1. pisateljski izziv: tulec, ščepec, močvirje, vrana, iskra



Nekateri med vami bi mogoče radi pisali. Nekateri med vami imajo malo morje idej, ki pa jih nikakor ne uspejo spraviti na papir. Nekateri med vami imajo mogoče samo ta dani trenutek preveč prostega časa, ali pa iščejo nov hobi.

Pisanje tako kot vse ostalo je sposobnost ki se lahko izboljša samo z vajo. Vaja dela mojstra, pravi pregovor. V skladu s tem bomo danes imeli skupno vajo. K sodelovanju ste vabljeni vsi, "končni" izdelek, pa lahko brez zadržkov objavite v komentarjih pod to objavo.
Preberite še: Saditi drevo, v katerega senci ne boste nikoli sedeli
Pravila igre so dovolj preprosta. Izberete si pet naključnih besed, lahko so samostalniki ali glagoli. Ko imate izbranih teh 5 naključnih besed pa je vaša naloga te besede uporabiti v recimo od 250 do 500 besed dolgi kratki zgodbi.

Vkolikor imate težavo z izbiro besed si lahko pomagate s slovarjem. Težji ko je, bolj zabavna bo igra. Za mlajše generacije, ki so bolj naklonjene digitalizaciji pa so tu seveda generatorji naključnih besed. Slaba stran slednjih je, da so v angleščini, tako da bo izbrane besede prvo potrebno prevesti, saj nima smisla pisati zgodbe v slovenščini z naključnimi besedami v tujem jeziku.

Ker igramo prvič, so za vse iste besede: tulec, ščepec, močvirje, vrana, iskra

Torej, vaš izziv, dragi bralci je, da do naslednjega tedna napišete kratko zgodbo minimalno 250 in maksimalno 500 besed. V njej morate uporabiti besede tulec, ščepec, močvirje, vrana in iskra; svoj končni rezultat pa lahko objavite v komentarjih pod tole objavo.

Seveda bomo veseli vkolikor bodo zgodbe v komentarjih fantazijske ali znanstvenofantastične, a to nikakor ni pogoj za sodelovanje.


Ivan


Komentarji

Oseba zara sporoča …
Na pot so jo tokrat poslali s tulcem - ampak Kala se ni nameravala pritoževati. Ponavadi so bile njene pošiljke bolj nevarne in njene naloge bolj divje. Poklicno tveganje pač, razlog za njeno sumničavost ob predstavljenemu blagu: preprost tulec. Potrebovala je pol minute, da se je odločila in sprejela nalogo, sploh ko je neznanec postavil ceno za dostavo. Drznila se je celo povišati ceno, ko je ugotovila, da bo morala čez močvirje, in neznanec je zgolj pokimal.

Kala se je tako znašla pred močvirjem. Vedela je, da tam živi pisana paleta nevarnih bitij, tudi čarodejev, ki so s temno magijo nad močvirje že pred stoletji priklicali večno meglo, da ni nihče mogel nadzorovati vseh njihovih spodletelih čarovnij. Večina ljudi bi se močvirja izognila, ampak Kala je imela trdo kožo - poleg tega ji je bila obljubljena še dodatna denarna nagrada, če bo tulec dostavljen dovolj hitro. Imela je več kot dovolj spodbude, ko je pomislila na zlate novce, ki bodo kmalu v njenih žepih.

Potrebovala je samo šepec sreče. Na pot je krenila nemudoma; iz krčme je planila v temačno popoldne in s kratkim žvižgom priklicala svojega vrana. Temna ptica jo je spremljala, ko se je podala v skrivnostne meglice močvirja.

Tulec je potisnila v notranji žep plašča, da ga je čutila ob vsakem koraku, ko ji je pritiskal ob rebra. Ni si mogla privoščiti, da bi ga izgubila. Vran jo je usmerjal, čeprav tudi on ni mogel veliko storiti zaradi goste megle, ki je oteževala dihanje.

Težave je začutila še preden so se dejansko začele. Kala je imela vedno dober instinkt in v njenih dlaneh sta se znašli ostri, zakrivljeni rezili. Najprej je zaznala vonj po trohnečem, nato hripavo dihanje.

