Ivan Šokić: Globina brez dna (Zmagovalec NMN 2017)



Globina brez dna
Ivan Šokić

Kapitan Rakkad se s svojo posadko odpravi v zakleti del vesolja, kjer plovila izginjajo že stoletja. Posadko skrbijo zgodbe o vesoljskih pošastih, ki prežijo na predrzne, drugi govorijo o prekletstvu zakletih kozmonavtov, ki stražijo sektor, spet tretji so prepričani, da je vse skupaj laž, ki si jo je izmislila skupina tihotapcev in gusarjev, da bi si zagotovila skrivališče. Resnica je veliko hujša. Resnica je konec vesolja.

*

V širnem vesolju ni ničesar, čemur bi lahko rekli konec. Neskončno mnogo delcev bezlja sem ter tja, v brezmejnem prostoru energije. S številom tipov ljudi je bilo drugače. Kapitan Rakkad je priznaval samo dva: tiste, ki so sami iskali nevarnost, in ostale, ki so se je na vsak možen način ogibali. Kapitan Rakkad je spadal med prve.

Ko so mornarji pred davnimi časi zapustili rodne oceane Terre in se podali med zvezde, na svoje naslednike niso prenesli samo tolerance do opojnih substanc, ampak tudi svoje praznoverje. Kako ga le ne bi? Ocean je bil širen. Svoje lovke je širil od ene celine do druge in objemal kopno z vseh strani, dokler ni človek začutil tiste pristne utesnjenosti železnega prijema resnične morske pošasti. In vesolje? Vesolje je bilo druga pesem. Globoka in tiha, brez konca in kraja. To morje brez valov, ogrnjeno v plašč večne tišine, je imelo v primerjavi s slano vodo, ki je šumela na Terrini površini, strašno globino. Globino, ki se je izgubljala v temini samote. Globino, v kateri je imela kozmonavtova domišljija proste roke in najboljšega prijatelja. Prijatelja, ki je ni nikoli zadrževal, ampak samo spodbujal.

Globina vesolja spremeni človeka. Je obenem najbolj ljubeča mati in najbolj nasršena ljubica. Nebroj kozmonavtov je v iskanju tega izmuzljivega občutka večne utesnjenosti brez kakršnegakoli pridiha objema izgubilo um ali pa se zapilo do smrti. Na koncu se vesolje vedno izkaže za neizprosno orodje Narave. Močni preživijo, medtem ko od šibkih ostane samo skelet, nevreden naziva živega bitja.

Med kozmonavti so že desetletja, če ne stoletja, krožile zgodbice o zakletem sektorju, iz katerega se ni vrnila še nobena vesoljska ladja. Kapitan Rakkad je ob omembi samo odmahnil z roko. Babje čenče in zgodbice za majhne otroke, ki imajo toliko smisla kot lupina počenega oreha, je rekel. Vseeno so zdaj te zgodbice za otroke in babje čenče ponovno oživele in se širile po krovu VL-Antes kakor izbruh haronske kuge.

Ne glede na to, kaj je kapitan Rakkad ukrenil, govorice niso nikakor presahnile.

Dejstvo, da so imeli na krovu žensko, je vse skupaj samo še poslabšalo. Kapitan Rakkad se ni mogel načuditi temu nesmiselnemu praznoverju svojih mož. Ni jih motilo, če so se znašli v središču vojne, niti trznili niso, če je bilo treba prekršiti zakon, ali poskrbeti za kak problem takšne ali drugačne narave. Še nad družbo Xenosov se niso zgražali. Ampak ženska na krovu njihove ladje in že je vrvelo, kakor da bi se pripravljali na upor. Kozmonavti so naenkrat začeli zmajevati z glavo in pogledovati skozi line proti zvezdam. Kronično so vzdihovali ter drug za drugim nizali vence molilnih kamenčkov - ko vidite kozmonavta z molilnimi kamenčki, ste lahko prepričani, da je vrag odnesel šalo.

