[Recenzija] Gardens of The Moon: Steven Erikson



Predstavljajte si, da s prijatelji igrate zares dobro kampanjo Dungeons & Dragons, ki vam je tako všeč, da jo gradite vrsto let, okoli nje pa ustvarite svet z več tisočletno zgodovino v kateri se zvrsti nekaj deset fantazijskih ras in več sto likov, ki vsak gradijo svojo zgodbo. Prav to sta storila Steven Erikson in Ian Cameron Esslemont, in tako ustvarila enega največjih in najkompleksnejših fantazijskih svetov v zgodovini tega žanra.

Malaška knjiga padlih (Malazan Book of the Fallen) je osrednja serija malaškega sveta, ki jo je napisal Steven Erikson. Deset knjig, ki skupaj nanesejo preko 3,3 milijona besed predstavljajo eno najdaljših fantazijskih serij na svetu.
Preberite še: Namiznice: Neusahljiv vir navdiha za pisanje
Do takšnega števila besed pa avtor ni prišel zaradi dolgovezenja in neskončnih opisov nepomembnih podrobnosti, ampak zaradi izjemne kompleksnosti zgodb, ki se med seboj prepletajo in ogromnega števila likov, ki v njih nastopajo.

Vojaška fantazija
Serijo lahko sicer uvrstimo v epsko fantazijo, nikakor pa to ni klasična zgodba dobrega proti zlu, slabo napisanih akcijskih prizorov in brezpredmetnega besedičenja o že neštetokrat prežvečenih tropih o klasičnih fantazijskih rasah. Je nekaj posebnega in verjetno česa takšnega še niste brali.

Morda je prav ta drugačnost serije, ki ne ponuja le klasičnega fantazijskega eskapizma, ampak predstavlja delo, v katerega je potrebno vložiti precej truda in časa razlog, da je manj znana, kot nekatere krajše, zabavnejše in lahkotnejše fantazijske zgodbe.

Že prva knjiga Gardens of the Moon nam postreže z vsem drugačnim in nedostopnim, kar pooseblja serijo. Na različnih družbenih omrežjih se tako poznavalci kakor tisti, ki knjige malaškega imperija berejo prvič strinjajo, da je vstopna knjiga najslabša izmed desetih, kar potrjuje tudi ocena na knjižnem portalu Goodreads.

Kompleksna zgodba
Vzroke za to lahko razdelimo na dva dela. Prvič je »slabost« posledica tega, da je bila sama zgodba, ki jo spremljamo v Gardens of the Moon sprva napisana kot scenarij za film, a ker ga nobena produkcijska hiša ni želela kupiti, se je Erikon odločil, da bo kariero scenarista zamenjal za pisateljsko.
Preberite še: 2. pisateljski izziv: slep, maska, kralj, okruten, kadilo
Filmska plat se lepo kaže v sami strukturi zgodbe, kjer se postopno spoznavanje okolja, glavnih likov in nekaj nepovezanih zgodb na koncu sprevrže v kaos, ki mu sledi že skorajda holivudski zaključek poln akcije in razrešitev.

Tudi prozno izražanje in podajanje informacij na čase deluje nekoliko okorno, k temu pa ne pripomore, da smo že v prvem poglavju vrženi v sredino zgodbe brez kakršnekoli razlage. In prav tukaj pridemo do drugega vzroka, ki lahko bralce odvrne od branja - kompleksnost zgodbe.

Bogat in razdelan svet
Dejstvo, da je Eriksonova poklicna usmeritev kot arheologa in antropologa pripomogla k zelo dodelanemu svetu, rasam in natančni zgodovini vsake, ne pomeni, da vse to dobimo podano že v prvi knjigi. To je seveda nemogoče, saj lahko na nekaj sto straneh le počasi začenjamo dobivati občutek veličine celotnega sveta.

Včasih se zdi, da si avtor stvari sproti izmišljuje in veliko zgodb in likov deluje povsem nepotrebnih, a vse to se popravi v nadaljevanju serije, kjer spoznamo razloge za na videz nepomembne podrobnosti iz prve knjige.

Sama zgodba, kolikor se jo sploh da zamejiti s prvo knjigo, se dogaja v že omenjenem svetu malaškega imperija, ki poskuša razširiti svoje ozemlje, glavna premisa zgodbe pa je ravno boj med imperijem in uporniki.

Številni kompleksni liki
V sami zgodbi je naša pozornost razdeljena med okoli deset likov izmed katerih ima vsak svoje motive, želje in življenske cilje. Ti pa se nam na vsega nekaj straneh predstavijo zelo na kratko in brez kakršnikoli predzgodb.

Ne obstaja en glavni lik v knjigi, kaj šele v celotni seriji, a veliko je poveljnikov, vojakov, stražarjev in bojevnikov, med katerimi najdemo čarovnike in pripadnike drugih ras, kar zgodbo v prvem delu kar nekoliko vojaško obarva. Ob tem Erikson razvije še zapleten sistem magije in vplete bogove, ki se vmešavajo v človeške zadeve.

Vse skupaj zveni kot kaos in to na začetku tudi je. Šele na koncu knjige ob že omenjenem filmskem vrhuncu se nam nekaj izmed zgodb, motivov in skrivnosti razjasni, večino vprašanj, pa ostane odprtih za nadaljne knjige.