“Si se izgubila, punčka?”

Oster žvižg je priklical vrana, ki se je zagnal nad napadalca. V odgovor je zaslišala smeh, ko je izginil in se z manjšim pokom pojavil pred njo.

“Močvirje ni za majhne punčke, ti tega še ni kdo povedal?”

Kala je proti njemu zagnala nož, ki je poletel skozi praznino, ko je trohneča postava ponovno izginila. Čarodeji so imeli grdo navado, da so bitja priklicali od mrtvih in jih poslali v lov. Kala ni nameravala biti ulov tega večera. Bitje se je udejanjilo poleg nje in tanki prsti so zagrabili njen plašč, da je v njej vzbudil iskro jeze.

“Kaj pa imaš tukaj? Darilo? Gospodar bo presrečen!”

Ko je vanj zagnala nož, je s stokom izpustil plašč in tkanina je zdrsnila čez tulec. Iz rane se je ulila tema, ko se je zrušil, Kala pa je pohitela dalje.

Na poti iz močvirja se je soočila s kopico njemu podobnih bitij. Ko je le prispela na cilj, je bil njen plašč zamazan in strgan, njeni lasje pa razmršeni pod kapuco. Celo vran je izgubil nekaj svilenih peres. Na mizo v krčmi je jezno potisnila tulec, umazan od dogodivščine.

“Plačilo,” je zahtevala. Možakar ji je izročil veliko mošnjo denarja in izginila je v noč.
Oseba Ivan sporoča …
Vse odkar so se na planjavah ob reki naselili ljudje so bili goblini vsako zimo porinjeni globlje v močvaro, kjer so jim družbo delali umazani somi in razglašene vrane, da hudobnih povodnih mož sploh ne omenjamo.

Vsake toliko bi kak bratranec odtaval k vodi, kjer bi predolgo strmel v iskro pod vodno gladino. Luč jih je privlačila in luč jih je pogubila. Za bratrancem pa bi ostala zgolj blatna stopala.

Gar je imel dovolj takega življenja. Dovolj je imel životarjenja. Hlepel je po tem, da bi nekoč spet lahko ugriznil v še vroč kos ravno zaklanega merjasca. Namesto tega se je moral zadovoljiti z blatnim somom. Bal se je namreč luči, bal se je vode in zbal se je krakanja vrane, da si je potegnil svoja špičasta uhlja preko oči.

Ko si je spet drznil pogledati je še bolj razjarjen zacepetal in zatulil od žalosti - kosilo, ki ga je lovil celo dopoldne je šlo v nič, ribo mu je snedel ptič.

Gar je na kolenu prelomil ribiško palico iz trstike, pljunil v barje in odracal do svojega domovanja pod trohnečo vrbo. Pograbil je tulec v katerem je skrival vse kar se sveti, splesnelo ruto, ki je bila nekoč rdeča in suličico na kateri je bila konica iz kremena. S sabo je vzel še skorjo kruha, ki se je v družini prenašala iz roda v rod vse odkar je Zgor Preglasni tri generacije nazaj Gurku Brez jezika iztrgal jezik. Spomin na ta dogodek je zeleno zalego še danes spravil v nekontroliran krohot.

A Garu ni bilo do smeha. Pobral je svoje stvari in se odpravil v svet.

Hodil je prvi dan in hodil je drugi dan, močvirnate meglice pa so še vedno skrivale bodečo luč dneva. Ko je tretji dan zagledal sonce so ga zabolele črne oči.

Gar se je skremežil in racal naprej v iskanju zavetja pred svetlobo, ki je ni bil vajen.
Prišel je do votline, a ko je stopil vanjo, je hitro pobegnil ven. Za njim se je slišal strašanski rjovež jamskega medveda.

Prišel je do reke da bi se odžejal, a se je od nje še bolj bleščalo kakor na nebu. Preklinjal je in previdno okušal vodo, ki ni imela okusa. Nekaj ni bilo v redu. Voda namreč mora imeti okus! Da bi to popravil je vzel ščepec umazanije, ki ga je hranil med prsti na nogi še vse iz domačega močvirja ter ga pomešal v vodi.

