Arthurjeva dežela izgubljenih
Zamreženo okno institucije me je ves čas opominjalo, da sem doživel nekaj, česar ne bi smel, oziroma se tega ne bi smel spominjati. Koliko časa sem že tukaj, bogu za hrbtom? Leto in več? Minili so vsi letni časi in zdaj je znova zima. Kaj so rekli moji družini? Pogrešan v vojni? Večini mojim kolegom se je zgodilo ravno to. Potonili so in nikoli jih niso dvignili na površje in jih po vojaško pospremili k zasluženemu zadnjemu počitku. O ne, končali so kot hrana morskim živalim.
Imel sem srečo in nesrečo, vse v enem pakiranju. Preživel sem, vendar brez prič in zato sem zaprt v tej ustanovi. Nihče mi ne verjame, oziroma si z molkom kupuje mir. Saj jih razumem, vojna se nikakor noče končati in se ne obrača v dobro smer.
Ključavnica je škrtnila in mrka moža sta me odpeljala v ordinacijo dr. Uda Herbsta. Kolikokrat sme že bil pri njem? Desetkrat ali petnajstkrat? Ne vem, nisem štel, zato me ne sprašujte okoli teh numeričnih podrobnosti.
Doktor me je opazoval izpod debelih očal:
»Herr kapitan Hans Rittner, verjetno veste, čemu ste tu.«
Odvrnil sem:
»Zato, ker sem doživel nekaj, česar ne bi smel in mi nihče noče verjeti.«
Doktor me je strogo odmeril:
»Znova se vračava na ista vprašanja. Bodite srečni, ker ste v naši ustanovi. Zaradi zaslug in odlikovanj, ki ste jih dobili zaradi vojnih junaštev, imate pravico do odlične oskrbe za častnike plemenitega porekla. Za ta poseben tretma se zahvalite velikemu admiralu, ki očitno verjame v vas ... Toda Reichsheer in zlasti Kaiserliche Marine si ne moreta dovoliti, da večkrat odlikovani kajzerjev častnik naokoli govori o srečanju z nekakšnimi dino-zavri. Sem prav izgovoril? Potem so tu še halucinacije o reševanju znanega angleškega pisca, gospoda Doyla v družbi literarnega lika Watsona, Johna Watsona. Imam prav? Samo še Sherlocka Holmesa rabimo,« in usta so se mu razpotegnila v cinični nasmeh. Zaželel sem si z nečim razbiti ta nasmeh. Ta govor ima očitno nekje napisan, saj je ob vsakem srečanju skoraj do pičice enak.
Trezno in hladno sem siknil:
»Na akademiji so nas učili resnicoljubnosti. Natančno vem, kaj sem doživel in tukajšnji tretma mi ne more odvzeti spominov.«
»Potem mi pa podrobno opišite svoja doživetja pred brodolomom. Kaj je pripeljalo do izgube podmornico U 57 z vsemi člani posadke?« je malce grozeče poudaril zadnje besede. V mislih so mi odzvanjale besede, izgube podmornice U 57 z vsemi člani posadke.
Tako se je začelo še eno ponavljanje moje neverjetne zgodbe. Po svoje je dobro, saj se mi je še tesneje zarisala v spomin. Ne želim izgube spomina na dogodke z začetka 1917. Pa povejmo zgodbo ... Še enkrat.
*
Poveljnik naše majhne flotilje je bil kontraadmiral Karl von Flembacher. Moja podmornica, U 57, je imela izvidniške naloge. Motovilili smo se globoko na Južnem Atlantiku, kjer je suvereno vladala Royal Navy, angleška vojna mornarica. Za vsako ceno smo se hoteli izogniti srečanju s sovražnikom.
Našo floto je na nalogo poslal sam Alfred von Tirpitz, oče Rajhovske Kaiserliche Marine. Kontraadmiral je ves čas poti skrival resnične cilje misije. Na častniških večerjah, organiziral jih je vsak torek in petek, je le oprezno govoril o izvidniški nalogi blizu atlantskih obal Antarktike. Vsi smo vedeli, da je to samo zgodbica za zavajanje, a smo se vzdržali postavljanja natančnejših vprašanj. Prej ali slej bo moral razkriti resnični cilj. Kaj nam bo Antarktika? Zaradi ledu? Grenlandija je bližje.
*
»Gospodje, kmalu se bomo približali območju gostih meglic, ki so resnični cilj naše misije. U 57,« je pokazal name, »gre prva, sledita rušilca. Moja ladja bo ostala zunaj meglic in v primeru prihoda Angležev se bomo začasno umaknili in prepuščeni boste lastni iznajdljivosti. Naša naloga ni bojevanje, temveč raziskovanje območja megle, ki se mu izogibajo tudi angleške ladje. Zagotovo se zavedate in razumete, zakaj želimo raziskati notranjost skrivnostne megle, saj česar se bojijo Angleži, je lahko naš zaveznik. Hrabri admiral Maximilian Graf von Spee omenja to meglico, kot nekaj izredno pomembnega, v zadnjem pismu pred bitko pri Falklandskem otočju. Znotraj meglic se je izgubil manjši rušilec njegove flote. Naši obveščevalci so v Argentini sledili nekaterim osupljivim novicam o tem pojavu,« in znova z zaskrbljenim pogledom ošine omizje. »Ko izginete v meglicah, prekinjamo vse radio zveze. V sili vas mi pokličemo in ne obratno in luči zakrite. Mogoče lahko iznenada pride angleška flota, a jaz nočem nepričakovanih in zlasti neprijetnih presenečenj.«
Kapitan Helmut von Geissen je vprašal:
»V bistvu pomeni, da moramo najti izgubljeno ladjo, oziroma, kar je od nje ostalo.«
Kontraadmiral je oprezno odgovoril:
»Če boste naleteli na ostanke, drugače vse sile posvetite preiskavi tega, kar se skriva v meglicah in zakaj straši Angleže. Kar je zanje slabo, je mogoče dobro za nas.«
Po večerji, času, posvečenem opuščenosti s konjakom, cigarami in pesmi z gramofona, me je gospod kontraadmiral presenetil s pozivom v svoje prostore, kjer mi je izročil mapo s papirji:
»O tem,« je pustil živahne oči na mapo, »z nikomer ne govorite. To je samo za vaše oči, vsi drugi lahko izvedo samo toliko, kolikor je nujno za izvedbo naloge, kar je odvisno samo od vas. Uradno ste na izvidniški nalogi. Smo se razumeli?« me je zaupljivo pogledal. Vedel sem, da gre za nekaj izjemno diskretnega. Kratko sem prikimal in deležen sem bil sledi nasmeška. Kontraadmiral se nikoli ni nasmehnil in nikoli ni kazal nobenih čustev. Ta sled nasmeška je bila nekaj novega.
