Jurij Kristan: Ropot (Nagrajenec NMN 2017)

Ropot
Jurij Kristan

Kosta Simonovič je snop baterijske svetilke uperil navpično nadse. Betonski lok predora se je pel ducat metrov nad njim in se nadaljeval daleč naprej v trdo temo. Šest kilometrov. Tolikšna je bila dolžina podzemnih galerij Objekta 703, največje predvojne utrjene letalske baze. Dovolj za varno zavetje trem lovsko-bombniškim eskadriljam. Zdaj so orjaški oboki tiho samevali, potopljeni v hladno črnino. Utrdba je bila sicer odporna na jedrsko bombardiranje, toda šest termonuklearnih konic, kolikor jih je kasirala med vojno, je bilo preveč.

Kosta in njegovi trije kameradi so se previdno izogibali podorom, zoglenelim okostjem letal in drugim brazgotinam, ki so jih pustile atomske detonacije. Postal je in prisluhnil. Kapljanje vode in zmerno prasketanje Geigerjevega števca. Na desni je Dmitrij Grigorovič z uperjeno puško posvetil v enega stranskih hodnikov.

»Prazno, kapetan.«

Čeprav so žepi močne radioaktivnosti preprečevali, da bi se v zapuščeni postojanki nastanili banditi, so morali biti previdni. Nikdar ne veš, kam se je bil morda zaredil kakšen mutant ali divja zver.

»Tukaj levo.« Četverica je v gosjem redu napravila ovinek okoli še enega uničenega lovca in se znašla v ožjem rovu. Sive stene so udušile odmeve iz centralnega predora. Vsi štirje rumeni snopi so se ustavili na masivnih vratih, ki so spominjala na zaporo bančnega trezorja. Rjasta jeklena klada je bila posejana z znaki neuspešnih poskusov vdora. To je bil njihov cilj. Laboratorij X-5.

***

»Vsi so vedeli, da je pod bazo 703 še nekaj – vsakdo je lahko opazil personel, ki je prihajal in odhajal od tam, čeprav so to počeli v urah, ko letališče ni obratovalo,« je Kosti navrgel Nikita Kovalčuk. Gologlavi mož skrajno kilavega videza je hrapavo zakašljal. Kosta je na njegovem robcu opazil krvav madež.

»Uradna razlaga je bila, da sta spodaj center za specialne operacije in predsedniški bunker. Načeloma ni bilo razloga, da temu ne bi verjeli. Ampak dvomim, da bi obveščevalci in predsednikove tajnice potrebovali bojne strupe in jedrsko napajanje.« Kosta je privzdignil obrvi.

»Ja,« je nadaljeval Nikita Kovalčuk in v očeh se mu je zaiskrilo. »Tam spodaj je jedrski reaktor. Očitno je nekaj rabilo blazno veliko energije … ali pa so jih nucali za kaj drugega.« Bledega možaka je zopet popadel kašelj. »Kaj jaz vem, jaz sem bil samo glavni mehanik za vrata in vhodno dvigalo. Globlje nisem smel. Ampak ti povem, da sem videl kanistre z živčnim plinom ZX. Menda se je zadevi v resnici reklo Laboratorij X-5 in če mene vprašaš, je šlo za razvoj tajnega orožja! Bojni strupi in podobne zajebane reči.« Kosta je imel tako našpičena ušesa, da je bil gotovo videti kot vilin.

»Kmalu po napadu se je ta objekt zaprl od znotraj in od takrat je tesno zapahnjen. Ampak jaz,« se je Nikita nagnil k sogovorniku in stišal glas, »jaz poznam pot vanj.« Ječaje se je stegnil pod posteljo in iz kovinske škatle potegnil za ročni radio veliko napravo. »Tole je daljinec, ki lahko vhodna vrata odpre od zunaj kljub zapori. Samo dve osebi sta ga imeli – poveljnik baze in predsednik republike. Prvi daljinec je pristal pri meni; ne sprašuj, kako. Ni lepa zgodba.« Zmahani bolnik se je moral nasloniti nazaj in nadihati. »Doslej sem planiral, da bom sam pokukal notri. Ampak, kot vidiš, me je radiacijska bolezen naposled ujela.«

