8. pisateljski izziv: DAN ŽENA

slika: The Secret Order 8, Marzena Nereida Piwowar

Pisanje je tako kot vse ostalo sposobnost, ki se lahko izboljša samo z vajo. Vaja dela mojstra, pravi pregovor. V skladu s tem bomo danes imeli skupno vajo. K sodelovanju ste vabljeni vsi, "končni" izdelek pa lahko brez zadržkov objavite v komentarjih pod to objavo. Vse zgodbe, ki bodo prispele pravočasno in izpolnjevale navedene kriterije, bomo objavili v samostojni objavi.

Tema 8. pisateljskega izziva je DAN ŽENA.

Kratka zgodba mora biti dolžine od 250 do 500 besed.

Žanrsko je lahko zgodba znanstvena fantastika, fantazija, nadnaravna grozljivka ali katerikoli podžanr omenjene trojice.

V zgodbi morate obvezno uporabiti 5 določenih besed.

Vaše besede tokrat so: vojska, žirafa, psihično, čarovnija, lutka
Preberite še: Zara Kralj: Rojstvo upanja iz pokopa tirana
Časa imate do vključno nedelje, 8. marca, 2020. Kratko zgodbo objavite v komentarjih pod to novico. Vse pravočasno oddane zgodbe, ki bodo izpolnjevale navedene kriterije bodo zbrane v skupni objavi naslednji teden.



Ivan


Komentarji

Oseba Boki sporoča …
Žirafa, kloni in uhani

Moja žena ima dolg vrat in žirafa s psihičnimi motnjami, konkretno z razcepljeno osebnostjo, bo odličen dar za osmi marec. Žal pa ne vem, kako naj nabavim takšno žirafo. Verjetno bi se morala zgoditi čarovnija. No, čarovnija je že to, da mi letos še ni namignila, katere uhane si želi in mi jih potem prepove kupiti. Po njenem je najlepši trenutek si nekaj zaželeti in potem hrepeneti do trenutka, ko ugotoviš, da tistega ne potrebuješ.
Razmišljal sem o izvedbi operacije žirafa. Resno sem pograbil idejo, ki se mi je utrnila v sanjah. Preganjal me je klon tašče s sistemsko napako. Hvaljeni vsi svetniki, ker sem se nadloge rešil z budilko. Najprej sem poguglal. Seveda nisem imel sreče. Nihče ne prodaja žiraf, kaj šele takšne z razcepljeno osebnostjo. V naslednji fazi sem se posvetil iskanju nadomestka. Mogoče bi nabavil kakšno lutko.
Čas me je že priganjal. Šestega me je žena presenetila z vabilom na tortico. To se je zgodilo prvič v vsem veku zakonskega stana.
Pot do slaščičarne gre mimo draguljarne in po svoji navadi se je ustavila pred izložbo. Takoj sem vedel, kam mačka taco moli. Seveda sem se strinjal, kako čudoviti uhani so na tisti blazini. Ob pogledu na cenovni listek mi je srce zaigralo žalostinko.
Sedmega sem se moral odločiti. Tokrat me je v sanjah preganjala kar cela vojska klonov tašče. Kričale so ena čez drugo:
»Ti si moja lutka! Jaz sem tvoj gospodar, ti moja marioneta!«
Vse so imele enako sistemsko napako in znova me je odrešila budilka. Torej?
Sprejel sem skrajno pragmatično rešitev. Odšel sem v trgovino s plišastimi igračami in tam našel celo vojsko različnih plišastih žiraf. Tudi lutke na vrvicah. Izbral sem takšno, ki je delovala malce psihično prizadeta, saj so umetne oči gledale nekako križem. Potem sem šel še v draguljarno, stisnil zobe ob občutku psihične bolečine ob cenovni nalepki in kupil uhane.
V noči na osmega sem imel mirne sanje. Nobenega napada tašč.
Vstal sem pred ženo in nastavil skoraj meter visoko plišasto žirafo z uhani za pekočo ceno.
Žena je ob pogledu vzkliknila:
»Joj! Kje si našel to plišasto lutko žirafe? Pa uhani? Kako to? Si oropal vojsko? Te je zadelo kaj psihičnega ali se je zgodila čarovnija?«
Oseba Tanja sporoča …
Pozabljeni praznik

