Aljoša Toplak: Milijonto udejanjenje


Milijonto udejanjenje
Aljoša Toplak

»Dame in gospodje! Stojim na glavnemu trgu Novega Velebora v dimenziji X-43, kjer so se zbrali več kot trije milijoni ljudi, da bi prisostvovali milijontemu udejanjenju znamenitih Rudolfov: Rudolfa Käse Schmidta iz dimenzije B-132 in Rudolfa Käse Schmidta iz H-9! Nestrpno čakamo na ta zgodovinski dogodek, tudi vi ostanite z nami, vrnemo se takoj po oglasih. Za Top TV X-43 poroča Veseli Jerry iz X-43.« Ekran se je za delček sekunde zatemnil. Nato so na njem zasvetile oči prelepe vogonke. »Vas zanima, kako uspem svojemu rilcu obdržati tako sijoč videz? Trunk-Fresh predstavlja–«
            Rudolf iz dimenzije B-132 je ugasnil ekran. Živčno je zadihal in se ozrl po svoji sobi, da bi morda zagledal kaj prijetnega, morda medaljo, ki jo je dobil za petsto tisoče udejanjenje in mu je zmeraj vlivala poguma. Oči so mu obstale na obrazu njegove žene, ki je sedela na drugem koncu kavča. Namrgodil se je. »Kaj je?«
            Žena je skomignila. »Kaj bi bilo? Srečna sem zate.«
            »Milijonto udejanjenje!« je zaklical Rudolf. »Kdo bi si mislil, kaj?«
            »Da, kdo bi si mislil?«
            »Ravno jaz, izmed vseh Rudolfov Käse Schmidtov.«
            »In Rudolf iz H-9 tudi, dragi.«
            Rudolf je zmigal z glavo. »Ja, in on. Kaj pa vem, ta Rudolf H-9 se ne drži nič kaj dobro. Ne bi se preveč čudil, ko bi kmalu omagal in …« Pomigal je z obrvmi. »Bi v širnih vesoljih obstajal samo še en rekorder Rudolf.«
            »Da, morda pa prav kmalu.« je rekla žena.
            »Ampak danes se slavi.« Rudolf je odmahnil. »Si moreš misliti? To bo milijonti dan, odkar sem se lotil svojega poslanstva! Kar pomeni, da je minilo milijon tri tisoč pet dni od najine poroke, draga.«
            Žena je zavzdihnila. »Mislim, da je bila monogamija veliko bolj smiselna, ko so ljudje živeli samo sto let.«
            Rudolf se je zakrohotal. Bilo je tako resnično, a vrhovni vladar vesolja, papež Pij MMMDCCVI. o tem ni želel slišati. Tudi papeži ostalih vesolij so trdili enako – v tem odtujenem svetu je bojda bila tradicija edino, kar bi nas še držalo skupaj. Zdrav človek mora zmeraj misliti na pekel in nebesa. Ravno zato so množice vseh vesolij na prestol postavile papeža, parlament pa je z dvo-tretjinsko večino razpustil samega sebe in uvedel tiranijo. Tako je človek za las rešil smisel življenja in vsi so bili zadovoljni. Vsi, razen zloglasnega bivšega papeža Frančiška XIV. iz X-99, ki je nekoč zastavil vprašanje, češ zakaj se sploh obremenjujemo s posmrtnim življenjem, ko pa večina ljudi menda sploh nikdar ne misli umreti. Rudolf tega ni nikomur priznal, a si je tudi sam zastavljal to vprašanje. Star je bil čez milijon dni, in živeti jih je nameraval še vsaj par milijonov. Rudolf raja ni potreboval drugje kot tukaj, v dimenziji B-132.
            »Misliš, da bo spet vsa nakičena?«
            Rudolf je zmedeno dvignil obrvi. »Kako, draga?«
            »Petra iz H-9. Sovražim jo, pretenciozno kuro.«
            »Ampak Petra, ona ti je bolj podobna, kot kdorkoli drug v našem vesolju.«
            »Rudolf, tudi ti nisi enak ostalim Rudolfom. Zato tudi jaz ne rabim biti kot ostale Petre. Morda boš na koncu res edini, ki bo še vztrajal pri udejanjenjih, in boš prav zares najboljši izmed vseh možnih Rudolfov. In jaz bom potem najboljša izmed vseh možnih Peter. A ne?«
