nagovor bralcem knjigo izrecno odsvetuje, saj gre po avtorjevemu mnenju za poskus, ki večinskemu okusu ne bo všeč.

Knjige niso slabe. Bilo pa bi čudovito, ko ne bi po branju sprevidel, kako te je Rothfuss pogosto gonil od ene obljube k drugi in te ob tem le redko zadovoljil. Kot primer, na začetku trilogije je med drugim izpostavljeno, da se je naš “kraljemorec” čez noč naučil jezika, da bi se lahko zagovarjal na tujem sodišču. Tako sem na ta del knjige, kot ljubitelj filozofije jezika in jezikoslovja, čakal z velikim navdušenjem.

Knjiga dogodek preprosto preskoči. Pripovedovalec nam pove, da dogodek ni zanimiv, pač je cel dan sedel za knjigami in se učil (da ne pozabimo, glavni junak je genij, sprejmi to dejstvo kadarkoli mora Rothfuss na silo rešiti zagato, dragi bralec). Pripovedovalec pojasni, da so o tem že pisali drugi, ki so prisostvovali na sodišču, in tako ne bo storil nič novega, če še enkrat pove že stokrat povedano.


Enkrat bi še odpustil. Pa se to ponavlja znova in znova. Pripovedovalec preskoči tudi dolgo potovanje na ladji čez nevarno Senisko morje. V smislu: Zdaj smo še tukaj in ck - zdaj smo pa tam, veste, vmes je nevihta ladjo pognala v čeri, glavnega junaka so oropali, rešil je to in ono, hodil je tam in tam, storil ono in ono, skratka zdaj je minilo pol leta in preskočimo vso to akcijo. Dragi bralec, ni važno, gremo dalje na življenje v dvorcu, res se mi ne ljubi pripovedovati o ladji, saj ne zameriš, da kar tako brez razloga preskočimo pol leta dogajanja, ne? Ne skrbi, vso dogajanje zadnjega pol leta ni glavnega junaka popolnoma nič spremenilo, najbolje bo, da se pretvarjamo, da tega pol leta sploh ni bilo.

Po drugi strani pa knjigi namenita stotine strani beračenju v mestu in tisoč strani vsakdanjemu življenju na Bradavičarki Univerzi, kjer Harry Potter Kvothe počne vse drugo od tistega, kar nam je obljubljeno v uvodu.

Torej, če želite okrepiti bralne navade in pasti v svet knjige, če želite tisti bralski užitek in se odklopiti, če vam je vseeno, kaj vam bo po branju ostalo … Rothfuss je fast food fantazije. Brati ga res ni slabo. Ampak vem, kaj rečem zmeraj, ko polnega želodca zapustim McDonald’s: “Uh, nikoli več …”


Aljoša

Komentarji

Oseba Boki sporoča …
PO kom se je Ruffus zgledoval, je več kot očitno. Fast food fantazije je res natančen opis tega, kar debeli špeh nudi. Berljivo, vendar te žre občutek, da si nekaj podobnega že bral. Nič hudega. Vedno rad poudarjam, da včasih sede tudi fast food in zaradi tega nimam nikoli slabe vesti. Kako boš cenil gurmansko kosilo, če ne veš, kaj je fast food?
Oseba Aljoša Toplak sporoča …
@Boki, se strinjam, saj tudi fast food kdaj prileže :) Samo ne smemo ob tem pozabiti, da obstaja tudi boljša literatura.
Oseba Boki sporoča …
Vsekakor se strinjam. Fast food je pač dober takrat, ko si lačen, a na voljo je samo to. Sam imam raje večhodni menu ob dobri kapljici.