Rezultati 4. pisateljskega izziva: veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon



V torek, 12. novembra 2019 smo na portalu Znanstvena Fantastika objavili četrti pisateljski izziv. Sodelujoči so morali do nedelje, 17. oktobra 2019 napisati kratko zgodbo dolžine od 250 do 500 besed. Obvezno pa so morali v svoj zgodbi uporabiti besede veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon.

Do konca četrtega izziva smo prejeli 5 kratkih zgodb. Zato se nam je zdelo primerno, da trud vseh, ki so zgodbe oddali pravočasno, nagradimo s samostojno skupno objavo. Eno dodatno zgodbo, ki je nekoliko zamudila, najdete v komentarjih pod objavo o četrtem pisateljskem izzivu.
Preberite še: Ivan Šokić: Večna slava Kasija Decima Panthere
Med šestimi prispelimi zgodbami so bile štiri fantazijske in dve znanstvenofantastični.

Nastale zgodbe so same po sebi še najboljši pokazatelj raznolikosti in pestrosti idej navkljub enakim pogojem.

Pri tem je potrebno spomniti, da je glavni namen pisateljskih izzivov ljudi spraviti k pisanju. Ne pričakujemo popolnosti, namreč vaja dela mojstra. Več ko pa je napisanega, lažje teče beseda.

Končane izzive lahko jemljete kot "prve osnutke." Iz nekaterih bodo avtorji kasneje izluščili mojstrovino, ostale bodo služile za vajo, kaj se obnese in kaj se ne.

Spodaj objavljene zgodbe so v vrstnem redu kakor so prispele. Prvo navajamo ime izziva, sledi ime avtorja in nato še naslov zgodbe, vkolikor je bil priložen.

Prijetno branje

Ivan


P.S.: Vkolikor kateri od avtorjev želi povratne informacije, oziroma kritiko njegove zgodbe, lahko željo izrazi v komentarjih. Namen kritike je izpostaviti elemente, ki delujejo ter opozoriti na stvari, ki jih je mogoče popraviti.




1. veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon (Nadja)

»Branje knjig … to je zame kot meditacija.«

»Mhm.«

»Kakor, da se povežem s svetom in …«

»Mhm.«

»In premišljujem o obstanku, iščem, kaj je razlog … me poslušaš?«

»Ja, ja, seveda,« mi odgovori in za trenutek odmakne pogled od slike na tablici, ki jo ureja za znano revijo.

»Poglej, sediva tukaj v knjižnici, jaz s knjigo v roki, ti s tablico … Izgledava kot navadni punci, ki preživljata navaden dan. Ampak nič od tega ni resnično.«

»Mislim, da ti ne sledim več,« reče in si za uho zatlači temen pramen las. Zdaj imam njeno celo pozornost.

»Si za kratek sprehod?« jo vprašam.

»Kratek,« odvrne po kratkem premoru.

Ko stopiva iz knjižnice, pokažem na avtobusno postajo: »Tam bi moral biti park. Mogočni oreh bi se videl od tukaj.«

Namršči se. »Park?«

»In od kdaj je ta ulica enosmerna?«

»Od zmeraj?« mi odgovori in me zaskrbljeno pogleda.

»Ne! Ulica je dvosmerna in vedno polna avtomobilov. Veliko tesnobo čutim, ko se sprehodim preko ceste, ker čutim, da slišim polno avtomobilov.«

»Čutiš, da slišiš.«

»Vem, da zveni noro. Čakaj,« primem medaljon, ki ga nosi okrog vratu: »Zakaj je na njem slika vrane?« jo vprašam.

