Bojan Ekselenski: Celjska vampirska večerja




Celjska vampirska večerja


Zgodi se, da si postavimo vprašanje:

»Je res, da lahko umreš samo enkrat?«


Primarij Mirko Kavčič se nadeja sorazmerno mirne noči nadurnega dežurstva na Oddelku za Patologijo in citologijo, konkretno na Enoti za patomorfološko dejavnost. Pred tremi meseci je začel zidati hišo, zato so mu takšna dežurstva (beri: dohodek iz podjemne pogodbe) več kot dobrodošla.

Večina dežurstev mine precej rutinsko in brez pretresov, kajti ljudje ves čas umirajo. Pridejo pa tudi zoprne stvari, recimo sodne obdukcije, ki ne morejo počakati ponedeljka zjutraj. Včasih je precej grdo.

Zvrne štamprl kačje sline in ponudi prisrčnico še nocojšnjemu pomočniku, novopečenemu specializantu na kroženju:

»Miha, kakovostna kačja slina ti zmrzne pamet, da ne znoriš ob pogledu na dvajsetletno lepotičko, dostavljeno z manjkajočimi deli.«

Mladenič najprej malce okleva. Že na prvem nočnem dežurstvo na tem oddelku mu ponujajo na delovnem mestu prepovedan alkohol. Mirko se nasmehne in gubice okoli oči se napnejo:

»Daj no, tukaj smo po medicinskih pravilih vsi alkoholiki ali bomo to šele postali. Gotovo si je normative glede tveganega pitja izmislilo Društvo ozdravljenih alkoholikov.«

Fant iztegne roko in zgrabi lično stekleničko. V plastični kozarec, drugače namenjen vodi, nalije za prst tekočine in vrne stekleničko.

»Tako se dela! Nazdraviva na brezdelno noč. Glede na dan, datum in luno ne verjamem v brezdelno noč,« in potegne požirek, »a upanje umre zadnje.«

Trkneta s kozarci in ju na dušek izpraznita. Fant se nakremži in strese. Tudi Mirko se nakremži, pretegne roke in veselo doda:

»Ja, fant, to te zadene in sprosti! Dajva še enega, da ...« a ju prekine zvonec. Istočasno se od nekod razležejo streli. Bum! Bum! Spogledata se. Mirko vstane, skomigne z rameni:

»Prispel je prvi razsuti tovor. Kakšen vrag je to? Zunaj je kot v Bagdadu. Vsi pogoji za norišnico so izpolnjeni,« se nasmehne in resno doda. »Petek, polna luna in še trinajstega smo. Pravi praznik norcev.«

Počasi odkoraka do velikih vrat. Njegov smeh še kar odmeva. Znova pozvoni. Mirko zakliče:

»Počasi, saj nismo na urgenci. Pacient vam ne bo izdihnil.«

Škrtne. Zgrabi krila vrat in jih na stežaj odpre. Reševalca potisneta v prostor voziček s pokrito gmoto.

»Kaj sta mi pripeljala?«

Popolnoma plešast hrust s kozjo bradico režeče odvrne:

»Lepotica si je skrajšala muke telesnega bivanja in odšla v svet duhov. Pobrali smo jo na krožišču Oblakove in Kersnikove. Roman je ugotovil zgolj smrt. Verjetno gre za izstrelitev z overdozo. Tukaj je list,« in mu pomoli pred oči veliko mapo. »Dežurna preiskovalec in tožilec sta že dobila svoje papirje.«

Mirko resno prikima:

»Bom pogledal,« in se obrne proti mizi, kjer vse skupaj radovedno spremlja nocojšnji vajenec:

»Miha, pridi po spečo lepotico.«

Pripravnik vstane in potegne voziček do secirne mize sredi osrednje dvorane.

»Nov?« mladeniča spremlja hrust. Mirko hitro odtegne pogled od papirjev, obrne glavo in prikima: »Ja, sveže meso.«

Hrust zakliče:

»Mali, če si nekrofilček, si prišel na pravo mesto!« in se glasno zakrohota. Miho stisne v pljučih.