Ko je za seboj zaslišal krakanje jate vranov pa se je od strahu zvrnil v vodo.

Premočen do kosti in čist kot še nikoli v življenju je spoznal, da je ravnal narobe. Brez odlašanja je pobegnil iz vode, ki jo je kalil in se odpravil nazaj v močvirje. Tam ga je ravno sredi ribarjenja pričakal bratranec.

“Hoj bratranec! Tako se svetiš, da sem mislil, da si vil-”

Bratranec ni uspel dokončati stavka, saj ga je v tem trenutku pograbil povodni mož. Gar pa se je lahko samo zakrohotal. Končno je bil spet doma, kjer je voda bila motna in grenka, kjer svetloba ni mučila oči in kjer je kak vran sem ter tja ukradel kako blatno ribo.
Oseba Aljoša Toplak sporoča …
Lojzetov namrgoden pogled je prečesal temačno močvirje. "Hm," je izustil.

"Hm?" je vprašal Menih, ne da bi se ozrl zase. V mlako je spustil ščepec vijoličnega prahu in gledal, kako so se tla srebrno zaiskrila. "Kaj vas muči, mojster Lojze?"

"Škorenj sem izgubil."

"Kaj?" Menih se je ozrl.

Lojze je pokazal na boso nogo, črno od blata.

"Ah," je rekel Menih in se spet posvetil srebrnim iskram pred seboj. "Pustite zdaj to, mojster Lojze. Raje pridite sem, a veste kaj je tole?"

"Coprnija," je rekel Lojze, ne da bi se približal.

"Že, že." Menih se je nasmehnil. "Vendar, zakaj po blatu trosim Blamzo?"

Lojze je skomignil.

"Ker sem želel opazovati iskrice?"

"Nikoli ni tako preprosto," je rekel Lojze. "Spet me boste spremenili v vrano."

Menih je odkimal. "Ne, nič takšnega, mojster Lojze. A veste, kaj je portal?"

"Portal?" je vprašal Lojze. "Ima to kaj s tisto stvarjo, Znanstvena fantastika, portal za spekulativno književnost?"

Menih se je zasmejal. "O, mojster Lojze, dolga pot čez vse te svetove vam je zmešala možgane. Iskreno ne vem, o čem govorite. Ampak ne, portal si lahko zamislite kot kakšen tulec med različnimi prostori. Noter skočite na eni strani in ven pridete - v drugi svet."

Lojze je zmedeno gledal v srebrne iskrice, ki so vse bolj hitro krožile okoli nenadne odprtine v tleh. "Kaj ima to z mano?"

"Oh, kaj le, mojster Lojze? Spet vas bom poslal nazaj."

"Kam?"

"V drug svet."

[[Zgodbo je napisal Lojze, ki prihaja iz drugega sveta, a še ni našel drugega načina, kako to ljudem povedati, ne da bi ga imeli za norega.]]
Oseba Vrečič sporoča …
Pobeg pred pravico

»Zakaj gaziva v to močvirje,« je vprašal Jaka. »In to sredi noči.«

»Ker urok deluje zgolj tam,« je odvrnila starka in pokazala na megalit, prekrit z zelenjem, ki je stal na prostrani ravnini, sredi ničesar. »Samo ponoči.«

Jaka je zavzdihnil. »Zakaj za vraga ima magija tako čudna pravila?«

»Mladci,« je zmajala z glavo. »Magija pač je, kakršna je. Sprijazni se. In nehaj jamrat!«

Ko sta pregazila do tja, je čarovnica pljunila v roko in podrgnila po megalitu. S tem je razkrila pisavo, ki se je skrivala pod lišaji.

Jaka, ki je vklesanine prepoznal, se je zdrznil. »Adžagi? Je to meja njihovega ozemlja?«

»Ah, mehkužec!« je prhnila. »Spet jamraš!« Jaka je obstal, zato mu je namignila. »Pojdi že gor!«

»Na megalit?«

Ozrla se je po močvirju. Daleč naokrog se je raztezala sama ravnina. »Kam drugam, misliš?« Zmajala je z glavo. »Kako tebe še niso ujeli ... mi ni čisto jasno.«

S povešeno glavo je splezal na vrh kamna, ki je meril v višino za tri visoke može. Imel je komaj kaj prostora, in ni mu bilo jasno, kakšno magijo bo sploh lahko izvedel v počepu, ves čas loveč ravnotežje.

