Zemljomor ali Geocid (4/5): Ducat načinov kako končati Zemljo

METODA 01 – ANIHILACIJA ZEMLJE S PRIMERNO KOLIČINO ANTIMATERIJE

Za izvedbo potrebujemo: za cel planet antimaterije v velikosti Zemlje.

Opis metode: Trenutno je človeštvo sposobno v pospeševalnikih proizvesti le nekaj atomov antimaterije in se proizvodnja z novim pospeševalnikom pod dobršnim delom Švice ne bo bistveno povečala. 

Da bi dobili antimaterije za cel planet, velik kakor Zemlja, bi potrebovali s sedanjimi metodami več časa, kot bo po najbolj optimistični oceni prenehalo obstajati Vesolje. Torej bi morali najti bolj učinkovit način proizvodnje. Recimo, da vzamemo Mars in Mesec skupaj in ju flip-flap-trap pošljemo skozi štiridimenzionalni »nekaj-še sami ne vemo-kaj« prostor, da se v trenutku spremenita v antimaterijo.
Preberite še: Erik Sancin: "Zdi se mi, da literarna stroka domačih ZF avtorjev ne jemlje resno ..."
Potem ju samo še usmerimo proti Zemlji. Ha! Zdaj si lahko zamislite ta ognjemet. Vsa masa in antimasa se v trenutku spremenita v samo čisto energijo skladno z znamenito Einsteinovo formulo E=mc2. Vau! Dobili bi toliko energije, kot jo naše Sonce izseva v 89 milijonih let.

Zemlje ni več, samo energija, ki seva vsenaokrog. Bleščavo našega ognjemeta bi slej ko prej videli v vseh kotičkih in zalivčkih Vesolja. To je najbolj učinkovita in totalna metoda, da Zemljo izbrišemo iz Vesolja. V nobenem primeru ne obstaja način, da bi lahko Zemljo spet sestavili nazaj v planet. Čista in totalna destrukcija!

Tehnični elementi za izračun:
Masa materije: 5,9742 x 1024 kg
Masa antimaterije:  5,9742 x 1024 kg
(Skratka ena Zemlja iz materije proti eni Zemlji iz antimaterije.)

Možnost izvedbe: recimo 2 od 10 točk. Antimaterijo je tehnično mogoče proizvesti. A za proizvodnjo smo uporabili flip-flap-trap stroj, ki bi za delovanje porabil še več energije, kot bi jo dobili pri anihilaciji Zemlje. In stroj je čista špekulacija, sploh se nam ne sanja, če ga je mogoče izdelati. Niti ne vemo, če je kaj takšnega v Vesolju sploh mogoče.

Pripomba: Hm, z manjšo količino antimaterije je tudi mogoče sesuti Zemljo, kar bo predstavljeno kasneje.
Vir: Ideja Thomasa Woottena na internetu.

METODA 02 - CEPLJENJE (FIZIJA)

Za izvedbo potrebujemo: fizijski univerzalni stroj (pospeševalnik delcev) in neznansko veliko količino energije.

Opis metode: Vzamemo prav vsak posamezen atom na Zemlji in ga cepimo do konca na vodik in helij. To bi bil proces, ki je nasproten procesu na Soncu. Tam se atomi vodika in helija zlivajo. Zadeva je izvedljiva, le za cepljenje vsakega atoma potrebujemo kar zajetno količino energije. Ko se vsi atomi spremenijo v vodik in helij, se počasi razblinijo v Vesolje. 



Jupiter in Saturn sta sicer sestavljena iz vodika in helija in ker sta tako masivna, je njuna gravitacija mnogo močnejša od zemeljske. Tako lahko zadržita oba izmuzljiva plina, Zemlja pa ima premajhno gravitacijo, da bi obstala v plinasti obliki. Vsa materija Zemlje bi se spremenila v plinasti obroč okrog Sonca in čez milijardo let bi ga Jupiter počasi posrkal nase.

