Časovni skokec
Domen Mohorič
»Torej, torej?« Matilda se je nemirno zibala na stolu. Glasno me je povpraševala, medtem ko sem počasi pil zeleni čaj. Gibala se je levo, desno, in lasje so ji plapolali naokoli. Raje kot verbalno, se pogovarja s telesno govorico. »Gre? Si povezal žice?« med govorom si je prepletla prste in je z dlanmi simulirala električno valovanje.
Žice! Žice? Žice??? Besede so mi eksplodirale v glavi. S trepetajočimi rokami sem si prislonil čajno skodelico k ustnicam. Le s tem sem se dovolj pomiril, da ni dobila prhe čaja na glavo. Vseeno sem ji z dobro orkestriranim namrgodenjem pokazal, kaj si mislim o njenih idejah. Če mi o kvarkih, pospeških in lomljenju svetlobe poje litanije ter načrte zriše hitreje, kot si jih zamislim, se njeno znanje pri občevanju s tehnologijo konča pri gumbu za prižig. Pa še tega ji občasno uspe pokvariti. Ni dosti starejša od mene, vendar že pri petindvajsetih poučuje fiziko na najpomembnejših univerzah sveta. Jaz pa še vedno gulim doktorat. Vsaj nekaj znam bolje od nje, to je lep obliž na moj ego. »Celotna zadeva je neprimerno bolj delikatna kot kar tako neki povezane žice,« ji rečem.
Medtem ko sem ji pred obrazom mahal s prazno šalico, je skomignila. »Torej, kako je šlo?«
»Stroj deluje, še bolje kot sva pričakovala. Niti problemov s sevanjem ni.«
»Dobro,« se je nasmejala, »Bedno bi blo, kakšno mutirano tretje oko.« V veri, da je povedala odlično šalo, se je našobljena pomela sredi čela. Prej kot tretje oko bi jo morala skrbeti levkemija.
»Naprava za nadzor atomov je pripravljena in ideja o manipuliranju kvarčnega valovanja drži vodo,« sem ji odgovoril.
Odprla je torbico in nekaj šarila po njej. Hitro je ven privlekla tubo. »Tole je za zaščito, da gre vse v redu. Dandanes ga je uporabljat modno k hudič. Vanj bova izstrelila atome, Vroom, vroom, bodo šli, malo naokoli, pa od navznoter navzven in gor pa dol, se bodo not ujel. Pa se bova mela fajn.« Sedaj je z rokami simulirala vrtavko. Že njene teoretične razlage so nerazumljive, otročja pripoved pa je še bolj blesava. No, nisi pravi genij, če ti v glavi ne manjka par koleščkov. Vsaj tako pravijo. Ne smem ji pustiti, da diktira pogovor. To je recept za najbolj absurdne dialoge.
»Vse je pripravljeno in dokler je prevodnik neprepusten, bo delovalo, samo pravilno ga moram vštekati. Tako bo časovni stroj nared.” Ta izjava mi je takoj pustila čuden priokus v ustih. Lahko zares rečem nekaj tako absurdnega tako nonšalantno?
Prenehala je s kriljenjem in se mi namrdnila. »Kaj nisva rekla, da bo blazno-spektakularni skokec?«
»Ne, to si rekla ti.«
»Kako misliš dekle na tak način zadovoljiti?«.
Bil sem presunjen. »Govoriva še vedno o stroju? Pač nihče drug mu ne bi dal nekega butastega imena.«
Njen obraz je bil že groteskno namuznjen. »Kaj pa veš o tem, kako bi ga druge poimenovale?« se je razburila. »Gradiš časovne stroje še z drugi ženskami?? Žigolo! Kazanova! Kako ji je ime? Mogoče si je tudi ona domislila teorije kvarčnega manipuliranja. Ne! Nič ne reci! Vem da se dedci zanimate samo za naše integralne vijuge.«
»Daj mir,« kar je preveč, je pa preveč. Tudi butaste šale imajo mero. »Dobro veš, da si edini fermion, ki brenka na mojo superstruno.« Zasmejala se je in vedel sem, da jo imam. Njeni možgani so kot magnet nad visokotemperaturnim superprevodnikom, vedno nekje v višavah. Hitro sem nadaljeval z retorično ofenzivo. »Če hočeš, da kršim vzročnost v tvojih krivuljah, se zresni,«Nalil sem si novo skodelico čaja in jo popil v miru ob njenem hahljanju, ki se je sproti spremenilo še v kolcanje.
Pomignil sem ji, naj gre z mano. Projekt ni mogel biti svetu na očeh, zato sva stroj gradila v dedkovi kleti. Po smrti je za sabo pustil kup šare, ki sem jo nadomestil s časovnim strojem, ki je resnici na ljubo bolj spominjal na veliko bakreno škatlo, kot kakšno visokotehnološko mojstrovino. Iz kupa lukenj so štrlele žice, povezane z napravami, ki so ležale razmetane po kleti.