Mirko zamahne z roko:

»Ne straši ga. Že tako se mu tresejo roke. Nočem, da se poreže in podela v plenice.«

Hrust smeje zapusti prostor. Mirko stopi do vozička:

»Dajva spečo lepotico na oder žiga žaga.«

Mladenič okleva in pogoltne cmok. Mirko ga resno pogleda izpod obrvi:

»Daj no, saj ti ne bo nič naredila. Mogoče ne bo najlepše, kar boš videl, a z leti najdeš način, da ostaneš neprizadet.«

Mladenič prikima in oklevajoče pomaga Mirku, ki je na oddelku že polnih dvajset let. Tukaj velja za nekakšno legendo in strogo odmeri pomočnika:

»Zdaj bo šlo zares. Prosim te, da mi ne pobruhaš dekline. Če že moraš večerjo spraviti ven, jo daj na tla, nikakor pa ne kontaminiraj vzorcev. Pred pol leta mi je frajer, ki je mislil, da je superman, pokozlal ljubek obraz srednješolke. Grdo je videti posledice petdnevnega plavanja v vodi. Kakec je priletel v ventilator šele, ko sem ugotovil, da je bilo v frajerčkovem kozlanju ohoho koke,« in dvigne glas. »Upam, da si nisi s čim umetno podkrepil poguma.«

Miha plašno odkima. Večerja hoče ven. Stisne ustnice in v grlu začuti neprijeten stik. Mirku se ustnice razpotegnejo v nasmeh, prime za zadrgo in odločno potegne. Pozorno opazuje na videz nepoškodovano telo in, ne da bi odmaknil pogled s trupla, komentira:

»Za overturo imaš srečo. Nikjer krvi in vse je v enem, lepo zaokroženem kosu. Če ne bi vedel, da je mrtva, bi mislil, da je v komi zaradi napačnega mešanja pijač.«

Miha zgroženo strmi v lepo oblikovano telo plavolaske zgodnjih dvajsetih let. Presuni ga nepremičnost bledega telesa. Mirko s pogledom izkušenega patologa preleti celoten kadaver. V oči mu pade droben par zarezic na vratni arteriji. Približa se nenavadnima urezninama:

»Glej, glej, kako nenavadno. Kaj misliš vajen'c, kaj je to? Nov način zadevanja?« in odmakne glavo. Fant nagrbanči čelo in si pozorno ogleda ureznini. Odkima:

»Kaj pa vem. Kot v kakšnem vampirskem filmu. Na faksu nisem videl ničesar sličnega. Nobene krvi. Mogoče nov način fiksanja?«

Mirko se nasmehne:

»Ampak midva nisva v vampirskem filmu, temveč na patologiji. Vzemi princesi kri, da vidiva, s čim je hotela predaleč poleteti. Običajno gre za kakšen poceni koktajl ali ponesrečeno mešanico za posilstvo. Bog pomagaj, včasih smo punce žicali, ne pa jih zadevali. Moraš biti malce nekrofila, da natepavaš totalni zadetek.«

Miha skomigne z rameni:

»Včasih nisi tako hitro kasiral obtožbe spolnega nadlegovanja, danes pa jo,« in negotovo odkoraka do predala in se vrne s primerno iglo. Za hip okleva. Mirko zamrmra:

»No, daj jo. Saj ne bo bolelo,« in nagrbanči čelo. Fant se končno se opogumi, iglo silovito zapiči v podlaket in potegne. Presenečen ugotovi, da ni izvlekel niti kapljice krvi. Spogleda se z Mirkom:

»Kaj za vraga je to? Kje ima ta punca kri?«

Mirko z orokavičeno roko potegne čez ureznino in v oči mu padeta drobni ureznini na vratu:

»Ta ranica je čudna. Nikjer sledov krvi. Poklical bom na urgenco. Mogoče so tam kaj čarali. Ti še enkrat poskusi dobiti vsaj nekaj krvi.«

Mirko stopi do kabineta in pritisne na gumb za klic urgence. Na drugi strani ga pričaka razburjen glas:

»Ja, hitro povej! Tukaj je obsedno stanje.«

»Tudi pri meni je. Poslali ste mi precej čudno truplo.«

»Tvoje je še dobro. Naše je vstalo in razgraja.«

Mirko prebledi:

»Dej, Roman! Kaj blebetaš?«

V ozadju se razlega ropotanje v družbi hrupa razmetavanja.