»Vrane so znane po svoji inteligenci,« mi odvrne. »Recimo, ko vrana umre, ostale vrane … «

»Ne, ne, ne!« jo prekinem. »To je čudno, to je tako robotsko. Prava Mina bi odgovorila nekaj v stilu: »Ker mi je kul.« In prava Mina bi se v knjižnici razjezila in mi rekla, naj ji dam mir.«

Zastrmim se v mesto, kjer bi moral stati mogočni oreh: »Veš, premišljevala sem, če gre za potovanje v času ali mogoče za paralelni svet, Mandela efekt, ali kaj podobnega. Ampak zdaj mislim, da vem, kaj se dogaja.«

Nekaj časa stojim in ji strmim globoko v oči. Tudi ona mirno in neizrazno stoji. »To se ne dogaja,« rečem. »Vsi okrog mene počnete to, kar tudi pomislim. Nihče mi ne oporeka, nihče mi ne da dela sebe. Počutim se tako osamljeno, če razumeš. Seveda razumeš, ker si ti jaz. Jaz sanjam. To so ene dolge, dolge sanje.«

Zaprem oči in se potopim vase. Ko jih odprem, Mino zagrabim za ramena in jo z vso močjo porinem nazaj. Od tal se odbije, kot žoga in se vrne v prvotni položaj. »Ha!« zakričim. »Konec je! Konec!« začnem mahati proti nebu. »Lahko se konča!«

Vse se ustavi.

Prebudim se. Močna svetloba me zaslepi. »Osem tisoč triinosemdeset dni, štirinajst ur in petintrideset sekund,« slišim moški glas iz daljave. Zvezana sem. Površina, na kateri ležim, me odpelje iz tesnega, svetlega tunela. »Dobrodošli nazaj,« reče prijeten ženski glas. »Dvaindvajset let ste zdržali, to je največ do sedaj. Zelo ste pripomogli k raziskavi.«

»Dvaindvajset let življenja ste mi vzeli?« rečem s hripavim glasom.

»Vzeli smo ti samo pet minut. Tam si bila dvaindvajset let. Vse ti bomo razložili.«

»Če se odločite za še en test, vam bomo izbrisali še vsa preostala leta, ki bi jih morali prebiti v zaporu,« doda.

»Ne! Nikakor!« zakričim.

Komaj čakam, da grem nazaj v zapor. Končno nisem več osamljena.




2. veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon (Aljoša Toplak)

Stanko se je pogladil po dolgi bradi in košati obrvi sta se mu skoraj stikali v mrkemu pogledu. Iz nosa je puhnil nekaj zraka in zmajal z glavo. »Bom kar iskren, ne morem se odločiti.«

Gilina se je nasmehnila. »Daj no, stari.« Roke je imela uprte v bokih in truplo na mizi je ves čas prebadala s hladnim pogledom. »Kaj nama pa bo? Oživi ga že.«

»Oh, Gilica moja, ne razumeš,« je rekel Stanko in na mrtvečevo čelo položil dlan. »Kar je mrtvo, več ne sodi v ta svet. S tem se ni za igrati.«

»Ne kliči me tako.« Gilina se je namrgodila. »Morava ga izprašati, stari. Morava izvedeti, kdo je to storil.«

Stanko je na lahno pokimal in se ozrl po krčmi. Vse je bilo v rdečem. Trupla vojakov in deklet so ležala na tleh, na klopeh, na mizah, krasile so jih dolge rane. Na zidu je bilo z krvjo zapisano: M E D A L J A.

Dlan, ki se je dotikala mrtvečega čela, je začela oddajati zelenkasto svetlobo.

»To bo trd oreh,« je rekel Stanko in se nakremžil.

»Saj je zmeraj,« je tiho odvrnila Gilina.

Zelenkasta svetloba, ki je sevala iz starčeve dlani, je oblikovala lovkaste meglice, ki so se ovile okoli mrtvečevih senc. Nekaj čas so tipale glavo, preden je moški odprl oči. Namesto oči se je videla zgolj zelena svetloba.

»Halo, mrlič,« je rekla Gilina.

»Tiho!« je vzkliknil Stanko in se odkašljal. »O, zablodela duša, ki te kličem nazaj v ta pekel, ponižno prosim, nakloni nama svojo modrost.«

Mrtvec se je zasmejal z demonskim glasom. »Bili so veličastni!«

Stanko in Gilina sta se spogledala.