Kapitan Rakkad je vedel, da bodo morali možje enostavno potrpeti. Njihova trenutna pot ni bila nič običajnega celo za posadko, ki je bila vajena vsega nenavadnega. Ženska je bila nujno zlo, drugače ni šlo. Kako bi lahko šlo drugače, ko pa jih je ona najela?

Lahko je samo upal, da se bo pot na koncu izplačala. Stare razbitine, ki so tvorile umetno asteroidno polje, niso vzbujale preveliko mero zaupanja, a so zato vsaj zaposlile posadko.

Kapitan Rakkad se je posvečal zvezdni karti in po potrebi vpil ukaze posadki. Vsake toliko je kartografu na svoji levi sporočil seznam koordinat, kaj naj vpiše zraven in kaj naj vriše v zvezdno karto. Upravljanje z ladjo je prepustil za to usposobljeni posadki.

Prvi častnik je vodil VL-Antes skozi pokopališče uničenih ladij, medtem ko so kozmonavti z laserji rezali pot skozi nesrečne lupine mrtvih plovil, ki so jim zapirale prehod. Mehanična roka, ki je bila drugače namenjena zunanjim popravilom, je odrivala zablodele fragmente razbitin in ščitila senzorje vesoljske ladje.

Njihova delodajalka se je nemirno presedala na zložljivem stolu v kotu poveljniškega mosta. Brez prestanka je pokljala s prsti in si grizla ustnice.

“Doktor N, še malo, pa ne bom slišal konca pritoževanju svojih mož.” je rekel kapitan Rakkad in se obrnil k ženski.

“Kako to mislite, kapitan?” je odvrnila, ne da bi za trenutek prenehala s pokanjem zraka v členkih.

“Od vašega pokljanja, kmalu več ne bodo slišali svojih misli, kaj šele ladje.”

Doktor N se je vzravnala na stolu ter položila roke v krilo. “Ne bom več.” je odvrnila nekoliko v zadregi.

Kapitan Rakkad se je zasmejal in se za trenutek posvetil zvezdni karti. “Veste, kolikor vas moji možje ne marajo, imate z njimi veliko skupnega.”

“Občutek je skupen.” je odvrnila doktor N in podrgnila eno dlan ob drugo. “Čimprej potrdim svojo teorijo, prej se lahko vrnem na trdna tla.”

“Za nekoga, ki se ukvarja z vašo sorto raziskovanja, se zdi malo čudno, da se tako bojite vesolja.” je zamišljeno odvrnil kapitan Rakkad. “S čim ste že rekli, da se ukvarjate?”

“Nisem rekla.”

“Veste, možje že dalj časa ugibajo kam smo namenjeni, kaj bi sploh lahko iskali.”

“Kaj res? In kakšne stvari se jim pletejo po glavi?”

“Hm, naj pomislim.” je rekel kapitan Rakkad in pogladil svojo črno brado. “Trenutno vodi teorija zarote.”

“Presveta Terra!” je vzkliknila doktor N ter se zahihitala. “Kaj si pa vaši možje mislijo o meni, kapitan?”

Kapitan Rakkad je naročil fantu, ki je stal za njim, naj mu skoči po skodelico kave, potem pa se posvetil gostji. “Veliko in še več.” Njegov pogled je prebadal zvezdno karto in se izgubljal globoko za horizontom ruševin, ki so jim zapirale pot. “Kozmonavt ima na ladji samo dveh stvari na pretek. Domišljije in časa. Čas jim lahko še nekako zamejim z vsemi opravili. Domišljija pa je izven mojega dosega.” Za trenutek se je zamislil. “Veste, ko ste obdani z vso praznino tega stvarstva, katere globine ne morete nikakor doumeti, kaj šele razumeti, se začne domišljija poigravati z vami.”

“Kapitan Rakkad, nisem vedela, da se v vas skriva pesnik.” je odvrnila doktor N, da bi v prostor vrnila vsaj malo vedrine in pregnala tesnobo, ki je legla na poveljniški most.

“Mislijo da ste kaka izgnana princesa, ki jo spremljamo na poti do njene flote.”

“Kako zabavno! In druge teorije?”