Kot vedno se zbudim pred alarmom. Z ene izmed sosednjih postelj slišim stokanje. Gal ima spet nočne more. Včasih se vprašam, kakšne psihične posledice bo vojska pustila na nas.
Ampak preden se poglobim v misli, slišim tisti prodoren piskajoč zvok, ki odmeva po oporišču. Jezno godrjanje se razlega po spalnici, ko se tretja brigada zbuja v novo jutro na fronti.
"Hej, Saša!" slišim z moje leve, ko se odpravljam na zajtrk. Zagledam stotnico Gaber, ki mi pomigne, naj se ji približam.
"Stotnica," jo pozdravim in salutiram.
"Nekaj imam zate," stotnica Gaber prišepne in mi pomežikne. Zbegano jo pogledam, ko se obrne in odpravi proti vadbišču, a mi ne preostane drugega, kot da ji sledim.
Najprej mislim, da greva na vadbišče, ampak stotnica me vodi naravnost mimo vrste hologramskih vadbenih lutk. Edina stavba, ki se še nahaja na tem koncu oporišča, je komunikacijski stolp.
S stotnico se v tišini povzpneva v komunikacijsko sobo.
"Stotnica, kaj se dogaja?" končno vprašam. Stotnica Gaber se nekaj časa poigrava s konzolo hologramskega komunikatorja, preden odgovori.
"Osmi marec je," mi reče in odstopi od konzole. Osmi marec? Nekje v daljnem kotičku možganov mi datum zveni znano in nato se spomnim. Dan žena. Tega praznika ljudje že dolgo ne praznujemo več. Otroke in može je pobral vojaški nabor, rože pa podnebne spremembe. Če ne bi poročila zgodovinarja, še vedela ne bi za dan žena.
In nato se pojavi pred mano - hologramska projekcija mojega moža. Srce mi zaigra ob pogledu nanj in za trenutek si zaželim, da bi obstajala čarovnija ali kaj podobnega in bi lahko bila tam ob njemu. Samo za trenutek.
"Erik!" ga presenečeno pozdravim in Erik navdušeno pomaha nazaj. "Nisem pričakovala tega."
"Saša, saj veš, da sem te moral videti! Vesel dan žena!" Erik lahkotno odgovori. Vem, da ta njegova poteza ni bila enostavna. Nekako je moral stopiti v kontakt s poveljstvom, ali morda naravnost s stotnico. In to samo za to, da mi vošči za davno pozabljeni praznik.
"Hvala, Erik," odvrnem in si vzamem trenutek, da si ga dobro ogledam. Naenkrat pa se Erik obrne.
"Sofija, pridi sem!" zakliče in zaslišim glasno cepetanje v ozadju. "Pridi pozdravit mamico!"
Erik se skloni in v naročje pobere sedemletno rdečelaso deklico.
"Živijo, mami," zakliče Sofija in pomaha z listom papirja, ki ga drži v roki. Široko se ji nasmehnem in pomaham nazaj.
"Kaj imaš tamle?" vprašam in pomignem proti njeni levici.
"Pokaži mamici, kaj si narisala," jo spodbudi Erik. Sofija razgrne list proti kameri in na njem je narisana neka rumena štirinoga žival.
"Žirafo!" Sofija pojasni.
"Uuu, ja, lepa žirafa je," pritrdilno pokimam. Vedno je bila navdušena nad očetovimi knjigami zgodovinske zoologije.
"Hej, Sofija, kako sva se naučila?" Erik vpraša Sofijo in ta ga nekaj časa gleda, ko se poskuša spomniti.
"Vesel…" ji Erik pomaga.
"Dan žena!" Sofija navdušeno dokonča. Erik ji zaploska in Sofija se mu veselo pridruži. Ne vem zakaj smo nehali praznovati dan žena, ampak vem, da je bila to velika napaka.
Oseba Vrečič sporoča …
Velesove muke

Dva dni pozneje, na predvečer Velesovega dne, je kuga še vedno pustošila po deželi. Veles, zavetnik zdravilcev, je tistega dne deležen mnogih priprošenj. Tudi Hotimir, moj mož, ima to leto zaradi kuge namen še posebej skrbeti za zdravje svoje črede. Toda izmučen je bil.
Fizično.
Psihično.