Serija knjig je "prošnja za sočutje"
Prva izmed zelo unikatnih in pozitivnih lastnosti, ki jo velja iz knjige izpostaviti je to, da nam avtor nikjer ne da zares vedeti katera izmed strani, ki jih spremljamo je 'dobra' ali 'slaba'.

Knjiga v nasprotju s klasičnimi dobrimi in zlimi liki enostavno predstavlja osebe, ki imajo tako dobre kakor slabe lastnosti, vsaka pa deluje v skladu s svojimi cilji in motivi, ki jih lahko razumemo in se z njimi v veliko primerih poistovetimo.

Krivice se dogajajo povsod in nad vsemi in prav to je Erikson želel izpostaviti, ko je v nekem intervjuju dejal, da je celotna serija »prošnja za sočutje.«

Bralca drži v napetosti do samega konca
Če smo na začetku o grandioznosti sveta govorili bolj iz negativnega gledišča in to označevali kot nekaj, kar lahko bralce odvrne od poskusa branja serije, pa lahko isti element izpostavimo tudi kot pozitivnega.

Sam obožujem izredno dodelanost sveta in občutek, da večino časa ne vem zares, kaj se dogaja oziroma kaj so razlogi za dejanja likov in kam me bodo vodile posamezne manjše zgodbe ter kako se bodo razrešile.

Prav v tem je čar Eriksonovega namernega prikrivanja informaciji, a hkratnega podajanja zelo subtilnih namigov za nadaljevanje zgodbe, ki so večkrat tako skriti, da jih mnogi opazijo šele po ponovnem prebiranju knjige.

Serija zahteva predanost
Morda se vse skupaj sliši kar nekoliko strašljivo in zelo podobno opisu nekaterih neberljivih klasikov pri katerih nas je veliko obupalo že po poskusu preboja čez prvo stran. A naj vas pomirim. To je še vedno fantazijska serija, kar pomeni, da kljub vsemu v zadnji instanci še vedno ponuja neko obliko pobega iz našega realnega sveta.
Preberite še:  Rezultati 1. pisateljskega izziva: tulec, ščepec, močvirje, vrana, iskra
Če se ne oziramo na vse neznane morda res ne bomo povsem na tekočem s prav vsako stransko zgodbo, a že brez razumevanja vseh skritih namigov lahko zelo uživamo. Pred nami je namreč fantazijski svet, kar pomeni, da ne primanjkuje velikih bitk, atraktivnih ras in neskončnih planjav, nad katerimi po zraku pluje lebdeče mesto.

Po vsem zapisanem se bo marsikomu zdelo, da je s knjigo in serijo pravzaprav preveč dela in se je enostavno ne izplača prebrati. Res je, zgodbe malaškega sveta neprestano zahtevajo zbranost in pozornost bralca, prav tako pa je v najdaljšo fantazijsko serijo na svetu potrebno vložiti kar nekaj časa, da jo preberemo vsaj enkrat, kaj šele večkrat. A po mojem mnenju je zadovoljstvo, ki ga pridobimo na koncu, vredno vsega truda in presega vsa pričakovanja.

Vredno branja
Gardens of the Moon je epski začetek serije v pravem pomenu besede, knjiga pa je v primerjavi z večino zgodb tega žanra tudi veliko bolj dodelana. Ponuja nam okno v popolnoma nov svet, ki nas lahko, če le vztrajamo nekaj časa, povsem začara in popolnoma zasvoji.

Knjigo bi priporočil vsem, ki ljubite epska fantazijska dela, vsem ki si želite spoznati gromozanski izmišljen svet, vsem, ki se ne bojite vložiti nekaj dodatnega truda v kvalitetno zapisano besedilo, in tudi tistim, ki vas je vse zgoraj omenjeno morda odvrnilo od besedila.

Preberite vsaj prvo knjigo ali dve in vedeli boste, v katero izmed dveh skupin ljudi, ki se je srečala s pisanjem Stevena Eriksona spadate. Morda se vam bo zdelo vse skupaj dolgočasno in v seriji ne boste našli ničesar, kar vas privlači v žanru fantazijske literature. Morda pa vas svet prevzame, kakor je mene, in postanete ljubitelji te monumentalne epske fantazijske serije.

Erik


Komentarji

Oseba Boki sporoča …
D&D omogoča res osupljivo veliko zgodb, ki jih na svetlo spravi domišljija. Vendar je treba vedeti, da mora tudi zgodba pluti v okviru pravil igre. To je tudi logično. Torej lahko govorimo OK branju, v območju, ki mu rečem branju, ki me zadovoljuje, a literarnih presežkov skoraj ne moremo iskati. Zgodba zaradi svojega izvora ostaja znotraj pravil igre (napr. Salvatorejeve knjige v okviru sveta D&D), s tem ni nič narobe. OK branje je pravzaprav kot nedeljsko kosilo. Zadovolji te in dobro je, radi se k temu vračamo (ali k mami, če nam kuha) in dobro nam dene po napornem dnevu & tednu. Najboljši predstavniki tovrstne literature so nekako na sredini piramide kakovosti, torej v območju, ko se pri branem imaš fino in te ne žali z neumnostmi. To je svetlobna leta od generičnih franšiznih knjig , ki jih štancajo s pomočjo programske opreme. Steven Ericson je seveda v zgornjem delu lestvice "inspirirano z igro" in dober literarni obrok, ki ga lahko priporočimo.