»Slišal si me! Truplo, podobno tvojemu, je skočilo na noge in grize kot za stavo. Srčni monitor pa je kazal nulo!«

Mirko se zresni. Zajame sapo, nagrbanči čelo in odvrne:

»Dej no dej, si zadet?«

Zasliši ropot, krike in nenavadno zavijanje. Nekje daleč zadaj odmeva strelno orožje. Naenkrat pa samo tu, tu, tu. Zveza se prekine. Zaskrbljeno odloži slušalko in vzdihne. Hodeče truplo? Res je nori petek. Luna je vse znorela. Da videl, kaj je vajenec spackal.

Stopi v osvetljeno delovno dvorano. V prostor prihajajo vse glasnejši zvoki nenavadno burne pomladne noči. Razloči vse pogostejše strele in krike. Kjer bi moralo ležati truplo, je prazna miza. Mrtvaška vreča leži poleg vozička.

»Kaj je? Kje je truplo?« in šele tedaj je zagledal, kar tudi največjim junakom naredi potičko v hlačah. Vajenec sede zastoka, se drži za vrat in prazno zre predse. Zagleda kri. Fino! Na ta nori petek še mrtvi nočejo več ostati čisto mrtvi. Bliskovito se ozre okoli sebe in z roko trdno zgrabi dolg skalpel. Vajencu roke omahnejo in zvrne se na bok. Šele tedaj ozavesti mlako krvi. Zdravnik v njem hoče do nesrečnika, a popoldanski lovec ga zadrži in napne vsa čutila. Stop! Čakaj! Nekje je ta frdamana oživela deklina. Fak in vsi fakiči tega padlega sveta! V tej skorumpirani državi še mrtvi nočejo brez podkupnine v grob.

Previdno stopi korak naprej. Kje si? Kaj si? Čuti špric adrenalina. Zadržuje dih. Srce divje utripa. Kaplja znoja spolzi po razbeljenem čelu. Kje si? Zaznava zgolj prasketanje neonke in vonj po preparatih. Odmisli zvoke kaosa od zunaj. Prepusti se nagonu. Pripre oči. Naredi še dva previdna koraka. Kdo si? Kaj si?

Lovca v sebi spusti na prežo. Kaj bi dal za šrotarico? Zdaj ne lovi divjega prašiča, temveč nekaj, kar bi moralo mirovati, pa noče. Kaplja znoja spolzi in se raztopi pod majico. Trdno stiska majhen skalpel in z očmi išče kaj konkretnega za razbijanje betic. Kje si? Previdno se obrne. Zasliši »tap, tap«. Strop. Gor je, karkoli že je. Na stropu je. Znova zasliši prasketanje neonke. Tap, tap! Previdno dvigne pogled in s kotičkom očesa sreča stekleni pogled maloprej mrtve mladenke.

V njenih očeh ne najde ničesar živega ali človeškega. Iz ust po bradi ji mezi gosta rdeča tekočina. Mirko se nakremži. Uf, vajenčeva kri. Zoprno, da si obrok mrtveca. Danes je svet res ponorel. Do zdaj so živi jedli mrtve. Ritensko se umika proti mizi. Moja šrotarca ... Z njo bi naredil podrobno obdukcijo. Zoži pogled in ga ne odmakne od mladenkine golote blede polti. Pripravlja se na skok. Nepremično zre vanj. Previdno seže pod majico in ven potegne križ. Če je vampir, baje pomaga križ. Spregleda njegovo kretno in se nenaravno zakrohota:

»Križ? Moja draga večerja, s križem nimaš za pokvarjen jogurt.«

Mirko se zdrzne ob nenaravni moči njenega glasu. Zdaj bo, ga prešine in napne mišice. In res! Njeno telo švigne skozi zrak. Urno odskoči in jo z vso silo brcne. Prekopicne se v kot, a srhljivo spretno skoči na noge. Mirno kri. Trdno prime ročaj skalpela. Znova se sooči s praznim pogledom. Mladenka si z roko obriše kri obroka, ki leži tleh. Znova se zakrohota:

»Kako ubiti truplo? Moja ljubka večerjica, sline se mi cedijo od tvojega adrenalina,« in se z nenaravno dolgim jezikom oblizne okoli vratu. Uf, ugly mother fucker, ga presune grd prizor. Poleg omare z instrumenti opazi železno palico. Naredi previdno korak na stran in še en:

»Mogoče gravža, mogoče. Vem pa, da eden od naju ne bo odkorakal iz tega prostora,« ter naredi še dva koraka v stran. Palica je že skoraj v dosegu rok. Še dva koraka. Ona ga sunkovito spremlja. Znova iztegne dolg zelenkast jezik. Hoče jo zamotiti. Še en korak:

»S tem jezikom bi mi dobro povlekla. Rad imam jezično delo! Daj, pridi že!« Zasliši ropot pri secirni mizi. Zgroženo opazuje nerodno vstajanje svojega nesojenega nočnega družabnika. Njuna pogleda se srečata. Prej živ pogled je zdaj mrtev. V njem se zrcali samo zverska strast. Fant se zareži:

»Odlično se počutim. Vau! To pa res zadene do nebes!« zavrti z glavo in se sreča z mladenkinim pogledom:

»Ljubica, boš pripravila večerjo?«

Vampirka se zareži:

»Zdaj je dva proti ena. Nisem ga izpila do konca, zato je že po nekaj minutah pripravljen za skupinski obed.«

Miha nenaravno sunkovito obrne glavo proti Mirku:

»Mogoče bom res namočil. Kako se reče mrtvemu, ki nategne mrtvega?« Nenaravno režanje, podobno hijenskemu oglašanju, se razleže po velikem prostoru. »Treba si bo izmisliti primerno besedo.«

Mirko se kislo nasmehne:

»Zdaj sta že dva, ki bi me rada povečerjala. Zmenita se, kdo bo lucky guy.«

»Ne zajebavaj se s hrano,« zakliče mladenka in se izstreli proti Mirku. V letu iztegne roke proti njemu. Mirko se sreča z njenim pogledom in v hipu s prosto roko zgrabi železno palico. V pravem trenutku sunkovito zamahne. Železo udari v glavo letečega trupla. Telo pade na tla. Marko skoči. Špljac! Skalpel zdrsne v mrtvo srce in ob besnemu vrtenju ročaja zakliče:

»Crkni že enkrat! Crkni!« in dvigne pogled proti vajencu, ki presenečeno čaka. Zakliče mu:

»Očitno ti draga ne bo servirala večerje,« in začuti pojemanje moči. Besno cepetanje ga počasi premaguje in odloči se. Pusti skalpel v srcu in z dvema močnima udarcema z jekleno palico razbije mladenkino glavo. Tup! Hrsk! Iz razbite lobanje se razlije gosta kri. Znova dvigne palico in še dvakrat silovito udari:

»Hasta la vista baby!« Hrsk! Kosti popustijo. Še en udarec! Pljusk! Možgani se razlezejo po tleh. Opletanje telesa počasi pojenja:

»Hm, pa sem ti le vzel kri. Vidiš vajenec, tako se dela, če hočeš truplu vzeti kri. Če ne pomaga pikanje, mu razčesni betico!« Dvigne palico in še enkrat silovito zamahne. Še en »hrsk«. Kri se leno razliva po talnih ploščicah. To bo čistilka srečna. S palico v roki se ponosno vzravna:

»Še preveč krvi je. Upam, da je zdaj res mrtva. Zanima me, kaj bo pisalo v osmrtnici? Katera smrt je prava?«

Miha se zareži:

»Tvoja smrt bo prava,« napne mrtve mišice in z neverjetno naglico skoči proti njemu. Iz ust se razleže ogabno grozljiv krik. Mirko se pripravi. Ostani hladen. To ni specializant, temveč truplo brez spoštovanja do mrtvih. Poišče oči nemrtvega. Ne smem izgubiti oči. Spomni se dogodivščine z razjarjenim divjim prašičem. Fokusiraj. Zdaj! Sunkovito zamahne in zarije krvavo cev v srce nemrtvega. Z vso silo ga zbije na tla. Pa sem končno unovčil ure fitnesa. Telo pod njim besno opleta, hlasta z zobmi in renči. Mirko se nasmehne:

»Pridruži se svoji nevesti! Skupaj bosta prižigala ognje v peklu!« in vrti kol. Telesu pod njim zmanjkuje moči, iz rane priteče komaj kaj krvi:

»Tvoja nevesta te je tako lepo izmozgala. Vidiš, ker si ji pustil, ti je draga izpila kri. Dobesedno,« potegne kol iz srca in ga besno zarije v lobanjo. »Hrsk« in lobanja se razleti. Iz nje priteče samo malo goste krvi. Telo še nekaj sekund trza ter se umiri.