Možnost izvedbe: Dajmo 2 od 10. Tehnično je možno, le brez upanja smo, da bi v doglednem času lahko pridobili tolikšno količino energije. Časovni interval je milijarda let. Hej, destruktivni manijak moj, Zemljo bo prej pobralo zaradi »naravnih« vzrokov.
Vir: Ideja Johna Rouledga na internetu.

METODA 03 – MIKROSKOPSKA ČRNA LUKNJA

Za izvedbo potrebujemo: mikroskopsko črno luknjo.

Opis metode: Najprej vas moram opozoriti, da po Hawkingu črne luknje izparevajo. Torej niso večne in je z njimi potrebno ravnati previdno. Če je luknja res zelo mikro, lahko izpari v delčku sekunde. Čas izparevanja je odvisen od mase črne luknje in ocenimo lahko, da bi za naš namen potrebovali črno luknjo, ki bi imela maso vsaj kakšnega Everesta.

Izdelava črne luknje sploh ni enostavna. Potrebujemo razumno količino nevtronov ali oguljenih atomskih jeder brez elektronov v njihovih orbitalah. Malce jih stisnemo, da se pričnejo lepiti drug na drugega. No, vsekakor vam lahko prepustim razmišljanje, kako bi to naredili. Tisti, ki ste kdaj kaj zaštrikali ali zlepili kakšen model plastičnega letala, boste že našli pravo metodo.



Lahko si tudi kakšno črno luknjo sposodite v soseščini. No, trenutno ni bila še nobena opažena v res neposredni bližini. Nam znana najbližja črna luknja je v sredini naše galaksije, 28.000 svetlobnih let daleč.

Sicer je metoda dokaj preprosta. Majhno črno luknjo položimo na zemeljsko površino in počakamo do jo Zemlja posrka vase. Ker je izredno težka, bo kar padla do gravitacijskega središča in potem naprej na drugo stran. Oscilirala bo kot kakšno velikansko nihalo. Po poti bo goltala okoliško materijo. Potem bo Zemljo »pojedla« od znotraj in se zaustavila v Zemljinem gravitacijskem središču. 

Na koncu bo Zemljo nadomestila črna luknja premera okrog 9 milimetrov, ki bo krožila okrog Sonca po isti orbiti, kot je prej krožila Zemlja. Naš Mesec sploh ne bo opazil, da je črna nagajivka zamenjala Zemljo in bo še naprej kazal svoj obraz proti Črnizemlji.

Možnost izvedbe: 3/10, zelo malo verjetno, a ni nemogoče.

Pripomba: Hm. Mikroskopska Črnazemlja je še vedno v hidrostatičnem ravnotežju (okroglosti) in je še vedno skladna z definicijo IAU, da je to planet.
Vir: Knjiga Terryja Pratchetta – The Dark Side of the Sun

METODA 04 – SKUHAJMO JO V SONČNI PEČICI

Za izvedbo potrebujemo: fokusirano sončevo energijo v večji količini.

Opis metode: Pravzaprav potrebujemo veliko, res veliko ogledal v Vesolju. Najprej prestrežemo lepo število asteroidov, da si naberemo surovin. Potem jih pretopimo v mnogo kvadratnih kilometrov veliko ultra odsevno in tanko folijo (aluminiziran mylar, aluminijska, nikljeva, železova folija ali karkoli podobnega). Naredimo osnovno konstrukcijo in nanjo navlečemo to super folijo. 



Postopek ponavljamo toliko časa, dokler ne dosežemo pravilne površine ogledal. Odvlečemo jih do Lagrangejevih točk pred ali izza Zemlje in sončno svetlobo usmerimo na Zemljo. Za natančno usmerjanje ogledal in ker nebesna telesa ne mirujejo, moramo dodati še nekaj močnih usmerjevalnih raket. Pa na komandni center ne smemo pozabiti, saj je potrebno stalno vzdrževati dokaj ozko točko žarišča.

Takole čez palec sem izračunal, da potrebujemo okrog dva trilijona kvadratnih kilometrov ogledal. Potem se Zemlja zagreje, ogreje, upari in spremeni v plin. Ostalo gre po scenariju opisanem v metodi 02.

