Zara Kralj: Rojstvo upanja iz pokopa tirana


Rojstvo upanja iz pokopa tirana
Zara Kralj

Droni so prispeli sredi dneva.

Na začetku jim nihče ni posvečal pozornosti: droni niso bili nič neobičajnega na planetu, ki jih je uporabljal za glavno sredstvo nadzora. Bitja so hitela po svojih opravkih: nekateri na delo, nekateri domov. Utrujenost je bila zarisana na vseh obrazih.

Droni so pritegnili pozornost šele v trenutku, ko so se postavili v formacijo. Bili so nenavadno tihi. Večina dronov na planetu je na svojo prisotnost opozarjala z brenčanjem takšne ali drugačne jakosti. Bili so starejše izdelave, dovolj za nalogo opazovanja in sledenja bitjem.

Ampak zdaj je bilo nekaj drugače. Kolektivni občutek neugodja je zaradi dronov počasi naraščal. Izoblikovali so trikotnik in lebdeli nad glavnim trgom, medtem ko so njihove luči utripale zeleno. Na utripanju je bilo nekaj lenobnega, oklevajočega – kot da so oblikovali pomembno odločitev, čeprav je v resnici šlo za početje njihovega ustvarjalca. Kdorkoli jih je že nadzoroval, se je nenadoma odločil in droni so skoraj neslišno odbrzeli po svoje.

Večina bitij je na njih pozabila v trenutku.

---

Predsednik Klomp se je pripravljal na še eno izmed formalnih večerij. Saj ne, da bi se jih moral udeležiti – šlo je predvsem za to, da je v takšnih dogodkih užival, ko so bitja vanj strmela s preplašenimi očmi in je lahko pred kamerami kazal svojo moč.

Na planet se je vrnil pred par urami. Cel teden je preživel v eni izmed galaktičnih kolonij, ki so nudile najrazličnejše verzije relaksacij. Potreboval je relaksacijo: bitja so pod njegovo vlado zadnje čase začela protestirati. Tu in tam je kdo komentiral, da so sredstva za prebivalce nepojasnjeno izginila. Seveda je njegova osebna vojska nato poskrbela, da so takšni prebivalci nepojasnjeno izginili, ampak govorice so mu povzročale glavobole in Klomp ni maral glavobolov.

Bil je dober predsednik.

Bitja so ga izbrala skoraj povsem demokratično. Njegova vojska je bila na voliščih samo zato, da se je prepričala, da sprejemajo pravilne odločitve. Pa kaj potem, če je sedemdeset pogumnih, kot so jih klicali mediji, nato pristalo v Zdravilnih halah, ker niso hoteli spremeniti svojega glasu?
Sedemdeset pogumnih, kdo si je sploh izmislil to sranje?

Če je bil kdorkoli na planetu pogumen, je bil to on sam. Navsezadnje je Klomp prevzel oblast, ko so razmere bile nemogoče. Tovarne so propadale, bitja so bila nemirna, planet je izgubljal svoje vire.
Pet let vladavine predsednika Klompa in tovarne, kjer bi bilo karkoli narobe, so bile izbrisane. Klomp je o tem veliko razmišljal in čeprav se nekateri njegovi svetovalci niso strinjali, se mu je rešitev zdela logična. Če je iz planeta izbrisal tovarno, je izbrisal tudi nezadovoljne delavce in neupoštevanje regulacij. Samo en majhen bum. Svetovalci, ki so se upirali, so bili na dan eksplozij poslani v tovarne, da bi preverili delovanje. Tako je bilo lažje: vse svoje probleme je izbrisal skupaj.

Če ne drugega, je bil Klomp izredno iznajdljiv pri soočanju s problemi.

Ko se je postavil pred ogledalo in z dlanjo segel skozi svoje temne lase, je podobi, ki je zrla nazaj vanj, namenil bleščeč nasmešek.

Morda zaradi občudovanja lastne podobe ni opazil neslišne formacije, ki je drvela proti njemu. Droni so bili zelo efektivni in prvi del formacije se je pognal skozi velika okna graščine nad propadlim mestom in v šokiranega Klompa izstrelil salvo nabojev.

--

Drugi del formacije se je razpršil.

Klomp si je za prebivališče izbral razkošno graščino, ki jo je pred leti videl v eni izmed galaktičnih revij. Ko je nastopil na mestu predsednika, si ni dal dopovedati, da morda glede same varnosti ni bila najbolj pametna ideja. Imela je velika okna, prostorne sobane in stala je nad mestom, da ni rabil vsakodnevno gledati žalostnih in utrujenih obrazov.

Poleg tega je bila njegova vojska znana kot neusmiljena in te dni so si vojaki lahko privoščili poležavanje po sobanah. Nihče več se ni upiral. Nihče več ni oporekal. Odstranili so vse, ki so imeli kaj proti predsedniku Klompu, in bili za to tudi mastno plačani.

