Vojna vihra


Ime igre: Warzone
Warzone je spletna igra, ustvarjena po priljubljeni namizni igri Risk. Warzone se lahko igra zastonj, preko aplikacije (na telefonu) ali pa kar na vašemu brskalniku. Pred ostalimi računalniškimi simulacijami pa za moje pojme prednjači predvsem v minimalizmu in svobodi, ki jih daje igralcem pri postavljanju situacij.

Prizorišče: Evropa, marec 1812 do avgust 1814.
Ekipa: Posesiven in osovražen filozof Martin Heidegger, pravnomočni vladar Ruskega imperija, kralj germanov, Veliki Vodja. Ponižen zaščitnik Cerkve, sv. Tomaž Akvinski, papeški legat in vladar Sredozemlja. Vrli mojster Aristotel, vladar Francije.

Začetna pozicija igralcev. Zmagovalni pakt so tvorili "Veliki Rajh", Sveto-rimski imperij ter Bizantinsko cesarstvo. Warzone se lahko igra zastonj, preko aplikacije (na telefonu) ali pa kar na vašemu brskalniku.

To je zgodba o treh filozofih, ki so se po spletu nenavadnih okoliščin, Božje volje ter potovanja skozi čas, znašli v svetu, ki je spominjal na našega, a bil obenem precej samosvoj. Zgodba pripoveduje o vrlemu možu iz antične Grčije, ponižnemu služabniku Vsemogočnega iz srednjeveške Italije ter agresivnemu ideologu iz nacistične Nemčije. Zgodba o filozofih, ki so navkljub svojim razlikam sklenili pakt, da bi osvojili svet - in pri tem uspeli. A kmalu so notranja nesoglasja stopnjevala nemir, po vsestranski vihri vojne pa je pretila senca še bolj uničevalnih spopadov.

Aristotel je bil v vsestranski vojni vihri
takoj ob province (rdeča ozemlja).

Vojna se prične marca 1812, ko napetostim med imperiji Evrope več ne zadosti drugega od totalne vojne.

Veliki ruski rajh (Martin Heidegger), Sveto-rimski imperij (Aristotel) in Bizantinsko cesarstvo (Tomaž Akvinski) sklenejo pakt, zapriseženi pred Bogom, da bodo z oblikovanjem Svete Alianse evropsko civilizacijo zavarovali pred propadom in si pravnomočno razdelili oblast.

Opogumljena v svojemu zavezništvu se Heidegger in Akvinski lotita zavojevanja Evrope, medtem ko Aristotelu vihra vojne že takoj prevzame lastništvo nad provincami. Ujet med sovraga, Aristotel trpi hude izgube in se z vsemi močmi bori za obstanek svojega imperija. Pri tem mu ostala dva vladarja hitita na pomoč, skušata zaposliti sovraga na Aristotelovemu vzhodu, medtem ko Britanci vdirajo na severu in Španci pritiskajo na zahodu (slednje je sicer hitro zaposlil Akvinski, ki je na apeninski polotok vdrl preko Afrike).

Pritisk na Sveto-rimski imperij.

Ko se je vojna fortuna že nasmihala sveti aliansi, pa so na dan prihajala notranja nesoglasja. Zdelo se je, da Heidegger vse bolj resno preizkuša potrpljenje ostalih. Čeprav so Bizantinski vojaki bili tisti, ki so prvi vdrli na Rensko ozemlje, je brezpogojno zahteval, da mu jih pri priči odstopijo - on je namreč pravi vladar Germanov. Prav tako je izsilil papeževo kronanje za "Cesarja Evrope" in blagoslov Akvinskega. Vse je kazalo, da je vsak trenutek pripravljen stopiti v novo uničevalno vojno. Medtem je imel Aristotel vse večje težave pri toleriranju Heideggrove agresivne in nizkotne pangermanske politike. Na pozive Velikega rajha je le redko odgovoril.

Heidegger je s svojimi zahtevami ves čas pritiskal na ostala člana svete alianse.


Dunajska konferenca (avgust 1813)

Vsa smetana Evrope je prihitela v Heideggrov prekrasen Dunaj, kajti pisala se je prihodnost! Medtem, ko se iz neznanih razlogov Veliki strategoi Aristotel ni odzval na poziv novo okronanega cesarja in mu je odrekel svoj blagoslov, so imenitni možje Rajha odločili, da nima pravice prisostvovati na koferenci. Ime Aristotela se na ulicah Velikega Rajha ni več izgovarjalo s takšnim žarom kot nekoč. Grof Chalon se je kljub temu odločil zastopati Francijo in je s svojim vodom pridirjal na Dunaj dan pred začetkom konference. Zgodaj zjutraj naslednjega dne je glasno tožil pred vrati Heideggrovega poletnega dvorja, češ da je pet izmed njegovih 30 spremljevalcev končalo z nožem v hrbtu. Po njegovem je to odraz nemške nestrpnosti do ubogih Francozov, zametki sovraštva, ki preveč očitajo Aristotelovemu molku.

Po drugi strani so Dunajčani Akvinskega sprejeli odprtih rok. Glasno so vzklikali njegovo ime in ga klicali "oče". Takrat je vsem postalo jasno, kakšno spoštovanje goji nemški narod do velikega sholastika.