Starka mu je naročila, naj iz tulca, kjer je ponavadi hranil strelice, vzame les. Nabral je bil le najbolj suhe vejice, ki bi jih lahko zanetila že najmanša iskra. Ko se je ogenj razplamtel, mu je zaklicala še: »In zdaj ščepec.«

Zgrabil je mošnjiček z andezitom, nato pa dojel, da urok zahteva mešanje elementov. Njegove izkušnje s tem so bile povečini take, da bi jih najraje pozabil. »Pri Rodu, kakšno copranje je to?« Toda pomislil je, kaj vse se lahko zgodi, če si premisli. Na eni strani močvirja Adžagi, na drugi pa celotno kraljestvo, ki želi njegovo lobanjo uporabiti kot zidak v koščeni utrdbi.

Za kratko je njegov pogled zdrsnil nazaj proti čarovnici, ki je že odhajala. Iz mošnjička je vzela nekaj, česar ni dobro videl, po izreku čarobnih besed pa se je spremenila v ogromno žabo in odskakljala proč. »Prekleto!«

Tedaj pa se je njegov um odprl. »Pri Rodu, pa saj ne more bit- … vsi štirje elementi!?«

Ozrl se je naokrog po močvirju. »Voda.«

Popravil je lego svojih stopal, de ne bi zdrsnil z megalita. »Zemlja.«

Zazrl se je v plamen. »Ogenj.«

Nato pa si je pobliže ogledal sinje modri prah. Sprva je mislil, da bo mešal zgolj ogenj in zemljo. Toda andezitni prah je bil kot popoldansko nebo. »Zrak?« Kdo bi razumel, zakaj.

Že z mešanjem dveh elementov je imel slabe izkušnje … vseh štirih? »Glede na okoliščine je najbrž vseeno,« si je mislil.

Napravil je globok vdih, in globok izdih. »Prekleto … bo, kar bo.« Ščepec prahu je zalučal v ogenj.

Čakati pa mu ni bilo treba dolgo. Že po nekaj trenutkih je zagledal, kako se mu iz daljave približuje nekaj temnega. Vse bližje je bilo, vse bolj je bil prepričan, da je bila to ogromna vrana. S polno hitrostjo je v nekaj trenutkih priletela povsem do njega, ga zgrabila, in odnesla proč.