Opomba: Možna je uporaba super-giga-mega vodikovega plinskega laserja namesto ogledal iz tanke folije.

Tehnični elementi za izračun:
Površina Zemlje: 5,112 x 1014 m2
Temperatura Zemlje (črno telo): ~287 °K
Moč sevanja Zemlje: ~1,966 x 1017 kg/m2/s3
Temperatura črnega telesa (Zemlja), ko bi Zemljo zavreli: ~3.134 °K
Moč sevanja Zemlje v tem primeru: ~2,796 x 1021 kg/m2/s3
Sorazmerje med tema vrednostima: 1 proti ~14.000
(V kolikor to sorazmerje drži, smo Zemljo v celoti spremenili v plin.)
Presečna površina Zemlje: 1,278 * 1014 m2
Potrebna površina ogledal: ~1,80 * 1018 m2

Možnost Izvedbe: 3/10. Glavni problem tukaj je, da bi se pričel plin ohlajevati, ko bi prenehali dovajati sončno energijo in bi se lahko celo znova sestavil nazaj v planet. Prav tako je problem, ker bi se uplinili le gornji sloji zemljine in bi ustvarjeni plin deloval kot izolator. S tem bi potrebovali še več ogledal.

Vir: Risanka Pinky and the Brain, dve miški, ki se neuspešno trudita uničiti Zemljo.


METODA 05 - VRTAVKA

Za izvedbo potrebujemo: Stroj za povečanje rotacije Zemlje.

Opis metode: K pospeševanju rotacije Zemlje pripomorejo asteroidi, ki se vanjo zaletavajo in oddaljenost Meseca od Zemlje. Čim bližje je, tem bolj hitro se vrti. Vendar bi bila rotacija še vedno premajhna, četudi bi bil Mesec tik ob površini Zemlje, da bi jo raztrgalo na kosce. 
Preberite še: Ivan Šokić: Globina brez dna (Zmagovalec NMN 2017)
Masa asteroidov pa je daleč premajhna, da bi se kaj resno poznalo na hitrosti rotacije. Torej bi morali na ekvator namestiti gromozansko število raket, da bi kaj dosegli. Če dobro premislim, bi morali narediti še kaj bolj eksotičnega.

Teoretično bi bilo dovolj za razpad Zemlje, če bi bil njen čas rotacije 84 minut. Zemlja bi se ob ekvatorju sploščila in izbočila ter na koncu razpadla, saj bi gravitacijska sila ne mogla prevladati centrifugalnih sil, ki Zemljo silijo narazen.

Tehnični elementi za izračun:
Energija gravitacijskega privleka: 2,2405 x 1032 kg m2/s2

Možnost izvedbe: 4/10, dovolj velika rotacija bi v vsakem primeru raztrgala Zemljo na kose, vprašanje je le, kako jo pripraviti, da bi se tako hitro vrtela.
Vir: Matthew Wakeling na internetu.

METODA 06 - RUDARSKA KLASIČNA: RAZSTRELIMO JO

Za izvedbo potrebujemo: 25.000.000.000.000 (25 tisoč milijard) ton antimaterije.

Opis metode: Izdelati je potrebno bombo, ki vsebuje navedeno količino antimaterije in jo detonirati v središču Zemlje. Zagotovo bo Zemlja razstreljena na številne kose. Koliko je to razstreliva? Če bi zbrali čisto vse razstrelivo, ki ga je človeštvo doslej izdelalo, vključno z vsemi atomskimi bombami, bi naredili komaj kakšno prasko v Zemljini notranjosti. 



Seveda bi bil poseben problem dostaviti razstrelivo v središče, saj bi se prej vse skupaj stopilo. A če bi bila eksplozija premajhna, bi se vsi deli spet zbrali okrog gravitacijskega središča, oziroma centra eksplozije, ter znova oblikovali planet. Podobno kot se je v filmu znova sestavil Terminator 2. Osnovni račun sicer pokaže, da je načeloma dovolj 1.246.400.000 ton antimaterije. A le pod pogojem, da anihilira vsa energija, da ni njenega raztrosa v obliki toplote, nevtrinov, radiacije, … 

To je v praksi težko doseči, zato je potrebno osnovni račun za vsak primer pomnožiti x20. Vsekakor bo na koncu Zemlja še en asteroidni pas okrog Sonca.