*
Med prebiranjem dokumentacije iz mape me je oblival pot. Z nemško natančnostjo so bila zbrana razna pričevanja o cilju naše poti. Ni čudno, da so se mu Angleži izogibali. Popisana so bila pričevanja posadke še enega rušilca, ki se je pred bitko pri Falklandskem otočju podal v meglice in čeprav niso pristali, je bilo njihovo poročilo izjemno.
Podmornica je prva vplula v meglico. Po dogovoru sta rušilca vplula v meglice samo toliko, da sta se popolnoma skrila zunanjim očem. Samo na moj poziv bi priplula bližje obali.
Morje je kmalu po vstopu postalo nenavadno mirno in vse toplejše. Lahko smo si privoščili običajno plovbo na površini in jo izkoristili za izgon ogabnega vonja notranjosti podmornice. Dobro veste, kaj prinese množica preznojenih mož na majhnem prostoru. Ni ravno vonj cvetočih vrtnic. Sonce na desni je utonilo v vse gostejši megli in kmalu popolnoma izginilo. Zaradi zahodnih vetrov smo se središču približevali z vzhoda. Hitro smo se znašli v situaciji, ko smo se lahko orientirali samo s pomočjo kompasa. Obkrožala nas je nepredirna megla. Na teh južnih geografskih širinah je dan na začetku januarja dolg skoraj osemnajst ur. Za tiste, ki še niste stopili na južno poloblo - januar je čas poletja, nekakšen julij v prestolnici Rajha. Skratka, na 57,5 stopinje južne širine, lokaciji svoje naloge, smo se znašli na začetku poletja.
Podmornica je upočasnila, pravzaprav se je komaj premikala, saj nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo v gosti megli, s čim bi lahko trčili.
Minute so se vlekle kot ure. Mornar, oziroma podmorničar, ki je stal skoraj na koncu kljuna, je vzkliknil po dolgem in mučnem premikanju:
»Kopno! Pred nami je kopno!«
Globoko sem vzdihnil in pogledal svojega prvega častnika Johana, ki mu seveda nisem omenil mape s poročili:
»Zdaj zagotovo vemo, kaj je v središču teh meglic. Pripravi izvidniško skupino za izkrcanje. Podmornico bomo parkirali kar tukaj. Ne bom tvegal trčenja s podvodnimi čermi ali izgubljal čas z določanjem globine.«
Zaradi varnosti sem ukazal vzeti s sabo dovolj streliva. Če je res, kar omenjajo poročila, ni odveč nobena previdnost.
*
Blizu obale je bilo morje nenavadno mirno in toplo. Pomočil sem prst v vodo in temperatura je bila skoraj enaka Tiferškim toplicam, kjer sem skoraj leto dni pred vojno užival nekaj dni razvajanja.
Zrak je bil nenavadno miren, čudne tišine ni motila nobena sapica ali kaj podobnega. Mogoče je otok dovolj velik in je zastiral običajni veter. Postajalo nam je neudobno toplo. Odlagali smo zimsko obleko, kar je bilo skrajno nenavadno za te geografske širine in naj vas ne prevara besedna zveza poletni čas.
Od kod tolikšna toplota v tem peklu južne poloble? Te meglice so zagotovo zaradi toplote, ki jo oddaja nekaj v zvezi s tem otokom in tako ohranja njegovo skrivnost. Za gretje, kot na Islandiji skrbi vulkanska aktivnost. Pravzaprav je Islandija polna izvirov tople vode in po svoje prijazna do bivanja, čeprav je precej bližje tečaju kot ta dežela pred nami.
Johan je obrisal znoj:
»Kakšna vročina! Moralo bi zmrzovati, a ne ...«
»Za gretje skrbi vulkanska aktivnost. Druge razlage ni. V peklu so fino zakurili. Mogoče najdemo vrata peklenščkovega domovanja in potem na zabavo povabimo še Angleže.«
Mornarji so povlekli čoln na obalo, prekrito s poraščenimi čermi, nekaj golimi skalami, skoraj kičasto zeleno travo in neznanim grmovjem. Čeprav so se meglice redčile, me je malce dušila še vedno gosta sopara. Poročniku Klausu sem ukazal, naj z mornarji razišče najbližjo okolico in pripravi improvizirano oporišče, a sam sem se razgledoval in vpijal vtise. Premleval sem tajna poročila. Moje misli je zmotil precej močan potres. Vulkanska toplota in potresi gredo nekako z roko v roki. Vsaj tako sem prebral ... Johan je molčal in verjetno je slutil, da vem več, kot sem pripravljen povedati.
