Pajkov pik
napisal Aljoša Toplak
Koščeni obraz kmeta je bil ves bled. Zazrl se je v tla in ni odgovoril ničesar.
Lucij se je zakrohotal. »Pri brzonogem Merkurju, od kod pa je tebe prineslo? Ne vem, ali naj se smejim, ker si šaljivec, ali naj me skrbi, da si blazen?«
»Naj vas skrbi,« je tiho odgovoril kmet. »Ampak iz povsem drugega razloga.«
»Duhovito.« Lucijeve oči so pozorno premerile prisotne na terasi. Pokorna samogibna sužnja sta mu pahljala svežega zraka. Stražar, toga postava v oklepu, je negibno stal ob kmetu. Stari modrec Botij je sedel na klopi v kotu terase in že ves čas zamišljeno gledal obličje sive Celeie, za katero se je spuščalo zahajajoče sonce. »Se kdo spozna na pajke?« jih je vprašal Lucij. Zadnji izmed družbe je bil postaven mladenič, ki se je naslanjal na ograjo terase. Ko sta se njuna pogleda srečala, se je Lucij tenko nasmehnil. »Pa ti, Marcel? Se spoznaš na pajke?«
Mladi Marcel je nejevoljno odmaknil pogled. »Ja,« je rekel in se kar zdrznil ob misli na ogabne stvore, ki jih je prvič zagledal na obali Dalmacije. Vse od takrat je v sebi nosil strah pred temi bitji. Potne dlani si je obrisal v tuniko. »Vem, da ga ni pajka, ki ga ne bi mogel zmečkati pod svojim sandalom. Stari je padel z vola in se udaril v glavo, to je vse. Blede se mu.«
Kmet ga je gledal priprtih oči, a ni rekel ničesar.
»Prosim, nam lahko opišeš tega pajka?« ga je vprašal Lucij in se zadovoljno namuznil.
Kmet je pokimal. »Podoben je tistim v pšenici. Črni so in morda ponekod rjavi. Napihnjen trup, dolge noge. Ampak v pšenici niso kosmati …«
»Kosmati?« se je takoj vmešal Lucij. »Kako to misliš?«
»Dlakav je bil.«
»Dlakav?« Lucij je dvignil obrv. »Pa si prepričan, da je bil pajek? Si preštel noge?«
»Ni bilo treba šteti.« je rekel kmet in njegov obraz se je spačil. »Stvor je hodil na tak način, da mi je postalo slabo. Nešteto nog je tolklo ob tla in klecale so in stvor je brzel kot skala, ki se kotali po bregu. Vola mi je podrl.« Levo oko mu je trznilo. »Ko bi takrat stal zraven, me ne bi bilo tukaj.«
»Hm,« je dahnil Lucij. »Torej si mu ubežal? Kako?«
»Ni me lovil. Vola je mrcvaril.«
Nekaj časa so se molče gledali. Stražar ob kmetu je nelagodno prestopil in Lucij se je namrgodil. Namesto, da bi odgovoril, je odsotno požiral grozdne jagode. Marcel si je potne dlani ves čas brisal v tuniko. Neprizadeta od srhljive podobe sta ostala zgolj sužnja ob Luciju, ki pogovora nista razumela, in stari modrec Botij, katerega pogled se je izgubljal v prizoru mesta daleč za njimi.
»Veš,« je rekel Marcel in se kar naježil ob svojih besedah. »Z juga poročajo, da so tam pajki kosmati. Tudi večji so.«
»Juga?« je žvečil Lucij. »Dalmacije?«
»Egipta.«
»Hm,« Lucij se je popraskal po nosu. »Egipt je daleč.«
Marcel se je v zadregi nasmehnil. »In menda niso tako veliki, da bi pojedli vola.«
»Prav zagotovo ne.« je rekel Lucij.
»Prav zagotovo.« se je strinjal Marcel.
