Znanstvena fantastika kot peskovnik domišljije

Avtor fantazijske pripovedi razpolaga z edinstveno svobodo. Svobodo, da si zamisli zanimive, zabavne, pretresljive in nove podobe sveta, pripetljaje in dogodivščine, ki zdaleč presegajo poznano. Znanstvena fantastika je peskovnik domišljije.

Martinov junak Simon in njegov terarij.
(Breccia - Sandkings)

Na to prispodobo me je napeljalo branje kratke zgodbe Georgea R. R. Martina z naslovom Peščeni kralji. V njej protagonist Simon kupi terarij, napolnjenim s peskom in štirimi civilizacijami miniaturnih bojevnikov. Simon prebije ure in ure ob opazovanju mahjne vojne, ki se odvija med civilizacijami, čez čas pa bojevnike (“peščene kralje”) preseli v večji terarij. Posledično tudi civilizacije postanejo večje in vojna vihra mogočnejša. Simon nato vojno popestri s pajkom, ki ga vtakne v terarij, in kasneje s kačo in še kasneje … Skratka, zgodba govori o Simonovem poigravanju z vse močnejšimi peščenimi kralji. Dobiva nove in nove ideje, kako bi popestril dogajanje v terariju, nato pa jih preizkuša v praksi in se ob tem noro zabava. Avtorja si ob pisanju te zgodbe ne predstavljam nič drugače. Njegov terarij je ves svet.


George Saunders v kratki zgodbi Beg iz pajkove glave pripoveduje o ujetniku v futuristični kazenski koloniji - vloge se zamenjajo, zdaj postane protagonist igračka, ne tisti, ki se igra. Natančneje, postane testna igračka za različne droge, ki jih neznana podetja želijo vpeljati na tržišče. Pri tem se znanstveniki poigravajo z najrazličnejšimi kombinacijami drog - kaj se zgodi, če kombiniramo Verbulace™ (droga, ki do konca olajša artikulacijo misli) in EarthAdmire™ (droga, ki vzpodbudi čut za lepoto narave)? Seveda, naš protagonist se prelevi v pravcatega poeta. Kaj pa, če kemično vzpodbudimo ljubezen med dvema ujetnikoma in nato začnemo enega mučiti, medtem ko bo drugi moral gledati? In še drogo za artikulacijo misli mu dajmo v kri! Znanstveniki preizkušajo nove in nove ideje ter jih preizkušajo v praksi. Spet, avtorja si ne zamišljam nič drugače.

Ujetnik Saundersove futuristične kazenske kolonije.

V znanstveno-fantastični noveli Enderjeva igra se avtor Orson Scott Card poigrava z idejo futuristične igre, ki bi služila kot urjenje bodočih vesoljnih strategov. Avtor mora predse postaviti veliko prazno dvorano in se vprašati: Kako bi takšna igra izgledala?

Avtor postopoma postavlja njene cilje in pravila, na prizorišče povabi igralce in se potem vpraša: Ta junak mora zmagati igro. Vendar je sovražnik v premoči. Kako bo to storil, znotraj parametrov, ki sem jih postavil? Kaj pa, če bi storil takole? Igralna dvorana je avtorjev peskovnik, kjer se poigrava s svojimi strateškimi podvigi in idejami.

Fantazijske pripovedi nam puščajo svobodo, da postavljamo vsemogoča vprašanja, nato pa se skozi pripoved s skrbnimi koraki postopoma približamo odgovoru. Predstavljajo peskovnik, kjer se lahko avtor poigra s svojo domišljijo.


Aljoša.