Čez pol ure se je vrnil in poročal:
»Herr kapitan, okoli je polno gostega grmovja in gigantske praproti. Lahko bi skrili čoln. Meglice skoraj izginejo že sto metrov od obale. Malce stran od obale so gore, gozd in vse drugo, kar je v tropih. Oglašajo se čudne živali.«
Pozoren sem postal na razkošje neznanih zvokov ptic in, po zvoku sodeč, tudi precej večjih živali.
Klaus in mornarji so na varnem, med dvema ostrima skalama, pokrili čoln z velikanskimi listi praproti.
Obrisal sem znoj s čela in dvignil oči v nebo. Izmed pramenov redkih meglic se je nakazovala modrina neba. V daljavi sem zagledal dim, zagotovo vulkanske narave, ki se je dvigoval proti nebu.
*
»Gospodje, ta otok je videti kot tropski raj, čeprav je daleč od tropov in verjetni ni raj. Naša naloga je raziskati otok in poiskati sledove izginulega rušilca iz flote admirala Maximiliana Grafa von Spee. Ob tej nalogi moramo zabeležiti vse, kar bi lahko koristilo vojnim naporom Rajha. Vi trije,« sem dejal kaplarju z dvema vojakoma, »zavarujte naše začasno oporišče. Streljajte samo v skrajnem primeru.«
Johan je komentiral čudne zvoke:
»Tukaj so tudi velike živali, ki jih ne poznam. Dve leti sem služil v Kamerunu, v tropih, a tam nisem slišal ničesar podobnega,« in me je sumničavo ošinil.
»Tudi jaz ne,« sem odvrnil in dal znak za začetek pohoda. Odpravili smo se proti notranjosti otoka. Pred nami se je razprostirala silhueta gozda. Pod nogami sem čutil toploto, kot nekakšno talno gretje. Tla so se znova močneje stresla. Razlegli so se zvoki prestrašenih živali. Johan je zastal, kot bi ga nekaj zamrznilo. Dregnil sem vanj:
»Kaj je? Zakaj ste obstali?«
Z drhtečo roko je pokazal proti krošnji dreves in zajecljal:
»Kaj je tisto tam na nebu? Podobno je jati vragov.«
Vzletele so neznane živali, podobne velikanskim netopirjem, a zagotovo niso bile netopirji.
Obstal sem in z mano so vsi zastali. Iskali so odgovor od poveljujočega, torej od mene. Spomnil sem se enega od zapisov. Suvereno sem odgovoril:
»To so tukajšnji netopirji in niso nevarni,« in pospešil sem korak. Tukaj se nisem hotel zadrževati več, kot je treba. Še sam nisem verjel temu, kar sem dejal, a vojaki zahtevajo od častnikov suvereno obvladovanje položaja. Ko podvomi častnik, podvomi tudi vojak in vojne discipline je konec. Bitko izgubi tisti general, ki prvi podvomi. Dvom je mati strahu in strah je poraz.
Eden od teh »netopirjev« nas je precej nizko preletel. Začutil sem nemir med mornarji. Pomirjujoče sem ogovoril podrejene:
»Vidite? Nič nam nočejo, a vseeno pohitimo do gozda, kjer bomo varnejši.«
Vsaj upal sem tako. Johan mi je pristopil in zašepetal:
»Nekaj veste. Zakaj mi ne poveste? Lažje bo. Tista mapa, ki ste jo zaklenili ...«
Enako tiho sem odvrnil:
»Ne skrbite, vse boste pravočasno izvedeli.« Nič kaj zadovoljen se je oddaljil.
Meglice so popolnoma izginile, gozd pred nami se je jasno risal na grebenih s strmimi pečinami v globini otoka. Ničesar znanega nisem razbral. Zrak je presekal jezen zvok neznane živali. Takoj je sledilo še nekaj strašnih in tujih krikov. Zatem sem zaslišal približevanje nečesa velikega.
Klaus je zakričal:
»Tole zagotovo ni netopir, temveč nekaj drugega in verjetno velikega!«
Nemir se je prikradel med mornarje. Poleg vsega so se tla znova stresla in zdelo se je, da se več ne nehajo tresti. Res super, da smo nabasali na dan potresov. Tresenju se je pridružilo še težko lomastenje.
Nagonsko sem dal znak in vsi smo počepnili. Mornarji so pripravili puške. Postal sem pozoren na zrak okoli nas in v nosnicah sem zaznal toplo vlago. Tla so se znova močno stresla.
Vsi smo se napeli kot strune. Težki koraki so končno dobili obliko. Iz gozda je pritekla divja pošast na dveh močnih nogah in divje kričala. Presunilo me je bitje iz najtemnejših kotičkov domišljije, pravzaprav nočne more.
V živo je nekaj čisto drugega kot groba skica. Petnajst metrov dolga zverina je bila podobna nečemu, videnem tudi v časopisu, a je v živo, to moram priznati, precej elegantnejša in strašnejša. Okoli meter velika glava je bila ena sama velikanska satanska čeljust z nazaj zavitimi ostrimi zobmi. Pošast s čudnimi rožički nad očmi je zagotovo mesojedec. Še svoj živi dan nisem videl česa strašnejšega. Kot satan, ki hiti iz pekla po duše grešnikov. Prednje roke je imela grda zverina nenavadno majhne, a z dolgimi kremplji.