»To bi bilo absurdno.«
»Prav zagotovo absurdno.«
»Bogovi nam ne bi naprtili česa takega.« je zaključil Lucij. »Kmet laže, ali pa je blazen. Sploh pa je Egipt daleč. Botij?«
Stari modrec v kotu terase se je zdramil in sunkovito obrnil. Zmedeno je pogledal po prisotnih in se oprl na svojo sprehajalno palico, da je napol vstal. »Se odpravljamo?«
»Kaj pa ti meniš o tej zadevi?« ga je vprašal Lucij.
Botij je nedolžno mežikal. »Kateri zadevi?«
»Kaj veste o pajkih na jugu?« ga je vprašal Marcel.
»Pajkih?« Botij je pomislil in se spet spustil na klop. »Na jugu? V Dalmaciji?«
»Egiptu.«
»Egiptu?« je vprašal Botij. Zamišljeno je izdihnil, da je izpihnil lica. »To pa je daleč.«
»Kako veliki so?« je vprašal Lucij. »Bi lahko pojedli vola?«
»Pajki? Pojedli vola?«
Lucij je zavzdihnil. »Veliko vprašanj in malo odgovorov, ta naš modrec.«
»Torej sprašujete, ali bi lahko bili pajki v Egiptu tako veliki, da bi pojedli vola?« Starec se je popraskal po bradi. Modrečeve kalne oči so se zazrle v daljavo, kot da bi listale po nevidni knjižnici spoznanj. »Ne vem.« je zaključil.
»Ne veš?« Lucij je postajal nejevoljen.
»Za arachnide se nisem nikdar zanimal,« je skomignil starec. »Sploh pa je Egipt daleč. Nadvse drugačna dežela je to. Morebiti.«
»Morebiti?« se je zgrozil Marcel.
»Da, morebiti pa so tam pajki takšni.«
»Saj se hecate.«
Lucij se je odkašljal. »Ampak saj Egipt je daleč.«
»Marsikaj se potika po svetu,« je rekel stari modrec in se skrivnostno nasmehnil. »Kdo bi vedel, kaj se skriva v noriških gozdovih. Morebiti se je v blatu skotil stvor, prikazen keltskih bogov, ki nas želijo pregnati, častilce Marsa. Morebiti ni pajek, pa ga je kmet v svoji omejenosti pojasnjeval skozi oči tega, kar pač pozna iz svojega kmečkega življenja. Morebiti to, kar je videl, ni iz tega sveta.«
»Morebiti, morebiti,« je zamrmral Lucij. »Hočem že odgovore!«
Modrec je skomignil. »Tisti, ki ni videl, lahko zgolj domneva.«
»Odlično povedano,« je rekel Lucij in ukazovalno mahnil proti gozdu v daljavi. »Marcel, Botij, imam nalogo za vaju!«
Marcel je osuplo odkimal.
Lucij je odločno pokimal. »Tako je! Kocka je padla, tej zadevi bomo prišli do dna!« Ošvrknil je kmeta. »Zaprite tega blazneža! In ko se očividca vrneta, ga križamo zaradi nizkotnih laži in zapravljanje magistratovega časa!« Obrnil se je k modrecu. »Raziščita gozd. V spremstvo vama dajem dva zvesta legionarja, seveda za primer, da naletite na razbojnike. Dovolj imam vprašanj, dovolj domnev! Zadevi je treba priti do dna! Če obstaja, mi pripeljite ta stvor!« Dvakrat je plosknil in s tem končal srečanje.
Marcel je na čelu začutil potne kaplje. Nekoč bi ugovarjal, zdaj pa je vedel, ko si debeli magistrat v svojo trmasto glavo nekaj vbije, pri tem tudi vztraja. Požrl je slino in se zazrl v gozd na severni strani Celeje. V tistem trenutku je iz krošenj vzletela jasa prestrašenih ptic.