»PA SAJ TO NI TELEPORTACIJAAAAAaaaaa.....«
Oseba Erik sporoča …
Jigdna se je pripravljal na svoj večerni obhod. Vsak dan si je dobro uro pred sončnim zahodom nadel svoj usnjeni oklep, na levo stran pasu pripel lesen tulec, na desno pa dolg meč, katerega natančno izrezljani vzorci na ročaju so pričali o visokem položaju nekdanjega lastnika.
Izpred svoje lesene koče se je ozrl proti zahajajočemu soncu in prisluhnil. Mrtva tišina, kot vedno.
Odpravil se je proti gozdu po poti, ki se je vila tik ob meji varnega območja. To mejo je označeval le nekaj centimetrov visok niz kamnov, ki so poganjali iz zemlje in se med seboj dotikali. Upokojeni Lovec ni vedel, kaj točno kamni so, kdo jih je postavil in zakaj prav tu, a vedel je eno: nobena žrenočevka meje ni mogla prestopiti. Natačneje, miniaturni kamniti zid je predstavljal neprehodno oviro za vsa magična bitja, a inteligentna bitja, ki so sposobna uporabljati magijo za bojevanje, so bila le še del spominov dolgo minulih dni. Saj jih je sam pomagal iztrebiti. Nočne pošasti, po drugi strani, so predstavljale resno grožnjo vsem živim bitjem, in Jigdna ni hotel tvegati še enega spopada z njimi, zato je vsak dan pred večerom preveril, če je linija magičnih kamnov še vedno neprekinjena. Vedel je namreč, da morajo obstajati tudi tako močne sile, da lahko pregrado prebijejo. O tem je pričal del poti, ki je prečkal močvirje in kjer je bila na mestu pod velikim napol podrtim drevesom manjša luknja v zidu z drobci kamnov rastrosenimi na to in ono stran. Počepnil je, odvil pokrov tulca in iz njega vzel ščepec askantskega črnega prahu ter ga enakomerno potrosil med enim in drugim koncem kamnite pregrade. Nato je iz tal pobral kresilna kamna, in iskra, ki je preskočila na prah ob njunem udarcu, je zanetila modrozelen plamen, ki bo gorel celo noč.
Za njim se je nekaj premaknilo. Sunkovito se je obrnil in v rokah je že imel meč, katerega rezilo se je svetlikalo v soju žarkov zahajajočega sonca. Izpod dolgih senc dreves ob robu gozda je proti njem korakala človeška postava. Postavil se je v prežo in trdno stisnil ročaj meča, pripravljen na boj. Ko se je postava nekoliko približala je obstal kot prikovan, saj skorajda ni mogel vrjeti svojim očem. Nasproti mu je prihajala lesena lutka, dve glavi višja od njega, na njeni rami pa je sedela velika vrana. “Stoj,” je zaklical Lovec. “Kdo si in kaj hočeš?” Brez odgovora. Že se je hotel pognati proti nenavadnemu dvojcu, ko je lutka nenadoma obstala in Jigdna je v svoji glavi zaslišal glas, ki ni prihajal od zunaj, a nekako je vedel, da pripada vrani. “Pospravi svoje patetično orožje smrtnik. Nič, kar je iz tega sveta me ne more ubiti, kajti jaz sem tema, jaz sem senca, nič in vse.”
V tistem trenutku je Jigdna vedel, da stoji pred enim izmed Sedmih mogočnih, pred vladarjem senc, in da vrjetno zre smrti v oči.
Oseba Aleš Ropoša sporoča …
MOČVIRJE

Na barje je stopil arheolog. Želel je fotografirati ostanke letala iz druge svetovne vojne, ki so ga kolegi našli v bližini kolišč. Hrepenel je po dokazih, ki bi predstavljali ogrodje novega znanstvenega članka za znano strokovno revijo. V duhu se je videl podpisanega pod novo senzacionalno najdbo. Tolažil se je z mislijo, češ, po dvajsetih letih napornega dela bi si kaj takega že počasi zaslužil. Samo ščepec sreče rabi, da prvi odkrije zloglasno najdbo. Baje, da se je dolga desetletja po mestu govorilo, da ostanki letala prinašajo samo tugo.

Nad močvirjem je letala črna vrana in se tako turobno oglašala, kakor da bi vsaki mimoidoči duši voščila smrt. Arheolog se je nejevoljno ozrl navzgor proti nadležni pritepenki. Od nekdaj je imel rad pri delu tišino in razen kolegov pri najdbah ni prenašal nepovabljenih gostov, zlasti novinarjev ne. Sam si ni znal pojasniti, od kod zdaj ta neumna ideja, a začutil je, da se počasi bliža njegov konec.

Oblečen je bil v nepremočljiv anorak, saj je aktualna vremenska napoved kazala, da bo danes lilo kot iz škafa. Stopal je hitro in odločno, a tudi previdno, saj ni želel, da bi ga močvirje potegnilo vase.

Hitreje kot je stopal arheolog, bolj se je oblačilo. Pričelo je grmeti, iz temnega oblaka je udarila prva strela. Iskra je udarila na s strani arheologov že dneve prej označeno mesto, v zraku je zasmrdelo po zažganem.

»Le kaj bi lahko bilo to? Menda ni zagorelo letalo?« se je tedaj zgrozil arheolog.

Od tam, kjer je prej udarila strela, se je zasvetilo nekaj zelenega. Na prvi pogled je bilo podobno zeleni sluzi. A bilo je nekaj zastrašujoče velikega, celo izvenzemeljskega.

Zdaj ni več gledal kod hodi in ravno to spregledano dejstvo bi za njega skoraj lahko bilo usodno, saj ga je neznana sila potegnila za škorenj navzdol.