Morda so se vojaki polenili. Ob pogledu na drone se niso pretirano obremenjevali in jih odpisali kot predsednikove najnovejše igračke. Ni bilo denarja za hrano prebivalcev, ker je predsednik ta sredstva zapravljal za nesramno bogate izlete po galaksiji.

Ko so droni po graščini skoraj pazljivo razporedili drobne krogle, so poleteli nad njo, se postavili v prvotno formacijo velikega trikotnika. Tokrat so njihove luči utripale divje rdeče.

--

Ko je graščino predsednika Klompa razneslo, je delo v tovarnah obstalo.

Najprej dogodka niso opazili, ker je bil planet navsezadnje dovolj hrupen, da še ena eksplozija ni bila nič posebnega.

Droben Bolonksijec je planil v prvo izmed tovarn. Njegove vijolične oči so bile široko razprte. “Ubili so ga!” je zavpil. Vse je obstalo in po trenutku tišine se je zganila cela tovarna, ko so se bitja pognala na ulico.

Nad mestom se je kadil močan dim, ki je bil edini indikator, da je tam nekoč stala graščina. Njena oddaljena lokacija je zavarovala preostale prebivalce.

Nihče ni vedel, kdo je prvi začel peti: ampak kmalu se je po ulicah vila pesem iz daljnih časov, ko so stvari še imele smisel in hrana ni bila luksuz. Vse skupaj je bilo sumljivo podobno upanju.

--

Ko je graščino predsednika Klompa razneslo, je skozi okno na drugi strani mesta šokirano strmel njegov sodelavec in zaupnik, Jemen.

Obdala ga je temna slutnja. V trenutku je segel po Galaksonu in zahteval prevoz. Zahteval varovanje. Zahteval nekaj – karkoli.

Nihče se ni javil. Vsi, ki so delali za predsednika Klompa, so bili v njegovi graščini.

Jemen se ni bil pripravljen vdati tako zlahka in njegove štiri noge so se zapodile proti izhodu, po stopnišču navzdol in na ulico.

»Upravnik!« so se nenadoma razlegli klici, ko je planil v množico in se skušal rešiti.

Jemen je bil upravnik tovarn. Bil je tisti, ki se je v poznih večerih urah smejal s predsednikom Klompom, medtem ko sta načrtovala dvig zahtevanih ur dela.

Delavci so ga na ulici raztrgali.

--

Ko je graščino predsednika Klompa razneslo, je mlado dekle sedelo v propadlem stanovanju in česalo svoje dolge, svetle lase.

Lia je bila izbrana. Tako so ji vsaj dopovedovali že zadnje par tednov, vse odkar jo je Klomp nekega dne opazil na zaslonu, ki je prikazoval sliko, posneto z dronom. Lia je bila stara sedemnajst pomladi, ampak njeni svetli lasje in bleda polt, še ne uničeni od dela v tovarni, so bili dovolj, da so ga očarali.

Bil je osamljen. Potreboval je družbo. Podaril bi ji vse. Lia je strmela v njegove odposlance. Bili so vojaki – veliki in močni možje, ki niso poznali besede ne.

Njena mama je na svoj obraz prisilila nasmešek, ko jim je povedala, kakšna čast je to.

Morda bi bila cela družina rešena.

Poroka bi se morala zgoditi čez nekaj dni in Lia je čutila, kako so njene roke trepetale, ko je Zaslon začel s prikazovanjem dogodkov in so naznanili smrt predsednika Klompa.

To je bilo prvič po dolgem času, da se je na njenem obrazu pojavil iskren nasmešek in mlado dekle si je oddahnilo.

--

Ko je graščino predsednika Klompa razneslo, se je star mož naslonil nazaj v svojem stolu in jokal. Glasno je ihtel in v tem, kako je zvil svoje roke, je bilo nekaj tragičnega.

Njegovi lasje že zdavnaj niso bili več temni in v obrazu je imel vtisnjene globoke gube skrbi.

Prvič je svojo skrb izrazil pred petimi leti, ko so se zgodile zadnje volitve. Nato je bil jezen, ko so delovne čase tovarn samo podaljševali in so se izmučeni prebivalci planeta nehali upirati. Vdrl je v sistem nadzornih dronov, opazoval posnetke kamer in stisko bitij. Po drugi strani je prek galaktičnih virov sledil predsedniku Klompu, njegovim razkošnim potovanjem, divjemu zapravljanju sredstev, namenjenim prebivalcem njegovega planeta.

Solze so si še vedno utirale pot po njegovem licu, ko je stran od sebe odrinil kontrolnik, s katerim je nadziral drone, ki so pokopali njegovega sina.

Komentarji