Strašljive podobe multiverzuma

V osnovi se zdi multiverzum kot zabavna ideja. Ni zgolj enega sveta, uni-verzuma, temveč jih je več, morda neskončno - in odpirajo neskončno polje možnosti. Bizarne svetove in še bolj bizarna bitja, nepojmljive alternative našemu vsakdanjemu življenju. Piscu fantazije se ob ideji kar pocedijo sline.

Ideja, zašla v pesimizem

A se je okoli ideje razvila tudi precej pesimistična tradicija. Če večina znanstvene fantastike človeka postavlja v metaforično središče vesolja, multiverzum to sliko sprevrže in zastavi vprašanje: “Ali še v širni množici vesolj človek sploh kaj šteje?”

Na začetku 20. stoletja je H. P. Lovecraft človeka soočil s strašljivimi globinami vesolja. Njegove grozljivke pa gredo veliko dlje od nedojemljivih upodobitev in srhljivih prizorov; razvijejo filozofijo kozmičnega pesimizma. V senci bitij, ki romajo po vse-svetju, človek ni nič več od mravlje - skrivnostnih bitij vesolja še dojeti ne more, kaj šele da bi se jim zoperstavil. Ob trku z drugimi svetovi se razkrije, kako majhna in nepomembna je naša realnost.

Poglejte si tudi našo oddajo: Oddaja #4 - Lovecraftovske grozljivke

Cthuhlu (Leja Hočevar)

Idejo kozmičnega pesimizma multiverzum zgolj še okrepi. Nismo zgolj zrno praha v vrtincu galaksije, ki je zgolj še eno zrno praha v univerzumu, zdaj postane tudi sam univerzum nepojmljivo majhen kotiček vélikega multiverzuma. V multiverzumu človeštvo ni zgolj zanemarljiva vrsta iz obrobja galaksije, ki se skuša uveljaviti v nepojmljivi širini vesolja, naproti so nam postavljene alternativne zgodovine, celo dvojniki, ki pod vprašaj postavijo ne zgolj edinstvenost življenja nasploh, temveč tudi vrednost individualnega življenja.

Pred kratkim se je s to idejo precej domiselno poigrala ameriška risanka Rick & Morty, kozmični pesimizem sicer v glavnem prikaže skozi humor in cinizem. Od dogodivščine do dogodivščine spremljamo po širnemu multiverzumu spust naših junakov do skrajnega nihilizma (vse je vseeno!). Na eni točki umreta celo sama glavna junaka risanke, kakršnakoli navezanost na posamezni svet ali posameznika pa bo zavrnjena z besedami Ricka: “Kaj pa realnost, kjer Hitler iznajde zdravilo za raka? Odgovor je, da o tem ne razmišljaj.” Če je realnosti neskončno, v širši sliki ni pomembno, kaj se dogodi v naši.

Zrno praha v zrnu praha v zrnu praha.

Sam sem se z idejo multiverzuma poigral v kratki zgodbi Milijonto udejanjenje. V multiverzumu več ni nihče edinstven - imena glavnih junakov se morajo posluževati številk, da bi se razmejili med seboj. V temu svetu ljudje dobesedno postanejo številke. Kaj je komu mar, ali se gre za Rudolfa Käse Schimdta B-37 ali pa Rudolfa Käse Schimdta H-291? In komu mar, če kateri izmed njiju umre - saj še imamo dobrega starega Rudolfa Käse Schimdta T-64, da nam pomaga z opravili. Torej tudi več posamično življenje ni sveto? Je edinstvenost v temu svetu za zmeraj izgubljena? No, morda pa še obstaja upanje …

Morda smo zrli pregloboko, ko smo iskali kozmični smisel. Morda je vesolju vseeno, morda smo res nepomembno zrno praha na obrobju vesolja. A nam ni vseeno. Nam se ne zdi nepomembno. Čeprav nas oblegajo horde nepojmljivih vesoljcev, celo razjarjeni dvojniki, ki želijo zredčiti vrste svojih čez-vesoljnih jazov; njim naj bo mar za svojo realnost - in nam bo mar za našo.


Aljoša