Hudič je zastal in vonjal zrak, zatem se obrnil. Slišal sem, verjeli ali ne, vreščanje in kričanje ljudi. Spogledal sem se z Johanom:
»Kdo bi živel v tem peklu? Nisem verjel ...«
Johan je odvrnil:
»Mogoče izgubljena posadka, ki je niti vrag noče v svoji družbi.«
Odkimal sem:
»Tole zagotovo niso naši. Poglej jih. So ti podobni kajzerjevim mornarjem? Še najbolj so podobni jamskim ljudem.«
Še tesneje smo se stisnili k tlom, z znojno roko sem se oprijel ročaja pištole.
Proti pošasti so poletela kopja in zasul jo je roj puščic. Opazoval sem te jamske ljudi, ki so se pognali nad divjo pošast. Samo v svetu takšnih zveri so ljudje lahko elegantno pogumni in istočasno malce nori. Pošast je presenečeno odstopila nekaj korakov in v agoniji srdito vrnila udarec. Zgrabila je nekega nesrečnika in ga zalučala. Takoj je zatem s satanskimi čeljustmi zgrabila še enega, ga dvignila, stresla in zalučala. Hitro je še dvakrat ponovila svoje mesarsko delo. Povsod je bilo krvavo. Ljudje pa niso odnehali.
Namignil sem Johanu:
»Pomagajmo jim. Tako bomo dobili prijatelje.«
Johan je zadovoljno prikimal:
»Z veseljem,« in začel mornarjem ukazovati. »Nameri! Streljaj! Nameri! Streljaj! ... Polni! ... Nameri! Streljaj!«
Bizarna zverina je divje kričala in se obrnila proti nam. Ugotovila je, od kod nanjo leti večja bolečina. Johan mi je namenil kratek pogled in še srditeje ukazoval:
»Nameri! Streljaj!« in me zaskrbljeno vprašal:
»Kaj zdaj? Zver se nikakor noče zlekniti. Kar vztraja in vztraja v svojem peklenskem besnenju.«
Navdušeno sem vzkliknil:
»Pomisli, če bi sto teh zveri poslali na fronto!« in pomirjujoče dodal. »Samo nadaljuj z nameri, streljaj. Čeprav je dobila že vsaj sto zadetkov, je še kar na nogah. A ni nesmrtna. Vidiš, kako je klecnila in vsa je v krvi?«
Ljudje iz gozda so vztrajno napadali. Njeno ušesa parajoče tuljenje je napolnilo prizorišče boja. Mornarji so vztrajno streljali in ji puščali še več krvi. Tudi sam sem dvignil pištolo in satanu iz pekla poslal pozdrave od kajzerja, Rajha in Kaiserliche Marine:
»Evo, to je pozdrav od Viljema II in Rajha!«
Zver se je počasi približevala in razmetala še nekaj ljudi, ki so ji prišli preblizu. Od nas je bila oddaljena samo še dobrih sto metrov. Vsa okrvavljena, iz telesa so moleli puščice in odlomljena kopja, se je še vedno približevala. Pomislil sem, kakšen morilski stroj.
Mornarjem je počasi padala morala in poskušal sem jih bodriti:
»Dajmo! Podrimo tega vraga! Naj se vrne v pekel, od koder je vstal! Smo ali nismo kajzerjevi mornarji in podmorničarji?«
Pošast je pod točo izstrelkov upočasnila, njeni koraki niso bili več suvereni in zatem je končno padla kakšnih trideset metrov pred nami. Nekaj bližnjih ljudi je nastradalo od udarcev še vedno nevarnega repa, s katerim je divje mahala okoli sebe. Ukazal sem skrajno previdnost.
Med opreznim približevanjem sem zagledal človeka, oblečenega v ostanke civilizirane obleke.
Mornarji so vztrajno streljali v telo pošasti, ki se je končno umirila in obmirovala. Povsod je bilo polno krvi in stokanja ranjenih ljudi. Svojo pozornost sem posvetil čokatim in belopoltim gozdnim ljudem, ki še niso polagali posebne pozornosti na nenadejano pomoč. Stopil sem do satanske glave z nazaj zašiljenimi zobmi in vanjo izstrelil naboj in zašepetal:
»Ko bi lahko te zveri vzgajali kot konje in jih spustili na Angleže in Francoze ...«
Ljudje so se nas končno zavedali. Z roko sem našim namignil, naj povesijo orožje in s tem pokažemo, da nismo sovražniki. Dvignil sem roke in vzkliknil:
»Prijatelji smo! Prijatelji!« čeprav je bilo malo verjetno, da bi ti praljudje znali nemško.
Z brezhibno angleščino me je ogovoril človek v ostankih civilizirane obleke:
»Mister, ti tukaj se niso učili tujih jezikov,« in zatem ljudi okoli sebe ogovoril s tujim jezikom. Začutil sem razburjenje.
Ogovoril sem ga, ko je hrup njihovega pogovora potihnil:
»Kdo ste?« in zahvalil sem se nebeškemu bogu za znanje angleščine.
Človek je najprej ljudem okoli sebe spregovoril v tujem jeziku, kot bi jih želel pomiriti, zatem se mi je posvetil:
»Najprej vi. Tukaj sem dlje od vas.«
Strinjal sem se in odgovoril:
»Naj vam bo, čeprav sem tukaj jaz tisti s puškami. Jaz sem kapitan podmornice Hans Rittner. Tukaj predstavljam Rajh, kajzerja Viljema II in Kaiserliche Marine. Naše vojne ladje so pred zalivom.«
Človek poznih srednjih let se je glasno zarežal:
»Kaiserliche Marine? Vem, da ste Nemci. Kaj se vojna še ni končala? Se še niste naveličali vojskovanja?«
»Na žalost še ne. Mister, zdaj je vrsta na vas.«
Človek se je opravičil:
»Prav imate. Oprostite moji nevljudnosti. Jaz sem Arthur Conan Doyle. Tukaj sem s prekinitvami že več kot deset let, a zadnjih pet let za stalno.«
Od presenečena sem izbuljil oči:
»Vi ste Arthur C. Doyle, avtor Sherlocka Holmesa? Kaj vas je pripeljalo v ta pekel? Novi Sherlockovi primeri?«
Ležerno je odvrnil:
»Vražjega Sherlocka sem že poskušal ubiti, a mi pesjana zategnjenega ne uspe položiti k počitku. Sledil sem zgodbam o skrivnostnem otoku sredi južnega Atlantika in evo me, tukaj sem. Tik preden sem se sem zadnjič vrnil, sem napisal Izgubljeni svet, ki sem ga postavil v Amazonko,« in mi pomežiknil, »da sem malce zmedel morebitne sledilce.«
Preslišal sem njegovo zgodbo o knjigi. Tukaj je pet let. Zanimal me je njegov vir glede vojne.