Mirko odloži kol in se sede na tla:

»Uf, potreben sem požirka.«

Z roko potegne pot s čela. Presune ga. Urgenca. Tam so imeli težave s hodečim truplom. Zasliši krike, ki prihajajo od zunaj. Res nori petek trinajstega. Dvakrat globoko vzdihne in stopi do kabineta. Zgrabi prisrčnico z veselo raztopino in na dušek potegne dolg požirek. Te nirvane sem bil še kako potreben. Sunkovito odloži napol izpraznjeno stekleničko. Zasliši odpiranje velikih krilnih vrat. Zgrabi kol in stopi med podboje. Zagleda hrusta brez roke. Iz štrclja ne kaplja kri, v obraz je popolnoma bled. Zdrzne se ob pogledu na votel pogled.

»Fant, že bolje si izgledal,« komentira prišleka. Hrust se zakrohota:

»Res? Ampak počutim se odlično. Moje težave s holesterolom so rešene. Tudi na težo mi ni treba več paziti. Zdaj imam zabavno zdrav apetit.«

»Tvojemu apetitu težko pripišem pridevnik zdrav,« se nasmehne in še trdneje stisne okrvavljen kol. Hrust spusti pogled na okrvavljen kos kovine, zatem na ležeča razmesarjena trupla in znova na kovino, s katere kaplja gosta kri že drugič mrtvih trupel:

»Si deklino porihtal kar s kolom? Kaj pa mulc? Mu je prišlo za umret dobro?« se nenaravno zakrohota ter se previdno približuje. Znova poišče Mirkov pogled:

»Na mojem grobu bo pisalo, pojedel svojega patologa.«
Mirko vrne nasmeh:

»Ne, pisalo bo, umrl od roke svojega patologa.« Trdno preprime kovinsko palico in se postavi v prežo. Te zveri so izredno hitre. Na srečo jim možgani vsaj na začetku vampirskega bivanja še ne delujejo na polno in napadejo premočrtno.

Hrust iznenada poleti. Mirko se napne se kot struna in sunkovito prestreže težko telo. Zamalo, pa bi izgubil ravnotežje. Kljub temu na kol nabito telo premočno opleta. Zdrava roka, kolikor lahko temu rečemo zdravje, ga odrine. Kot jezno odvržena igrača boleče pristane ob steni. Začuti vse kosti. Nima časa za razmišljanje o bolečinah. Hrust s kosom kovine v srcu se besno postavi na noge. Mirko izkoristi trenutek oklevanja. Odrine se od tal in požene proti nakazi. V skoku z nogo nabije kol še globlje v prsi in podre presenečeno telo. Hrust iztegne roko proti njem, a ga zgreši. Mirko z obema rokama zgrabi kol in ga vrti. Zasliši hrskanje kosti in cmokanje oživljenega tkiva. Telo nikakor noče obmirovati. Hrust se ne da. Očitno mu je prelepo, da bi odšel. Z debelo šapo ga temeljito okoli kepe. Omotičen se zakotali nekaj metrov stran, poleg negibnega mladenkinega trupla. V sebi zašepeta:

»Vsaj ta dva sta res mrtva.« Pretegne se in na hitro preveri, če ima vse kosti še na svojem mestu. Urno skoči na noge. Čeprav ga bolijo vse kosti, mora pozabiti na to. Boli me lahko, ko bom v grobu. Sreča se s hrustovim presenečenim pogledom. Z roko se poskuša osvoboditi kovinske palice. Mirko se spomni na debelo železno palico v omari. Na silo odpre vrata in zgrabi kovinsko palico. Preprime jo iz leve v desno roko:

»Prekleta nakaza, crkni že enkrat!« zakriči in kovinsko palico zarije skozi usta v režeč obraz. Začuti in zasliši lomljenje kosti:
»Te je končno minil smeh?«

Obilno telo se zvrne, trese in nagonsko hlasta z roko okoli sebe. Znova potegne kovinsko palico in še nekajkrat ponovi vajo. Vaja dela mojstra.

