Človeštvo se že od nekdaj ozira proti nebu in skuša vreči pogled onkraj zvezd. Vse od časa antičnih civilizacij pa do danes smo v vsaki dobi osmišljali vesolje na drugačen način, bodisi tako ali drugače. Vendar vsaka ideja, vsako razmišljanje o našem vesolju stoji na temelju Zemlje kot neke posebnosti v vesolju. Tako vsaj praviloma velja do leta 1686, ko francoski akademik Bernard Le Bovier de Fontenelle spiše razpravo z naslovom Entretiens sur la pluralité des mondes (Razprava o pluralnosti svetov), v katerem razvije pogled na našo preljubo Zemljo kot nekaj nepomembnega v kontekstu celotnega vesolja. Vendar je prav nadaljevanje takšnega razmišljanja toliko bolj pomembno, saj začnemo razmišljati o življenju na drugih planetih.
Danes je možnost obstoja izvenzemeljskega življenja nekako samoumevna, saj poznamo določene parametre, ki jih je vsaj Zemlja potrebovala za vzgojitev inteligentnega življenja, in tudi, kako pogosti so. Nastopi Fermijev paradoks. Če obstajajo mnoge zvezde v naši galaksiji, ki so podobne našemu soncu in so pravzaprav tudi veliko starejše, in če imajo planeti v osončju teh zvezd visoko možnost za nastanek Zemlji podobnih planetov, na katerih se lahko razvija inteligentno življenje, bi lahko civilizacija, ki bi vzniknila iz te inteligence, s časovno prednostjo nad človeštvom že razvila tehnologijo za potovanje po vesolju.
Zakaj neki nas potem ni še nobena vesoljska civilizacija obiskala? Ali nam vsaj pomahala v pozdrav?
Obstaja mnogo razrešitev Fermijevega paradoksa, nekatere od teh teorij pa so bile tudi obravnavane v različnih znanstvenofantastičnih romanih. Takšna je tudi trilogija Rememberance of Earth's past Liu Cixina, kjer se drugi del, The Dark Forest, neposredno ukvarja s to tematiko. V pripovedi se vzpostavita dva aksioma kozmične sociologije (ki je, na žalost, zaenkrat le fiktivna veja sociologije), in sicer prvič, cilj vsake civilizacije je preživetje; in drugič, vse surovine so končne.
Vesolje je torej kot temni gozd, kjer smo vsi lovci oz. plenilci, ki nikoli ne morejo biti prepričani o resničnih namerah drugega plenilca. Kozmična razdalja med dvema civilizacijama lahko povzroči le nepremostljivo oviro, skozi katero se ne more vzpostaviti zaupanje. Potemtakem je konflikt neizbežen, in je v interesu obeh civilizacij, da preventivno udarijo po drugi in jo izbrišejo preden lahko postane grožnja. Toda tudi to mora storiti na način, kjer ne bi razkrila svojo lokacijo in se tako izpostavila drugim civilizacijam, ki stalno oprezajo za znaki življenja.
Torej razlog, zakaj še nismo odkrili nobenega znaka (inteligentnega) življenja je po mnenju Cixina, ker se vse civilizacije skrivajo in prežijo na ostale, saj je to edini način da si zagotovijo lastno preživetje. Četudi je to mogoče izjemno pesimističen pogled na medzvezdna razmerja, še posebej za vse, ki bi v vesolju radi videli utopično sodelovanje med civilizacijami, je to eden izmed vidikov, ki se zdi bolj zanimiv od preproste predpostavke, da je inteligentno življenje v vesolju redko.
Glede na to, da smo v zadnjih šestdesetih letih poslali med zvezde kar 11 sporočil, se lahko zgrozimo ob naši nepremišljenosti. Ali smo zaradi našega občutka osamljenosti pravzaprav pogubili sami sebe?
Andraž
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.