Zmagovalci nagradnega pisateljskega izziva!


Na božični večer smo razpisali nagradni pisateljski izziv, za katerega prijave so se zaključile v nedeljo, 05.01.2020. Odzvalo se je deset piscev, od tega bomo štiri nagradili s fantazijskim/znanstveno-fantastičnim romanom ter izvodom revije Supernova.

Pisateljske izzive smo zasnovali kot lahkotno vajo, s katero bralce portala vzpodbujamo k ustvarjanju. Zahvaljujemo se vsem tistim, ki pri tem že redno sodelujejo, in tudi tistim, ki ste tokrat sodelovali prvič. Upamo, da se nam pri ustvarjanju še pridružite!
Spodaj objavljamo zgodbe zmagovalcev, le-te pa naprošamo, da nam svoj naslov javijo preko maila (znanstvenafantastika2018@gmail.com) ali naše facebook strani!

Vsak od zmagovalcev nagradnega pisateljskega izziva prejme eno od naslednjih znastvenofatanstičnih/fantzijskih del ter 1 izvod revije za spekulativno fikcijo Supernova:
  • Votlina skrivnosti - Bojan Ekselenski
  • Spak s Pakovega hriba - Rudyard Kipling
  • Gospodov glas - Stansilav Lem
  • Kataklizma - Vid Pečjak
Upam, da boste v branju uživali tako, kot smo ob tem uživali mi!




4. Mesto: Zara 
»Daj no, ustreli ga,« je zamrmrala in s pogledom sledila neznancu, potem pa pritisnila tipko na komunikacijskem sistemu. »Ustreli ga,« je zamomljala, ampak Aks se ni odzval. Bilo bi optimistično pričakovati kaj drugega.

Sredi noči sta se znašla na tujem planetu devetsto let nazaj, ker je Aks nekje slišal, da so praznovali božič. Čeprav je bilo potovanje v času strogo prepovedano, je Aksa obljuba božiča premamila dovolj, da si je 'sposodil' očetovo vesoljsko ladjo in Novo prepričal, da se mu je pridružila. Najprej je mislila, da gre za šalo, ampak ugotovila je, da je bil njen brat odločen, da se bo na dogodivščino podal. Dokler je prišla do sklepa, da Aks ni imel pojma, kaj je božič pomenil, je bilo že prepozno, saj sta izplula. Ladjo sta parkirala ob robu manjšega zaselka, ki ga je predlagal sistem. Bila je noč in sledila sta glasbi do trga, kjer se je odvijal ples. Vsaj tako je sklepala. Glasba ni bila podobna ničemer, kar bi poznala. Po svoje jo je pekla vest, čeprav je bila njihova družina dovolj pomembna, da ne bi nihče upal oporekati izletu senatorjevih otrok v preteklost. Nova je še vedno hotela verjeti, da je bila njena služba v Intergalaktični agenciji sad njenih talentov in ne očetovega posredovanja.

Ampak potem ga je opazila. Skrivnostnega neznanca, katerega podoba ji je bila znana, dokler ga ni uspela identificirati kot pobeglega zapornika iz domačega planeta. Aks se je naveličal čudnega plesa in osvajanja božičnega besednjaka, zato ji je z veseljem priskočil na pomoč. Tako mu je zaupala atomski paralizator in zdaj je čepela v temačni ulici in čakala, da bi lahko onemogočenega zapornika odpeljala domov in potrdila svojo pripadnost Agenciji.

»Kaj pa počneš?« je zasikala, ko se je Aks prikradel za zapornika. Namesto da bi uporabil paralizator, je nekaj rekel in ga boksnil v obraz. Novin načrt je bil v trenutku pozabljen, sta pa pritegnila pozornost ljudi.

Na domačem planetu bi ju ločili. Najbrž. Presneto, na domačem planetu sploh ni bilo pretepov, ker nasilja niso tolerirali. Ampak ta planet je pretep sprejel odobravajoče: okrog Aksa in zapornika se je naredil krog, ki je navdušeno navijal. Nova ni razumela ničesar več.

Je pa vedela, da mora nekaj narediti, zato se je podala bližje.

»Udari ga v faco!«

»Daj ga v nos!«

»Spravi ga na tla!«

Bil je čuden občutek, ko je na lastni koži doživela brutalnost preteklosti. Ni bilo čudno, da so bili večinoma izbrisani iz eksistence. Iz misli jo je predramil zmagoslaven krik zapornika, ko je na tla spravil Aksa in ga za povrh parkrat brcnil.

»Živali,« je zamomljala in planila iz kroga, treščila zapornika po glavi in uporabila rezervni paralizator, ki je opravil trik. Zapornik se je zrušil po tleh. Razočarana množica je razpustila krog.

