Jaka Tomc: Poznam superjunaka


POZNAM SUPERJUNAKA


“Si prepričan, da želiš to storiti?” me je vprašala.

“Nisem,” sem odvrnil. “Vendar moram. To mu dolgujem.”

Niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljal, da bom nekoč v tem položaju. Da bom jaz tukaj, on pa ne. Ko je odšel, mi je naložil še zadnjo nalogo. Najbolj odgovorno. Naj povem najino zgodbo. Ki je pravzaprav bolj njegova kot moja. Vse, kar je zapisano v naslednjih vrsticah, se je res zgodilo. Morda je kakšna podrobnost navedena drugače, kot se je spominja on, a tako je z vsako resnico. Vsak jo vidi, čuti, doživlja po svoje. Blebetam. Najbolje, da začnem pripovedovati …

Bil je petek in deževalo je. Nikoli ne vem, kakšno je bilo vreme na določen dan, a tistega deževnega dne se v živo spominjam. Ravno sem se kobacal iz postelje, ko je zazvonil telefon. Načeloma se ne oglašam nanj pred zajtrkom, a dobil sem občutek, da je nekaj nujnega. Pogledal sem na ekran naprave. Gorazd. Nisem ga videl ne slišal že več let. Odkar sva se sprta razšla, ko sem mu v stanju začasne norosti povedal nekaj krepkih. Kasneje mi je bilo žal, a čas se sila težko zavrti nazaj in težke besede se zažrejo globoko v dušo.

“Gorazd?”

“Živijo, Robi. Kako si?”

“V redu. Pa ti? Kje si se izgubil?”

“Izgubil … našel … kdo bi vedel.”

“Po glasu sodeč si dobro.”

“Ja, sem. Poslušaj, se lahko dobiva?”

“Ja, itak. Danes?”

“Zdaj. V bistvu sem tu v lokalu zraven tvojega bloka.”

“OK. Samo nekaj vržem nase in priletim. Deset minut.”

“Zmenjeno. Se vidiva.”

Nemalo presenečen sem se na hitro oprhal, navlekel nase cunje, ki so ležale prek roba postelje in se odpravil ven. Ko sem prispel do lokala, sem ga uzrl. Sedel je na vrtu, pod tendo. Pomahal je in vstal. Segel mi je v roko. Očitno sva prerasla objeme.

“Dobro izgledaš,” je rekel.

“Hvala, enako. Koliko let je minilo? Tri, štiri?

“Septembra bo pet,” me je popravil.

“Oprosti za tisti izpad. Ne glede na vse, se ne bi smel spustiti na tak nivo.”

“Ne rabiš se opravičevati. Sam sem bil kriv ravno toliko kot ti. Le da bi se jaz lahko zadržal, ti pa se v tistem trenutku nisi mogel.”

“Morda. A vseeno mi je žal.”

“Opravičilo sprejeto. Povej raje, kako življenje.”

“Dobro. Pišem. Novembra izdam sedmo knjigo.”

Zažvižgal je. “Uf, sedmo. Prebral sem samo prve tri.”

“Vem.” Nasmehnil sem se. “Še vedno lahko nadoknadiš.”

“Bom. Poslušaj, imam zgodbo zate.”

“Zgodbo?”

“Ja, zgodbo. Rad bi, da jo zapišeš. Da jo deliš s svetom. Ti boš to storil veliko bolje kot jaz. Profi si, jaz pa ne pridem dlje od pisanja po bedastih forumih.”

“Aha, razumem. Ja, seveda. Z veseljem zapišem tvojo zgodbo. Samo moment, da vzamem telefon in te posnamem.”

Začel je pripovedovati.

Star je bil sedem let, ko je prvič opazil, da se z njim nekaj dogaja. Začelo se je kot mravljinci v prstih, ki so se v nekaj dneh razširili na cele roke in kasneje še na preostanek telesa. Peljali so ga k zdravniku, ki je rekel, da ima fant bujno domišljijo in da ni fizično prav nič narobe z njim. 

Mama je vztrajala, da naj ga napoti k specialistu, vendar ji je bela halja zagotovila, da to ni potrebno, da pa ga lahko napoti k otroškemu psihiatru, saj je težava zelo verjetno psihosomatskega izvora. 

Tako so malega Gorazda pripeljali domov, vsega mravljinčastega. 

Ko je ležal na postelji in gledal v poster na stropu, se je zgodilo. Zazdelo se mu je, da se je nekaj v sobi premaknilo. Pogledal je desno. Vrata omare so se počasi zaprla. Gorazda bi moralo biti po vseh pravilih strah, a ni začutil nobene nevarnosti. Vstal je s postelje in počasi stopal proti omari. Bliže je bil, bolj je njegovo telo migetalo. Brbotalo. Pljuskalo. Ko je prijel vrata omare, je v prstih začutil toploto. Odprl jih je in razočarano obstal pred poznano podobo omare. Nikogar ni bilo v njej. Za vsak slučaj je dvignil kup hlač in premaknil jopice, ki so visele na obešalnikih. Nič. Ulegel se je nazaj na posteljo in zaprl oči. Kmalu je zadremal. A dremež ni trajal dolgo.