»Še ena stvar,« še je nato dodal Lucij in z dvigom roke ustavil stražarja. »Pripeljite mi pisarja, rad bi pisal v Egipt. Zanje imam kar nekaj vprašanj.«
Marcel je tiho preklinjal debelega magistrata. Že celo uro sta se s starcem potikala po mračnem gozdu. Suhe veje so pokljale pod njunimi koraki in Marcelu najedale že tako vzdražene živce. Divje se je obračal in si večernemu hladu navkljub ves čas brisal pot z obraza in potne roke v zdaj že vlažno tuniko. Občasne špranje v visokih krošnjah bukev so razkrivale ugašajočo svetlobo neba.
Eden izmed legionarjev je prižgal baklo. »Prekleti bedak.« je spet klel. »Jutri bomo v Sanumu iskali sirene.«
Drugi legionar je tiho zagrčal. Bil je ogromen in poraščen hrust, z globokim glasom. »Samo kmeta potrebujemo, da mu proda zgodbo.«
»Ta prekleti bedak.« je ponovil prvi legionar in pljunil čez ramo. »Pa vidva?« je vprašal starca. »Saj mu ne verjameta?«
Stari modrec se je utrujeno naslonil ob deblo. Zagledal se je nekam v daljavo. »Kdo bi vedel, kaj se skriva v noriških gozdovih.« je skrivnostno rekel.
Legionar ga je nekaj časa gledal, preden je njegov pogled šel naprej, v iskanju bolj treznega sogovornika.
Marcel je skomignil. »Saj nismo v Egiptu.«
»Kako?«
»Nismo v Egiptu, da bi nas moralo biti strah ogromnih pajkov.« je pojasnil Marcel.
Legionarja sta se spogledala. Hrust je našobil ustnice in pomignil, nato sta brez besede šla naprej. Ostala dva sta jima počasi sledila.
»Sami norci, v tej Celeii.« je čez čas pripomnil hrust.
Stopili so na jaso. Na jasnem modrikastem nebu je utripala večernica. Svetloba bakle je prodirala med bukovimi debli in po tleh risala dolge sence. Vela je hladna sapa, a krošnje niso šelestele in tudi čričkov ni bilo slišati nikjer. Vladala je mrtva tišina.
»Kam pa zdaj?« je nervozno vprašal Marcel.
Čez jaso so hodili počasi, z nekakšnim strahospoštovanjem. Odprtih ust so spremljali prizor okamnelega miru.
Bilo je, kot da je ves gozd mrtev. Bilo je, kot da bi se ustavil čas.
»Morda je bilo za danes dovolj.« je poskušal Marcel.
»Obrnil bi se?« je vprašal hrust.
»Ja.« je rekel Marcel.
Drugi se je popraskal po licu. »No, saj ne mislimo ničesar najti, kajne?«
»Ne.« je rekel Marcel.
»Torej lahko tukaj končamo.«
»Ja.« Marcel je pokimal. »Obrnimo se.«
Hrust se je namrgodil in na dolgo premislil. Ozrl se je okoli sebe.
Na vrhu kamenih krošenj se je začela zbirati meglica. Padala je na tla in kot voda tekla proti sredi jase. Ko je Marcelu oplazila gleženj, je začutil njen ledeni hlad. Zvrtelo se mu je, da se je moral nasloniti na hrusta. Nato je ulovil ravnotežje in se legionarju že hotel upravičiti, ko je opazil izraz na njegovem obrazu. Hrustova čeljust se je tresla, zenice njegovih široko razprtih oči so se zožile v točko.
Marcel je počasi sledil njegovemu pogledu.
»Stavili smo na napačne bogove.« je dahnil starčev prebledeli obraz.
»Prav, obrnimo se.« je zastokal hrust.
Megla se je dvigala pred njimi, gostila se je in črnela, dokler se niso pred nejevernimi očmi opazovalcev iz gomazečih senc izoblikovali dolgi črni udi, ki so se stekali v debelo telo. Kmalu je tam stala podoba ogromnega, kosmatega pajka.
