Ivan Šokić: Trdi prestol zmajske vladarice


Trdi prestol zmajske vladarice
Ivan Šokić

Dejnara je sedela na kamnitem prestolu v dvorani, ki je še pred tednom dni pripadala zdaj poraženim gospodarjem sužnjelastniške Mirene. Prestol je bil trd in hladen ter zato nadvse neudoben. Mlada osvajalka si je zaprisegla, da ga bo v kratkem prekrila z blazinami in tako naredila čas svoje vladavine bolj udoben.

Še pred kratkim je bilo vse, kar si je želela, prečkati veliko morje in si pokoriti uporniška kraljestva, ki so izgnala njeno družino. Nikoli se ni vprašala čemu bi podložniki njenega očeta tako ravnali, pa saj tudi ni bilo potrebno. Kot zadnji še živeči pripadnici dinastije zmajev, se ji s takimi malenkostmi ni bilo treba ukvarjati. Vse kar je vedela je bilo nadvse preprosto. Ta oddaljena kraljestva, v katera ni še nikoli stopila, pripadajo njej, kar je pomenilo, da se bodo ob njeni vrnitvi domov pokorila njeni volji, nakar bo lahko vladala srečno do konca svojih dni.

Edina težavica je bil trenutni zastoj v tem velikem načrtu, a to ni bilo nič kaj resnega. Dejnara se je tolažila z mislijo, da je trenutni osvajalski pohod samo vaja za pravo vojno. Nihče ni mogel zares predvideti, da bo mestu, potem ko je osvobodila sužnje, zavladal nemir in kaos. Bilo je kot, da bi nekdo namerno podžigal upore in požare, ki so dan za dnem najedali njeno vojaško moč. Ampak kaj takega ni bilo mogoče, navsezadnje so ji gospodarji mesta v zameno za svoja življenja svečano zaprisegli, da bodo sprejeli njeno vladavino in ne bodo nikoli snovali kakršnih koli načrtov, ki bi spodkopavali njeno oblast.

Če bi bila iskrena, bi mogoče priznala, da so ji stvari kaj hitro ušle z vajeti. Ravno tako kot tri zmajevke, katerim je vdahnila življenje. Ampak kaj takega se ni spodobilo za Dejnaro Targas III, Kraljico preko morja, Mati zmajevk, Gospodarico svobodnih mest, Razdiralko suženjskih jarmov, Vojvodinjo miru in Uničevalko vojne. Bila je prepričana, da je nekje vmes pozabila še enega od nazivov, ki so ji jih nadeli, kar ji ni dalo miru.

Svojih zmajevk že nekaj časa ni videla. Vse odkar so vstopile v dobo adolescence so bile vedno bolj nataknjene. Kar naprej so sikale v Dejnarino smer polne nerazumljivih zamer in sovraštva. To je bila zahvala, za vdahnjeno življenje. Upoštevala je predlog enega izmed ljubimcev in jih pustila izven mestnega obzidja. Včasih jo je vseeno zaskrbelo za njene zmajevke, spraševala se je kje dobijo hrano in kam se skrijejo pred najhujšimi peščenimi viharji. Vsake toliko je kak kmet prosil za avdienco in zahteval pravico glede stvari, ki naj bi jih zagrešile. Obtožbe so bile naravnost smešne. Kdo bi le lahko pomislil, da bi zmajevka ugrabila otroka, ali pa požgala polje? Ne, za take laži Dejnari ni bilo mar, niti jih je bila pripravljena poslušati. Svoj čas je raje posvetila prelepim ljubimcem, ki so jo vsak dan razvajali na sto in en način. Da so bili to ravno tisti, ki so ji ob vsaki njeni ideji goreče prikimavali, je bilo samo srečno naključje. Nikakor ni bilo povezano s tem, da so posamezniki, ki so ji stali ob strani od samega začetka, vedno bolj negodovali nad njenim obnašanjem - tako v zasebnem kot javnem življenju.

Ko se je tako presedala na svojem neudobnem prestolu, je dala pozvati njeno najnovejšo igračko, ekscentričnega poveljnika ene od najemniških združb, ki so se ji pridružile v vojni proti sužnjelastnikom svobodnih mest.

Sanjarila je, kako bi si jo lahko ta preznojeni poveljnik, še vedno umazan od krvi, dima in znoja, vzel prav na prestolu. Bila je vsa mokra že ob sami misli. Močno je ugriznila v ustnico, dokler ni začutila okusa lastne krvi. To jo je le še bolj razvnelo. Čeprav jih je Dejnara štela le petnajst, on pa več kot dvakrat toliko, je razlika v letih ni motila. To ga je v njenih očeh naredilo še bolj omamnega.

Včasih se je spomnila zgodb o svojih prednikih, ki so se onegavili z zmaji, kar jo je še posebej vzburilo. Zamišljala si je kakšen bi bil občutek, ko bi jo prebodel zmaj in jo napolnil s svojim plamenom. Občutek je moral biti nepozaben, je bila prepričana Dejnara.

