Aljoša Toplak: Bobova izbira (Nagrajenec NMN 2018)


Bobova izbira
Aljoša Toplak

Zvezdni inženir Simon Super je na svojih potovanjih po galaksiji doživel že marsikaj, nikoli pa si ni predstavljal, da bo srečal samega sebe:

           »Ustreli ga!« je ukazal starejši Simon.

           Mlajši Simon se je namrgodil. »Ne bi to ubilo tudi tebe?«

           Starejši Simon je odkimal. »Ne verjamem v takšne paradokse. V naravi se vse že nekako uredi.«

           »Si pripravljen tvegati?«

           »Seveda.« Starejši Simon se je obrnil k svojemu pomagaču. »Daj, ustreli ga!«

           »Ne! Ne poslušaj ga, Bobo!« je zaklical mlajši Simon. »Nikomur ni treba umreti! Prosim, ni še prepozno!«

           Bobo je gledal zdaj enega, zdaj drugega. Nezaupljivo je opletal s konico svoje pištole in histerično skakal na mestu. »Prekleto, ne morem se odločiti!«

           Starejši Simon je užaljeno dvignil obrvi. »Ne moreš se odločiti?«

           »Če ubijem njega, ubijem tudi vas, gospod!« je rekel Bobo.

           »Bedarija!« je vzkliknil Starejši. »Vesolje ne deluje na tak način.«

           »Ampak gospod …« je jecljal Bobo. »Ustrelil ga bom in potem se bova vrnila v prihodnost in potem bo vse drugače … Kaj, če se po spletu okoliščin tudi jaz ne bom rodil, ker boste vi umrli tako mladi in bo to na svetu povzročilo kup drugih stvari? Kaj, če to prekliče vso najino delo? Da ne govorimo o tem, da ga sploh nočem ubiti.«

           Starejši je zavzdihnil. »Bobo, stori kot ti rečem. Nimava veliko časa.«

           V daljavi se je približevalo sonce in lučke na armaturni plošči v pilotski kabini vesoljskega plovila so svarilno utripale. Velik rdečkast gumb je zahteval potrditev, da se preostanek goriva porabi za preboj zvezdine gravitacije in pobeg.

           Mlajši se je ozrl po utripajočih lučkah. »Ah, prekleto. Kdo bo zdaj potisnil Sonce na pravo mesto?«

           »Komu mar za Sonce?« Starejši je odmahnil. »Čez petnajst let ga bodo tako ali tako sesuli in tukaj postavili svetlobno cesto.«

           »Kaj? Sesuli bodo sonce?« je vprašal Mlajši.

           »Kako si nedolžen. Sploh se ti ne sanja o idiotizmu čez-zvezdne federacije. Opravljaš Sizifovo delo, bedak.«

           »Kaj pa, če ga vzameva zraven?« je vprašal Bobo.

           Starejši se je namrgodil. »Se hecaš?«

           »Je ideja tako smešna?«

           »Bojiš se, da bi porušil ravnovesje časa, zdaj pa bi ga vlačil v prihodnost? Sploh ne veva, kaj se zgodi, če bi to kdo poskusil. In še huje, ne mislim prenašati dvojnika, ko se vrneva domov.«

           Bobo je povesil ramena.

           »Torej,« je rekel Mlajši in se prijel za glavo. »Če pravilno razumem, vodi tista črvina,« Pokazal je na temno mesto zraven sonca. »Trideset let v prihodnost? In vidva potrebujeta moje plovilo, ker je vajinemu zmanjkalo goriva? In črvina se bo vsak čas zaprla?«

           »Sem bil v preteklosti tako neumen?« je Starejši vprašal Bobota. »Kaj drugega pa bi bilo?«

           »Kaj pa,« se je vmešal Bobo in poskočil od vznemirjenja. »Če ga vrževa v najino plovilo, preden mu odvzameva njegovo?«

           »Obdan sem z bedaki.« Starejši si je pogladil obrvi. »In kaj točno bo storil, brez goriva? Najbolje, da ga kar ubijeva. Sprejmi, da gredo stvari včasih narobe in je treba takrat počistiti za sabo.«

           »˝Počistiti za sabo˝?« Mlajši je vprašljivo pogledal Bobota. »Sem to res jaz?«

           Na armaturni plošči se je prižgal alarm za nevarnost.