Iz brezna zla se je poskušal rešiti tako, da se je krčevito oklenil močne korenine, ki je nekdaj predstavljala mogočni hrast, ki pa je v sodobnih časih podlegel smrekovemu lubadarju in so ga morali požagati. Uspešno. Tisto spodaj je odneslo njegov desni škorenj, a on je vsaj ostal na površju!
Pod nogavico je opazil tulec. Del naboja, ki je ostal na močvirju dolga leta, ko so ga iz zaenkrat še neznanih vzrokov izstrelili vojaki.

»Vse pride enkrat prav čez sedem let,« si je mislil.

Refleksno ga je pobral in pospravil v žep. Ni bilo časa, da bi si ga podrobno ogledal. Nevihta se je bližala, grmenje je postajalo vse hujše in hujše.

Končno je našel, kar je iskal. Truplo malega Marsovčka. Ni pomišljal, naredil je posnetek. Dokaz. O najdbi bo treba obvestiti medije. Takoj!

Trikrat se je zaiskrilo in odprla se je zemlja. Potegnilo ga je v notranjost.

Radio je popoldne poročal o senzacionalni najdbi in pogrešanem strokovnjaku.
Oseba Domen sporoča …
Črni Sabat

Nekje od daleč je odmevalo vpitje. Smrtne muke so odmevale, kot da koga iz kože dajejo. Mladi vojak je sedel na gnijočem deblu ob ognjišču in puško stiskal pod pazduho. Šele pred kratkim se je ob toplini plamenov pogreznil v spanec. Oddaljeni zvoki trpljenja so končno izgubili proti utrujenosti. Ogenj je prasketal in počasi goltal razmočeno travo, lakoto plamenov pa so veliko bolj tešila okrvavljena oblačila, na katerih je vojak nekoliko prej z iskro in ščepcem smodnika prižgal to malo oazo svetlobe. Daleč stran je ležal moški, nag in negiben. Ko mu je vojak za kurjavo pobral uniformo, se mož ni hudoval, njegov izkljuvani obraz je še naprej nemo strmel v noč brez zvezd.

