Ivan Šokić: Konec sveta


Konec sveta
Ivan Šokić

Na koncu se je izkazalo, da so se vsi motili. Prišel je konec sveta in nikogar ni bilo, ki bi mu lahko naprtili krivdo. Ne vesoljci, ne pobegli virus, ne globalno segrevanje, ne povodenj, ne zombiji, niti nuklearne vojne niso bile vzrok kataklizmi. Vsako iskanje vzroka je bilo zaman.

Vrač plemena Gurubaruk je razbral znamenja v sveže izrezanem kurjem drobovju, iz katerega je vel oduren smrad. Črna Vrana Ki-Spi-V-Trnju je naznanil, da je potrebna žrtev, ki bi potešila zlobnega duha. Da je bila izbrana žrtev ravno mladenka, ki je pred nekaj dnevi zavrnila vračevo ponudbo, je bilo golo naključje.

Tla je stresel še en potres.

Jonathan Scott Preston III je glasno protestiral. Jezno je krilil z rokami in skušal poglavarju Gurubarukov dopovedati, da se kaj takega ne spodobi.

Poglavar Prežeča Kača Ki-Leti-Na-Nebu se ni zmenil za antropologa in njegovo sitnarjenje. Beseda Črne Vrane Ki-Spi-V-Trnju je bila sveta in s tem dokončna. Kaj pa je sploh bila ena devica napram celemu stvarstvu, ki bi bilo drugače uničeno?

Jonathan ni odnehal. Njegovo početje je bilo v nasprotju z vsemi pravili antropologije, z vsem kar je vedel, z vsem, v kar je verjel - posegel je v kulturo, namesto da bi jo samo preučeval. Ni mu bilo mar. Žrtvovati dekle na oltarju, kjer naj bi jo še živo razkosali in potem pojedli samo zato, da bi preprečili nek namišljen konec sveta, je bilo nezaslišano. Čudil se je, kako kdo lahko sploh verjame v kaj takega.

Tla so se ponovno zatresla.

Poglavar je imel dovolj čudnega tujca in njegovega jadikovanja, ki ga je spremljalo nadvse žaljivo mahanje rok. Bil je čas, da tujec prešteje zvezde, ki še niso zasvetile na nebu. Poglavar Prežeča Kača Ki-Leti-Na-Nebu je pomignil stražarjema, ki sta potolkla antropologa na tla ter ga odvlekla vstran.

Kaj pa si domišlja ta bledokožec? Prikraka v njegovo vas, mu izroči darove pokornosti in potem hoče ukazovati. Kakor da ne bi vedel, da bi prvo moral sam dobiti darove od njega, poglavarja mogočnega plemena Gurubaruk, da bi mu lahko ukazoval. In poglavar Prežeča Kača Ki-Leti-Na-Nebu ne daje darov. Kako smešni so bili tujci. “Ba ha ha ha!” se je zakrohotal mogočni poglavar, preden se je vrnil k opravkom v zvezi z daritvijo.

Jonathana je prebudilo glasno kruljenje vaških prašičev, ki so se valjali v lastnem blatu in se dregnili obenj. Oduren smrad ga je silil na bruhanje.

Tla so se spet zatresla, tokrat še siloviteje. To ni ustavilo prašičev. Kakor hitro je Jonathan izvrgel svoje mizerno kosilo, so začeli rovariti s svojimi rilci. Njihov cvilež mu je odzvanjal v glavi. Vonj izbruhanega se je mešal s smradom prašičev. Skobacal se je na noge ter obrisal roke ob hlače, ki so nekoč bile bež barve. Otrl si je znojno čelo in stopil v kočo, kjer je bila spravljena vsa njegova oprema.

Koča je bila razmetana. V času njegove nezavesti so si otroci prisvojili kar se jim je dopadlo. Jonathanu je začela ureditev kolektivne lastnine že pošteno presedati, a ni imel časa, da bi se ubadal z malenkostmi. Sonce je bilo v zatonu in slišati je bilo prve udarce bobnov, ki so naznanjali začetek obreda.

Stekel je proti hribu nad vasjo, okoli katerega se je zbralo celo pleme. Na vrhu hriba je stal vrač Črna Vrana Ki-Spi-V-Trnju in s pestnjakom v roki čakal, da mu Poglavar v imenu plemena Gurubaruk preda devico, ki je bila izbrana za žrtev v pomiritev zlih duhov.

Močan potresni sunek mu je spodnesel tla pod nogami. Ni bil edini. Ženske so začele kričati v izmenično dolgih in kratkih zaporedjih, kakor je v navadi plemena Gurubaruk. Strela je udarila v vrh vulkana iz katerega se je začel dvigati črn dim. Možje so začeli prigovarjati, naj pohitijo z žrtvijo, medtem ko je punca neumorno jokala.

Jonathan je izkoristil priliko ter stekel proti poglavarju, ki je klečal na tleh v strahu pred jezo duhov. Kakorkoli se mu je tako obnašanje zdelo nesmiselno, je bil hvaležen za poglavarjevo praznoverje. Pograbil je mladenko za roko in stekel v džunglo.

Posegel je v družbo, ki jo je preučeval. Še dan prej bi tako obnašanje ostro obsodil in obtoževal krivca vsiljevanja lastnih vrednot. Danes se mu je zdelo nujnost. Videl je, kako je strela nedaleč stran razparala večerno nebo. Grom je bil oglušujoč.

Dekle, ki se je opotekalo za njim, je zdaj tulilo v nebo. Jonathan se je prepričal, da jima nihče ne sledi in jo hitel tolažiti. “Vse bo še dobro, jutri se že lahko vrneva v tvojo vas.”

Dekle je še glasneje zatulilo.

“Ne skrbi, če ne smeš v vas, greva lahko tudi drugam. Poskrbel bom zate,” ji je dopovedoval Jonathan brez kakršnegakoli učinka. Dekle je samo še bolj jokalo.

“Uničil si svet!” je na koncu izustila. “Zli duh ni bil pomirjen. Moral bi me pustiti umreti!”

Jonathan ni mogel verjeti svojim ušesom. Punca je najbrž še vedno v šoku, si je mislil in jo pustil njenim solzam.

Ponovno so se zatresla tla. Tokrat ni kazalo, da bo prenehalo. Zemlja se je odločila razpasti in tako počasi drsela narazen. Kjer je bila nekoč Zemlja je bilo zdaj asteroidno polje.


Zgodba "Konec sveta" je bila prvič objavljena v 5. številki revije Supernova. Supernova je edina tiskana revija za spekluativno fikcijo v Sloveniji, ki jo izdaja Celjsko literarno društvo.

Komentarji

Oseba Luka sporoča …
V redu zaplet, ampak se potem brez pravega razloga zakljuci ravno ko bi lahko postalo zanimivo. Ne vem ce bi JCB approvala ;)
Oseba Boki sporoča …
To se zgodi, če se beli človek meša v posle domačinov.