Akvinski: "Vedno se je lepo vrniti na Dunaj, med brate po veri, kakor po ljubezni do reda."

Po krajšem blagoslovu Dunajčanov, zbranih pred katedralo Sv. Štefana, se je papeška delegacija s Sv. Tomažem iz Akvina odpravila do schönbrunnske palače, kjer je bilo napovedano prvo srečanje dunajske konference.

Akvinski: "Kar se tiče oblasti v nemških deželah, nima Sveta Stolica nikakršnih zadržkov s prepuščanjem oblasti Cesarju Martinu I. Heideggerskemu. Zgolj pridržujemo si pravico obdržati Vojvodino Badensko, ki po zasedbi Švicarske konfederacije pripada Bizancu. Glede ostalih zamejitev na stari celini smo zadovoljni. Kar se tiče ozemlja Velike Britanije, si lastimo Anglijo, Wales ter Irsko. Svojo zahtevo upravičujemo s pravico prvega v času osvajanja. Isto pravico priznavamo tudi Rusko-nemškemu cesarstvu z ozirom na ozemlja Škotske."


"Ne" Dvorano je preplavila tišina. Heideggerski je besedo izgovoril tiho, z rezkim in bolehno šibkih glasom, a so ga slišali vsi. "Vojvodine vam ne prepustimo za nobeno ceno."

Akvinski"Preizkušate naše potrpljenje. Sveta Stolica vam je brez kakršnihkoli zadržkov prepustila več kot 30 pokrajin, ki jih je izbojevala sama s svojo močjo. Naš prodor na Zahod je bil z namenom čim hitrejše pomoči zavezniku, obkoljenim z vseh strani."

Heideggerski: "Ozemlja bivše Renske zveze pripadajo Rajhu, herr Akvinski."

Akvinski: "Potem predlagamo menjavo. Švico za Škotsko."

Heideggerski: "Ampak herr Akvinski. Ta vam ne pripada. Želite britanska otočja? Prav, osvojite jih! Tudi mi tam bijemo krvavo vojno. Moji možje imejo povelje, da se naj ne ustavijo, dokler ne zavzamemo celotnega otočja. ne mislim ga spreminjati. Bodite prepričani, da se ne bomo ustavili pred nobeno oviro. Zaradi mene lahko vaši možje storijo enako. Pa bomo videli, komu bo Bog namenil to deželo."

Akvinski: "Pa naj bo tako."

Heideggerski: "Nihče ne želi vojne med nami. Tega ne pozabite. Tukaj, v osrčju Evrope, imamo sveto obvezo, da ostanemo civilni. Tista otočja se naj razrešijo tako, kot se morajo! Prav tako bomo zasedli Baden. Z ugovarjanjem nas boste prisilili v neizprosno totalno vojno. Odločitev je v vaših rokah. S tem končujem srečanje. Heil!"

Besede o agresivni drži Heideggerskega na Dunajski konferenci so hitro dosegle Aristotela.


Vojna za britansko otočje (avgust 1813 - marec 1814)

Akvinski je Angleže uspešno pregnal iz celine, zraven tega pa Aristotelu veliko dušno povrnil dobršni del izgubljenih ozemelj. Na manjšo velikodušnost je naletel pri ozemljih, ki jih je zasedel Heideggerski. S tem je zasedena Nizozemska postala novo žarišče konflikta, Aristotel pa je pogajalsko karto našel v veliki obremenjenosti Rajha na britanskemu otočju.

Česar pa Aristotel in Akvinski nista vedela, je bilo to, da je bila njegova obremenjenost še toliko večja zaradi tajnih priprav na veliko invazijo preko Črnega morja. Vse je kazalo, da je poplesovanje na britanskemu otočju zgolj distrakcija za pravi napad, s katerim je Heideggerski nameraval Akvinskega dokončno spraviti na kolena.

Načrt je bil preprost. Akvinski naj večino enot pošlje na britansko otočje, medtem ko je Heideggerski enote skrival v zaledju meje med njunima imperijema. Ko bi izbruhnila totalna vojna, bi bile Akvinskijeve enote predaleč.

Vojna za britansko otočje in skrivno pripravljanje
invazije (ozemlja Akvinski zavoljo "vojne megle" ni videl).


Heideggerski je dobival na prednosti.


Prezgodnja smrt (marec 1814)

Neke prijetne pomladne noči so se po ulicah Dunaja razširile presunljive novice. Heideggerskega so našli v svojemu poletnemu dvorcu, 30-krat zabodenega v prsi. Ljudje so se naveličali vojne. Lastni možje so se zgražali nad njegovim načrtom totalne destrukcije. Ko drsita imperija v vojno, je človekova najsvetejša dolžnost, da to prepreči. Rajh je prevzel bolj moder voditelj, ki je Aristotelu prepustil Nizozemsko, Akvinskemu pa Anglijo, Wales ter Irsko. Podpisali so premirje. Igra se je končala.

Celoten potek vojne vihre.

Nekje je bentil duh Heideggerskega. Lahko bi zavzeli Evropo, pa so se temu odrekli. Njegovi zvesti privrženci so imperij poimenovali "padlo kraljestvo", v pričakovanju propada, ki ga bo prinesla politika tolerance in miru.


Aljoša


Komentarji