Bojan Ekselenski: Terorist

Terorist

napisal Bojan Ekselenski

Preklemanska vročina. Žge, kot bi me spustili v sam pekel. Najprej poiščem senco. Aha, moja naloga. Na srečo sem sredi ničesar in v bližini ni nikogar. Pritisnem na gumb ti-koma, pogoltnem slino in počakam na odziv. Operaterka na drugi strani je v finem klimatiziranem bunkerju, zato se ji ne mudi. Če bi bila v moji koži sredi te nore vročine. Končno zaslišim njen pocukran glas:

           »Karl, si na pravih koordinatah? Preveri še enkrat!«

           Preklemansko ženšče, vedno sprašuje nekaj, kar ji prikazuje zaslon. Tako pokaže, da je v višjem plačilnem razredu. Pogoltnem slino:

           »Saj vendar spremljate mojo lokacijo! Terorist je še izven dosega. Gotovo je že v Jeruzalemu. Čaka ga.«

           »Najdite ga, preden on najde njega!«

           Suho odvrnem:

           »Vem,« in si mislim svoje. Zakaj ponavlja to, kar je smisel moje misije? Zagotovo ga ne bom povabil na pijačo. Prekinem zvezo in se hitro preoblečem v tukajšnje cunje. Pri božjih stopalih, kako lahko ljudje živijo v tej vročini? Šele pomlad je ... Ravno pravi čas se prilagodim okolju. V daljavi ugledam gručo rimskih vojakov. Od kod jim volja po korakanju sredi pekla? Hitro se posvetim svojemu cilju. Arij Robernik je najnevarnejši terorist zadnjega stoletja. Ta status si je »pristrelil« po umoru J. F. Kennedyja. A njegov najusodnejši podvig ni končanje Kennedyjevega mandata, temveč potopitev letalonosilke sredi Mehiškega zaliva, ironično, ladji je bilo ime J. F. Kennedy. Na njej je služil oče direktorja Agencije za časovno varnost. Mož je nekega dne preprosto izginil in vsi smo imeli temeljitega mačka zaradi hude eskalacije časovnega paradoksa. Še večkrat smo zaradi Arijevih podvigov zdravili časovnega mačka. Baraba je točno vedel, kdaj in kako mora udariti.

           Edina neznanka je motiv. Zakaj počne, kar počne? Vedno je udaril korak pred nami. Vsa naša silna obveščevalna mašinerija je znala izslediti najbednejšega tatu, a kralja teroristov je serijsko za las zgrešila. Zdaj se je podal na še usodnejšo akcijo – umor Jezusa Kristusa, preden se zgodijo usodni velikonočni dogodki. Bi bil Jezus to, kar je, če bi namesto na križu umrl pod nožem razbojnika?

           Z mrežničnim senzorjem iščem sledi za nevarnim teroristom. Jeruzalem tistega časa je en velik kotel verskega in političnega vretja. Sveži rimski guverner Poncij Pilat poskuša v tej zmedi uveljaviti rimski zakon. Ker ni ravno biser upravljavskih veščin, mu stvari počasi lezejo izpod nadzora. Pri nas branjevke prodajajo krompir, tukaj pa množica prerokov deli konec sveta. Kako je Jezusu uspelo? Nihče natanko ne pozna njegovih konkurenčnih prednosti, ki so ga postavile za zmagovalca tega natečaja prerokov.

           Cena za zlitje z okoljem je občutek neprijetne utesnjenosti, ki je stranski učinek kožnega barvila. Sestavil sem preprost načrt. Najprej moram najti Jezusa in njegovo množico. Arij bo zagotovo prežal kje v bližini. Podobno je bilo pri poskusu umora Stalina na predvečer sovjetskega napada na Poljsko. Stalina sem sicer rešil, a mi je spodletelo pri lovu na Arija.

           Zdaj bo drugače. Mora biti drugače. Pri tem mi bo šlo na roko Arijevo megalomanstvo. Hotel bo spektakularen uboj. Zanj predstavlja uboj Jezusa češnjo na vrhu torte iz kupa trupel. Moja naloga bo težka. Zavedal sem se nasprotnikove veščine. Poleg želje po izbrisu madeža neuspeha uboja sovjetskega voditelja, ga žene tudi soočenje z mano.

           V svetu njegove samopodobe veličastja sem nekakšna nadležna podrepna muha. Ravno moje igle so odstranile že sedemnajst članov Bratovščine. Arij je nekakšen kronski dragulj, saj po njegovi smrti ostane samo kakšnih deset zavedenih norcev. Njihov destruktivni naboj bo brez Arija izpuhtel ali jih bomo pospravili.