Njene fantazije je prekinilo rjovenje, ki se je širilo od mestnih ulic. Stekla je na balkon in se naslonila na ograjo piramide, dokler ni lahko videla, kaj se dogaja spodaj v njenem mestu. Prvo je pomislila, da je samo še eden od nesmiselnih uličnih izgredov, ki so prešli v navado vse odkar je zavzela Mireno, a je kaj kmalu uvidela, da je sredi vsega dogajanja ravno ena od njenih zmajevk. Kot da ni bilo dovolj, da se ji mesto upira, njeni vojaki umirajo v nočnih patruljah, ko pa ona samo želi vsem zagotoviti mir, blagostanje in življenje brez vojne in suženjstva, je zdaj od vseh ravno ena od njenih zmajevk sejala težave.

Brez da bi pomišljala, je stopila z balkona in se odpravila po stopnicah do vhodnih vrat, kjer sta jo skopljena stražarja skušala prepričati naj se ne izpostavlja nepotrebni nevarnosti. Lahko so jih še tako hvalili, Dejnara je bila prepričana, da imajo njeni evnuhi manj poguma kot navadna ženska. To jima je tudi povedala v obraz, nato pa ukazala njunemu poveljujočemu, naj ju da takoj usmrtiti. Neubogljivosti ni trpela, ravno tako ne ugovorov. Ona je bila Dejnara Targas III, Kraljica preko morja, Mati zmajevk, Gospodarica svobodnih mest, Razdiralka suženjskih jarmov, Vojvodinja miru, Uničevalka vojne in Furija razbesnelih orkanov.

Furija razbesnelih orkanov, to je bil tisti naziv, ki se ga prej ni mogla spomniti. Zadovoljna sama s sabo ni čakala, da bi stražarje odvedli stran, ampak je sama odprla velika vrata in se namenila do zmajevke, ki je še vedno razgrajala pred stopničasto piramido v središču mesta.

Hrup zmajevkinega rjovenja je bil nezaslišano glasen. Dejnara je čutila, kako jo vsak zmajevkin krik pretrese do kosti v povsem dobesednem pomenu. Njeno srce je bilo močneje, počutila se je kot, da bi ji lahko vsak hip predrlo skozi prsni koš. Za trenutek je obstala, ne več tako zelo prepričana v kar se je namenila storiti. A to je bil samo trenutek. Potem se je spomnila, da je ona Dejnara Targas III, Kraljica preko morja, Mati zmajevk, Gospodarica svobodnih mest, Razdiralka suženjskih jarmov, Vojvodinja miru, Uničevalka vojne in Furija razbesnelih orkanov ter se odpravila naravnost proti razbesneli zmajevki.

Njeni vojaki so ležali po mestnih ulicah opečeni in mrtvi. Vabljivi vonj pečenega mesa jo je silil na bruhanje. Globoko je pogoltnila ter ukazala vojakom naj naredijo prostor.

Ob pogledu na gospodarico so se v hipu razmaknili. Dejnara je videla, kako so uspeli obkoliti njeno zmajevko ter jo z verigami privezati k tlom. Vojaki so se držali tesno za ščiti, in suvali v zmajevko s svojimi dolgimi sulicami, kadarkoli je izgledalo kot da bo bruhnila ogenj.

Dejnara je bila razkačena. Seveda je hotela mir, a to je bilo nezaslišano. Ponižanje njene zmajevke je bilo neizmerno. Kaj takega je bilo nedopustno! Takoj je ukazala naj zmajevko izpustijo, njen ukaz ni trpel nikakršnih ugovorov. Čeprav neradi, so njeni skopljeni vojaki storili kakor jim je bilo naročeno.

Ko je zmajevka začutila, da lahko spet svobodno upravlja s krili je zmagoslavno kriknila in se zazrla v svojo roditeljico. Njeni vojaki brez jajc so jo svarili naj se ne približuje. Rotili so jo, naj se vrne na varno.

Dejnara je zaničljivo prhnila, ne da bi se zmenila za njihova opozorila, in stopila k zmajevki, da bi jo pogladila po njenem zakostenelem grebenu - kakor ji je bilo v navadi, ko je bila zmajevka manjša - a je ta grdo zasikala proti njej.

“Tako mi poplačaš mojo dobrotljivost!” Dejnara je stopila naravnost do zmajevke in se ji zazrla v velike zlate oči brez vek. “Tako si drzneš ravnati z mano, ki sem ti dala življenje!”

Zmajevka je divje zaplahutala s krili in se dvignila na zadnje noge, da je bila dvakrat višja od svoje gospodarice. Glasno je zarjovela, nato pa bruhnila kot magmo vroč oblak črnega ognja naravnost v Dejnaro Targas III, Kraljico preko morja, Mati zmajevk, Gospodarico svobodnih mest, Razdiralko suženjskih jarmov, Vojvodinjo miru, Uničevalko vojne in Furijo razbesnelih orkanov vse dokler ni od nje ostal samo še kup ožganih nerazpoznavnih kosti.


Komentarji

Oseba Boki sporoča …
In potem ni bilo sedme in osme sezone ... :-)
Oseba Ivan sporoča …
@Boki
Prihranjene bi nam bile številne muke. :D