»Tole je zaboj zdravil, kot je bilo obljubljeno,« je Kosta poleg postelje postavil plačilo za prejeto vstopnico v neznano. »Bog z vami, Nikita Kovalčuk.«

»In z vami. Bodite previdni. Okoli tiste reči nikdar nisem imel dobrega občutka. Vedno se mi je zdelo, da je tja dol odhajalo več ljudi, kot pa jih je prišlo nazaj gor.«

***

Nekaj se je gromko pretaknilo in težka vrata so se odpahnila. »Ha, tip nas ni nategoval,« je vzkliknil Kosta in četverica je vstopila v tovorno dvigalo. »Videti je, da v notranjosti še deluje sekundarno napajanje.« Jašek je oblivala rdeča svetloba zasilnih luči. Dvigalo je škrtajoče zaječalo po poldrugem letu mirovanja in se spustilo v globino.

»Nočnoglede gor. Še enkrat – tu nismo na mirovni misiji, zato najprej streljajte in potem sprašujte. Kdorkoli je oborožen, je sovražnik. Kratki rafali, glejte, kam merite. Ne bi radi naluknjali kake cisterne z ZXom!«

Vrata dvigala so se odprla in do zob oboroženi oddelek se je znašel pred dolgim hodnikom. Zatohlo vlago je bilo čutiti celo skozi filtre dihalnih mask. In smrad po mrhovini. Možje so se spogledali.

»Nič radiacije, zato pa nekaj ZXa. Očitno je že prišlo do manjšega izpusta, a prezračevanje še deluje,« je javil Dmitrij ob pogledu na števec.

»OK, nimamo veliko časa, zato brez kompliciranj. Hitri pregledi, dva po dva.« Četverica se je z veščino izurjenih komandosov pomikala od vrat do vrat, a kar je bilo videti kot upravna etaža laboratorija, je bilo prazno. To je, razen velikega prostora na samem koncu, ki je bil očitno jedilnica. Tam je bilo ob dolgi steni položenih dvajset že precej razpadlih trupel.

»Osebje laboratorija … osem znanstvenikov, šest tajnic in šest tehnikov … se mi zdi,« je povzel Jevgenij Kosigin po hitrem pregledu. »Po en strel v glavo vsak. Orožja ni.«

»Masovna eksekucija, da skrivnosti ne bi padle v roke sovražniku. To dobiš za vestno služenje državi,« se je namuznil Kosta.

»Z dovoljenjem bi ostal v nadzornikovi sobi, tovariš kapetan,« je dejal Jevgenij. »Tu so načrti objekta in nadzorne kamere še delujejo! Pa razsvetljava … tudi!« Možje so sneli nočnoglede in oblila jih je bela svetloba.

»Prav. Nimamo dosti časa, zato sproti sporočaj, kje se gre dalje.«

Trojica se je po rampi spustila nižje v sredico laboratorija. Takrat je Kosta prvič zaslišal zamolkel ropot, kot bi nekdo potrkal na težke duri. »Smo mi to sprožili? Upam, da ni z reaktorjem kaj narobe.«

»Zdaj ste prišli v delovni odsek laboratorija,« je javil Jevgenij. »Zdi se, da gre za neke sorte medicinski oddelek.« Druščina je odbrzela skozi več operacijskih soban.

»Testiranje bojnih strupov na živih ljudeh?« se je vprašal Kosta. Kmalu so naleteli na prostor z vrsto stenskih vratc, ki je bil verjetno mrtvašnica.

»Vlad, poglej,« je bevsknil kapetan in sanitejec Vladimir Kubanov je odprl enega od predalov. Pred možmi se je znašel del človeškega kadavra.

»Kristus. Sem dol je res prišlo več ljudi kot pa ven.« Ropot je postal glasnejši in Kosta je bil zdaj povsem prepričan, da prihaja nekje od spodaj. Odgnal je dvome in oddelek usmeril dalje.

