[Knjiga] Hyperion - Dan Simmons


Ste se kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi v Canterburyjske zgodbe vpeljali vesoljske ladje, neznane planete in populacijo umetne inteligence, ki skuša zavzeti svet? Prav to je namreč storil pisatelj Dan Simmons v svoji knjigi Hyperion, ki je del znanstvenofantastične sage Hyperion Cantos. Knjiga je ob izidu leta 1989 prejela takrat najprestižnejšo nagrado s področja ZFF knjižnih del, nagrado Hugo, in prav zares lahko rečem, da je je vredna.

Dan Simmons je vzel koncept zgodbe, ki ga lahko v književnosti srečamo že pri srednjeveških pisateljih, kot sta Chaucer in Boccaccio. Gre za okvirno pripoved, v katero so umeščene posamezne zgodbe, ki niso neposredno povezane s prvo. Navadno si osebe, ki nastopajo v okvirni zgodbi med seboj pripovedujejo zgodbe in prav na takšen način je napisana tudi knjiga Hyperion.
Preberite še: Dan Simmons: Ko vesoljska opera postane poezija
V njej spremljamo sedem glavnih junakov, ki so bili izbrani kot zadnji romarji na odročni planet Hyperion, kjer grozljivo bitje Shrike terorizira prebivalce Hegemonije človeka. Njegovo prebivališče so skrivnostne Časovne grobnice, kjer se zdi, da čas ne teče tako kot bi moral. Vlada zato pošlje duhovnika, vojaka, pesnika, akademika, kapitana zvezdne ladje, detektivko in konzula, da odkrijejo kaj se zares dogaja na planetu, še predno zloglasni Zunanjci napadejo Hegemonijo in zavzamejo Hyperion. 

Bogat razgiban jezik 
Vsem romarjem je skupno to, da so na takšen ali drugačen način povezani s Shrikeom, zato se dogovorijo, da si bodo prosti čas med potovanjem krajšali tako, da bo vsak izmed njih ostalim razkril svojo zgodbo. 

Pisatelj za vsakega izmed sedmih glavnih junakov uporabi povsem edinstven način izražanja in pripovedovanja. Tudi zvrstno so zgodbe med seboj zelo različne. Tako lahko beremo vse od grozljivk ob katerih se nam naježi koža, pa do napetih detektivk in vojnih poročanj. 

Izjemna razgledanost
Dan Simmons je poleg svojega izjemno bogatega jezika znan tudi po svoji razgledanosti na področju proze, pesništva in filozofije. Nenehno se kot bralci srečujemo z omembami umetnikov in filozofov nekega davno minulega časa (našega časa). Že po naslovu knjige in imenu junaka ene izmed posameznih zgodb hitro ugotovimo, da je Simmons velik ljubitelj enega najbolj znanih romantičnih pesnikov Johna Keatsa.  

Kljub temu, da se morda format knjige zdi komu nenavaden, zgodba res deluje. Ko se knjiga zaključi z vrnitvijo v okvirno zgodbo, se zaplet pravzaprav šele začne in nas kot bralce kar vleče k naslednjemu delu sage. Simmonsova mojstrska raba besed, ki to znanstvenofantastično delo skorajda že pretvori v literarno fikcijo, je konec osemdesetih v žanr prinesla svežino, ki je bila še kako potrebna. 

Erik


Komentarji