»Naj se nihče ne premakne.« je tiho ukazal starec.
Nekaj na Marcelovemu gležnju ga je ščegetalo, s hitrimi gibi se je pomikalo gor po njegovi nogi. V svojih očeh je začutil solze in polotil se ga je divji drget. Bil je manjši pajek.
Preden ga je sklatil, ga je zbodel oster pik. Bedro ga je začelo žgati, zaječal je in zlomil bi se pod težo strahu, ko ne bi pomislil na pajke v megli. Divje je skakal in začel bežati z jase.
»Prekleto, Marcel!« je zaklical starec.
Stvor se je pognal v skupino, čudni vzorci njegovih gibov so vzbujali slabost. Oklenil se je trupa nemočnega hrusta, nato pa ga je stvor s ponavljajočimi se gibi tiščal v svoje premajhno žrelo, da sta se zabijala drug v drugega. Majhni pajki so preplavili hrusta in ga pikali, da je njegovo telo začelo razpadati in ga je stvor požrl s pajki vred.
Drugega legionarja so preplavili pajki. Padel je in izginil v plitvi megli.
Marcelu je zvonilo v glavi. Srce mu je glasno razbijalo in v telesu ga je žgalo od bolečine. Ranjena noga je postajala vse bolj toga.
Okolice več ni ne videl, ne slišal. Bakla je ostala na jasi. Črna debla na črnem ozadju so brzela mimo njega. Nerazločljivi in bežni vtisi ovir. Kljub temu se jim je po občutku umikal.
Podrsal je po prsti in spremenil smer, preskočil deblo, padel v potoček in tekel dalje. »Fortuna, pomagaj mi.« je šepnil, nato pa se spomnil starčevih zadnjih besed o rimskih bogovih. Skušal se je spomniti kakšnega keltskega, a mu ni uspelo.
Zdaj ga je žgalo tudi v prsih, zmanjkovalo mu je sape, a iskreno bi se raje zadušil kot pa se prepustil pajkom. Pravzaprav niso bili pajki, se je opomnil. Egipt je daleč. Ti stvori niso bili s tega sveta.
Ostro je zavil v znano, upajoč, da ga bo pot vodila do mesta.
Gozd se ni hotel končati. Marcel se je spotaknil.
Prevalil se je in nekaj časa se več ni pobral. Debele kaplje potu so mu preplavile obraz, v njegovem grlu se je nabrala gosta slina in ga praskala po žgočem grlu.
Izbljuval se je.
»Marcel!« je zaslišal.
Pobral se je in v bližnjem potočku videl ležati starca.
»Kako ste se znašli tukaj?«
»Verjetno tako brezglavo tečeš v krogih. « je rekel starec.
Stopil je k njemu. »Kje so pajki?«
»Niso pajki.« se je plaho nasmehnil starec.
»Kje so stvori?«
»Siti so.« Namrgodil se je in pokazal na krošnje. »Za zdaj.«
Marcelu je spet postalo slabo. Tanke sence so se sprehajale po vejah. »Kaj naj storiva?«
»Ne morem se premakniti.« je šepnil starec. »Strup je v meni.«
Marcel se je potipal po nogi, kjer ga je pičil majhen stvor. Ni je več čutil. »Prekleto.«
»Beži, dokler še lahko.« Starec se je spet smehljal. »Življenje je igra, ki smo jo obsojeni izgubiti. Vedno se konča s smrtjo. Srečen sem, da bom umrl v spoznanju. Obstajajo.« je rekel. »Bogovi obstajajo.«
»Naj ti bo Pluton mil in njegovi sodniki naklonjeni, predragi Botij.« je šepnil Marcel in se ozrl za hrbet. Zmanjkovalo mu je časa.