»Okej,« se je zopet javil Jevgenij, »zdaj ste v naslednji etaži za raziskave, ki je … oh.«

»Ki je kaj?« je vprašal Kosta, a je v naslednjem trenutku videl, kaj je soborcu skozi oko kamere zaprlo usta. Sredi sobe je stalo več valjastih steklenih rezervoarjev, v katerih je plavalo nekaj ostudnega. Notri so trzali groteskni združki več med seboj zraščenih človeških teles.

»Okej, kaj hudiča so počeli tu spodaj?!« Kosta je ob stenah opazil tudi cisterne s plinom ZX, enim najbolj morilskih strupov v obstoju. A je dobro vedel, da to ni moglo ustvariti te h grozot.

»Jevgenij, pogruntaj, kakšne sorte je ta objekt, čimprej!«

»Ja, šef. Mimogrede, še eno nadstropje pod vami sta reaktor in sistem za prečiščevanje zraka. Moramo ga usposobiti, če hočemo biti še dlje časa tu.«

»Dmitrij, Vlad, pojdita dol in poglejta, kaj se da napraviti,« je ukazal Kosta. Zavedel se je, da zamolklo ropotanje gotovo postaja vse močnejše in hitrejše. »In ugotovita, kaj je ta ropot.« Skušal se je razgledati okoli rezervoarjev. Eden je bil razbit in spraznjen. Poleg je opazil manjše naprave s svarilom za radioaktivnost in tudi njegov Geigerjev števec se je oglasil.

»Kapetan,« je po nekaj minutah vskočil Jevgenij, »nekaj sem našel. Zelo čudno je. Sodeč po posnetku kamer osebje ni bilo umorjeno. Vsi so napravili samomor.«

»Prosim?«

»Vsi so se sami ustrelili v glavo, z isto komisarjevo pištolo. Komisar je po tem oddirjal nekam dol.«

»Drek.«

»Našel sem tudi njegovo zadnje sporočilo. Citiram: ‘Uspelo je priti do reaktorja. Moram tja in vanj spustiti plin, drugače nam Bog pomagaj.’ To je vse.«

Kosti so misli divjale sem in tja.

»Kapetan, našla sva komisarja,« je v tistem javil Dmitrij. Pihnil se je pred vrati reaktorja.«

Takrat se je Kosti Simonoviču naposled posvetilo. Plin v tem laboratoriju ni bil predmet raziskav, temveč varnostni element.

»Dmitrij, Vlad, takoj gor!« Odgovora ni bilo več, kajti statika je prekinila zvezo. Geigerjev števec je pošteno zapel, toda preglasilo ga je zdaj res udarno kovinsko bobnenje.

»Šef, spodaj narašča žarčenje,« je opozoril Jevgenij iz nadzorne sobe. »Lahko, da je prišlo do preboja zaščite reaktorja. Pobrati se moramo, čimprej.«

»Vlad in Dmitrij sta spodaj,« je zaklical Kosta in stekel proti stopnišču navzdol. Toda takrat je močno počilo in Kosta je pod seboj za hip zaslišal krike, ki so se utopili v grozovitem hrupu kovinskega žvenketa, rušenja in renčečega lomastenja. Zmanjkalo je toka in prostori so se spet potopili v rdečo. Tako je Kosta le s težavo razločil, kaj je pridrvelo po jašku navzgor in pri tem dobesedno zdrobilo kovinsko stopnišče. Jasno mu je bilo le, da je hudirjevo veliko. In zelo hitro. Nikdar si ni mislil, da je lahko tako mogočna stvar tako preklemano hitra.

»JEVGENIJ … PLIN!«



Kratka zgodba "Ropot" je na literarnem natečaju Na meji nevidnega 2017 osvojila tretje mesto. Objavljeno jo lahko najdete tudi v publikaciji NMN 2017.

Komentarji

Oseba Ivan sporoča …
Po mojem skromnem mnenju najboljša postapokaliptična kratka zgodba napisana v slovenščini in tudi širše.
Oseba Boki sporoča …
Dobra zgodba.