Telo končno obmiruje. Razmesarjene glave ni moč prepoznati. Možgani, kosti in drugo je razmazano po tleh. Krvi skoraj ni. Razkoračeno stoji nad truplom. Znova se posveti zvokom. Kriki in občasni streli parajo petkovo noč. To je najbolj bizarna noč v zgodovini mesta. Odloči se, da pokliče domov. Iz trupla potegne kovinsko palico, za katero je mislil, da jo potrebuje na vrtu:

»Tebe bom mogoče še rabil.«

Stopi v kabinet. Zgrabi mobilni telefon, pritisne na bližnjico ženine številke. Zgolj tu, tu, tu. Kako je lahko zasedeno? Verjetno je omrežje klecnilo pod težo klicev. Zunaj je verjetno pravi kaos. Kljub vsemu se mu v glavi odvrti vse, kar mu je znanega o vampirjih. Z železno palico ne bom dolgo zmogel tolči po beticah. Potrebujem nekaj lažjega. Odlomi nogo starega lesenega stola in jo na enem koncu naostri z velikim skalpelom. Železno palico zatakne za pas, zgrabi naostren kol, se ogrne v flis jakno in steče na hodnik. Grozljivi kriki in občasni streli so vse bližje. Zagleda postavo, ki teče proti njemu. Trdno stisne kol. Zakliče:

»Kdo si?« Zasliši samo zversko cviljenje. Hvala, jaz sem Mirko. Hodnik zagrne tema, a se prižgejo zasilne luči. Silhueta se požene proti njemu. Obstane in uperi kol proti zveri.

Pljusk! Tup! Cap, cap, cap! Šklap! Šklap! Že skoraj rutinirano opravi s hodečim truplom. Mljack, mljack, šklap, šklap! Takrat v soju pomožne luči zagleda zversko zobovje. Telo se umiri in z železno palico silovito udriha po lobanji. Hrsk, pok, splaš! Prava stripovska simfonija. Vsebino glave razmaže po tleh.

Pogleda na identifikacijsko ploščico mrtveca. Kirurg ... Gotovo se je zgodilo med operacijo. Steče do vrat in vanj udari svež zrak.

Za Kersnikovo ulico se v nebo dvigujejo plameni. Razlegajo se streli in presunljivi kriki. Mirko umiri dihanje. Kol trdno drži v rokah, palico znova zatakne za pas. Od zadaj ga skoraj nekdo podre. Odskoči, skoraj ga prebode, a ugotovi, da je samo pacient med brezglavim begom. Za hip okleva, nakar steče proti parkirišču. Zasliši detonacijo. Kriki in streli polnijo divjo noč.

Takšnega petka pa še ne. Na krožišču zagleda vojaški šestkolesni oklepnik, ki zapelje čez bankino, podre ograjo in se zarije v hišo, kjer obstane. Ljudje tečejo brez določene smeri. Z balkona bloka na krožišču neka postava skoči dol, sledi ji še druga. Mirko s kolom v roki teče proti vratarnici. Pot mu zapreta dve postavi, odeti v raztrgane cunje.

»Kam pa kam?«

Mirko obstane. Zveri se ločita in čakata na primeren trenutek. Razleže se strel in ena od postav se sesede, a druga plane na Mirka. Znova ponovi vajo za umetniški vtis s pljusk, tap, tap, šklep, šklep in splašem za finale. Stopi še do drugega opletajočega trupla. Rana na glavi ne izpusti niti kapljice krvi. Mož majhne rasti s pištolo v roki priteče do Mirka:

»Gremo, nimamo časa s pogrebnimi svečanostmi. Strel v glavo jih položi.«

»Tega že ni,« in mu s kolom razmesari betico. »No, zdaj je res položen,« in možakarju ponudi roko. »Mirko Kavčič.«

Mož sprejme ponujeno roko in jo čvrsto stisne:

»Janez Mlinar. Me veseli. Se vam kaj sanja o tem? Vsi so ponoreli.«

»Moja nočna izmena se je začela čisto lepo. S svežim specializantom sem zvrnil obvezni uvodni štamprl in čakal na prvo truplo. Kmalu je prišlo, a se ni pustilo pogledati. Najprej je povečerjalo mojega vajenca, nakar si je poželelo še poznega poobedka. Seveda se s tem nisem strinjal. Res škoda, pred izgubo krvi je bila lepa punca. To so nekakšni vampirji. Mislil sem, da so omejeni na horor zgodbe, a so se v soju polne lune odločili skočiti v naš petek trinajstega.«

»Tudi meni se je noč lepo začela, dokler ni v dnevno sobo skočil mulc z nezdravim apetitom. Najprej sem ga nekajkrat okoli kepe, potem jih je dobil s palico za kamin, a ker še ni imel dovolj, sem posegel po drastičnejših ukrepih. Mularija je danes totalno nevzgojena in ima nezdrave prehranjevalne navade, da kar boli,« se zareži.

Mirko prikima:

»Dobesedno. Aha, avto imam tam dol. Imam občutek, da peš ne bova daleč prišla.«

Stečeta mimo vratarnice. Otroški oddelek bolnišnice zajamejo plameni. Mirko s kotičkom očesa opazi goreča drobna telesa, ki stečejo na plano. Posamezni streli, rafali in detonacije so vse pogostejši. V zraku opazi skupino helikopterjev. Razleže se drdranje strojnic. Pohitita do avtomobila. Mimo priteče nekaj preplašenih ljudi. Na koncu ulice nemrtve postave renče ujamejo skupino beguncev. Od nekod priteče silhueta in v zmes teles zaluča molotovko. Ognjeni zublji švignejo v nebo in grozljivi kriki napolnijo trenutek nenavadne tišine.

Janez tiho komentira:

»Tudi na ogenj niso imuni,« in se zareži. »Hrustljavo zapečeni so najboljši!«

Hitro skočita v avto. Gume kar zacvilijo. Pred njiju skoči postava v raztrgani policijski uniformi. V očeh preblisne zverski nagon.
»Janez, ta nama hoče zakasirati prehitro vožnjo!«

»Dajva na svoj seznam prekrškov še oviranje uradne osebe!« se zakrohota in Mirko še doda plin, nakar zavre. Tup! Telo poleti in pade nedaleč stran. Znova doda plin. Gume cvilijo. Hitro sta na krožišču. Pot jima preseka majhen otrok.

»Pazi!« zakliče Janez. Mirko zavre. Avto zapleše in komaj ga umiri. Obstane tik pred drobno postavo. Fantek svetlih las zre v tla. V roki drži raztrganega plišastega zajčka. Mirko hoče odpreti vrata. Fantek dvigne pogled. Prazne modre oči s krvjo okoli ust se srečajo s pretresenim Janezovim pogledom. Nasmehne se in pokaže zversko zobovje.

»Daj plin! Zgazi to nakazo!« zakliče Janez. Mirko okleva. Čez krožišče priteče nekaj ljudi. Otrok se sunkovito obrne in skoči. Po zraku leti vsaj pet metrov in podre neko žensko. V nekaj sekundah telo plena obmiruje. Plišasto igračo še kar drži v roki.

»Si videl? Tako levi ubijajo svoj plen,« Janez razburjeno komentira. Mirko mirno odvrne:

»S plišom v rokah. Zdaj smo plen mi, ljudje. Končno je prišla zver, ki je na prehranjevalni verigi nad nami.«

»Daj, pelji!« obupano zakliče Janez. Mirko odkima:

»Naj vidim, kaj se bo zgodilo. Moj vajenec je oživel v nekaj minutah.«

»Saj se ti meša! To vendar ni safari!«

Mirko pomirjujoče, a odločno odvrne:

»Počakajva. V avtu sva varna.«

Malček v nekaj sekundah konča svoj obed. Iz preže se požene na novo žrtev. Nameri se na medicinsko sestro, ki je pritekla iz bolnišnice. Mirko zakliče:

»Sestra! Sem!« Sestra steče proti stoječemu terenskemu vozilu in nanjo nacilja nekaj najbližjih trupel. Odjeknejo trije streli in vsak na tla položi telo. Janez začne kričati:

»Nehaj že! Saj nisi mati Tereza! Greva že! Nimava neskončne zaloge nabojev.«

Dekle priteče do avtomobila. Odpre vrata, a nanjo pade malo pobesnelo telo. Mirko se odloči. Skoči ven s kolom v roki, prebode telo in ga silovito zaluča v tla:

»Mula! Nauči se lepega vedenja!« in trupelce obmiruje.