»Beži.« ga je priganjal starec.
»Ja.« Še enkrat je pogledal starega modreca. Obotavljal se je.
»Beži!« je siknil starec.
Marcel je pokimal. S težavo se je dvignil, močno opirajoč se na nepoškodovano nogo. Hodil je počasi in skušal ne misliti na pajke v krošnjah. Ramena je zloslutno dvignil, da mu ne bi kakšen pristal na zatilju.
Nato je tekel. Počasi, z žgočo bolečino v nogi. Stisnil je zobe in pospešil korak.
V glavi mu je strašno zvonilo.
Občutek za čas je že izgubil. Vsake toliko ga je spreletel prizor stvora, ki se zaletava v hrusta. Stvora, ki ga požre s pajki vred. Legionarja, prekritega s pajki, kako omahne v meglo. Pajka, ki ga piči v bedro.
Prijel se je za vročo kožo na nogi. Dotika ni čutil, a koža ni bila trda. Skušal je ne razmišljati o tem.
Tekel je, kdo bi vedel, kako dolgo, in se znašel na cesti. Hvaležno je potipal tlakovce pod sabo.
Zdrsnil je na kolena in skušal zadihati. Na obrazu je čutil pot in solze in slino. Gledal je oddaljene bakle na obzidju Celeie in njenih stolpih.
Omotično je šepal po cesti, obdajali so ga visoki križi kaznjencev. Pomislil je, da je danes bila smrt vse naokoli. Pogledal je enega izmed obrazov na križu in njegov korak je zamrznil na mestu.
»Ave!« je zaklical stražar. Sedel je ob cesti med križanci in stražil trupla, da jih svojci ne bi ukradli. »Kdo je?«
»Samo mimo grem.« je s hripavim glasom rekel Marcel.
Stražar se mu je približal. Sledil je njegovemu pogledu. Tam je viselo truplo kmeta. »Svojec? Si z dežele?«
Marcel je odkimal. »Zakaj visi?«
»Bogokletje.« je rekel stražar. »Magistrat je poostril zakone.« Pogledal je Marcela. »Neka štorija s keltskimi bogovi.«
»Hm.« Marcelu je spet postajalo slabo. Ostra bolečina se je razlegla po njegovi nogi, in prvič je dobil občutek, da ga nekaj razjeda od znotraj.
»Si dobro?«
»Kaj, če ima prav?« je vprašal Marcel. Njegov obraz je nervozno trzal.
Stražar ga je nekaj časa gledal. »Potem ti svetujem, da to misel zadržiš zase. Razen, če želiš končati tako kot on.« Namrgodil se je. »Bedak je pripovedoval strašne stvari. O velikanskem pajku, ki mu je požrl vola, o njegovem begu … Rekel je, da ga je pičil pajek in potem …«
Marcelu se je zvrtelo. »Pičil ga je? Kaj se je zgodilo?«
»Ni čutil roke.« Stražar je skomignil. »Ampak nikjer ni bilo videti pika.«
Nato sta molčala. Marcel se je prijel za nogo, kjer ga je kljuvalo. V sebi je nosil strah pred temi bitji – in tudi njihov strup. Čutil je, kako ga od znotraj razžira in lotevala se ga je divja preganjavica. Bil je na koncu z močmi.
»Ničemur od tega ne bi verjel, veš.« je rekel stražar. »Ampak potem se je zgodilo nekaj … Kako bi rekel?« Pomislil je in se zagledal v križ nad sabo. »Skratka truplo tega kmeta je odprlo usta.«
Marcel se je obupano zazrl v stražarja.
Stražarjeve oči so zdrsnile proti njemu. »In skoznje se je priplazil pajek.«
Pajkov Pik je kratka zgodba, napisana za poseben razpis Supernove na temo Fantazijska antična Celeia ob 2. festivalu fantazijske književnosti v Celju. Najdete jo lahko v peti številki revije.
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.