»Lepo, kot sem si zamislila.« Skakajoče se je odpravila pregledat vsako podrobnost.
Ko je bilo inštaliranje opravljeno, sva si podala roke in malo zaplesala. Še poljub za srečo. Odšla sva ven in se usedla na klopco pred hišo. Brkljal sem po notesniku in ona je jedla sladoled. Kje ga je sploh iztaknila? Globoko sem zavzdihnil. Vedno jemlje stvari zelo resno, sem sarkastično pomislil
Sedaj je prišla najtežja faza. Zagnal sem občutljive kalkulacije, ki so računale gravitacijsko valovanju vse tja do galaksijskega klustra. Matilda je vmes grizljala že tretji sladoled. Okoli ust je bila usrana od bele vanilije, ki ji je počasi kapljala od rožnatih ustnic navzdol po mali zašiljeni bradici. Podal sem ji robec, da se ni ravno brisala v rokav.
»Končno sva nared,« sem ji pokimal. Vse je teklo kot po maslu. Časovni skokec, kot sva ga kompromisno poimenovala, se je držal projekcij in meritve so že kazale gravitacijske valove, ki so izvirali iz stroja v notranjosti hiše. Že sem začutil valovanje v zraku, le da to ni bil veter, temveč bolj temeljno, v samem bitju, kipelo mi je v kosteh in meglilo misli. »Čutiš?« Čas se je krčil in prostor se je širil.
Pokimala mi je. »Obračanje gravitacije v enajsti dimenziji po malem uhaja v tretjo. Nič čudnega.«
»Pa si gotova, da ne bo nastala kaka črna luknja?«
Odkimala je. Časovni stroj je pričel delovati. Tla so se majala kot na ladji. Niso se premikala le tla, valovalo je vse. Kri mi je vrela in tresavico sem čutil po celi hrbtenici.
»Poteka ok?« vprašam Matildo, ki je v odgovor zaregljala:
»Da, da, seveda, seveda … Poteka kot sem mislila, da bo … Glej si to,« pokazala mi je svojo sloko roko. »Občutek imam, kot da se krči in razteza. Uspelo nama je, nadzorujeva gravitacijo. Midva sva Kopernik in Galilejo, le boljša, veliko boljša in ne tako stara in grda. Razprla sva zakone narave, raztrgala sva konvencije in siliva v nepoznane globine obstoja. Celo Newton se lahko skrije, ta bedni devičnik.«
Kaj bi si Einstein mislil, če bi naju videl? So to sublimne moči, v katere se človek ne bi smel vtikati? Preplavil me je občutek nelagodja.
Časovni skokec je skočil, časovno. Raztezanje prostora se je nenadoma ustavilo. Nekaj je šlo narobe. »Kaj se dogaja?« sem začuden zamrmral. Štrudl v stroju bi se moral vrniti v času in iz sebe sproducirati jabolko, jajca, moko, en deciliter olja in le ščepec soli, za boljši okus. Preko kamere, nameščene v kleti, sem na zaslonu videl v stroju rastočo vdolbino. V njej se je odsevala zroča kamera, kot se gleda v ogledalu. Okroglo kvazi ogledalo se je širilo.
»Nemogoče,« je zaprepadeno rekla Matilda. »Mislim, da sem prav seštela…« Še preden je dokončala stavek, se je odsevajoče ogledalo na sredi ropotajočega stroja sesedlo samo vase. Nastal je cilinder in odsev kamere se je vedno bolj oddaljeval, dokler ni dokončno izginil. »Ni dobro, ni načrtovano, ni napovedljivo.« Matilda je bila vedno bolj mrka. »Prostor in čas bi mogla požreti sedanjost in izpljuniti preteklost. Ampak to sedaj je črvina. Nemogoče!«
Realnost ni sledila njenim proklamacijam, odsev v lijaku se je vedno bolj pačil in v smeri urinega kazalca je tekla odsevna slika, kot da je nekdo potegnil vodo v sekretu. »Ugasni ga, hitro,« mi je ukazala. Poskusil sem, a nič se ni spremenilo. »Si gotov, da je ugasnjen?« Ko sem ji pokimal, je skočila s klopce in začela postopati gor in dol. »Upati morava, da črvina sama sebe izčrpa. Če se napaja preko vzajemno delujočih kvantnih sil, ali pa jo pritisk v njenih nedrjih samodejno poganja, ni dobro. Črvine so grozljive gravitacijske tovarne. Navadno so neproblematične, ker nimajo moči za lastno delovanje, zato jih njihova masivna gravitacija sama zapre. Če sva jo odprla samo vase, potemtakem …« Matilda je še naprej žlobudrala in vedno manj mi je bilo jasno.