            »Obstaja vsaj nekaj Peter, ki se ni nikoli oženilo z Rudolfom.« Namuznil se je. »Potemtakem ne moreš biti najboljša Petra, saj so one vedele bolje.«
            Ženi ni bilo smešno. »Ah, prav imaš.«
            »Rudolf!« se je zaslišalo iz zvočnika nad ekranom. »Čas je, da se udejaniš! Ne zamešaj koordinat.«
»Tako!« Rudolf je skočil na noge. »To je to, milijonti skok v novo dimenzijo. To je to!«
            »Vso srečo.« je rekla žena.
            »Hvala.« je odvrnil in se prijel za portalno zapestno uro. Vnesel je koordinate, zagnal procesor in–
            V kotu sobe je počilo.
            Žena je zakričala in Rudolf se je divje obrnil, da je zagledal svojega dvojnika.
            »Glej, glej, glej.« Debelušni vlomilec je stopil do kavča in se hudobno zasmejal. »Rudolf B-132! V čast mi je!«
            Rudolf se je vzravnal. »Rudolf H-9? Kaj pa počneš tukaj? Ne bi že moral biti v X-43?«
            »O, seveda.« je rekel Rudolf H-9. »Moral bi. A prej me čaka majhno opravilo.«
            »Kje je Petra H-9, ta avša ničvredna?« je zaklicala žena.
            »Daleč stran.« je rekel Rudolf H-9. »Tam, kamor sodite Petre.«
            »Rudolf H-9, kaj počneš v mojem domu?« je zahteval Rudolf B-132.
            »O,« Njegov dvojnik se je presenečeno zasmejal. »Si mislil, da bom delil svoj veliki rekord?«
            »Svoj veliki rekord?« je vprašal Rudolf. »Prav tako kot ti sem se vsak dan udejanjal v nove dimenzije.«
            »Tega ne zanikam. A če sva dva, manjšaš moj uspeh.«
            »S tem se sprijazni kakor moreš.« je odvrnil Rudolf. »To je tudi moj rekord.«
            »Ne, če ga ne izpelješ do konca.« Rudolf H-9 se je zarežal. »Kaj misliš, da se je zgodilo z najinim priljubljenim bivšim rivalom, Rudolfom iz T-6?«
            »Zaradi gravitacije Krepsonovega ozvezdja se je z glavo dvajsetkrat zaletel v kamen, to ja vsi vemo. Kaj hočeš reči, Rudolf H-9?«
            Petra je ostro vzdihnila. »O moj bog, prišel te je ubit!«
            »Daj no, Petra!« jo je miril Rudolf B-132. Obrnil se je k svojemu dvojniku. »Oprosti. Ženske in njihovi prenagljeni skle–«
            Rudolf H-9 je vanj meril z lasersko pištolo.
            »Prekleto!« je zaječal Rudolf B-132. »Ti govno ničvredno! Stavim, da si ubil tudi Rudolfa T-6!«
            »Čas je, da se posloviš od svoje žene, Rudolf B-132. In zatem od,« Dramatično je pomolčal in razširil oči. »Življenja.«
            Žena je zahlipala. »Ampak zakaj, Rudolf H-9? Noben Rudolf ni morilec!«
            Rudolf H-9 je pokimal. »Imaš prav. Delno. Rudolfi so namreč bedaki, ki se pridno pokoravajo pravilom družbe, a množica vesolj je ogromna. Milijon permutacij, in vsak bedak bo srečal svojega dvojnika genialca. Jaz sem ta dvojnik. Spoznal sem, da je življenje navaden absurd, da je vse dovoljeno, da me nič ne more ustaviti na moji poti. Svobodno sem se odločil, da bom postal človek, ki je izvedel največ skokov med dimenzijami, in pripravljen sem storiti vse, da bom svoj cilj dosegel. Pri tem je vse dovoljeno.« Tenko se je nasmehnil. »Pred milijon dnevi nas je bilo milijon Rudolfov, ki so začeli pridno skakati iz vesolja na vesolje. Kmalu smo začeli odmirati, kajti skoki so nevarna stvar. Čez čas nas je bilo samo še deset tisoč. Potem tisoč. Potem sto. Zdaj sva samo še dva. In kmalu bom samo še jaz. Kar pa svet ne ve, je to, da v resnici niso skoki tista stvar, ki je tako nevarna. Nevarno je biti moj tekmec.« Bolehno se je zahihital. »Kmalu bom dosegel svoj cilj in moje življenje bo imelo smisel!«