Ženska skoči na zadnje sedeže. Ženska, ki jo je maloprej ujel otrok z medvedkom, ni vstala. Truplo nekaj nad petdeset let stare ženske negibno obleži.

»Hvala vam, hvala vam!« se medicinska sestra hiti zahvaljevati in razburjeno razlaga:

»Res ne vem, kaj se dogaja. Najprej je izbruhnilo v pritličju. Speči otroci so ponoreli. Neverjetno hitro se je razširilo. Dežurni je v obupu spustil plin in ga prižgal. Cel štuk je odpihnilo. Imela sem srečo.«

Mirko prikima:

»Videl sem ta kabuum. Vsem se je zmešalo. Tista dama tam je zanimiva, ker več ne vstane. Morala bi že oživeti, pa se ji očitno ne ljubi vstati. Zato sem hotel počakati. Na vašo srečo,« se obrne in se spogleda z mlado medicinsko sestro. Obraz ima v krču strahu:

»To vas moram nujno vprašati,« zoži pogled. »Vas je kdo ugriznil? Jaz sem Mirko, to je Janez,« in pokaže na naveličanega sopotnika, ki s tresočim glasom doda:

»Mirko, zdaj ni čas za družabnost. Čim prej se nekam poberimo. Imaš kakšno idejo?«

Medicinska sestra se z nežnim in tresočim glasom predstavi:

»Nihče me ni šavsnil ali me kako drugače poškodoval. Erika sem. Mislim, da ima gospod Janez prav. Raje se spravimo stran. Ti zlodeji nas obkoljujejo,« in z očmi poišče drobna bitja okoli avtomobila, ki se previdno približujejo. Mirko znova opazi fantka z medvedkom. Vzdihne:

»Ti otroci imajo pokvarjeno otroštvo. Žal imamo premalo nabojev, da bi jih lahko odrešili te težke mladosti,« in pritisne na plin. Gume presunljivo zaškripajo in avto sunkovito poleti čez krožišče. Izleti proti križišču z Gregorčičevo. Tup, tup. Janez komentira:

»Nekaj smo povozili.«

Mirko se nasmehne. Kol in železno palico ima v dosegu rok. Janezu vrne pištolo, ki jo znova napolni.

Avto divje zapelje v križišče. Na pločniku gori velik Mercedesov terenec. Malce naprej pri vhodu v Zdravstveni dom skupina nemrtvih ujame nekaj ljudi in jih učinkovito podre. Na drugi strani pa si je nekdo vzel čas za zajem fotografij. Sestra zgroženo komentira:

»Poglejte! Tisti tip fotografira. Neverjetno.« Mirko ne posveča pozornosti norišnici iz nočne more. Na prehodu za pešce skoči na cesto mlada postava.

»Pazi!« zakliče Janez. Mirko še doda plin in ... tup ... postava poleti po nebu.

»Kaj si naredil?«

»Mrtvega ne moreš še enkrat ubiti,« vzdihne. Sestra vpraša:

»Kako veš, da je bil njihov?«

»Mislim, da je to zdaj zgolj retorično vprašanje. Najpomembneje je, da jo čim prej ucvremo iz tega pekla. Kmalu bo oblast temeljito deratizirala celotno kužno območje in še za dobro mero kaj zraven. O tem ni dvoma. Osebno bi glasoval za kaj termičnega.«

Avto se med potjo rešitve spretno izogiba živim in manj živim telesom. Mantra njihove poti je - čim dlje in čim hitreje.


Gledališče in nekaj stavb okoli silovito gori. Okoli ognja se odvija bizarni ples vampirjev. Tudi rumena stavba Maksimilijan gori.

Vse, kar želijo z vratolomno vožnjo, je beg iz pasti, ki se bo prej ali slej zaprla.



Komentarji