»Sploh veš, kaj se dogaja?«
»Seveda ne, nisem mislila, da se lahko kej tazga zgodi,« je jezno zalajala. Nič nisem mogel storiti. Le kaj sva odprla? Premer kroga se ni večal, vendar sem imel občutek, da se vrtenje v notranjosti pospešuje in se zadnji del cilindra oddaljuje. Odsev je bil že nerazločljiv.
Tla je nenadoma zamajalo. Med lovljenjem ravnotežja sva stekla v hrib, najinim korakom je sledilo bobnajoče tresenje. Po sto metrih sva že hropla. Zaradi glasnega hreščanja sem se obrnil in za trenutek videl hišo v njenem vsakdanjem, belem sijaju. Ravno pred kratkim je bila prepleskana. Nato je sprednja vrata odneslo s tečajev in preko podesta so se pričele liti enormne količine vode Popokala so še vsa okna in tudi iz njih je bušnila voda. Vodomet, ki je šel skozi kuhinjsko stekleno streho, naju je skoraj zadel! Hiša je postala velikanski pršilec za zalivanje trave. Nisem hotel ostati blizu. Prevzel sem pobudo in osuplo Matildo vlekel za seboj, mlahava in izmozgana se mi je prepustila. Prispela sva na vrh hriba, ki loči hišo od meglene doline. Z roko v roki sva gledala, kako se mala kotanja, v kateri gostuje hišica, spreminja v izvir. Matilda je katatonično stala, stisnil sem ji roko in hotel spregovoriti, a me je prehitela hiša, ki je stopila v naslednjo stopnjo preobrazbe. Zgornji del hiše je nabreknil, vrh je začel pulzirati in nekaj tekočine je že curljalo pri dimniku. Kot da potrebuje le še majhen poteg in vse, kar mukoma zadržuje, bo privrelo na dan. V mlajših časih sem dal bombone v gazirano pijačo, ki je nato eksplodirala z izlivom bele lepljive tekočine. Sedaj je namesto zamaška razstrelilo dimnik in ven je bušnil curek penaste vode. Pritisk je bil dovolj velik za vznik vodnega stolpa visoko v nebo. Pršič nama je polzel po obrazu.
Matilda si je z roko zaščitila oči pred kapljicami, ki jih je veter hribov prinašal. Kaplje so odpadale od stebra, na vrhu katerega se je voda penila in se nato vračala proti tlom. Na pordelemu obrazu so mi hladile misli. Od kje toliko vode? Vodovod ni dovolj pretočen. Zraven mene je punca ignorirala vrh stolpa in gledala proti hiši. Ponesla je hrbtno stran dlani k ustnicami in jo polizala.
»Slano,« je momljajoč izustila. Nebo je bilo prekrito s pršenjem curka, medtem ko je voda, ki je butala iz vrat in oken, ustvarila reko, ki se je vila po cesti v dolino. Le kako bom to nerodnost razložil staršem? Upam, da ne ugotovijo, kaj sva počela.
Gromek tresk je razparal zrak. Pod nogami sem spet čutil premikanje. Vrh hiše je raztrgalo, razprla se je kot cvetoča roža, streha je odletela, in še veliko močnejši curek je odprl celotno zgradbo. Začutil sem, da se je Matilda stisnila ob. Mrzla ploha naju je zalila.
Sva priklicala nekaj, česar ne bi smela? Če gre tako naprej, bova morala zbežati. V toku vode sem zapazil senco. Teman obris je potoval po stolpu navzgor. Presunjen sem videl ribo. Ne, bilo je večje. Kit s podolgovatim repom. Ko je senčna spaka prepotovala pol poti proti vrhu, je izpod že čisto razmajane hiše prišlo do zamolklega poka. Zidove, vodo in okoliško zemljo je nevidna sila potegnila proti kleti in vse v okolišu dvajsetih metrov se je sesedlo v skupno točko. Dotok vode se je prekinil in vodni stolp je zgrmel v kotanjo, ki je ostala po prostorskem kolapsu nekdaj prelepe hišice. Zdaj je nastalo malo jezerce. Slanovodni dežnik je pojenjal in sončni žarki so s kapljicami v ozračju pričarali čudovito mavrico. Mimo mnogobarvnega loka pa je proti tlom padalo tisto, česar senco sem videl v curku.
Z glasnim pljuskom je pošast pristala v jezeru. »Kaj je to?« je Matilda vprašala z zlomljenim glasom. Nisem vedel odgovoriti. Telo kot jegulja, gobec je spominjal na krokodila in plavuti na vsaki strani. Mrzlično se je premetaval. Prehistorična beštija je vstopila skozi odprtino v času. Jaz pa sem tuhtal. Kaj sedaj? Kaj naj z njim, naj ga obdrživa? Zaradi najine nepazljivosti je na posesti vzniknil Koi* ribnik z najbolj čudnim krapom.
*Beseda koi v japonščini zraven znamenitih ribnikov označuje tudi ljubezen.
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.