Možnost izvedbe: 4/10. Malo več kakor mogoče.

METODA 07 – POSESAJMO JO S ČRNO LUKNJO

Za izvedbo potrebujemo: črno luknjo in izredno močne rakete.

Opis metode: Nam najbližja črna luknja se nahaja v razdalji 1.600 svetlobnih let v ozvezdju Strelca (Sagittarius) in je del dvojnega zvezdnega sestava z zvezdo V4641 (Vir: NRAO, 14.01.2000). Torej bi bilo dobro najti še kakšno bližje! No, ko jo lociramo, moramo do nje zapeljati Zemljo, ker je to lažje, kakor pripeljati črno luknjo do Zemlje. Ta del bo zahteval kar precej časa. Samo goltanje Zemlje s strani črne luknje pa bo trajalo le nekaj ur. Končni status Zemlje je delček mase celotne črne luknje.

Možnost izvedbe: 6/10, zelo težko, a definitivno izvedljivo.
Vir: Douglas Adams, Štoparski vodič po galaksiji

METODA 08 – SISTEMATIČNA RAZGRADNJA

Za izvedbo potrebujemo: izstreljevalec mase, na primer gigantski elektromagnetni tirni pospeševalnik Gigantopleks.

Opis metode: V osnovi bi uporabil idejo, ki je bila razvita za transport mineralov z Lune na Zemljo in je v uporabi tudi na Zemlji v obliki maglev vlaka. Pomembno je, da je naprava zmožna izstreliti tovor s hitrostjo vsaj 11 kilometrov na sekundo. 

To je ubežna hitrost telesa z zemeljske površine. V vsaki izstrelitvi bi morali z Zemlje pognati milijon ton materiala. Izstrelitve bi si morale slediti v zaporedju po eno sekundo. Za dokončanje posla bi potrebovali okrog 189 milijonov let. Je kdo, ki se javi na javni državni razpis za gradnjo Gigantopleksa?
Preberite še: Peščeni planet Franka Herberta
Glavni problem je poraba energije. Le kje bi jo vzeli? Sonce je premalo močno! Zemlja bi se na koncu preoblikovala v majhne koščke, asteroide. Nekaj bi jih padlo na Sonce, drugi bi se razleteli po vsem osončju.

Možnost izvedbe: 6/10, a časovna komponenta je poleg enorme porabe energije zelo velika zavora. 
Opomba: Če dobro pomislimo, je človeštvo s to metodo že začelo. Nekaj materiala smo že izvozili proti Mesecu, Marsu, Soncu in drugim planetom, celo izven Osončja smo že poslali nekaj kilogramov. A le povečati moramo naše napore in nam bo dokončno uspelo.

METODA 09 - ZALETAVANJE

Za izvedbo potrebujemo: večje nebesno telo, na primer Mars.

Opis metode: Pravzaprav je dobro karkoli, le da je dovolj veliko. Evo, najdimo nek večji asteroid in ga pospešimo čim bližje svetlobni hitrosti. Nato ga usmerimo proti Zemlji in –bang- z našim planetom je konec. 

Kakšen trk! Delci se razžarijo in razletijo vse naokrog. Zasvinjajo celotno Osončje in nekateri se znajdejo tudi v krožnicah sosednjih zvezd nekaj 10.000 let kasneje. Noro, vam rečem!

Analizirajmo vse skupaj, kako velik objekt potrebujemo za to? Če predpostavimo, da zadeva prileti vsaj z 11 kilometri na sekundo in prepostavimo, da se energija ne izgubi s pretvorbo v toploto in druge oblike, potem je potrebno telo, ki ima 60% mase Zemlje. Mars ima 11% mase, Venera pa 81% mase Zemlje. Venera bi ustrezala, Mars pa bi morali pospešiti na 50 km/s, da bi imel ustrezno kinetično energijo.