»Kdo?« je vprašal Stanko.

Mrtvec si je obliznil zobe. »Oni, ki sledijo svetemu razlogu!«

»Kdo so oni?« je vprašala Gilina.

»Čemu sledijo?« je vprašal Stanko.

»Oni so tisti,« je rekel mrtvec, »ki bodo naš svet združili z vašim. Pripravite se!«

Mrtvec se je nenadoma strgal izpod starčeve dlani in planil na Gilino. Z ostrimi zobmi se je približeval k njenemu vratu, a ga je z vso silo držala stran od sebe.

»Stari!« je zaklicala.

Stanko je zarjovel: »INFERNUS!« V roki je oblikoval ognjeno kroglo in jo zabrisal mrtvecu v obraz. Ko se je ta opotekel z živalskim krikom, je Gilina izvlekla nož iz srebra in mu ga zarinila v želodec.

Stanko je prihitel in mrtvecu na prsi položil dlan. »Žgi se na veke vekomaj! DAMNUS!« Iz starčeve roke se je zabliskal vijoličen sunek svetlobe in mrtvečeve oči so mrtvo ugasnile.

»Prekleta reč,« je zasopihal Stanko. Obrisal si je potno čelo in se spogledal z bledim obrazom Giline. »Kaj pa je? Zakaj si tako–«

Stanko se je ozrl naokoli in vsa trupla so bila postrojena okoli njiju. Oči so jim svetile zeleno.




3. veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon (Aleš Ropoša - Nepremagljiv izziv)

Vedel sem, da me bo slej ko prej izzval na veličastno preizkušnjo. Vselej je iskal nove in nove načine, kako bi me lahko osmešil. A tokrat mu bom posvetil, da bo kar z belim gledal!

Čarovniki se trudimo biti na tekočem s sodobnimi trendi v stroki, zato vedno preizkušamo nove zvarke in napoje. Na žalost sem se zapletel z neprebavljivim magom Gargamelom iz Smrkolandrije. Postavil me je pred dejstvo, ali jaz ali on in me izzval na dvoboj! Sedaj se trudim najti čarobno formulo, s katero mu bom preprečil, da bi zavladal celotni deželi in s tem tudi mojim podanikom. Potrebno se bo odločiti, s kakšno magijo ustaviti njegovo norost!

Če bi uspel najti medaljon, ki po Veliki čarovniški bibliji sodeč uspe nevtralizirati nasprotnikovo magijo, bi imel pomembno prednost! Na mojo veliko žalost je zakopan globoko v Čarodejevem gozdu, pod koreninami mogočnega hrasta. A to ni še nič v primerjavi z dinozavri in strupenimi tarantelami, ki se klatijo naokrog po goščavi!

»Amadej, ti odločno preveč delaš, sploh zadnje čase! A se ne bi vsaj malce odpočil?« tedaj zaslišim materin glas iz spalnice.

Stara grbava starka ne more več ne prav jesti in piti, niti hoditi, kaj šele čarati!

»Dobro veš, mama, da imam prekleto dober razlog, da oba ostaneva živa in zdrava!« sem ji jezno odbrusil.

Takoj mi je postalo žal, saj sem bil navadno prijazen do osebe, ki me je rodila in vzgojila v poštenega čarodeja!

Datum spopada je bil že določen, jaz pa sem tuhtal, kako si rešiti kožo. Opolnoči, ko me je s svojim skovikanjem prebudila udomačena sova, se mi je končno posvetilo!

S pomočjo leteče preproge sem se dvignil visoko v zrak in se razgledal nad domačo pokrajino. Vse to lahko izgubim, če ne uspem streti oreh po imenu Gargamel. Spet se me je polotila panika. Je res tak nepremagljiv silak, za katerega se predstavlja?

Leteča preproga me je popeljala do dežele mojega nasprotnika, nevidni plašč pa je uspešno skrival mojo identiteto.