»Nikoli več,« je navrgla proti Aksu, ki se je počasi pobral. Upala je, da ga je bolelo.

Njen mlajši bratec se je zarežal. Na zobeh je imel kri. »Precej prepričan sem, da je bil tip tvoj božični čudež.«

Nova je potlačila željo, da bi treščila tudi njega.



3. mesto: Erik
Gregor je sedel pred napol pogreznjeno reševalno gondolo in gledal, kako je sonce zahajalo za planetom, ki je bil je slabih štiristo tisoč kilometrov oddaljen od Xenofana 2.8. Spraševal se je, zakaj sploh še ohranja upanje na rešitev, saj je od strmoglavljenja njihove vesoljske postaje minilo že 8643 lokalnih dni, kar bi se prevedlo v dobrih 10444 zemeljskih. Dnevi so tukaj trajali namreč 29 ur.

Ko je odšel na raziskovalno misijo skupaj z družino je imel 31 let, sedaj pa se je že bližal njegov šestinšestdeseti rojstni dan. Ne da je bilo to kakorkoli pomembno, saj rojstnih dni ni nikoli praznoval, a pešanje telesa mu je delalo težave pri nabiranju sadežev in lovljenju kuščarjev.

Spomnil se je, kako so pred odhodom z družino vsako leto na božični večer odšli na glavni trg, kjer so si privoščili vročo čokolado pod svetlobo neštetih digitalnih animacij na stenah okoliških zgradb. Za novo leto je otroka pazila njegova mama, z ženo pa sta odšla na tradicionalni ples, ki ga je prirejala OVR.

Ob spominih so se mu po licih vlile solze.

Obrisal si je oči, vstal in odprl škripajoča zarjavela vrata prebivališča. V notranjosti je slekel zaščitno obleko in jo odložil na mehansko škatlo. Ni je imel namena uporabiti, a se ni mogel upreti. Prst je položil na stikalo in zavzdihnil: “Še zadnjič. Božič je pač le božič.” Kljub nesmiselnosti praznovanja je bilo nekaj prijetnega ob pretvarjanju, da je vse vredu, medtem ko so po sobi plesale modre in zelene luči.

V kuhinji sta ga za mizo pričakala njegova otroka Eva in Anej. Vsedel se je in opazoval njuna smejoča obraza, ki sta kar žarela od veselja. Žena je na mizo prinesla večerjo. Gregor je nežno segel proti njeni roki in ji dejal: “Ljubim te draga, morda tega ne veš več, a prav zares te ljubim.” Neža se mu je v odgovor le skrivnostno nasmehnila in brez besed začela razdeljevati hrano. Spomnil se je dobre šale in jo začel govoriti otrokoma, nato pa se na sredini ustavil. “Ah, pa saj nima smisla.”

Iz spominske škatle je glasno počilo in se zakadilo. V prostoru je zavladala popolna tišina in naenkrat je postalo temno kot v rogu.

Sedaj se je Gregor zares zavedal svoje osamljenosti. “Enkrat je pač moral vrag vzeti tudi to kramo” si je rekel. Izza pasu je izvlekel pištolo, si jo potisnil v usta in pritisnil na sprožilec.

Glasen pok je splašil jato šesterokrilih kuščarjev, ki so se z glasnim vreščanjem pognali v noč.




2. mesto: Jaz sem mona
Tudi letos je Titov trg okičen s kičastimi božičnimi lučkami. Novi župan je ob nastopu svojega mandata svetlobne instalacije zgolj preimenoval iz Čudolandije v Fantazimo; pomembno je namreč vzdrževanje videza, da lahko okičena Potemkinova vas privabi poleg turistov, ki s fotoaparati pod pazduhami poplesujejo po tlakovanih ulicah, tudi množico fantazijskih junakov. Božični čas potrebuje svetlikajoče vile, žarničaste čarodeje in skrivnostne pošasti, da objamejo minljivost človeške eksistence s toplino luči. Tako sem tudi sama odšla preganjati svojo osamljenost v bližino stojnice s kuhanim vinom. Čez nekaj razpadajočih papirnatih lončkov in z izpraznjeno denarnico sem se topo zazrla v najbližjo svetlikajočo vilo. Mežikala je vame s šaljivim pogledom in se zadovoljno smejala. Bilo mi je dovolj. Nikakor nisem razumela, kaj je tako čarobnega v pretirani potrošnji električne energije za nekaj prižganih žarnic, ki ne koristijo nikomur. Javna razsvetljava v povsem zadostni meri osvetljuje mestne ulice, ki bi bile drugače v zimskem času večino dneva ogrnjene v žalobno temo. Odšla sem domov in prižgala svojo samotno brlečo lučko za jedilno mizo. Pričela sem brati knjigo, za katero sem po pošti že dobila opomin iz knjižnice, in odprla novo steklenico refoška.