           »Bobo,« je rekel Starejši. »Zmanjkuje nama časa. Ustreli ga.«

           Obotavljal se je.

           »Daj že! Ne preostane nama drugega. On ali midva.«

           Roke Mlajšega so se začele tresti. »Mar res ni druge možnosti? Kaj pa, če vaju odpeljem do bližnje postaje in–»

           »Pustimo, da se črvina zapre?« je vprašal Starejši. Ukazovalno je pogledal svojega pomagača.

           »Bobo.«

           »Ali pa potujem z vama v–«

           »Ne.«

           »Prav!« je zaklical Mlajši. »Pustita me na vajino ladjo! Bom se že znašel! Nekako … Prosim, dajta mi možnost.«

           Starejši se je grenko nasmehnil. »Odneslo te bo v Sonce. Zgorel boš. Uslugo ti delava.«

           »Ne, počakajta!« Mlajši se je spustil na kolena. »Znašel se bom. Bobo, prosim. Naj si nadenem vesoljsko obleko, pahnita me ven iz ladje, samo ubiti me ne! Znašel se bom.«

           »Življenja se oklepaš kot klop.« Starejši se je namrgodil. »Lahko ti kar povem, da ti življenje ne bo prineslo drugega od razočaranja, dečko. Čemu potem vztrajati?«

           »Prosim.« Mlajši je moledoval s solznimi očmi. »Prosim, ne ubijta me! Glejta me, še diham! Živim! Prosim … Prosim, to še lahko rešimo.« Tiho je zašepetal: »Ne vem, kaj naj še rečem, da bi vaju prepričal …«

           Starejši je skomignil. »Marsikaj je dihalo, pa je imelo to nesrečo, da mi je stalo na poti. Kaj češ.« Še zadnjič je strogo pogledal pomagača. »Bobo, daj.«

           Mlajši je gledal svojo ostarelo podobo odprtih ust. Bobo je opazoval, kako sta se strah in žalost na njegovemu obrazu prelevila v jezo, nato pa je zavladal zgolj še hladen izraz razočaranja.

           »Prekleto.« Mlajši je zmajal z glavo. »Prav. Če si ti to, kar postanem, niti nočem živeti.« Pogledal je Bobota. »Daj.«

           »Daj že!« je zaklical Starejši.

           »Prav.« Ko je Bobo ustrelil, je prostor preplavil zaslepljujoč blisk svetlobe. Simonovo truplo se je zvrnilo po tleh.

           Bobo je pogledal mlajšo različico Simona Super. Zmeraj si predstavljal, da je bil Simon zmeraj takšen, kot je bil. Vzkipljiv egoist, prepričan da v širši sliki ni ničesar, kar bi imelo pravega smisla. Da nič ne šteje, razen njega in njegovih načrtov. Da je vse dovoljeno. Da je morala suženjstvo močnih, ki se pokorijo šibkim.

           Zdaj pa je stala pred njim, mlada nedolžna podoba, ki je v Bobovih očeh obetala veliko več od tega zagrenjenega starca.

           »Ubil si ga … Svojega … Gospodarja.« je rekel Simon.

           »Zaženi motorje.« je rekel Bobo in zažugal s ustjem pištole.

           »O,« Simon se je obotavljajoče približal krmilu. »Zapeljem naravnost v črvino, če prav razumem?«

           Bobo je odkimal. »Ne želiva v tiste čase, verjemi mi. Ne takšne, kot so zdaj.« Odložil je pištolo in se postavil ob krmilo. Dotaknil se je Simonovega ramena. »Raje potisniva Sonce na pravo mesto, partner.«


Zgodba "Bobova izbira" je na literarnemu natečaju konvencije Na meji nevidnega 2018 zasedla drugo mesto.

Komentarji