Bojan Ekselenski: Okvara moralnega kompasa ali odisejada Mačka v žaklju


Okvara moralnega kompasa ali odisejada Mačka v žaklju
napisal Bojan Ekselenski

V kolesnicah vesolja se najde čuda različnih čudaštev in ne-čudaštev. Oni dan sem izgubljal čas zaradi okvare severnega pola moralnega kompasa. Res nadležno opravilo, ki ga ne privoščim nobenemu mačku v žaklju. Res nobenemu! A delo mora biti opravljeno. Verjetno se sprašujete, kaj vraga počne maček v žaklju z moralnim kompasom? Kaj ni to delo moralnih mačkov? Hja, kriva je epidemija zaradi gonje proti cepljenju proti nemorali. Razni nad, post in pod-nadrealisti trdijo, da cepljenje prinaša pasje življenje. Pa kaj še. Naj pes ne sodi o mačji hrani!

Ampak ... lepo počasi in po vrsti, za dobro finančno prisrčnost tudi mimo vrste.

Ravno tisto popoldne, takoj po slabem kosilu, so vsi navalili v Ambulanto za bolezni moralnega ravnovesja vesolj (saj veste, znameniti ABMRV), krajše Ambulanta. Množica mačkov so v čakalnici mijavkali en čez drugega. Prava štala. Medicinska sestra na recepciji se je prijemala za glavo. Od kod vraga toliko moralnih mačkov? Vpili so en preko drugega, dva sta se zapela okoli kraje zajetnega kosa moralnih dilem politične korektnosti. Ko sta si skočila v dlake, sem izkoristil nastalo zmedo. Izmuznil sem se do sestre. Obilna ženska divjih potez je bolščala vame:

»Želite? Ime?«

»Saj me poznate,« sem ji odvrnil in si pogladil brke.

»Ime!« je dvignila rahlo vreščeč glas in vanj vpregla pridih lastne pomembnosti. Ti birokrati povsod igrajo pomembnost, čeprav so tudi v birokratskem stroju zdravstva le nepomembne mušice. Žal nadležne. Malce ponižno sem odvrnil:

»Maček V'Žakljú. Prišel sem,« in na namig oči dodal, »zaradi težav z moralnim kompasom. Na jug lepo pokaže, a pri severu se igla čudno usmeri.«

Ošinila me je izpod obrvi in pritisnila nekaj gumbov. Ves čas je pomembno ahala, ohala in hmala. Potem se je nekaj zaiskrilo, zašušljalo, zagrmelo in potem skočilo skozi okence. Proti meni je šinila njena debela dlan, obložena z baročno obilico kičastih prstanov. Le kdo bi od birokratke za okencem pričakoval čut za estetiko? Mogoče kakšen stari maček ... Vsakega od njih je dobila kot podkupnino za preskakovanje vrste. To smo vsi vedeli. Zdaj je padla vrsta name. Osorno, s kančkom pomembnosti vloge lanskega snega me je ogovorila:

»Na vrsti ste, da plačate za preskakovanje vrste.«

Z dlanjo je nestrpno nakazovala, naj ji že dam.

Segel sem v žep in ji v dlan stisnil prstan zvestobe. Debelo je zazijala, obrvi so se ji skoraj zaskočile:

»Kaj naj s prstanom zvestobe?« in zlovoljno vrgla lešnik na tla. Živčno je znova iztegnila debelo dlan:

»Kaj naj s to ničvredno kramo? Tega imam na pretek. Vsak maček v žaklju mi poskuša podtakniti kaj cenenega s smetišča zgodovine.«

Malce me je razjezila. Presneto zmene, križano s svinjsko pečenko. Naredil sem videz politega mačka in znova segel v žep. Le kje imam tisto? Sežem v globine žepa, kjer se skriva marsikaj. Saj veste, vsi bi vam radi prodali mačka v žaklju.

Končno sem dosegel nekaj hladnega in na otip podobnega prstanu. Izvlekel sem in skoraj ponižno (tega ne šerajte na Facebooku! Please!) položil na dlan. Ona je sumničavo ošinila mojo podkupnino:

»To je ...«

Vedel sem, da se ji bodo zasvetile oči. Prstan je urno izginil in zaropotalo je klang, škump, bump in gong. Svečano mi je izročila škatlico in mi zaupljivo zabičala:

»Tole dajte svojemu kompasu na vsakih osem ur. Ves čas naj se izogiba moralnega prepiha.«

Urno sem izginil in pustil nenavadno veliko moralnih mačkov njihovim poslom. Danes je tukaj res nori dan. Še dobro, da sem preskočil vrsto, saj bi med čakanjem moj moralni kompas skoraj zagotovo preminul. Te čakalne vrste ...