Sredi noči je močno potrkalo na vhodna vrata. Prihulila sem se za mizo, saj nisem želela, da bi kdo motil moj mir. Vztrajno je trkalo. Čez nekaj časa sem vdano odprla vrata. Na drugi strani je bila ženska v belem plašču, mežikala je vame s šaljivim pogledom in se zadovoljno smejala. Izza plašča so ji štrlela vilinska krila, v rokah pa je držala skodelico kuhanega vina. Nič ni govorila. Tudi jaz nisem. Vzela sem ji skodelico iz rok in pred njenim nosom zaprla vrata. Ne bom puščala neznancev v svoje stanovanje. Usedla sem se nazaj za mizo in spila dišeče vino iz skodelice. Dobro je bilo.




1. mesto: Domen - Božični rave
Odrinil je stol in se negotovih nog vsedel. Njegove mokre hlače so glasno plosknile. Izdihnil je skoraj vso vsebino pljuč in se udobno razlezel po lesenem stolu, kar mu niti ni bilo preveč težko, kajti David je bil, vljudno rečeno, zajeten možakar.

»Kaj pa ti spet tu? Te nismo pravkar poslali domov pijanega kot klada?« Natakarica Betka se mu je jezno približala.

»Ne šali se, ženska.« Tresel je z glavo, kot da si želi nadležne misli spraviti na silo iz glave.

»Že celo noč lutam naokoli. Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo, ko ste me tako nesramno vrgli ven.« 

Betka je pogledala na uro. Preteklo je le dobrih pol ure, odkar je David naklan psoval vse naokoli in dobil brco enega od patronov, kar ga je odkotalilo skozi vrata. Skomignila je z rameni. Nikoli se ni pretvarjala, da razume pijance.

»Torej,« je začel David, potem ko je Betki iz rok iztrgal kozarec piva, namenjenega nekomu drugemu. Obrisal si je mokre brke in nadaljeval; »Hodil sem domov, vse se je majalo naokoli, mogoče je bil potres, kaj vem, ampak to ni bila najbolj čudna stvar takrat.«

Betka je resignirala, da bo morala poslušati žlobudranje napitega bika in si prižgala cigareto. Opazila je, da David cepeta po tleh. Bil je res našponan, da pove svojo skrivnost, ali pa ga leta pijančevanja že dohitevajo.

»Rekel sem si, grem čez stari trg, pogledat lučke, se razveselit, in vaša nesramnost me je razjezila. Torej, šel sem mimo vodnjaka, ko me je pijača vrgla z nog in potlej tema. Zbudil sem se par ur pozneje, premražen in pokrit s snegom.«

Betka je poškilila skozi okno. Niti snežinke na spregled. Potrkala je na les, da le ne bo snega.

»Torej, kot sem pravil, vstal sem, majalo se mi ni nič več, tudi glavo sem si zbistril. Zgoraj sem videl, da so lučke ugasnili. Mislil sem, da jih pustijo cel december.«

»Saj jih,« je pristavila Betka. David je nagnil kozarec in spil do konca.

»No, zdaj so jih. Najbrž zaradi krize.«

Betka je opazila, da David nekam čudno trepeta. Najbrž mu je mrzlo v mokrih cotah. Ampak kje se je zmočil, je pomislila. Je skočil v vodnjak? Poskušala ga je pregovoriti, naj se vsaj preobleče, a je samo zamahnil z roko. Jezno je zacepetala.

»Daj da povem do konca. Pa prinesi nov pir. No, kje sem bil? Aja, lučk ni bilo, tudi nikjer nič prižgano. Mogoče je elektriko ven vrglo. Šel sem mimo rotovža, ko sem zaslišal zvok. Bolje rečeno, občutil sem ga. Potres se je očitno vrnil in notri je bilo polno ljudi, ki so se tresli.«

»Kaj?« je bila Betka začudena.

»Ja, kot da jih je dajala mrzlica. Ali pa je to kak novi ples od mladine. No, kakorkoli, nič kaj prijetno mi ni bilo. Obrnil sem se in prikolovratil nazaj sem.«

»Kako čudno,« se je zamislila in nezavedno potrkavala s peto.

Davidu je zaradi drgetanja padel kozarec iz rok. Tudi ostale pijandure so pričele drhteti. Vendar ne zaradi pijače.


Komentarji