Rezultati 9. pisateljskega izziva: VSTAJENJE

Redoubled Valor, Rafael Zanchetin







V torek, 24. marca 2020, smo na portalu Znanstvena Fantastika objavili deveti pisateljski izziv. Sodelujoči so morali do nedelje, 29. marca 2020 napisati kratko zgodbo dolžine od 250 do 500 besed. Tema tokratnega izziva je bilo VSTAJENJE. Zgodbe so lahko bile iz katerihkoli podzvrsti znanstvene fantastike, fantazije ali nadnaravne grozljivke. Obvezno pa je bilo v zgodbi uporabiti besede razvoj, sredina, račun, korenina, ključ.

Do konca devetega pisateljskega izziva smo prejeli štiri kratke zgodbe, dve znanstvenofantastični, eno postapokaliptično in ena fantazijsko.
Nastale zgodbe so same po sebi še najboljši pokazatelj raznolikosti in pestrosti idej navkljub enakim pogojem.

Spodaj objavljene zgodbe so v vrstnem redu kakor so prispele. Prvo navajamo ime izziva, sledi ime avtorja in nato še naslov zgodbe, vkolikor je bil priložen.

Prijetno branje



P.S.: Vkolikor kateri od avtorjev želi povratne informacije, oziroma kritiko njegove zgodbe, lahko željo izrazi v komentarjih. Namen kritike je izpostaviti elemente, ki delujejo ter opozoriti na stvari, ki jih je mogoče popraviti.



1. razvoj, sredina, račun, korenina, ključ (jane1985 - Vstajenje)

Hella je glavo močno prižela na svoje prsi. Če jo bo stisnila še malo močneje, bo deklici strla glavo. A zdaj je vseeno, iz Rebinih oči je izginil še zadnji odtenek modre barve. Obrisala si je solze in še zadnjič vdihnila vonj njenih las, potem ko ji je z ušesa iztaknila spominsko kartico.

Negibno telo je prislonila na drevesno korenino in se nasmehnila. Spomnila se je trenutka ko je Rebo prvič videla golo - čepela je ob drevesu in lulala po suhem listju. Tisti dan sta celo nabrali nekaj gob, a to so bili spomini iz drugih časov, z drugega planeta.

Hello je iz sna zbudil bobneč zvok, z njene desne pa je zapihal radioaktiven veter. "Sivi mož prihaja" je pomislila.

Stekla je proti sredini peščine iz katere sta štrlela dva orjaška rotorja. Vstopila je v razsuto kopilotovo kabino in s ključem zagnala terminal. Ta se je zasvetil zlovešče rdeče in steklenemu prostoru dodal še nekaj vročine. Deset prstov je zaplesalo po hologramski tipkovnici in vneslo naslednje poročilo:

Biotop 515 je kontaminiran…STOP

Operacija RAZVOJ naj se nemudoma prekine….STOP

Pilot in Kopilot sta mrtva… STOP

Po vratu ji je stekel mrzel pot in ji močil zaščitni neopren. Opazila je da se ji trese roka, ko je stisnila tipko POŠLJI. Globoko je vdihnila zadušljivi zrak in priklicala Adama. Iz zvočnika je spregovoril monotoni glas:

"Stotnica Cain, kaj lahko storim za vas?"

"Takoj zaženi sekvenco 'Stisni in odvrzi'."

"'Stisni in odvrzi'? Ste prepričani da želite to stotnica?"

"Adam to je moj zadnji ukaz. Odštevalni čas nastavi na 300 utripov od trenutka ko zapustim kabino."

"300 utripov… potrjeno. Stotnica želite še kaj drugega?"

"Ne Adam, to bo vse."

V zvočniku je kratko škrtnilo, Hella pa se je odlepila od komandnega pulta. Stopila je iz razbite kabine in se ozrla po terenu. Ozračje je bilo sedaj že močno zgoščeno, sive meglice so si podale roko in postajale vse bolj strupene. Hella je odvrgla vizir in napolnila pljuča; okus po kovini se ji je zažrl v dlesni, jezik pa ji je rahlo zatekel.

Še zadnjič je stopila do Rebe, oziroma tistega kar je od nje ostalo. Postavila se je v bojno pozo, s pasu pa je snela svoj žarmeč. V ušesno režo si je vstavila Rebino spominsko kartico in jo zagnala. Po hrbtu so jo stresli mravljinci ko so zaigrale fanfare.

"Računaj name 'mala'! Še danes zapleševa….." je zašepetala stotnica. Žarmeč je zasvetil na polno in razgalil Helline bojne brazgotine. Pognala se je v tek, naravnost v objem Sivega moža.