            »Rudolf, ni treba, da se tako konča.« je osuplo rekel Rudolf B-132. V kotičku očesa mu je zasvetila solza. »Prosim … Se lahko svobodno odločiš za drug življenjski cilj?«
            »Ne verjamem v moralo, Rudolf.« je norčavo odvrnil Rudolf H-9. Sobo je preplavil zaslepljujoč blisk, preden se je truplo Rudolfa B-132 zgrnilo na tla. »Čudi me, da je ravno ta bebav primerek preživel tako dolgo.« Rudolf H-9 se je obrnil k mrtvečevi ženi.
            Dvignila je roke. »Če sem iskrena, mi nikdar sploh ni bil kaj pretirano všeč.«
            »Vem.« je rekel Rudolf H-9 in se nasmehnil. »Ubil sem tisoče Rudolfov, in potem ste vse Petre trdile enako. Nekega dneva me je to tako ujezilo, da sem ubil še svojo avšo.«
            Petra je dvignila še obrvi. »Mrtva je?«
            »Da.« Našobil je ustnice in ji lahno pokimal. »Zdaj je daleč stran. Tam, kamor sodite Petre.« Ustrelil jo je v trebuh, da jo je ujel zid in je počasi polzela proti tlom. »Vse ste iste. Tako omejene, brez vizije. Neumne.« Približal se je in ji pištolo naslonil na čelo. »Šibke.« Namrgodil se je, ko je zagledal njen krvavi nasmeh. »Kaj?«
            »Kreten. Mislila sem …« Požrl je kri in zadihala. »Da se bova lahko zmenila.« Iz žepa je potegnila detonator. »Če je Rudolf bedak, ne pričakuj, da sem zato tudi jaz. Čeprav so bile vse Petre neumne. Milijon permutacij, in vsak bedak bo srečal svojega dvojnika genialca. Jaz sem ta dvojnik.« Namrgodila se je. »Bila sva tako revna … Pobila sem deset tisoč Rudolfov, preden sva dobila prve sponzorje. Si mislil, da je ta bebček sam uspel? Saj sploh ni vedel, kaj počne. Slepo je blodil skozi življenje, brez cilja. Smisel je našel v vsakodnevnemu užitku.« Prezirljivo je razgalila zobe. »A jaz sem imela vizijo, tako kot ti. Čez tisoč tristo šest dni je načrtovana tudi tvoja smrt in takrat bi bil cilj končno dosežen. Ampak kateri bedak gre ubit tekmeca na veliki dan rekorda? Morda le nisi tako pameten … Zdaj pa si ga ubil …« Pogledala je truplo svojega moža. Njegove oči so hladno buljile v televizor, tako kot zmeraj. »Pripravljena sem bila na kompromis, prevzela bi mesto Petre H-9 …«
            Živeči Rudolf jo je skrbno preučeval. Povesil je pištolo. »Prav. Storiva tako.«
            »Ne.« Pomolčala je in se prijela za trebuh. »Zdaj si zafrknil.«
            »Zakrpali te bodo.«
            »Me imaš za neumno? Umrla bom.« je siknila. »Samo želela sem doseči en preklet cilj v tem prekletem življenju.« Grenko se je nasmehnila. »Očitno ne bo nihče dosegel rekorda …«
            Obraz Rudolfa H-9 je prebledel. »Petra–« Stanovanje je razneslo.


Zgodba "Milijonto udejanjenje" si je prisvojila Srebrno Supernovo, nagrado za najboljšo spekulativno književnost. Objavljeno jo lahko najdete v četrti številki revije Supernova, ki izhaja pod okriljem Celjskega literarnega društva. Na voljo je tudi PDF različica zgodbe.

Komentarji

Oseba Unknown sporoča …
Užival v zgodbi, še takih, prosim!!!
Oseba Unknown sporoča …
Všeč mi je, ko predme stopi zgodba, še topla od možganskih kladiv.
Oseba Aljosa Toplak sporoča …
Hvala, me veseli, da vam je zgodba všeč :) Več takih še boste lahko našli med našimi izbranimi zgodbami.