[Knjiga] Kiberiada - Stanislaw Lem


Onega dne sta svetovno znana konstruktorja Trurl in Klapavcij zaradi pritiskajočega dolgčasa, puhtečega iz nadloge brezdelja, počela nekaj povsem nesmiselnega. Gradila sta namreč stroj, ki sam besedotvorno sklamfa skupaj recenzijo in jo pošlje, kamor ta tudi sodi, direktno v smeti. Stroj, imenovan recenzotron, sta hitro zvarila skupaj. Vstavila sta mu katode za nadutost, prevzetnost in nečimrnost. Tistih za lucidnost in erudicijo nista našla, vendar ker se niso zdele preveč potrebne, sta le skomignila z rameni. V stroj sta potisnila slovenski prevod Kiberiade Stanislawa Lema, recenzetron se je spravil k delu in pričel s prežvekovanjem knjige. Vendar se je zgodila nesreča in stroj je eksplodiral, v luft pa je kot masten pljunek poletela tudi recenzija in se utirila v orbito. Po naključju je prešla premnogo kvantnih stanj in prepotovala nešteto vzporednih svetov, dokler se ni brez kakšnega posebnega razloga pripopala na okno pisca portala Znanstvena fantastika. Postrgal jo je z lopato in si ob prebiranju nenavadnega izločka rekel: »Prmejdun, tole pa more nemudoma na net.«

Kiberiada je zbirka kratkih zgodb poljskega mojstra znanstvenofantastične proze Stanislawa Lema. Kiberiado je Lem izdal nekaj let po Solarisu in ji med leti 1965 in 1979 dodajal vedno nove zgodbe. Tako je nastala dokaj obsežna zbirka satirično-humorističnih prigod proslavljenih konstruktorjev Trurla in Klapavcija. Dogajanje je postavljeno v daljno prihodnost, kjer je meja med tehnologijo in fantazijo v veliki meri zabrisana. Naprave lahko s kalibriranjem verjetnosti v realnost prikličejo zmaje ali s povezavo človeških zavesti ustvari napredek v skupnem svetovnem duhu. Futuristični izumi so predstavljeni v duhu tretjega zakona Arthurja C. Clarka, ki pravi, da je vsaka dovolj napredna tehnologija nerazločljiva od magije. Kiberstvarnost v Kiberiadi se ne ukvarja toliko sama s seboj, ampak je sredstvo za filozofska in eksistencialna vprašanja, ki jih prinaša futurologija.
Preberite še: Rezultati 7. pisateljskega izziva: PANDEMIJA!
Lem skozi zgodbe naslavlja nemalo vprašanj, ki jih pogosto srečujemo v znanstveni fantastiki. Vrti se okoli človekovega odnosa do tehnologije in njegovih bioloških omejitev. Kot rešitve so podani cinični in pretirani tehnološki odgovori na najgloblja življenjska vprašanja, ali pa čisto vsakdanje zagonetke. Podtalna tema, ki teče skozi kratke zgodbe, so vprašanja  o pravici do samovoljnega znanstvenega vplivanja na svet. Konstruktorja Trurl in Klapavcij vseskozi ugotavljata, da odgovori tudi če sploh obstajajo, niso preprosti. Ne pomaga pa jima niti njuna častihlepnost, samozaverovanost in tekmovalnost, ki prinaša več gorja, kot dobrega.

Kibernetične pravljice
Zgodbe privzemajo elemente bajk, le da tu praviloma nastopajo roboti. Poimenujemo jih lahko tudi kibernetične pravljice, saj vsaka prinaša tak ali drugačen nauk, do katerega se vpleteni stežka in z mnogimi tegobami dokopljejo.

Četudi so zgodbe stare že pol stoletja, je Lemova zmožnost, da s pomočjo avto-ironije in z zgodbovnimi metaforami postavi bralca pred vprašanja kiber-etike, brezčasna. V eni izmed zgodb tako na primer Trurl zgradi Elektrobarda, pesniškega robota, ki veže rime bolje od kateregakoli poeta. Njegova superiornost marsikaterega pesnika pripelje na rob obupa in do opustitve poklica, drugi pa se osramočeni pomečejo s pečine. 

V oziru na današnji razvoja umetne inteligence se tak robot ne zdi več preveč nedosegljiv. Morda, ko opravijo z maltretiranjem igralcev šaha in go-ja, se sintetiki spravijo še nad rimoklepce.

Komentarji

Oseba Boki sporoča …
Umetna inteligenca je pomemben korpus znanstvene fantastike. Mogoče je tu tehnična realnost na nekaterih področjih prehitela del Z&F. Vsekakor je na tem področju še veliko tega, kar je možno leposlovno ubesediti.