“Nekateri možje so prepričani, da ste arheologinja, ki je našla zemljevid do davno pozabljene skrivne gusarske postojanke.” Kapitan se je namuznil. “Tu se začnejo mnenja razhajati. Ena skupina pravi, da bomo našli gusarje in umrli, druga da bomo našli mrtve gusarje in njihov zaklad, ki ga stražijo davno pozabljeni duhovi in bomo tako umrli, spet tretji so prepričani, da bomo našli opustelo postojanko brez gusarjev in česarkoli ter umrli na poti nazaj ker nam bo zmanjkalo zraka.”

“Nekam morbidno, se vam ne zdi?”

“Kakor vzamete.” Kapitan Rakkad je skomignil z rameni. “Potem je tu še možnost, da nas napadejo še nikoli videne pošasti, ki prežijo na nič kaj sluteča vesoljska plovila.”

Na poveljniški most se je vrnil fant s skodelico kave.

Kapitan se je zahvalil, poskusil kavo in nato nadaljeval pogovor. “Resnici na ljubo, če ne bomo kaj hitro našli tega kar iščete, bom tudi sam začel verjeti zgodbicam, ki jih možje predejo v prostem času. Tudi tega grobišča nisem pričakoval.”

Preden bi lahko doktor N karkoli odvrnila, se je skozi poveljniški most razlezel nemir. Prebili so se skozi obroč razbitin. Pred njimi se je raztezala meglica mehkih pastelnih barv, ki so imele uničujoče pomirjevalen učinek na vse prisotne. V sredini nekaj milijonov kilometrov stran od njihove trenutne točke se je svetlikala bela stvar.

“Toplotni senzorji ne zaznavajo ničesar!”

“Kamere ravno tako!”

“Sonar je mrtev!”

Doktor N je vstala s svojega zložljivega stola in stopila naprej.

Kapitan Rakkad ji je namenil dolg preiskujoč pogled. “Nam lahko poveste, kaj se dogaja?”

“Ne vem ali imamo dovolj časa …” je zamišljeno odvrnila doktor N.

“Skrajšano verzijo!”

“Prispeli smo.” je rekla doktor N in zasanjano gledala proti migetajoči beli točki na horizontu.

“Na cilj?”

“Na konec! Na konec vesolja. Tu se začne globina brez dna, tu se vesolje vrne nazaj v svojo prvobitno ezoterično formo. Tu se bom ponovno rodila kot prvotni gibalec.”

Kapitan Rakkad se je popraskal za ušesom. “Kakor rečete, samo da bo plačilo temu primerno.”


Zgodba "Globina brez dna" je na literarnemu natečaju Na meji nevidnega 2017 osvojila prvo mesto. Objavljeno jo lahko najdete v publikaciji NMN 2017.


Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …
Čestitke!
Oseba Anonimni sporoča …
utrgano!
bravo! nadaljujte!
Sem pa me je zanesla radovednost :kdo je tip,ki tko dobro piše na Novi 24!
Naj vaše razmišljanje doseže čimveč mladih ušes,!slovenija prebudi se!
pa :živele čupe!haha
Oseba Ivan sporoča …
Veseli me, da vam je zgodba všeč. Upam, da vam bodo ostali eseji in kratke zgodbe enako zanimivi.

Ta spletna stran je bila ustanovljena z namenom, da bi znanstveni fantastiki in fantaziji v Sloveniji omogočili prostor za rast. Projekt kot tak je v celoti apolitičen. Razlog temu je trojen. Verjamemo, da se s politiko ukvarja že dovolj drugih medijev, verjamemo da lahko zabavamo večje občinstvo, ki si želi odmika od aktualnega političnega dogajanja in kot zadnje, želimo zabavati bralce z našimi razmišljanji in zgodbami.

Kakor je povedal J.R.R. Tolkien, je ena glavnih funkcij pravljice pobeg. To ni beg pred realnostjo, temveč beg v nekaj kar presega zgolj naš materialni svet. In naša naloga je, da s seboj vzamemo kar največje število bralcev, saj kakor je rekel rekel Tolkien, beg vojnega jetnika ni isti beg kot beg strahopetnega dezerterja.