»Kako veste za vojno?« me je zanimalo, saj se je sem prišel še pred vojno.
Hladnokrvno mi je odgovoril:
»O tej veliki vojni smo izvedeli od vašega mornarja, preden je izdihnil. Ko sem že pri vaših, častno so pokopani na drugi strani otoka,« in hitro dodal. »Nismo jih mi, temveč so jih tri takšne zveri, imenoval sem jih rogozavri in so največje in najnevarnejše otoške zveri. Napadli so jih v jutranjem mraku njihovega prvega dne bivanja na otoku. Niso imeli nobenih možnosti. Mogoče ste že slišali za dinozavre.«
»Kaj niso dinozavri izumrli?« in spomnil sem se skic iz mape.
Arthur mi je veselo odgovoril:
»Tukaj jih je več vrst. Zaradi tega je ta otok tako zanimiv. Se vam zdi ta stvor kaj poznanega?«
Tla so se znova močno stresla. Arthur je jezno siknil skozi zobe:
»Presneti potresi, že dva dni jih je vse več in več. Verjetno se zbuja vulkan, ki greje ta otok z bližnjim morjem in ga s strašljivo megleno kopreno ščiti pred uničujočo človeško radovednostjo. To je istočasno pekel in raj, odvisno od tega, na kateri strani teh zob se znajdeš,« in spustil pogled na nepremično zobato glavo.
»Vulkan se zbuja?«
»Tako je. Že nekaj dni se kadi iz treh kraterjev in ribe v nekaj višinskih jezerih so se skuhale.«
Prekinil ga je manjši človek okroglega obraza. Že na daleč se je videlo, da je v paniki. Z nenavadnim spojem nerodnosti in spretnosti je pritekel iz gozda in oblečen je bil v ostanke civilizirane obleke. Kar hiter je bil glede na obseg trebuha. Kako je človek obdržal svoj trebuh?
Arthur se mu je posvetil:
»Kaj je John? Kateri vrag te je tako urno prignal?«
Mož je pogladil trebuh kot nekakšno zasebno dragocenost, ponos, zatem nekajkrat globoko vdihnil in izdihnil ter šele potem hlastno spregovoril:
»Tla pod vasjo so se iznenada odprla in pogoltnila pol hiš z ljudmi in živino. Rešil sem samo vaše delo,« in opazil, da pod pazduho nosi znošeno mapo.
Pogledal sem malce hecnega Angleža, Arthur naju je spoznal:
»Kapitan podmornice, Hans Rittner, to je doktor John Watson.«
Od presenečenja sem obstal:
»Watson? Kaj ni to književna figura?«
Arthur si je izmenjal pogled z doktor Watsonom in se glasno zasmejal:
»Vsak književni lik obstaja na osnovi živega človeka,« in vzame v roke mapo.
Na ustnicah mi je ostal malce kisel nasmeh:
»Hej, rekli ste, da nas čaka vulkanska erupcija, kar pomeni, da nimamo obilje možnosti.«
Dr. Watson je nestrpno prestopal na tankih nogicah:
»Nemec ima prav. Tukaj postaja prenevarno.«
Domorodci so pozabili na Evropejce in so se rogozavra lotili z noži, sekirami in vsem drugim, kar reže meso. Arthur se je potopil v lastne misli. Končno je spregovoril:
»Gospod Rittner, zares ni veliko možnosti. Našo ladjo so naluknjali vaši razbojniki, ki so se leta 1914 izgubili v meglicah. Verjetno so bili naučeni streljati na vse z zastavo njegovega veličanstva.«
»Mislite na Nemce, ki ste jih častno pokopali?« je iz mene malce jezno izletelo. Moji mornarji so se napeli. Sreča, da niso razumeli angleško.
Arthur je potrdil:
»Tako je, ravno tiste, ki so preživeli brodolom.«
»Brodolom?« sem jezno nagrbančil čelo.
Arthur je nadaljeval zgodbo:
»Našla jih je nesreča takoj zatem, ko so naluknjali in potopili našo ladjo. Med streljanjem na našo ladjo so se obali prehitro približevali in zadeli v podvodni greben. Hitro jih je pogoltnilo toplo morje in na pojedino so se povabile podvodne zveri, ki jih nočete, verjemite mi na besedo, srečati niti v najhujših nočnih morah. Samo redki so se s čolnom rešili na obalo, a so nesrečniki že naslednje jutro postali zajtrk rogozavrom. Žal jim nismo mogli pomagati. Zdaj vse veste.«
Oglasil se je Klaus, ki je angleško znal bolj za silo:
»Gospod, aretiram ta dva? Oba sta Angleža.«
Nisem si mogel kaj, da se ne bi glasno zarežal:
»Aretirati? Gospod poročnik, malce poglejte okoli sebe,« in tla so se v spremstvu grmenja znova močno stresla. Tokrat tresenje ni ponehalo. Iznad grebena se je začelo močneje kaditi. Nebo je postajalo vse temnejše od ognjeniškega dima.