2. razvoj, sredina, račun, korenina, ključ (Erik Klinc)

»Obuditve od mrtvih so totalen nateg!«

Takoj ko sem zaslišal norca, ki je na ves glas naznanjal po celi trgovini kako on že ve, da nas vlada le izkorišča, sem vedel, da bodo problemi. V današnjem času se moraš znati brigati zase. Ironično je, da nas je razvoj družbe v zadnjih 100 letih pripeljal nazaj v čase, ko so vse, ki so imeli karkoli za povedati proti državi ali voditeljem zaprli ali usmrtili. Poleg tega je vsak izmed nas, ki ima posebne sposobnosti, postal potencialna tarča policistov, ki te v imenu oblasti odpeljejo v bolnišnico in ti v zameno za eksperimente, ki naj bi jih delali na tebi obljubljajo prerojenje v novo telo in odrešitev od tega prekletstva, kot ga sami imenujejo.

Vsi vemo, da je vse skupaj totalen nateg in da se oblast le trudi iztrebiti ljudi, ki vedo karkoli o ključih. A pametni smo tiho.

Ko se je glasni norec primajal do pulta sem skeniral flašo viskija in mu izročil račun. A, kot sem predvideval, mi neznanec ni utegnil niti izročiti denarja predno sta skozi vrata pridrvela policista, ga brez besed zbila na tla in vklenila v lisice.

Moj pogled je očitno zmotil enega izmed njiju, saj je stopil do mene.

»Kaj pa ti buljiš? Si mogoče moten in je treba odpeljati tudi tebe?«

»Ne«, sem mirno odgovoril. »Če je v tej trgovini kdo, ki ima premalo pod streho sta to vidva zarukanca.«

Prepozno sem se ugriznil v jezik. Nikoli se ne morem zadržati, ko me nekdo zajebava v glavo. Mož v črnem je izza pasu že potegnil eletrično palico, jaz pa sem z desnim palcem podrgnil po sredini simbola na moji levi roki, kjer je bila vtetovirana podoba steklenega ključa. V trenutku se je realnost začela drobiti na neskončno število koščkov stekla. Policist je uspel le zakričati od strahu, potem pa se je razlomil skupaj s celotnim prostorom trgovine.

Delci so za nekaj časa obstali v zraku, med njimi je bila le temna praznina. Nato so se pričeli prerazporejati in se sestavljati v novo podobo, in že sem stal pod mogočnim, z mahom poraščenim hrastom sredi temačnega gozda.

»Mater, res se moram naučiti nadzirati to hudičevo stvar.«

Jezno sem brcnil v korenino in se odpravil proti jasi.



3. razvoj, sredina, račun, korenina, ključ (Zara Kralj)

Kai je vedno domnevala, da je razvoj obtičal na sredini.

Brcnila je v kamenček in se namrščila. Te misli so jo vedno obšle nekje na sredi ničesar – ampak svet je bil te dni sredi ničesar. Kai je o drugačnem svetu le slišala.

Preden je pandemija izbrisala večino prebivalcev, je bil svet lepši. Odseki starih knjig so vsebovali nenavadne pojme: gospodarska rast in finančne injekcije, posojila in krediti, politika in družinsko življenje.

Ključ do razumevanja starih knjig je bilo znanje, ki ga Kai ni zares posedovala. Njen svet je bil sestavljen iz opustošenih pokrajin, porušenih stavb in na pol ohranjenih predmetov, za katere ni imela nobene rabe.

Pandemija pred stoletji ni samo izbrisala prebivalcev. Na neki točki je virus mutiral – moral je, čeprav nihče tega ni opazil, saj so bili preveč zaposleni z bojem za preživetje na sredi ekoloških in gospodarskih katastrof. Na svoj račun je prišel nek ambiciozen voditelj, ki je vrgel bombo na državo, ki se mu je zamerila. Nek drug voditelj je vojski podelil preveč pooblastil. Knjig o dogajanju po tistem času ni bilo mogoče najti.

Iz misli jo je potegnil nenavaden šum. Približala se je ostankom mesta in to ni bila vedno tako dobra ideja. Izza škornja je potegnila rezilo. Orožje je bilo v teh dneh redko. Kai je imela srečo, da je pred časom naletela na porušeno dvorano, kjer ga je bilo v obilici.

Ni vedela, kaj je klinika včasih predstavljala, so pa vsekakor imeli ostre nože.

Kai je počepnila. Potrebovala je hrano, to je bil edini razlog, da se je podala na odprto. Minilo je že sedeminpetdeset noči, odkar je nazadnje videla živo bitje – pa še takrat je videla lovce, ki bi ji v trenutku prerezali vrat.

Ko se je odpravila naprej, se je skoraj spotaknila čez korenino. Tiho je zaklela, se spet naslonila na hladen kamen in zažvižgala.

V novem svetu osamljenost ni bila najhujši problem. Tudi pomanjkanje hrane in smrt na vsakem koraku ne. Z lovci je bilo mogoče včasih barantati. Najhujši problem so bila Bitja, vsaj tako jih je Kai poimenovala.

Ljudje v Kainem svetu niso zares… umrli. Nekaj je bilo v zraku. Težko je bilo dihati. In če si celo življenje dihal to čudno zmes kemikalij, je to imelo posledice.

Zaznala je premikanje in zaklela – privabil jih je žvižg. Res je slabo preračunala svoje možnosti. Samo upala je, da je imela dovolj rezil. Niso jih ubila. Nič jih ni ubilo.