Med izletom v tujo deželo sem opazil veliko tlačanov, ki so jih biriči vztrajno priganjali k delu. Domov sem se vrnil užaloščen in besen zavoljo lastne nemoči. Medaljonu mi ni uspelo priti niti blizu!

Moja lastna mati bi zame dala življenje… Ponoči sem se nemirno premetaval po postelji in na dan dvoboja vstal trdno odločen, da bom svojemu nasprotniku pokazal, kar mu gre!

Od nekdaj sem se imel za miroljubnega in pravičnega gospodarja. Odločil sem se k sebi poklicati najpogumnejše sinove podanikov, ki bi se bili pripravljeni iz oči v oči meriti s tiranom.

Sedem pogumnih mož in moja neukrotljiva volja so zakuhali optimistično razpoloženje. Verjeli smo, da nam bo uspelo nemogoče!

Zlobni coprnik Gargamel nam ni pustil dihati. Po zunanjem videzu je sicer bolj spominjal na pritlikavega starčka kot pa zloveščega maga. A njegove sposobnosti....

Pričel je z običajnimi uroki, ki sem jih zlahka odbijal. Ko sem pomislil, da je pričel izgubljati boj, nas je presenetil z neobičajno potezo. Zasukal je izgubljeni medaljon.

Vame je usekala strela smrti. Postajal sem prah.




4. veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon (Zara Kralj)

»Nero, bova kmalu tam?« Kana je dregnila kolega, ki je zdolgočaseno strmel skozi okno vesoljske čezoceanke. Na njej sta se znašla zaradi dela. Zaposlena sta bila pri Intergalaktični agenciji in tokratna naloga ju je popeljala v svet zaradi prastarega medaljona.

O razlogu za njuno potovanje ni bilo veliko znanega. Kana si ga je predstavljala kot veličastno bleščečo zadevo. Vsekakor je bil neprecenljive vrednosti, ker je izhajal iz planeta, ki ga že zdavnaj ni bilo več. Nero je Kani priredil celo predavanje o pomembnosti Zemlje, ampak njo je bolj zanimal Gron. Znani preprodajalec, ki se je specializiral v zbiranju spominkov iz Zemlje. Še tisočletja po uničenju so stvari iz Zemlje dosegale astronomske vrednosti.

Ampak ker so po mnenju Agencije spadale v muzeje, so bili agenti izurjeni za to, da so jih našli.

Čezoceanka je končno pristala v ozvezdju blizu Saturna. Potniki so se počasi izkrcali. Nihče ni rabil vedeti, da sta Kana in Nero po čemerkoli izstopala od ostalih bitij, ki so prispela. Lahko bi bila namenjena na počitnice ali pa na katero izmed postaj, ki so preučevale zvezdni prah. Nero ni veliko govoril in ko je zavil na pot proti obvoznici, mu je Kana brez premisleka sledila.

»Kakšen misliš, da bo medaljon?« se je Kana končno vdala in prekinila tišino med njima.
Nero je skomignil z rameni.

»Pa verjameš, da ga ima Gron?«

Nero je v odgovor privzdignil obrvi. Imel je prav: podatke sta dobila iz zanesljivih virov.

»Se bova morala družiti z njim?«

Nero je odločno odkimal. Gron je bil zloglasen preprodajalec – morala sta ga aretirati.
»Ampak saj ne moreva storiti ničesar, dokler nisva prepričana, da ima medaljon.«
»Storila bova to, kar morava. Kana, to je tvoja prva naloga: zberi se, sicer se ne boš mogla nikoli odločiti, kaj storiti.«

»Saj sem zbrana,« je nejevoljno zamomljala. Imela je srečo, da je preučevala stare knjige in veliko pisala o tem. Tako jo je Agencija pravzaprav našla: spoznala se je na rastline in ostale stvari, ki so fascinirale človeštvo pred tisočletji. Kanin cilj je bil, da bo nekega dne pripadala oddelku za potovanje v času in opravljala naloge v preteklosti ter doživela Zemljo, ampak do takrat je morala preživeti druge oddelke in biti pri tem najboljša.

