Znanstvena fantastika: Kaj je kiberpunk?


Izraz "kiberpunk" ali "cyberpunk", lahko prvič zasledimo v istoimenski zgodbi Brucea Bethkeja iz leta 1983. Bethke je kratko zgodbo o najstniških hekerjih spisal spomladi leta 1980. Z naslovom je želel v eni besedi prikazati življenjski slog likov, kot tudi pritegniti pozornost založnikov.

Trope žanra zaznamuje kontrast med temačnim podzemljem, kjer so tolpe, droge in druge nezakonite dejavnosti v razcvetu, in med mogočnimi mega-korporacijami s privatnimi militarističnimi enotami, polne korupcije in političnih agend. Korporacije predstavljajo sistem, ki se v različnih zgodbah lahko pojavlja tudi kot vlada ali religijska skupnost, ti pa svojo nadvlado nad ljudstvom prakticirajo s pomočjo napredne tehnologije, ki zadržuje ljudi v sistemu. Tako lahko govorimo o distopični sliki futuristične družbe v kateri vlada oligarhija.

Kaj je kiber in kaj punk?

V žanru je pogosta ideja transhumanizma – možganski vsadki, mehanični udi, androidi, roboti. Ta del se posveča raizskovanju meja človečnosti – kje se konča človek in začne robot, kaj je tisto, kar dela človeka za človeka. To predstavlja "kiber" v kiberpunku, "punk" del pa predstavlja marginalizirana družba, ki si zaradi različnih razlogov želijo svobodo izpod opresivnega sistema in uporabljajo njegove lastne izume proti njemu. Številne zgodbe prežema anti-avtoritarno, komercialno kritično in tehnološko sporočilo, ki je zrastlo v svetu bližnje prihodnosti.



Četudi je Bethke prvi posrečeno opisal kulturo, žanr še vedno dolguje svojo popularnost predvsem romanu ameriškega pisatelja Williama Gibsona, Neuromancer, ki ga je objavil leta 1984. Zgodba spremlja nekdaj uspešnega hekerja Henrya Casea, ki ga najame skrivnostni kriminalec Armitage. Njegova naloga je spojitev dveh umetnih inteligenc v fiktivnem kiberprostoru.

Kiberpunk nikoli ni bil le literarni žanr. Na filmski strani umetnosti je Ridley Scott leta 1982 posnel delo z naslovom Iztrebljevalec (Blade runner), ki je navkljub neuspešnosti v kinematografih postal kultna klasika in mnogi ga naslavljajo tudi kot najboljši znanstvenofantastični film vseh časov. Film je bil posnet po knjigi Ali androidi sanjajo o električnih ovcah Philipa K. Dicka iz leta 1968. Roman danes velja za proto-kiberpunk, čeprav je sprva spadal v postapokalitični žanr. Ravno tako Dick ni bil najbolj zadovoljen s filmsko adaptacijo njegove zgodbe. Razlog temu je najbrž iskati v dejstvu, da je osrednja tema knjige v filmu zamenjana z obrobnim vprašanjem, ki ga Dick v knjigi hitro razreši.

Kiberpunk še pred kiberpunkom

Neuromancer in Iztrebljevalec sta močno vplivali na kiberpunkovsko gibanje. Njun vpliv je moč čutiti še danes, bodisi v vizualnem prikazu, bodisi v literarnih podvigih.

Preberite še: Večni optimizem postapokalipse

Medtem ko sta Gibson in Scott imenovana kot očeta literarnega in filmskega stila žanra, je Dick prepoznan kot duhovni začetnik. Po njem je tudi imenovana nagrada za najboljši letni znanstvenofantastični roman z mehkimi platnicami, ki se podeljuje vse od njegove smrti leta 1983.
Poleg njegovega dela obstaja tudi mnogo drugih, ki nosijo kiberpunku podobne motive in podobe, še preden se je žanr uveljavil. To so na primer, The Demolished Man (1953) Alfreda Besterja, Gravity's Rainbow (1973) Thomasa Pynchona in The Shockwave Rider (1975) Johna Brunnerja.



Žanr je na Japonskem populariziral Katsuhiro Otomo, ki je od leta 1982 do 1990 pisal in risal popularno mango Akira. Ta je pozneje doživela tudi animirano adaptacijo. Zgodba spremlja Kanedo, vodjo najstniške tolpe, ki skuša preprečiti uničenje postapokaliptičnega Neo-Tokya izpod roke svojega duševno nestabilnega prijatelja Tetsua. Katsuhiro se je posluževal konvencij kiberpunka, da je upodobil teme političnih nemirov, korupcije in družbene izolacije na Japonskem po drugi svetovni vojni. Poleg tega sta znana primera še Ghost in the Shell Masamuneja Shirowe ter Psycho-Pass Gena Urobuchija.


Andraž


Komentarji