Ni se trudila razumeti, kako se je to zgodilo. O postopku je premišljevala kot o vstajenju. Nihče ni umrl. Vsi so vstali. Raztrgali vse, ki so jih našli. Kai je vedela, da bo končala kot ena od njih. Ne kmalu, če je imela kaj pri tem. In z vsemi okončinami, tako je upala. Raztrgani so bili videti groteskno.

Rezila jih bodo upočasnila. Čudni ostanki krvi iz njihovih teles so jih zmedli. Potrebovala je samo mirno roko. Potegnila se je na vrh kamnitih ostankov. Potem bo morala teči.

Nasmehnila se je, ko je njeno prvo rezilo priletelo naravnost v tarčo.



4. razvoj, sredina, račun, korenina, ključ (Ivan Šokić)

In zlomljen je bil prvi pečat, in bila je vojna, bil je kaos, bilo je uničenje. Matere so jadikovale in otroci stradali, Uničenje pa je sejalo strah in trepet po deželi, ki je že davno pozabila kako izgleda vojna.

In zlomljen je bil drugi pečat, in bilo je pomanjkanje, bila je lakota, bila je zavist. Možje so postali zamerljivi. Skrivali in kradli so en od drugega in en pred drugim. Nikoli jim ni bilo dovolj. Lakomnost pa je hodila po deželi in vsem izstavljala svoj račun.

In zlomljen je bil treji pečat, in bila je kuga, bila je bolezen, bila je smrt. Ljudje so umirali v bolečinah. Padali so v brezup in iskali hitrega konca. Poguba pa je hodil od vrat do vrat in spraševal, kdo ima njegov ključ.

V teh težkih časih so se vrnili k svojim zgodbam, na pol pozabljenim mitom, in legendam, ki jih že dolgo niso jemali resno. Spomnili so se zgodbe, ki je pripovedovala o junaku, na katerega je spomin zbledel kakor je šel razvoj svojo pot.

Lotili so se raziskovanja, lotili so se iskanja. Ko so zbrali vse zgodbe, vse variacije različnih mitov in legend, prečesali knjižnice in spomine davno pokojnih učenjakov za najmanjšimi, najbolj obskurnimi sledmi, so odkrili, da še vedno ne vedo nič. Ne vedoč kako nadaljevati, so se odločili za žreb, ki je določil, da iskanje prepustijo še nedoraslemu pastirju.

Ko so zbrani modreci pristopili do mladeniča, ki si je krajšal čas s piščaljo, so bili nezadovoljni. Že so začeli naklepati, kako bi ponovili žreb, prepričani so bili, da je šlo nekaj narobe, potreboval so novo, bolj racionalno rešitev. Preden bi lahko nadaljevali, pa jih je deček pozval: "Počijte starci, vaša pot je bila dolga in iskanje mukotrpno. Pustite mene sedaj, da naredim svoje!"

Modreci so ga začudeno gledali. "Kaj pa ti veš o naših mukah in našem iskanju?" so mu odgovarjali, a nekaj v njegovih očeh jim je govorilo, da je njihovega iskanja konec.

"Dovolj, da vem, da ste izgubljeni, potemtakem vem toliko kot vi vsi skupaj," jim je odvrnil deček, obul svoje sandale in si opasal nož s katerim je rezljal piščali. Tako je odšel v svet in pustil svojo čredo z modreci.

Minevali so dnevi, minevali so meseci, minila so leta. Po deželi pa so še vedno pustošile Uničenje, Lakomnost in Poguba. Deček je odrasel v moža in njegovo iskanje se je bližalo koncu. Globoko pod goro v Izgubljeni pustinji je po dolgem času našel kar je tako dolgo iskal. Na pozabljenem zlatem prestolu sredi veličastne marmorne sobane je ovit v korenine počival duh izgubljenega davno pozabljenega junaka.

"Kdo si?" je bilo slišati topel a strašen glas, ki je prihajal od povsod in nikoder obenem.

"Iskalec!" je odvrnil mladi mož. "Iščem odrešitev za svoje ljudstvo! Že dolgo trpijo zaradi Uničenja, Lakomnosti in Pogube."

"Prav si prišel. Jaz sem lev, sem začetek, in konec. Jaz sem edini, ki se ga trojica boji."

"Reci, kaj mi je storiti, in tvoj sem."

"Tvoja vera vame, bo tvoja odrešitev," je odvrnil glas. Dvorana se je začela tresti, korenine, ki so se še malo prej oklepale duha pozabljenega junaka, pa so se spremenile v pepel. Pozabljeni junak se je spremenil v zlatega leva, ki je hipoma skočil na Iskalca.

Moža je prevzel občutek neznane topline in varnosti. Lebdel je. Čutil je kako moč v njemu narašča, dokler je ni bilo več mogoče izmeriti. On je bil ključ, ki ga je iskala Poguba, račun, ki ga je izstavljala Lakomnost, in pravica, ki je ujela Uničenje.



Komentarji

Oseba zara sporoča …
bravo, super izziv! se pa z veseljem priporočam za kakšen komentar/kritiko tegale. hvala! :)