Severna smer mojega moralnega kompasa je počasi okrevala. Vse je bilo super, dokler ...

Ravno sem pospravljal glavobol lanskega snega, ko mi je žakelj prebodel nenavaden jok. Nikoli še nisem imel srečo z navadnim jokom. Vedno ta nenavaden! Predirljiv jok je prihajal naravnost od jabolka spora. Prav ste slišali. Jabolko spora je neutolažljivo jokalo pod mojim žakljem. Ubogo jabolčno dekle!

»Kaj se je zgodilo?« me je zanimalo.

Jabolko je potrebovalo kar nekaj časa, da je ustavilo plaz krokodiljih solz. Saj veste, kako je s krokodili, ko se poženejo v dir, a njihove solze so še stokrat vztrajnejše.

»Ukradli so mi spor.«

»Ukradli spor? Kako,« me je presenetila, »ste lahko jabolko spora brez spora?«

Otožno je prikimala:

»Ukradli so mi spor zaradi oslovske sence oblačnega dne.«

»Res? To je vendar katastrofa,« sem postal živčen. Zavedal sem se moralnih posledic kraje oslovske sence oblačnega dne. Svoj moralni kompas sem še tesneje stisnil k srcu. Kar pogrela me je njegova želja po usmeritvi na sever.

»Kako se je lahko to zgodilo?«

»Tega mi gotovo ne boš verjel,« je jabolko žalostno odvrnilo. Okroglo bitje se mi je kar malce zasmililo. Še krokodilje solze, ki jih je točilo, je nekdo na hitro pokradel. Gotovo je bil kakšen nepridiprav, saj krokodilje solze v tem vesolju običajno prinesejo samo še več solzenja. Idealno za solzavi blockchain.

»Najprej je prišel elektrificirani politični kontekst in izvedel dvorni udar, kjer je na kraljevskem prestolu kupca zamenjala izkušnja.«

»Ne!« sem zaklical.

Jabolko je otožno nadaljevalo: »To je še najmanj, kar se je zgodilo. Pač kupec ni več kralj, je le obtolčena sirota na smetišču zgodovine. Potem je mimo prišel politični konsenz, zajahal osla in uveljavil uredbo o avtorskih pravicah lanskega snega. Ker se oslova senca s tem ni strinjala, je deklarativno zavrnila vsako sodelovanje z novim oblačnim dnem. Ubogo sonce je ugotovilo, da so ga postavili v čakalno vrsto za porcijo gnilega kompromisa. Ko bi videl, koliko oblakov se je zaredilo okoli tega gnilega kompromisa, bi tudi ti storil smrt oblačnega dne.«

»Kaj se ni vmešalo smetišče zgodovine? Oni so vedno ažurni.«

Jabolko se je kislo nasmehnilo:

»Smetišče zgodovine se je odločilo, da bo zahtevalo postavitev obrata za reciklažo. Zlasti zgodovinski spomin se je že naveličal vseh teh oslov, njihovih senc in oblakov, ki kvarijo povprečje.«

»In?« sem vprašal.

»In,« je jabolko ponovilo, »potem smo dobili novega kralja, ki je mešanica nerecikliranih odpadkov s smetišča zgodovine in nedopustno dolge čakalne vrste na moralni kompas sredi vrta samovšečne upokojene princese.«

»O ljubi nestvarnik!« sem vzkliknil.

Jabolko se je zagledalo nekam v daljavo:

»Kar sprijazni se! Čaka nas oblast, ki je mešanica gnilega kompromisa, smetišča zgodovine in recikliranih moralnih odpadkov.«

Ni mi ostalo drugega, kot da sem sedel. Kaj naj bi drugega? Še bog in batina sta se okrenila stran in bridko zajokala. Ponudil sem jima robec za brisanje solz tragične izgube demokratičnega nadzora.

Jabolko je še tiho dodalo:

»Politika je torej kriva za okvare na moralnem kompasu.«

Otožno sem zaključil:

»Torej sploh ni čudno, da je v Uradu toliko moralnih mačkov.«

Jabolko je spustilo pogled:

»In na pogrebu tete zgodovine ni bilo nikogar. Ubogi zgodovinski spomin je fasal demenco.«


Komentarji