Arthur je dodal:
»Gospod kapitan,« in pokaže na gost dim. »Zdaj verjetno ni čas za vojne igre. Predlagam evakuacijo. Edina plovna stvar je vaša podmornica, saj sem prav razumel, da ste kapitan podmornice.«
Potrdil sem:
»Prav imate!« in glasno sem ukazal. »Umik! Takoj se umaknimo v začasno bazo. Hitro!«
Tla so se močno zatresla, slišalo se je zamolklo grmenje. Komaj smo se obdržali na nogah. Iz gozda so tedaj pritekli razni dinozavri. Čeprav nisem imel časa za opazovanje, sem opazil, da so precej elegantnejši od nerodnih pošasti iz časopisov in tudi skic iz mape, ki mi jo je zaupal kontraadmiral.
Morali smo pohiteti:
»Pospešite umik, a to storimo kot kajzerjevi mornarji, urejeno in častno.«
Domorodci so se pognali proti gozdu in bežali ob robu, polnem nizkega grmovja in visoke trave. V zaklonu grmovja so varnejši pred mesojedimi pošastmi.
Moral sem odločno izdajati ukaze, da se umik ni spremenil v panični beg. No, na koncu je vse skupaj izpadlo precej panično, zlasti po potresnem sunku, ki nas je pometal kot prazne steklenice. Začutil sem piš vročega zraka, ki je na svojih krilih nosil vse, kar prenaša močan veter. Hitro smo se pobrali in nadaljevali svoj »častni umik«. Zaklical sem:
»Kaiserliche Marine se ne umika kot krdelo pretepenih živali,« in poskušal vnesti malce reda v naš umik.
Malo prejšnji vroč piš je odrinil meglice daleč na morje in tam so zaplesale nekakšen ples iz blodnjavih sanj. Nisem se želel obrniti. Iz morja se je začelo kaditi, kot bi vrag pod nami zakuril svoj peklenski ogenj.
Ob grmenju in hrupu sem zaslišal posamezne strele. Očitno so se prestrašene živeli preveč približale enako prestrašenim stražarjem pri čolnu in začasni bazi.
Ko smo pritekli do obale, smo ostali čisto brez sape. Kot ribe na suhem smo hlastali za zrakom, polnim sopare in izparin. Postajalo je vse temnejše, zlovešči vulkanski pepel je zakrival vse večji del neba. Stražarji so že pripravili čoln. Med lovljenjem sape sem ukazoval:
»Hitro se razmestite! Še nekaj minut in postali bomo kuhano meso,« in se posvetil gospodu Doylu in doktorju Watsonu:
»Vidva sta od zdaj naprej vojna ujetnika in mi, prosim, predajta orožje.«
Oba sta, glede na svoja leta, vso pot dobro tekla. Verjetno je to kondicija, dobljena pri bežanju pred rogozavrovimi kremplji in zašiljenimi zobmi.
V njunih očeh sem opazil presenečenje zaradi moje geste, a je gospod Doyle brez ugovarjanja izročil svojo staro pištolo:
»Če že morate igrati svojo vojno igro. Upam, da se do vojnih ujetnikov obnašate častno.«
Prikimal sem:
»Gre samo formalnost. Saj smo kajzerjeva vojska in ne tolpa tihotapcev, ki se želi odkrasti s kraja zločina.«
Tudi doktor Watson je izročil svoje orožje, dolg nož:
»To je edino orožje, ki ga imam pri sebi. Pištola je ostala v vasi,« in se kislo nasmehnil. »Če počakate, lahko stečem ponjo. Mogoče ga še ni požrla zemlja.«
Odmahnil sem:
»Ni potrebe! Brž v čoln!« sem ukazal.
Tla so se brez predaha tresla. Grmenje in bobnenje je bilo vse močnejše in morje je nevarno valovalo. Oglušujoča eksplozija je v nebo izvrgla nekaj velikega.
»Hitro!« sem zakričal in čoln se je odlepil od obale.
Videl sem živali, ki jih je sila vnovičnega potresa pometala po tleh. Udaril nas je vroči piš in okusil sem žveplano vrelino pekla, ki se je dvigoval okoli nas. Iz morja so se kadile vse gostejše sopare. Zaslišali smo štrbunke v vodo. Zagledal sem delfinu podobno bitje, ki je trzalo v agoniji. Okoli nas so začele padati skale različnih velikosti. Nekateri mornarji so z zaprtimi očmi molili bogu in svetnikom. Osebno sem bolj zaupal mišicam, ki so krčevito poganjale vesla. Na nas je legla neprijetna tesnoba. Napeti kot strune smo poslušali srhljive štrbunke okoli nas.
Mornarji so veslali, kolikor so zmogli. Johan jim je dajal ritem. Okoli nas je padalo kot na fronti.
Še nikoli se nismo s pomočjo vesel tako hitro premikali. Podmorničarji so nas nestrpno čakali. Ni ravno prijetno skoraj nepremično čakati sredi padajočih kamnitih granat. Hitro smo se vkrcali. Zopet se je zaslišala oglušujoča detonacija.
Strojnik Helmut je priganjal podrejene:
»Gremo! Hitro! Če ne izplujemo, nas bo skuhalo. Gremo punce! Gremo! Danes ne bo strežbe v posteljo! Pohitite!« je kričal.