»Draga, Veles mi dopoveduje, naj preneham.« Odkašljal se je, in s težko glavo sledil polenti, ki sem jo pripravila za večerjo.
»Neumnost! Veles ne dopoveduje drugega, kot da naj se vojskujemo po vseh zmožnostih.« V roke sem mu potisnila žlico. »Okrepčaj se!«
Toda spodbudne besede niso mogle pripomoči same po sebi. Ko je pojedel, je zgolj padel na posteljo in zaspal.

Moja dolžnost kot žena je skrb za moža. Ker polenta ni zalegla, sem poiskala pomoč. Seveda, na njegove bukve se ne spoznam, mi je pa kapnilo, da je ravno kapljanje rešitev. Spominjam se, kako mi je razlagal o uporabi čarobne sklede, če bi kdaj bila nuja. Zdel se je čas.
Vedno je zahteval, da je ob njej več vrčev; dva z oljem, oljčnim in kitovim, pa voda, in pa slanica, pa še neka stvar, ki je smrdela, a jo je vseeno hranil tam … skratka, najbolj zanimiva je bila tista, ki je najnevarnejša … žirafja kri … kaj žirafa je, ne vem. V skledo sem je vlila dovolj, da se je na gladini prikazal odsev neznane sobe.
»Oj! Je kdo tam?«
Zaslišali so se mehki koraki. Nato se je v odsevu prikazala podoba starejše ženice. Zagledala se je vame skozi krvavo rdečo meglico. »To je skleda za kraljeve zdravilce! Ti so lahko zgolj moški! Pojasni!«
»Moj mož je zdravilec. Potrebuje pomoč. Iz-«
»Kdo!?«
»Hotimir … iz Rašice. Izčrpan je.«
»Vem, draga,« je zavzdihnila. »Tako je dandanes z zdravilci. Bogovi nas venomer izzivajo, toda ne smemo se vdati. Povej … kaj ga teži?«
»Utrujen je … ne vem, kaj mi je storiti, da vzdrži napore zdravilstva.«
»Ko sem bila mlada, in ko je Davor zvečer prišel v posteljo, sem mu, preden je zaspal, z Živino ognjeno močjo pomirila neravnovesja. Vsakokrat se je prebudil spočit in pripravljen na nov dan.«
»Toda jaz nimam moči.«
»Tudi jaz nisem več sposobna pomiriti neravnovesij. Presežek ognja je z leti postal manjko, in tega ne znam popraviti.«
»Veš, moške v ognjeno voljo spravi kaka dobro začinjena juha.«
»Dober nasvet, gospodična; to zna kar prav priti … počakaj.« Vprašala sem jo, kam gre, a je izginila in se vrnila s knjigo v rokah. »Hotimir uporablja ognjeno voljo in vodene trike, in to popravi ter ustvari neravnovesja. Če je zdravil kugo, je najbrž v pomanjkanju vode, ali ognja. Preveri, če ima vročino.«
Hotimir je bil vročičen.
»Zdaj preveri, če ima suhe roke in kožo.«
Imel je suhe roke in kožo.
»Ogenj; topel in suh. Voda; morka in hladna. Premalo vode ima, zato ogenj prevzame telo, in telo postane vročično ter izsušeno. Naj se zbudi ob kompot. Skuhaj ga zdaj, da se shladi do zore.«

Smo lutke bogov, in bogovi se igrajo z nami. Molim, da jim ne postanemo zgodaj dolgočasni.