»Ne zapusti me,« je vojak zaslišal v snu.
»Kaj sem pa mogel,« je zamomljal v odgovor.
»Obrni se, pomagaj!« kričeče besede so mu znova priplule na površje sanj.
»Bojim se.«
»Prosim, ne…« glas je zamrl v ihtenju.
»Žal mi je,« mu je odgovoril vojak. Medtem ga je v polsnu premetavalo od enega kot oglje črnega oblaka do drugega. Krilate sence so ga vedno ožje obkrožale in zlovešče iztegovale svoje vratove proti migetajoči lučki, ki ga je varovala pred temo.
---
Ko se je peti polk druge divizije kolonialne vojske odpravil na izvidnico, je pričakoval navadno turo.
»Polagoma tja in nazaj, mi samo vahtamo znanstvenike,« je dejal desetar.
»Rabijo varuške, brez nas si še riti ne morejo obrisati,« mu je pritrdil vojak.
»Bodita tiho. Nervirata me.« Poveljnik ju je nakremženo prebodel s pogledom. Pri naglem spustu ga je vedno doletela huda oblika vesoljske bolezni. Plovilo se je predtem ločilo od matične ladje in se vedno hitreje prebijalo skozi gosto atmosfero planeta Črni Sabat. Čudno ime je dobil zaradi večnega mraka, v katerega je bil ovit. Ni pa bil mrtev. Premogel je kisik in ogromna močvirja so prepredala površino. Planet je bil zgodnejši poskus teraformiranja. Vendar se je razlog, zakaj se je spremenil v jajce s pepelnatim ovojem, izgubil v globelih tisočletij. Plovilo je pristalo in znanstveniki so se razposajeno kot otroci spravili k delu. Desetar je zdolgočasen negodoval, ko mu je iz podrastja nekaj skočilo na prsa. Panično se je otresel in prišleka hitro ustrelil. Truplo je bilo mački podobno, le popolnoma golo in slepo. Eden od znanstvenikov se je priklonil.
»Kako zanimivo, tu žive ne le psevdo-rastline, planet premore tudi živali.«
Znanstvenik je vstal in se zazrl v konice desetarjevih škornjev, ki so mu bingljali pred obrazom. Začudeno je gledal kako desetarjev trup izginja v temi neba. Ni premišljal dolgo. Poveljnik je ustrelil in senca se razletela na mnogo drugih prikazni. Vojaki so streljali, tulci so prekrili tla, a kot da krilatim pojavom nič ni prišlo do živega. Ni trajalo dolgo da je prevladala panika. Nekateri so zbežali na plovilo, vendar so jim stvori sledili. Niso pobegnili, se je pa notranjost obarvala škrlatno. Poveljnik je tekel in za sabo vlekel odrevenelega vojaka.
»Zmigaj se…« mu je rekel, ko ga je nekaj potegnilo in vrglo po tleh. Nadenj se je vzdignila kot konj velika vrana.
Poveljnik se je roteče zazrl v vojaka.
»Ne zapusti me.«
Oseba čiračara sporoča …
“A si prepričana, da je to prav?” je vprašala Liana in pazljivo mešala brbotajoči zvarek. Izza knjižne police se je prikazala skladovnica knjig, ki so elegantno poletele čez pult in se čedno razporedile na pisalno mizo v enakomerne stolpce.
“Ja, ja, nisva še pri koncu. Dodaj ščepec martinčkovih lusk in nadaljuj z mešanjem v obratni smeri,” ji je odgovorila Tisa med brskanjem po knjigah. “Zakaj se ne spomnim, kje sem prebrala tisti recept?! Pa ravno zdaj, ko sva odkrili tisti nasad mrtvaških trobent.”
Iz kotla so začele leteti zlate iskre. Najprej počasi in malo, nato pa vedno več, dokler ni hrup pritegnil Tisinega namrščenega pogleda. “Regrat!” je zavpila in stekla do mize. Odprla je drugi predal in ven vzela kartonast tulec. Iz njega je previdno izvlekla regratovo lučko, jo pridržala nad iskrivo kupolo kotla in pihnila vanjo. Zvarek je nehal prasketati, pod iskrami pa so se začeli napihovati vijolični mehurji.
“Uh, ravno pravi čas,” si je oddahnila Tisa. Vrana, ki je do sedaj s kljunom brkljala po kupu papirnatih zvitkov na tleh, je zakrakala. “Ti pa tiho,” ji je odvrnila Tisa. “Še tega se mi manjka, da mi ti pridigaš o zbranosti.” Vrnila se je nazaj do knjižne police in z nje potegnila debelo, prašno knjigo. Vrana je zakrakala še enkrat in skočila na pult poleg kotla. Zakrakala je tretjič. Kotel se je začel tresti in iz mehurjev so bruhnile zlate iskre. Liana je izpod pulta privlekla gasilni aparat, a na žalost prepozno. Ravno je s tresočimi rokami izbrala funkcijo ‘nestabilni napoj’ in usmerila šobo v kotel, vendar je v tistem trenutku kotel razneslo. Njuna delovna soba se je spremenila v lepljivo vijolično močvirje.
“En mesec!!” je zavpila Tisa. “Zaradi tega neumnega regrata moram čakati do naslednje polne lune, da lahko spet naberem prave kresničke. Matilda mi pomagaj!” Hotela je besno odcepetati do mize, vendar ji je gosti, lepljivi napoj, ki je prekrival celotna tla, pokvaril dramski učinek.
Liana je s svojih las otresla kepo žabjega mresta. Pribredla je do table na steni, zbrisala številko poleg napisa “dni brez eksplozij” in na njenem mestu zarisala ničlo. Vrana je poletela do nje in ji pristala na ramenu. “Še malo počakaj,” ji je prišepnila Liana. “Brez tvoje pomoči je še bolj zmedena. Ampak jaz verjamem, da nama bo naslednjič uspelo.” Previdno je pobožala vrano in se zazrla v fotografijo na nasprotni steni. Na fotografiji so se smejale tri prijateljice: Ena sramežljiva, druga še vedno malce namrščena, in tretja z vranje črnimi lasmi.