Takoj po vkrcanju sem poročniku Karlu ukazal, naj ujetnika dostojno zapre in vso svojo pozornost sem posvetil begu iz vražjih krempljev odpirajočega pekla. Johan je kričal:
»Pohitite! Čim dlje iz tega pekla, preden nas zadene. Z neba pada kot pri Verdunu.«
Udaril nas je piš, ki je razbil okular periskopa. Mornar, ki je zatesnil nastalo odprtino, se je po opravljenem sesedel in hlastal za zrakom. Ukazal sem, da zanj kar najbolje poskrbijo in mu obljubil železni križec.
Podmornica se je nekajkrat bolehno stresla pod udarci padajočega kamenja. Poročnik Karl je kričal:
»Če nas ne bo ubilo kamenje, nas bo scvrla vročina. Čim dlje od tod! Smer sto osemdeset! Maksimalna hitrost!«
Podmornica se je stresla in začutil sem upočasnitev.
Helmut je zakričal:
»Pol akumulatorjev je fuč! Hans! Linz! Gremo! Tako ne bomo dolgo!«
Obrisal sem znoj s čela in pomirjujoče prikimal kot struna napetemu Helmutu, ki je s podrejenima pohitel proti pogonskemu delu. Postalo je nevzdržno vroče. Kosi kamenja so vztrajno padali in razlegalo se je strašljivo žvenketanje z zamolklimi odmevi. Podmornica se je grozljivo stresala, kot bi jo grabila morska pošast.
Poskušali smo se rešiti iz območja pekla. Zaradi zadetka in poškodbe dela akumulatorskega sklopa smo lahko pluli samo s polovično hitrostjo. Notranjost se je vse močneje segrevala, postajalo je neznosno vroče in kopali smo se v znoju. Minute so se vlekle kot ure. Zavohal sem hlape kisline. Vedel sem, da tako ne gre več. Odločil sem se:
»Na površje!« in podmornica je izplula na razburkano površino.
Zagrinjala nas je tema, okoli vulkana je sijalo središče ognjenega pekla.
Mornar je medtem zamenjal uničen objektiv periskopa. Opazoval sem tonjenje otoka, ki je izginjal ob grmenju in bobnenju silovite erupcije. Povsod okoli nas se je vzdignil pekel. Morje je besnelo, kot bi želelo preprečiti ognjenemu satanu, da zavlada svetu.
S težavo smo se prebili do mesta, kjer naj bi čakala rušilca. Razen nekaj ožganih trupel in razbitin nismo našli ničesar. Očitno ni nihče preživel.
Tedaj sem zagledal, kako je zadnja silovita eksplozija zdrobila otok. Pojavil se je nekakšen zid, ki ni obetal nič dobrega. Johan si je od groze prekril usta. Takoj sem se odzval:
»Hitro pod periskopsko globino!«
Navigator je hitro potopil podmornico. Vsi smo se prijeli za nekaj trdega. Tedaj je udarilo. Podmornico je streslo kot igračko. Vsem je zaledenela kri od zvoka, ki se ga boji vsak podmorničar – trganje in sikanje, ki mu sledi zvok vdiranja vode. Tokrat je naša deklica U 57 dobila smrtonosni udarec.
Zaklical sem:
»Ven! Hitro ven! Zapustite podmornico! Odvrzite ves balast!«
Navigator, strojnik in junaki strojnice so dali vse od sebe, da bi nas dvignili. Cela konstrukcija je jokala. To je bil boj med strojem in vodo, ki nas ni hotela izpustiti iz svojih krempljev.
Johanu sem ukazal:
»Izpusti ujetnika. Nočem imeti na vesti znanega pisatelja.«
Prikimal je in pohitel osvoboditi oba Angleža.
Podmornica je po nekaj napetih minutah dosegla površje. Johan je odbil loputo in vsi smo olajšano vdihnili svež zrak, čeprav tudi ta ni prinašal ravno arome pomladnega travnika.
Sledil sem Johanu na čoln, ki smo ga imeli za izkrcanje na otok. Mornarji so se hiteli pripravljati za evakuacijo. Mrzlično so pripravljali rešilne pasove in si medsebojno pomagali. Podmornica se je začela potapljati.
Johan je v čoln vrgel pletenico vode in še nekaj malenkosti, potrebnih za preživetje na odprtem morju. Gospodu Doylu in doktorju Watsonu sem pomagal navleči reševalne jopiče:
»Srečno! Plavajta čim dlje od podmornice, da vaju ne potegne s sabo.«
Johan me je priganjal:
»Greva! Hitro! Časa nama zmanjkuje!«
Še zadnjič sem se spogledal z gospodom Doylom in Johan me je porinil v čoln, pri čemer mi je spodrsnilo. Udaril sem v rob in vsega po tem udarcu sem se samo megleno spominjal. V spominu so mi ostali samo odkruški dramatičnih trenutkov konca podmornice. Slišal sem odmeve krikov, nekaj je padlo poleg mene ... Tedaj ...
*
Pletenica in druge stvari so ostali nedotaknjeni. Nisem vedel, koliko časa sem bil nezavesten. S težavo sem se dvignil, zvrtelo se mi je v glavi in komaj sem dosegel pletenico. Naredil sem nekaj požirkov vode nezdravega okusa. V spomin mi je vdrla groza vulkanske erupcije. Kaj je z otokom, Doylovim izgubljenim svetom?
Znova me je premagala utrujenost.
Naslednjič me je zbudil nekakšen ritmični hrup in kmalu sem občutil nežno tresenje. Trepnil sem z utrujenimi očmi. Oddahnil sem se, ko sem zagledal zaskrbljen obraz nemškega mornarja:
»Gospod? Me slišite? Gospod?«
Slabotno sem vprašal:
»Katerega smo danes?«
Mornar mi je odvrnil:
»Dvaindvajsetega januarja. Pohiteti moramo, saj angleška flota ni daleč.«
Tedaj sem se spomnil kontraadmiralove ladje, ki je ostala dovolj daleč od mesta katastrofe. Na srečo. Zelo nejasno sem se spominjal naslednjih ur in dni, ki so brzeli mimo mojega utrujenega duha in telesa.
