Večni optimizem postapokalipse

Svet po koncu sveta. Post-apokalipsa pregovorno velja za literarni žanr, v katerem je vse pusto, sivo ter obupno. Služi kot svarilo pred tem, kar nas lahko doleti. Torej, če namerno ali ponesreči uničimo planet in ali preostanek stvarstva, ki nam je bilo prepuščeno v varstvo.

V vsaki dobri postapokaliptični fikciji pridiga prepusti žaromete sami zgodbi. V Cesti Cormaca McCarthyja je že mogoče res, da neznani vzrok pokonča večino človeštva, a v središču je še zmeraj zgodba o očetu in sinu, ki se prebijata skozi ruševine lastne civilizacije, da bi našla boljši jutri.

Apokalipsa postane samo ozadje zgodbe

V svetu, ki ga je Philip K. Dick zgradil v romanu Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?  glavni junak Rick Deckard že res preganja androide, ki so pobegnili z Marsa na postapokaliptično Zemljo, a je to še zmeraj zgodba o človeku, ki išče svoje mesto v odnosu do samega sebe, do sveta ter na koncu koncev tudi do Boga.

V kratki zgodbi Joshue M. Younga The Secret History of the World Gone By, ki se nahaja v zbirki Forbidden Thoughts, se morda res skriva kritika pretirano politično korektne družbe, a v srži zgodbe je mladi barbar, ki bi rad ne glede na vse samo izvedel, kako se je svet končal.

V romanu Metro 2033 Dmitrija Glukhovskega na od nuklearne vojne razrvani površini kraljujejo mutanti, medtem ko se preostanki preživelih skrivajo v tunelih moskovske podzemne železnice, vseeno pa je to zgodba o mladeniču, ki je ob izgubi bližnjega nenadoma prisiljen odrasti in prevzeti odgovornost za nepremišljena dejanja, ki jih je storil kot desetletni otrok.

Vse postapokaliptične zgodbe pa druži ista stvart - apokalipsa se vedno izkaže za lažno. Mogoče pride do popolnega kolapsa človeške civilizacije, morda svet umre, termo-nuklearna vojna uniči življenje na površini, neznani virus pokosi človeštvo, globalno segrevanje spremeni vse kopno v morje, rezultat pa vedno ostaja isti - človek preživi in nadaljuje svoj boj.

In prav to je prikriti optimizem postapokalipse. Proti človeški okrutnosti, proti neizprosni naravi, proti vsakršnim nepojasnjenim zunanjim silam, človeštvo ne izgine. Ne glede na vse se izkaže, da je tako imenovani “konec sveta” zgolj še en dogodek, morda hujša nesreča, ki ne predstavlja konca zgodovine.

Izjema, ki potrjuje pravilo

Obstajajo tudi izjeme. Ena najbolj znanih postapokaliptičnih zgodb je tako čisto zares “prava” postapokaliptična zgodba. Namreč, There Will Come Soft Rains ameriškega pisatelja Raya Bradburyja, ki je slovenskemu občinstvu bolj znan po svojem distopičnem romanu Farenheit 451. There Will Come Soft Rains je zgodba o samozadostni računalniško sprogramirani hiši, ki po opustošenju nuklearne vojne še zmeraj nadaljuje s svojo rutino, ne glede na davni propad človeštva.



Zgodba, ki je bila napisana leta 1950, je produkt svojega časa, in jasno je, kako je sama misel na uničevalno moč jedrske eksplozije vplivala na pisca, ki je živel v času najvišjih napetosti Hladne vojne.

A od takrat je minilo skoraj 80 let. Zgodbe pa so se razvijale. Tako je danes zelo težko sploh zaslediti pesmizem neizbežne pogube. Danes v postapokalitičnem žanru prevladuje optimizem. Svet bo mogoče uničen, Zemlja bo mogoče neslavno končala, a človeštvo bo vseeno vztrajalo naprej. Dober primer tega je navsezadnje tudi zgodba o filozofih v postapokaliptični džungli.

Ivan