[Knjiga] Memories of Ice - Steven Erikson

Nikoli prej nisem razumel, kako ljudje lahko ločijo knjigo od njenega konca in ga obravnavajo posebej kot slabega ali dobrega. Zame je bil konec vedno neločljivo povezan s knjigo samo. Steven Erikson je prvi pisatelj, ki mi je uspel pokazati, kaj pomeni resnično fantastičen zaključek knjige; da ne bo pomote, celotna knjiga je fantastična.

Spomini na led (Memories of Ice) je tretja knjiga fantazijskega epa Malaška knjiga padlih avtorja Stevena Eriksona. Zgodba nas v njej popelje nazaj na kraj dogajanja iz prve knjige, kontinent Genabackis. 

Preberite še: [Recenzija] Deadhouse Gates - Steven Erikson

Čas dogajanja je neposredno po zaključku dogodkov iz prve knjige in v njej spremljamo uporniško vojsko legendarnega heroja Caladana Brooda, ki združi moči z izgnanimi ostanki malaške vojske pod poveljstvom Dujeka Enorokega ter nekdanjimi smrtnimi sovražniki – Malaškim cesarstvom. Glavni razlog za vojaško sodelovanje je grožnja nove neznane sile pod imenom Pannion Domin, za katero se zdi, da skuša zavzeti celoten kontinent in ga preprosto uničiti. 

Stari kontinenti, nova grožnja

Knjiga pod drobnogled vzame način vojskovanja na novo vzpenjajoče se grožnje in tako prikaže zares odraslo zgodbo: ljudje, ki so prisiljeni v kanibalizem, bizarni spolni odnosi in blaznost, ki požre še tako duševno trdne posameznike. Erikson se ne boji soočanja z bolj občutljivimi temami, ob katerih bi se lahko nekateri zgražali. Opiše jih in razdela, v ozadju pa še vedno ohranja glavno temo oziroma filozofijo svoje serije, ki je sočutje.

Morda se zdi neverjetno, a kljub vsem grozotam, ki so pripisane novemu sovražniku v zgodbi, Erikson uspe prikazati svet iz njegovega stališča in tudi če se z njim ne strinjamo, ga na koncu lahko vsaj razumemo. 

Do neverjetnih preobratov pa pridemo šele na zadnjih nekaj sto straneh knjige. Prej je, prav po Eriksonovsko, vse zavito v meglice skrivnosti, a na veliko vprašanj, ki so ostala odprta iz prve knjige, dobimo odgovore prav v prvi polovici.

Dolga knjiga

Knjiga je res dolga, ima namreč okrog tisoč dvesto strani. Bolj kot v prejšnjih dveh knjigah je tu poudarek na zgodovinski podlagi za zgodbo-prolog se na primer odvija kar tristo tisoč let pred dogodki, ki jim sledimo v osrednji zgodbi. 

Erikson tako utrdi sloves epskega pisca in nam pokaže, da vsa dosedanja namigovanja na neko dolgo neznano zgodovino niso bila le mlatenje prazne slame. 

Kljub izredno počasnemu napredovanju zgodbe v prvem delu knjige, nas Erikson nenehno drži v zanimanju. Še več: ob koncu spoznamo, kako zelo potrebno je bilo razložiti vse tiste na videz nepomembne zgodovinske podatke za napredovanje zgodbe same.

Zgodba še vedno raste

V tej tretji knjigi se bralci začenjamo počasi zavedati kako obširna je zares zgodba, ki se ohranja kot rdeča nit skozi vse knjige v seriji.  Na kocki je veliko več kot življenje naših najljubših junakov – morda preti celo konec sveta.

Knjiga se zaključi res veličastno in zadoščenje, ki ga bralec dobi po vsem kar je prebral je nepopisljivo. Eriksonov izreden čut za pisanje tragičnih situacij bo marsikoga pripravil do solz. V Spominih na led Erikson združi vse svoje pisateljske talente in jih izpopolni do potankosti. To se kaže tudi v mnenjih njegovih oboževalcev, saj imajo mnogi tretjo knjigo za najboljšo in najbolj izpopolnjeno izmed vseh desetih v seriji. Knjiga je zares izjemna in če po prvi ali drugi prebrani še vedno oklevate pred nadaljevanjem, po tej zagotovo ne boste. 

Erik