Prebudil se je hipoma in uzrl nenavaden prizor. Njegove iztegnjene roke so živo rumeno žarele. Sprva je mislil, da gori, a ga ni peklo. Rumena barva se je kmalu spremenila v zeleno in nazadnje v modro. Nato je izginila in vse je bilo spet tako kot prej. Gorazd se je popraskal po glavi. Morda je res zrel za psihiatra, kot je mami rekel zdravnik. Menda bo tako, saj vidi stvari, ki jih v resnici ni. Ki jih ne more biti. Zato se je odločil za najbolj smotrno potezo. Odločil se je, da bo pozabil.

Osem let kasneje se je spet zgodilo. Bil je z dekletom, s katerim sta se pogosto družila. Ravno ko sta bila na tem, da nadgradita druženje in se prepustita hormonom, so se spet pojavili. Mravljinci. Žarenje rok. Energija, ki je želela zapustiti telo. Tina, tako je bilo dekletu ime, je naenkrat kriknila. Gorazd se je zdrznil in nagonsko želel odskočiti stran. Noge niso naletele na oporo. Zamah rok v prazno. Tinin zgrožen obraz. Občutek breztežnosti. Lebdenje. Prst pred usti. Vse bo v redu. Pa ni bilo. Še preden se mu je uspelo spustiti na trdna tla Tinine sobe, je vanjo pridrvel njen oče. Ko je videl lebdečega Gorazda, je kriknil še sam. 

“Takoj dol,” je zavpil v naslednjem trenutku. “Kaj za vraga se dogaja tukaj?” 

Gorazd ni vedel, kaj storiti. Misli, da si težak, si je rekel. Težak si. Težak. Uspelo je. Spet je bil na trdnih tleh. “Kakšna pizdarija je to?!” Gorazd se je hipoma zavedel, da v sobi ni sam. Tina je jokala na postelji, njen oče je začel groziti, da bo poklical policijo. Gorazd je znova povlekel najbolj logično potezo. Pobegnil je.

Kmalu je spoznal, da njegove nenavadne sposobnosti presegajo letenje. Našel je osamljeno zapuščeno hišo, kjer je lahko brez očitajočih pogledov preizkušal svoje meje. Odkril je, da lahko z mislimi premika predmete. Pa da lahko segreje ali ohladi vodo zgolj s pogledom. Da lahko pozdravi bolno živo bitje. Da se sam zdravi nenavadno hitro. Da lahko teče hitreje, skače višje, dvigne več. Veliko več. In nazadnje je odkril, kdo je bilo bitje iz otroške omare. On sam. O da, lahko je potoval skozi prostor in čas. Gorazd je postal to, kar si želi postati vsak otrok. 

Superjunak.

Seveda mi ni tega nikoli omenil. Do zdaj. Kadar sva se družila, je deloval povsem normalno. Nikoli ni začutil želje, da bi mi pokazal svoje sposobnosti. Rekel je, da jih nikoli ni izkoriščal, da bi se metal ven. Da so mu bile dane, da bi pomagal drugim, ne, da bi pomagal sebi. 

Spomnil sem se, da sem se ob njem vedno počutil nenavadno dobro. Da sem najina srečanja vedno zapustil nabit s pozitivno energijo. Do tistega dne pred petimi leti, ko sem izbruhnil kot dolgo speč vulkan.

“Veš, tisto je bilo moje delo,” je rekel.

“Prosim?”

“Tisti tvoj izbruh. Jaz sem ga sprožil.”

“Kako?”

“No, ne bi šel v tehnikalije postopka, ampak verjemi mi na besedo, da si to potreboval.”

“Pa saj se mi je čisto utrgalo. Kako bi bilo to lahko dobro zame?”

“Predolgo si držal v sebi določena čustva. Enkrat bi privrela na dan. Bolje je bilo, da se je to zgodilo, ko si bil z mano.”

“Aha.”

“Si se po tistem dnevu še kdaj počutil izgubljenega?”

“Ne vem. Mislim, da ne.”

“No vidiš.”

“Kako je to mogoče?”

“Glej. Vse, kar sem ti povedal, je čista resnica. Življenje me je izbralo za nekaj večjega. Svojo nalogo mislim opravljati, dokler mi bo dano. Tako, kot to počnejo drugi, ki so podobni meni.”

“So še drugi?!”

“Ja.”

“Koliko?”

“Ne vem. Osebno sem spoznal tri, a nas je veliko več. Čutim jih.”
“Pa to je noro.”

“Je, kakor je. Reci temu evolucija. Ali pa klic v sili. Človeštvo nas potrebuje. Zabredli smo.”

“Zakaj si izbral mene? Za svojo zgodbo.”

“Ker si dober človek. Ker boš vedel, kaj narediti z njo.”

“Poskrbel bom, da bodo ljudje izvedeli zanjo. Zate. Za vas.”

“Hvala. Zdaj pa moram iti. Simona me čaka s kosilom.”

“Očitno morate tudi superjunaki jesti.”

Nasmehnil se je. “Tudi rit si brišemo sami.”

Vstala sva in stisnil mi je roko v pozdrav. Ko sem ga opazoval, kako je odhajal, sem se spraševal, če ga bom še kdaj videl. Poznam superjunaka, sem pomislil. Druga najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju.


Komentarji