Če bi našli asteroid, ki tehta 5.000 milijard ton, bi ga morali pospešiti na 90% hitrosti svetlobe, da bi dobili takšen učinek. Kako doseči takšen pospešek? 

Načeloma bi naj, vsaj teoretično, to zmogli s pomočjo Bussardovega ramjet pogona na pregreto plazmo in plazemskim pospeševalnikom (booster). A ker ta le počasi pridobiva na hitrosti, bi potrebovali kakšen milijon let za pridobitev ustrezne hitrosti. Zemlja bi bila v končni fazi raztrosena po vsem osončju in širše. 

Možnost izvedbe: 7/10, bi šlo, se da, je mogoče.

Opomba: Po zadnjih teorijah o nastanku Zemlje, se je to našemu planetu že zgodilo. Protoplanet velikosti Marsa bi se naj zaletel v prvo Zemljo. Ta bi se naj razletela in iz skupnega materiala sta se ustvarila Zemlja in Mesec.
Vir: Ideja Andyja Kirkpatricka na internetu.

METODA 10 – VOŽNJA V SONCE

Za izvedbo potrebujemo: pribor in pripomočke za premikanje Zemlje.

Opis metode: Zemljo porinemo proti Soncu. Tam se bo hitro stopila in kasneje izhlapela zaradi sončeve toplote.

Kljub prevladujočemu mnenju dvonožnih prebivalcev Zemlje bi bil takšen postopek precej težaven. Zemljino kroženje po elipsi ni nestabilno in ga tudi morebitno sončevo kolcanje ne bi spremenilo. Če bi bilo takšno, bi se že zdavnaj veselo pekli na sončevem ražnju. 



Če bi želeli Zemljo spiralno pognati proti naši osrednji zvezdici, bi se morali pošteno potruditi. Kar precej energije in raketnih sistemov bi potrebovali, da bi jo spravili s poti. Potem bi morali upati, da bo sončeva gravitacija naredila svoje.

Končni rezultat bi bil spektakularen pogled na kroglo raztaljenega železa, ki bi počasi tonila v sončevo pregreto površje.

Možnost izvedbe: 9/10, ja gre, samo ne še zdaj. Ko bomo bolj tehnološko napredovali, bomo to naredili. Sem skoraj prepričan. Skoraj!

Opomba: To je varianta metode 04, namesto, da bi Sonce pripeljali na Zemljo, smo Zemljo odpeljali na Sonce.

Tehnični elementi za izračun:
Zasnova: ukiniti moramo celotno kinetično orbitalno energijo Zemlje
Orbitalna kinetična energija: 2,6488 x 1033 kg/m2/s2 
Energija za premik k Soncu: 3,86 x 1026 kg/m2/s3

Vir: Knjiga Granta Naylorja, Red Dwarf - Infinity Welcomes Careful Drivers (Rdeča Pritlikavka - Neskončnost Pozdravlja Previdne Voznike) – vsekakor bi jo bilo potrebno prevesti v slovenščino, 100% vam rečem. Kajti, kjer je zaključil Douglas Adams nadaljuje Grant Naylor.

METODA 11 – RAZTRGANA S PLIMNIMI SILAMI

Za izvedbo potrebujemo: pribor in pripomočke za premikanje Zemlje. (Uh, znova! Dolgčas!)

Opis metode: Ko nekaj (na primer planet) orbitira okrog glavnega nebesnega telesa (na primer Sonca), velja naslednje pravilo: čim bližje je to telo, tem bolj hitro se giblje po orbiti. Tako se v našem osončju najhitreje giblje Merkur in najpočasneje Neptun.

Če premikamo Zemljo bližje Soncu, bo krožila vedno hitreje. Nekega dne dosežemo Rochejevo mejo, to je tam, kjer centrifugalna sila prevlada nad gravitacijsko silo krožečega telesa in zadeva gre v franže, kosce, skratka razleti se. Meja v sistemu Zemlja – Sonce je 1.077.466,94 km ali 1,548 polmera Sonca. 

