Prosto po Prešernu v fantaziji

Na moje veliko presenečenje mi je priznani slovenski književnik v pogovoru razkril, da ne mara fantazijskega žanra “ker si je v njem prosto po Prešernu mogoče vse sproti izmisliti in to ne predstavlja pravega pripovednega izziva.” V stilu: je tvoj junak v godlji? Izmisli si neko fantastično pravilo, ki ga bo rešilo iz nje. Hočeš zgodbo poriniti v določeno smer? Naj junake tja pahne neki fantazijski dogodek. Anything goes.

Pa gre v fantaziji res vse tako prosto po Prešernu? Si avtorji fantazije dogajanje stvari res kar sproti izmišljujejo, brez globljega premisleka o mehanizmih sveta, ki so ga ustvarili? Tukaj bom govoril o pomenu logične doslednosti v fantaziji.

Čemu doslednost?

Pripoved brez doslednosti nas ne povleče v svoj svet. Ljudje hočemo razumeti, ni pa mogoče razumeti tega, kar se ne uravnava po nobeni logiki. Ni mogoče razumeti junaka, ki ga pisateljeva roka premika na silo, in ni mogoče razumeti sveta, ki se prosto po Prešernu vdaja muham svojega vsemogočnega arhitekta. Doslednost predstavlja temelj za dobro zgodbo - dlje, kot se oddaljujemo idealu popolne logične doslednosti, bolj se približujemo zapisu o nesmiselni sekvenci dogodkov. Na tej točki pa težko govorimo o zgodbi.

Najprej je potrebna notranja doslednosti. Hočemo verjeti, da so junaki resnični, a kot taki potrebujejo verodostojnost - njihova dejanja morajo biti v skladu z njihovo osebnostjo in motivi (glej tudi: Notranja motivacija likov: Zakaj zgodba World of Warcrafta ne deluje).

Pomembna pa je tudi zunanja doslednost. Namreč: hočemo verjeti, da imajo dejanja posledice. Hočemo verjeti, da je svet resničen kraj s sebi lastnimi zakoni, in ne zgolj prikladna scenska obleka za zgodbo, ki jo je pisatelj želel povedati.

Prosto po Prešernu v fantaziji

Mnogo pripovedi se odvija v aktualnemu svetu. Te zgodbe lažje sledijo pravilom svojega sveta, saj jih najbolje poznamo. Noben pisec ne bo zanemaril dejstva, da si je junak zjutraj zlomil hrbtenico, in ga zvečer poslal na maraton, ki ga bo tudi uspešno pretekel. Nekoliko lažje pa je pozabiti specifične zakone potovanja skozi čas, kot so se vzpostavili v tretji knjigi Harry Potterja, in jih za potrebe zgodbe popolnoma spremeniti v razvpiti “osmi knjigi”. Nekoliko lažje je pozabiti specifične dimenzije “Zahodnjega” in junakom 7. sezone Igre prestolov pustiti, da se malodane teleportirajo po svetu. Sicer pa, kaj drugega bi od fantazije pričakovali - “prosto po Prešernu v fantaziji”, mar ne?

Fantazija = Deus ex

Deus ex machina (“Bog iz stroja”) je pripovedna tehnika, kjer se na videz nerešljiv problem nenadoma reši s pomočjo nepričakovanega posredovanja novega dogodka, lika, zmožnosti ali objekta. Ime izvira iz tehnike v gledališču, s katero so stari Grki na hitro zaključili zgodbo. Na oder so s pomočjo žerjava spustili kip boga Apolona, ki je razložil celotno dogajanje in s tem razrešil zaplet.

Da zgolj naštejemo nekaj znanih deus ex tehnik. Kriptonit se prikrade v roke zlobnežev ravno takrat, ko Supermanu manjka ovira. Na Batmanovemu pasu visijo nikoli videni in nikdar omenjeni predmeti, ki prikladno rešijo vsako - prej nerešljivo - situacijo. Nepremagljivi nezemljani v filmu Vojna svetov tik pred neizbežnim koncem pokažejo svojo neodpornost na Zemeljske bakterije. Orli v Gospodarju prstanov priletijo ravno v trenutku, ko protagonisti to potrebujejo.

Kot izgleda, je to tisto, kar mi je želel književnik povedati. Da je fantazija žanr, zaznamovan z lenuhi, ki rešitve vlačijo iz r... Saj ni, kot da bi to tehniko poznali tudi zunaj tega žanra. Saj ni, kot da premore žanr veliko genialnih imen, ki so do potankosti ustvarili fantastične nove svetove, izdelane s čudovito notranjo logiko in pozornostjo do detajlov, ki so jo zmožni gojiti zgolj najbolj predani ljubitelji vseh možnosti, ki jih odpira naša domišljija.

Ignoranca do fantazijskega žanra vztraja. Književnik, s katerim sem se pogovarjal, je odgovorni urednik ene izmed najbolj vplivnih literanih revij v Sloveniji - in meni, da je fantazija bavbav. So to res ljudje, ki najbolj vplivajo na javno mnenje?


Aljoša