Vas vlada nadzoruje? Vam bere misli? Vas sili v strog razredni sistem, od katerega imajo korist le tisti na vrhu? Če ste na vsaj eno od zgornjih vprašanj odgovorili z “da”, potem po vsej verjetnosti živite v distopični družbi.
Beseda “distopija” je protipomenka “utopiji” in označuje družbo, ki je po naravi slaba in nezaželjena. Njena pokvarjenost in izprijenost je lahko razvidna že od daleč, ali pa se skriva globoko pod površjem. Takšna prizorišča so čedalje bolj pogosta v literarnih in avdiovizualnih upodobitvah svetovnih ureditev, ki jim lahko preprosto rečemo distopične. Distopija je tako že davno tega presegla znanstveno fantastični žanr in postala eno poglavitnih okolij spekulativne fikcije.
Distopične pripovedi posedujejo obilico konflikta, pa naj bo ta prek pomanjkanja življenjskih sredstev ali družbenega pritiska. Spor med posameznikom in družbo je neizogiben, preživetje vedno znova pod vprašajem. Takšna negotovost, odražena skozi tesnobo različnih likov, povzroči napetost v zgodbi. Preko te se bralec lažje premésti v fiktivni svet, saj se ljudje bolj odzovemo na negativne kakor na pozitivne dražljaje. Močnejši kot je odziv, večja je katarza, čustveno očiščenje oz. zadovoljstvo pri branju.
Morda so distopična prizorišča pri avtorjih priljubljena, ker ponujajo obilico priložnosti za konflikt, ki pelje zgodbo naprej. Nemara pa je pojav rasti takšnih pripovedi le odraz našega resničnega sveta, ki lahko deluje čedalje bolj distopično. Mediji nas strašijo s šokantnimi naslovi, politične krize se dnevno menjavajo, napovedujejo se naravovarstvene krize, sami pa se zdimo nemočni, da bi glede tega karkoli storili. Lažje verjamemo v fiktivno distopijo, ki spominja na naše resnično stanje, kot pa v utopijo, ki se zdi oddaljena in nedosegljiva.
Distopične vsebine tako predstavljajo medij, preko katerega se lahko varno spopademo s strahovi, ki pestijo sodobno družbo. Po drugi strani pa delujejo kot svarilo pred človeškimi napakami in pasivnostjo posameznika, ki pusti družbi, da z njim dela kar hoče.
Distopija današnjo aktualnost dosega preko sporočil klasičnih del, kot so Huxleyev Krasni novi svet in Orwellov 1984, deloma pa jo lahko pripisuje tudi čustvenim apelom tesnobi in negotovosti, ki jo avtorji pričarajo v bralcu. Pa vendar, mar ne predstavlja prav distopija idealnega človeškega okolja? Bistvo človeka se od nekdaj nahaja v njegovi samoizboljšavi, te pa ne more doseči na idiličnem položaju, ležeč v ležalniku na sončni plaži, po slamici srkajoč kokosovo mleko.
(Glej tudi: Večni optimizem post-apokalipse)
Človek se lahko izboljšuje le takrat, ko je v to primoran, s trpljenjem in aktivnim premagovanjem ovir, ki se zdijo nemogoče. Možno je, da avtorji z distopičnimi pripovedmi kličejo po hrabrih posameznikih, ki bi kot karakterji v njihovi zgodbi v današnji svet, ki je poln negotovosti, prinesli gotovost in upanje. Distopija tako predstavlja osnovno človeško željo po spremembi, izboljšanju in vztrajanju, ne glede na to, kako grozno izgledajo stvari od zunaj.
Andraž
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.