»Ne skrbi, to ne bo trd oreh,« se je Nero končno nasmehnil. Cenila je uporabo stare prispodobe.

Veliko bolj odločno sta se podala proti edini stavbi daleč naokrog, ki je bila napol propadla in polna sumljivih ljudi. Grona sta takoj prepoznala, saj je imel okrog vratu obešen starinski artefakt.

»Medaljon!«

Kara je ob svojem glasnem komentarju začutila, da so se vse oči uprle vanjo. Nero jo je potisnil vstran, ko je bil izstreljen prvi strel.

Ko je izza pasu potegnila svoje orožje in ga vklopila, se je že sprijaznila s tem, da njena prva naloga pač ne bo enostavna.




5. veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon (Ivan Šokić)

Sir Robert od Belegdvora je dvignil vizir, razjahal s svojega lisastega žrebca in pokleknil poleg objokane deklice. “Kaj te tare, moja mlada gospica?”

Deklica se je prestrašeno zazrla v viteza. Na njenem obrazu so bile še vedno vidne sledi solz. “Moj mucek,” je reklo dekletce. “Moj mucek se je zaplezal na drevo, in sedaj ne more dol.”

Sir Robert se je zazrl proti staremu orehu, na katerem je res bilo videti malo kepico, ki je prestrašeno mijavkala z ene od tanjših vej. Mladi dami je ponudil robec. “Ne skrbite mlada gospica, vaša živalica bo kmalu spet pri vas.”

Vitez si je vzel trenutek za razmislek, nato pa deklici zaupal vajeti svojega konja. Sam si je odpel dolg sinjemoder plašč, ga zložil in položil poleg starega oreha, nanj pa je položil še nožnico v kateri je počival njegov meč.

Uprl je roke ob boke, se še enkrat razgledal po orehu, si zavihal košate brke in začel plezati. Ni trajalo dolgo in že je čutil, kako se veje pod njegovo težo upogibajo. Nad seboj je slišal mačji cvilež. “Samo še malo potrpi,” je mucka nad njim tolažil sir Robert. “Zdaj bom pri tebi.” Pograbil je mladiča in se ves poten spustil z drevesa.

“Na, tukaj ga imaš,” je rekel sir Robert, in predal prestrašenega mucka deklici.

Ta se je vitezu zahvalila z objemom. “Hvala, gospod vitez! Hvala! Vsem bom povedala, kako ste rešili mojega Puhca!”

Sir Robert se je zasmejal. “Le povej, le povej mlada gospica!”

Vitez si je ponovno opasal svoj meč, ogrnil svoj sinjemodri plašč ter se zavihtel na svojega konja. Pomahal je deklici in se podal naprej po stari cesti, ki je tekla med žitnimi polji. Pogled na ravnico pred njim je bil veličasten.

Ko je prispel do mosta je na njemu zagledal mladenko v preprosti beli obleki. Njene dolge kostanjeve lase je krasila krona zlatordečih listov, v njenih očeh pa se je iskrila veličastna podoba sonca.

“Malo je takih, ki bi si vzeli čas in za preprosto deklico splezali na drevo samo zaradi mucka.”

“Prepričan sem, da bi to storil vsak.”

“Ne vsak, a vi, sir Robert od Belegdvora, ste.” je odvrnila mladenka. “Zato si zaslužite nagrado.”

“Najlepša hvala, milostljiva gospica, a res ni razloga,” je odvrnil sir Robert. Vse kar potrebujem je prečkati most.”

“Skromnost je lepa čednost, a vztrajam,” ga je zavrnila vila in stopila bližje.

Žrebec je nervozno zahrzal, a ko je začutil njen dotik, je v trenutku sklonil glavo in se ji začel dobrikati, kakor da bi naletel na staro prijateljico.

