Stari miti o časovnih potnikih

“Kaj je čas? Če me nihče ne vpraša, to vem; če želim nekomu razložiti, ne vem.”

Sveti Avguštin

Leta 1895 je H. G. Wells v svojem romanu Časovni stroj populariziral koncept orodja, ki nam omogoči premikanje med različnimi točkami v času. Same zamisli o potovanju skozi čas pa kot ezoterične zamisli segajo veliko globlje v preteklost. Dotikajo se samega vprašanja o tem, kaj čas sploh je - in njegove narave. Tukaj si bomo na kratko pogledali nekaj mitoloških zgodb o potovanju skozi čas.

Kraljevo srečanje z Brahmo (400 pr. n. št.)

Hindujska mitologija pripoveduje o zgodbi kralja Raivata Kakudmija, ki se napoti v nebesa, da bi se spoznal z Brahmo, vrhovnim stvarnikom. Po vrnitvi na Zemljo presenečeno ugotovi, da se je ta precej spremenila. V posvečenemu tekstu Bhagavata Purana beremo:

“Tukaj, v nebesih, je eno leto enako tristo šestdesetim letom na Zemlji. Ker je minilo veliko časa, več ni znakov tvojega kraljestva in tvoje družine, kajti uničilo jih je minevanje časa.”

Hindujski modreci razlagajo, da je čas relativen - v drugih delih stvarstva namreč teče drugače kot na Zemlji. Seveda najdemo odmeve te ideje v budizmu, Budini glavni učenci pa o relativnosti časa celo izrecno polemizirajo s filozofi skeptiki.

Irska legenda o Oisinu (3. st.)

Ko je Niamh, ena izmed kraljic daljne Dežele mladosti, prvič zagledala Oisina, poglavarja bojevitega plemena Fennov, se je odločila, da ga bo vzela za ljubimca. Po treh letih idiličnega življenja v Deželi mladosti, Oisina premaga domotožje in si zaželi vrnitve na rodno Irsko. Niamh ga skuša prepričati, naj ne počne tega, a Oisin je neuklonljiv. Nazadnje Niamh le popusti. Zaupa mu čarobnega žrebca, ki lahko hodi po vodi, da ga ponese na Irsko in opozori Oisina, naj se sam nikoli ne dotakne tal. Ko se Oisin vrne domov z grozo spozna, da je njegova domovina postala precej drugačna - miniti so morala stoletja. Nato pade s konja, se v hipu postara in umre od starosti.

Ribič, ki reši želvo (8. st.)

Zgodbo ponovno zasledimo na Japonskem, in sicer v pravljici o ribiču Urashima Tarō (浦島 太郎), ki je nagrajen, ker je rešil želvo. Odnese jo v Zmajevo palačo, ki je pod morjem, kjer ga neznano število dni zabava princesa. Zatem se spomni očeta in matere, zaradi česar se želi vrniti domov. Princesa ga prepričuje naj ostane, a mu na koncu le pusti oditi. Preden odide, mu princesa zaupa škatlico, obloženo z dragulji, in ga opomni, naj je nikar ne odpira. Ko se Urashima vrne na kopno - spozna, da je minilo 300 let. Pretresen nad spoznanjem se spozabi in odpre škatlo in se spremeni v starca. Zgodba je presunljivo podobna prejšnji ...

Ko utrujen filozof leže … (1. st.)

Mislec iz prvega stoletja, Honi Krogorisec naj bi po pripovedi v Talmudu nekega dne zaspal za sedemdeset let. Ko se je vrnil domov, je izvedel, da je njegov sin mrtev, a vnuk še živi. Ostalim izraelskim učenikom je dopovedoval, da je on tisti Honi, na katerega ime se sklicujejo, a mu nihče ni verjel in je žalosten umrl.

Zgodba o sedmih spečih (5. st.)

Krščanska zgodba pripoveduje, kako je rimski cesar Decij okoli leta 250 preganjal kristjane. Med obtoženimi je bila tudi skupina sedmih mladih mož, ki jim je bila dana možnost, da se svoji veri odrečejo. Namesto tega so se odrekli vsega svojega imetja in odšli molit v gorsko votlino, kjer so zaspali. Ko je cesar to videl, je dal votlino zapečatiti. Ko jih je nekaj stoletij kasneje med vladavino cesarja Teodozija II prebudil lastnik zemlje, hoteč uporabiti votlino za zavetje kravam, se je eden od njih odpravil v mesto po hrano. Začuden je gledal, kako so v mestu preko noči zrasle cerkve, ki odkrito kažejo znamenje križa. V kratkem je može izprašal lokalni škof in ti so mu povedali o čudežu, ki se je zgodil, nato pa umrli hvaleč Boga.

Al-Kahfova votlina (7. st.)

Precej podobno zgodbo najdemo v Koranu, in sicer zgodbo o mlademu možu, ki kritizira poganske obrede svojega kralja. S somišljeniki se zberejo in protestirajo na trgu, nato pa pobegnejo iz mesta. Skrivajo se, dokler ne gredo počivat v votlino, kjer jim Alah dá 300 let spanca. Ko se zgodba o njihovi vrnitvi razve, pride novi kralj po njihov blagoslov.

Kralj Matjaž (15. st.)

Pa ne pozabimo na nepogrešljiv lik ne samo slovenskega, ampak tudi madžarskega, hrvaškega, srbskega, ukrajinskega, slovaškega, češkega in rusinskega, delno pa tudi nemškega izročila.

Ko so se drugi vladarji zarotili proti njemu, se je Kralj Matjaž s preživelimi vojaki skril v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla. V votlini je za mizo zaspal. Izročilo pravi, da ko se bo njegova brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, se bo spet prebudil. Takrat naj bi se na Koroško vrnili dobri časi. S svojimi vojaki bo premagal vse sovražnike, pregnal krivico s sveta in spet zavladal.

Rana znanstvena fantastika (19. st.)

Zgodba, ki smo jo tukaj znova in znova srečevali v drugačni preobleki, je našla številne manifestacije v delih znanstvene fantastike. Rana dela tako govorijo o ljudeh, ki spijo več stoletij in se zbudijo v precej drugačno in tehnološko razvito družbo, ali pa tja prispejo s pomočjo nadnaravnih sil.

Potovanje skozi čas pa je seveda nekaj, kar lahko poteka v dve smeri - naprej ali nazaj. Tukaj smo spregovorili zgolj o manipulaciji prve možnosti. Potovanje nazaj pa je ravno tisto, kar nam je poznano po generiranju vrtoglavih paradoksov in zank - ter seveda odbitih znanstvenofantastičnih pripovedi. In katero je tisto delo, ki se je prvo poigralo s tem konceptom, ni znano.

Kot rano delo potovanja skozi čas, ki poteka v obe smeri, bi lahko navedli Božično pesem Charles Dickensa iz leta 1843, kjer trije duhovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti trdosrčnega protagnista Scroogea vodijo skozi njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost.

Relativnost in črne luknje (2014)

Pod okriljem sodobnejših teorij o vesolju pa spet naletimo na poznano zgodbo. Danes najbolj prominentno sta se z njo v filmu Medzvezdje poigrala brata Nolan, kjer kratka operacija v bližini črne luknje poskrbi za to, da se je protagonistova posadka ob vrnitvi na ladjo postarala za 20 let. Tako je zgodba ponovno oživela na platnu in očarala gledalce, ki sploh niso vedeli, da gledajo - tisočletja staro zgodbo.

Aljoša