 No, saj bi jo lahko zapeljali v Jupitrovo krožnico. Tudi tam bi se zgodilo enako, če bi šli čez Rochejevo mejo. Neka majhna lunica v Saturnovi orbiti je pred nekaj milijardami let skusila podobno zadevo in od takrat ima Saturn tako lepe obroče.

Pri dvigovanju planeta v bolj oddaljeno krožnico potrebujemo nekaj več energije, kot če ga spuščamo bližje. Vendar je morda Jupiter boljša izbira, ker računi kažejo, da bi za premik potrebovali za 38% manj energije kot za premik proti Soncu.

Že Einstein je rekel, da je vse relativno. Tako bi lahko Jupiter približali Zemlji in učinek bi bil enak, ko bi telesi dosegli medsebojno Rochejevo mejo. Ideja je, da bi naredili velikansko »svečo«, ki bi jo zasidrali globoko v Jupitrovo atmosfero. 

Potem bi na »vesoljski« strani »svečo« prižgali. Saj veste še iz osnovnošolske fizike akcija da reakcijo in počasi bi premaknili Jupiter s krožnice in ga usmerili proti Zemlji. Gorivo bi bili kar primerni plini iz Jupitrove atmosfere. Če bi bila »sveča« dovolj dolga, bi imela strašanski vlek in zadeva bi odlično delovala. 

Malce težav bi morda imeli s sidranjem sveče in sčasoma bi se velikost Jupitra kar precej zmanjšala. A še vseeno bi ga dovolj ostalo, da bi njegova gravitacija raztrgala Zemljo.

Zemlja bi se spremenila v grude težkih kovin, raztrgana na kosce, ki bi počasi tonili v s plinskimi oblaki prekrito Jupitrovo atmosfero in na koncu je ne bi nikoli več videli.

Možnost izvedbe: 9/10, ja gre, samo ne še zdaj. No, upam, da ne bomo predolgo čakali na ustrezno tehnologijo. Nevarnost obstaja, da bo Zemljo kaj drugega brcnilo iz orbite.

Opomba: Hm, Jupiter bi bil na tretjem mestu v osončju, kar bi zagotovo pripeljalo do sprememb orbit drugih planetov. Kaj hočemo, kolateralna škoda, pač!
Vir: Ideja Mitchella Porterja in Daniela T. Staala potem, ko sta prenehala brati stripe in odkrila brezčasno knjigo Larryja Nivena A World Out of Time (Svet izven časa).

Tehnični elementi za izračun:
Masa Sonca: 1,98892 x 1030 kg
Razdalja Sonce Zemlja: 149.595.000.000 m
Gravitacijski potencial Zemlje (glede na Sonce): -5,3003 x 1033 kg/m2/s2
Razdalja Sonce Jupiter: 778.570.000.000 m
Gravitacijski potencial Zemlje (glede na Jupiter): -1,0184 x 1033 kg/m2/s2
Razlika potencialov: 4,2819 x 1033 kg/m2/s2
Kinetična energija Zemlje: 2,6488 x 1033 kg/m2/s2
Razlika, ki jo moramo ustvariti s »svečo«: 1,6331 x 1033 kg/m2/s2
Še to: Pri tem bi si lahko pomagali še s kinetičnima energija Venere, oz. Marsa.

METODA 12 - ???

Ker je ducat tako lepo število, prepuščam vam, da si zamislite lastno metodo za sesutje Zemlje. Želim vam obilo uspeha in upam, da vam bodo predstavljene formule, konstante in mere pomagale pri izračunu vaše najboljše metode.


Komentarji

Oseba Boki sporoča …
Metoda 12: Ukinitev vesolja, katerega del je naše osončje. Kako to gre? Shekajmo Bogu tablico, s katero ustvarja vesolja in z ukazom "c:\\ delete Vesolje 451.exe" + enter.