“Všeč ste mu,” je nekoliko začudeno ugotovil sir Robert.

Vila se je nasmehnila. “Deklica, ki ste ji pomagali je pod mojo zaščito. Ker ste ji pomagali vam izpolnim eno željo.”

Sir Robert se je zazrl v vilo. “Dobro, želim si, da bi bil dober vitez.”

Vila je ob tem prikimala. “Ste prepričani, gospod vitez?”

“Odločen sem, želim biti dober vitez,” je ponovil sir Robert.

“Naj bo torej tako.” Vila je pogladila konjevo grivo in iz nje povlekla preprost medaljon v obliki malega zlatega trtinega lista. “Dokler boste nosili, ta medaljon, bodo opevali vaša pogumna dejanja.”

Sir Robert je sprejel medaljon in se nasmehnil. “O mojem reševanju mačkov z dreves res ni potrebno skladati pesmi.”





Komentarji

Oseba Ivan sporoča …
5. zgodba (moja)

Ta zgodba je šolski primer česa ne početi. Navkljub jasni omejitvi dolžine, se je kar je bilo mišljeno kot zgolj prvi prizor razvleklo čez vsako mero. Branje je mogoče zabavno, a zgodba kot celota ni preveč smiselna, zaključek pa prisiljen. Lahko bi se izgovarjal, da bi zgodba potrebovala več prostora za razvoj, a dejstvo je, da nisem dobro ocenil koliko besed bo vzel posamezen prizor, zaradi česar je morala biti pripoved predčasno zaključena.
Oseba Nadja sporoča …
Omejitev dolžine zna biti izziv. Zelo hitro ugotoviš, da za okrepitev zgodbe in za želeni zaključek ni več besed. Tudi zato so mi tile izzivi všeč, dobiš občutek koliko mesta zavzame tvoja ideja :) Bi tudi sama prosila za kritiko, hvala že vnaprej
Oseba Aljoša Toplak sporoča …
Ivan, meni se tvoj zaključek ne zdi prav nič prisiljen. Resda je zgodba malo manj osredotočena, ker je razdeljena na dva dogodka, kar je za to dolžino zapisa zmeraj nevarno, da se bo preveč razpršila, a sam zaključek je v redu.

Mislim, da se je koristno vprašati o namenu (kratke) kratke zgodbe, ki nima časa bralca popeljati na dogodivščino in mu dati bralskega užitka zaradi le-tega samega. Pred kratkim je Andrej Blatnik, po mojem mnenju mojster slovenske (kratke) kratke proze, v okviru predstavitve svoje zbirke 'Ugrizi' občinstvo vprašal: "Katera zgodba se vam najbolj nadaljuje?"

To vprašanje po mojem mnenju zadane bistvo kratkega zapisa; najboljši je ta, ki v bralcu izzove največ domišljije in ga pahne v nadaljnje razmišljanje. Primer takšnega učinkovitega zapisa bi lahko bila tudi mikro-zgodba Augusta Monterosse: "Ko se je zbudil, je bil dinozaver še zmeraj ob njem."

V tem oziru je bistve zgodbe predvsem to, kar stoji izven nje - kar stoji pred njo (nakazana, a zamolčana predzgodba) in tisto, kar pride za njo (učinek na bralca, nakazano nadaljevanje, sporočilo). V tem pogledu bi se mi zdelo dopustno, da bi se zgodba tudi abruptno končala. Glavno je namreč to, kar pusti v bralcu, ko prebere zadnji stavek.
Oseba Boki sporoča …
Prebral zgodbe in kot zunanji opazovalec (doklej še?) opažam, da ti izzivi silijo avtorje in avtorice v ekonomijo besed, kar je dobro. 500 besed sodi med miniature, torej dolžina ne omogoča razvoja likov, niti dogajanja, temveč lahko prinese samo nek dogodkovni utrinek. Ti izzivi so odličen način za treniranje ekonomičnosti, na katero so zlasti angloameriški avtorji fantazije popolnoma pozabili.
Oseba Aleš Ropoša sporoča …
Prosil bi za kritiko zgodbe. Omejitev 500 besed se mi zdi dobra za vajo.
Oseba Aljoša Toplak sporoča …
Aleš, zanimiva vpeljava Gargamela v tvoji zgodbi, tudi prvo-osebni pripovedovalec je nekaj, česar bi v ZF&F prozi rad več videl, morda bi ti edino predlagal, da razmisliš o možnostih, da bi tekst okrajšal morebiti odvečnih pridevnikov?