           Jezno pihnem, kajti vročina mi je res šla na živce.

           Sledim množici in v daljavi ugledam moža, ki je spremenil človeško zgodovino. Zmrazi me ob misli - gledam živega Jezusa Kristusa, sina božjega. Lahko se prerinem bližje in posnamem njegov govor. Kako bi reagirale krščanske cerkve, če ta govor prodam medijskim hišam? Takoj pozabim na to idejo. Direktiva o zaščiti pred časovnimi paradoksi vključuje tudi prepoved predvajanje zapisov, dobljenih pri časovnih skokih in takšno početje se drakonsko kaznuje. Na srečo.

           Svoj mrežnični skener sem nastavil na iskanje časovnega čipa. Brez tega čipa ni potovanja v času in kar je najpomembneje, ni neopaznega izginotja s kraja dogodka.

           Toda pojavi se težava. Skrajno zoprna težava. Časovnega čipa ne najdem, a pred sabo imam Jezusa. Če ga Arij hoče umoriti, mora to storiti v kratkem. Kje je ta teroristična nadloga? Moral bi biti v bližini! Vedno vsaj nekaj dni opreza v žrtvini bližini. Nenavadno. Pravzaprav grozljivo. Kaj naklepa? Edini čip v krogu desetih kilometrov je moj. Prepozen zagotovo nisem! Jezus stoji dvesto metrov stran in govori množici.

           Diskretno se umaknem. Pokličem centralo. Nič kaj vljudno prekinem uvodno nakladanje operaterke:

           »Nimam časa za vaše bukove bučnice! Nekaj je narobe, hudo narobe! Nikjer ni časovnega čipa.«

           Ženska najprej pogoltne slino, potem zmedeno odvrne:

           »Nemogoče. Naše časovne koordinate je zapustil 1,1342 sekunde pred vdorom TTF. Če bi naši prišli dve sekundi prej, bi ga ujeli. Koordinate skoka so »t« s toleranco 2450 ur, lokacija Jeruzalem, s toleranco pol kilometra. Jezusa bo zagotovo ubil, preden ga bodo predali Rimljanom. Mora biti kje v bližini! Nekaj ste spregledali. Naredite celovito diagnostiko.«

           Besno odvrnem:

           »Sem prav slišal? 2450 ur? Niso to minute?«

           Operaterka naveličano odvrne:

           »Rekla sem 2450 ur.«

           Zastal mi je dih:

           »Sto dni časovne tolerance? Raje mi povejte, zakaj me nihče ni obvestil o tako visoki toleranci skoka?«

           »Analitiki so iz ostankov izbrskali najboljše, kar so lahko. Lokacija je ostala zapisana, a optimalni časovni okvir za vaš poseg v anomalijo so izračunali na osnovi dogodkovnih algoritmov in psihološkega profila terorista.«

           Jezno pihnem:

           »Analitiki? Arij ni ravno vzor logičnega delovanja. Zaupali ste analitikom, ki nikoli ne pomolijo nosu na teren? Čudi me, da sploh preprečimo kakšno anomalijo!«

           »Ne bova razpravljala o ocenah analitikov. Namesto dvoma v vrhunske analitike se posvetite svoji nalogi. Najdite ga in nemudoma nevtralizirajte.«

           Ostanem brez besed. Izklopim komunikator. Tedaj se razočarano obrnem proti najsvetejšemu človeku Zahoda. Če ne drugega, bom vsaj v živo doživel govor enega najpomembnejših mož človeške zgodovine. Mrežnični senzor dam na največjo povečavo. Želel sem od blizu videti človeka, ki je tako usodno vplival na človeško civilizacijo.

           Tedaj ga zagledam ... Oblije me pot. Nezgrešljiv Arijev nasmeh. Zrem v bratov obraz in stavil bi, da mi je namenil nasmeh. Zagotovo je vedel, da ga bom našel. Spoznal sem, čemu nisem našel njegovega čipa. Brat me je še zadnjič prevaral ...

---

Bojan Ekselenski (1964) je predsednik Celjskega literarnega društva in glavni urednik Supernove, prve in edine tiskane revije za spekulativno (fantazijsko) fikcijo v Sloveniji. Terorist je zabavna pripoved o pregonu in potovanju skozi čas. Naslovnica je vzeta iz filma Predestination, popularne adaptacije Robert A. Heinleinove kratke zgodbe "All You Zombies" s podobno tematiko.