Bralci večinoma razmišljamo v slikah, zato je smiselno dati nek nazoren opis dogajanja, a treba se je tudi zavedati, da opisi opočasnjujejo branje in zahtevajo napor. Prav tako to počnejo pridevniki, in ko jih je preveč, je njihov učinek prav nasproten, bralca lahko tako otrudijo, da si stvari neha predstavljati. V frustraciji nad nekaterimi teksti, ki to počnejo, je Stephen King celo dejal, da je "pot do pekla tlakovana s pridevniki".

Za vajo ti naslednjič priporočam, da po tem, ko zgodbo napišeš, še enkrat greš čez tekst, in črtaš vse pridevnike, ki niso nujni za razumevanje zgodbe. Potem pa zgodbo objavi in poglej, ali bo boljše delovala. :) Me veseli, da se redno udeležuješ izziva!
Oseba zara sporoča …
z veseljem se tudi sama javim za kakšen komentar mojega ustvarjanja.

meni se zdi, da bi se lahko spravila spisat neko daljšo zgodbo, da skozi te izzive gradim nek nov svet - ali pa sem samo zelo fiksirana na idejo, da zemlje kot planeta pač ni več, vsaj v prihodnosti, ki jo vidim. tako da se bom potrudila, da bom v naslednjem izzivu dogajanje vrgla na zemljo. :")

je pa fino, da obstaja neka omejitev. potem so mi itak vse zgodbe zanimive, čeprav moram priznati, da mi je tokrat bila res všečna ideja za nadjino stvaritvijo!
Oseba Ivan sporoča …
@1 Nadja

Zgodba je nadvse zanimiva, še posebej ideja. Všeč mi je bilo kako je bil speljan zaključek zgodbe, kjer se protagonistka veseli tega, da bo lahko nazaj v zaporu navkljub temu, da bi ji vzelo le 5 minut življenja. Zgodba me spominja na božično epizodo serije Black Mirror, White Christmas, ki je meni osebno najljubša.

Priporočal bi, da se pri zapisovanju številk, v kolikor so te "kompleksne" poslužuješ števk. Te se namreč lažje in hitreje berejo, zaradi česar bralcu niso v napoto.

Samo tako naprej.

@4 Zara

V zelo omejenem prostoru si uspela zgraditi nadvse kompleksen svet. Zgodba ima pridih vesoljske opere kakršno je obljubljal dražilnik filma Valerian in mesto tisočerih planetov, kar je pri meni velik plus.

Ideja, da bi skozi več zgodb razvila svoj lastni svet je super. Na tak način je desetletja nazaj svojo kratko fikcijo ustvarjal George R.R. Martin. Zgodbe so postavljene v isti svet, da pa se nahajajo v istem svetu pa vemo zgolj občasnemu namigu in omembi kakega kraja.

Veseli me, da želiš skozi pisateljske izzive, ki so sami po sebi miniature splesti neko večjo pripoved.
Oseba Nadja sporoča …
Hvala za komentar :) Izgleda da se v mojem pisanju vidi, da sem fenica te serije :) Take in podobne serije (tudi Philip K. Dick's Electric dreams, Fringe, Lost, starejše serije Star treka ...) so lahko velika inspiracija.

Zara, sem vesela da ti je bila všeč ideja :) Jaz pa spet občudujem vas, ki pišete o izvenzemeljskih dogodivščinah, ker se mi zdi, da rabiš veliko znanja za tovrstne zgodbe.