Ob postelji je sedel človek. S težavo sem izostril pogled in prepoznal kontraadmirala Von Flembacherja z mogočnimi brki. Zašepetal sem:
»Gospod ...«
Kontraadmiral je ljubeznivo spregovoril:
»Imeli ste izjemno srečo. Herr Rittner, vi ste edini preživeli s podmornice in obeh izgubljenih rušilcev. Vulkanska erupcija je potopila otok, ki je s sabo odnesel dragocene skrivnosti in vaš spomin je edina priča o otoku in njegovih skrivnosti. Prestregli smo angleško radijsko sporočilo. V njem sporočajo, da je nemški kapitan, torej vi, rešil znanega pisatelja Arthurja C. Doyla in njegovega spremljevalca, doktorja Johna Watsona. Sem dobro razumel ime spremljevalca? V sporočilu so v imenu gospoda Doyla posebej omenili zahvalo kapitanu Rittnerju, torej vam.«
»Kaj nista mrtva? Torej nisem edini ...?«
Kontraadmiral je mirno nadaljeval:
»Na mesto brodoloma podmornice so prvi prišli Angleži. Stara sulca nista oklevala in sta se hitro oddaljila od toneče podmornice, ki jo je na koncu pokončala eksplozija. Naši na žalost niso imeli sreče,« malce mu je zastala beseda in potem je dodal. »Gospod Doyle je, o tem se gotovo strinjava, pravi angleški gentleman.«
Globoko sem vdihnil in začel svojo zgodbo:
»Na otoku smo naleteli na dinozavre, prave pošasti iz samega pekla. Tudi nenavadni ljudje so bili ...«
Kontraadmiral je vljudno prekinil mojo zgodbo:
»S tem takoj razčistiva. Ker ni več otoka, tudi ni dinozavrov. Vi ste edini preživeli. Kdo vam bo verjel? Kaiserliche Marine se ne bo vpletala v zgodbice o pošastih s potopljenega otoka.«
Nervozno sem vrtel z očmi:
»Toda gospod, vi zagotovo verjamete, dali ste mi mapo,« a me je znova prekinil:
»Herr Rittner, dinozavre zadržite zase in ne hodite z njimi v javnost. Kar osebno verjamem, nima nobenega pomena, moje zasebno mišljenje je samo moje in od nikogar drugega. Zunaj je vojna in Rajh mora zmagati. Zgodbice o dinozavrih pri tem ne morejo pomagati.«
Doktor Udo Herbst je nekaj čečkal po papirju, kot bi se dolgočasil, potem me je ponovno ogovoril:
»Herr Rittner, na zdravljenju ste zaradi svojih blodenj. Brodolom in izguba ljudi so zelo težak izpit za vsakogar, tudi najboljše. Po še enem tretmaju se znova slišiva. Iskreno upam, da nehate s pregonom fiktivnih dinozavrov. In kaj je z angleškim piscem Doylom in književno figuro Watsonom? Zakaj se še nihče ni javil z zgodbo o vašem otoku pošasti? Čeprav spremljamo novice v zvezi z gospodom Doylom, ni nikjer, razen v knjigi, izdani pred vojno, omenil nenavadnih bitij. Ostalo je pri zahvali, da ste ga rešili po brodolomu njihove ladje,« in dvignil obrvi. »Saj menda ni na vas vplivala njegova knjiga?«
Spustil sem glavo in pogled mi je padel v tla. Vsakič omeni to knjigo. Očitno je gospod Doyle dovolj pameten, da je molčal o otoku, ki ga je požrl Atlantik. Svoje dinozavre je, kako premeteno, kot leposlovje, postavil v Amazonijo.
*
»Torej, herr Rittner, kako je z vašimi dogodivščinami pred napadom angleške flote? Kje je otok dinozavrov?«
Odločil sem se zaključiti s tem:
»Gospod doktor, o kakšnih di-no-zav- ali karkoli so že govorite? Kaj niso to izumrle živali? Vsekakor sem pretresen zaradi smrti svoje posadke. Kdo ne bi bil na mojem mestu? Ko si z ljudmi nekaj mesecev zaprt v majhni konzervi in ves čas trepetaš v nevarnosti, se z njimi precej zbližaš. Moraš se. Podmornica je kot ura. Za uspeh morajo vsi delci brezhibno in usklajeno delovati.«
Doktor me je pazljivo opazoval:
»Kaj se je v resnici zgodilo?«
Skomignil sem z rameni in hladno odvrnil:
»Napadla nas je premočna angleška flota.«
»Ker ste naleteli na skrivnostni otok?«
Nasmehnil sem se:
»Ne vem, če je Južna Georgija kakšna skrivnost, a je vsekakor nevarno otočje. Rajh bi ji moral posvetiti več pozornosti ...«
Doktor si je od zadovoljstva pomel roke:
»To pomeni, da niste naleteli na otok pošasti in srečali gospoda Doyla?«
Potegnil sem obrvi skupaj:
»Gospod doktor, res ne vem, zakaj ponavljate nekakšen otok pošasti? Gospoda Doyla bi srčno rad srečal po vojni. Ker sem ga izvlekel iz mrzlega morja mi bo zagotovo podpisal novo knjigo, ki jo bo zagotovo napisal. Omenil mi jo je, ko smo ga premraženega potegnili iz vode.«
Doktor Herbst je bil precej zadovoljen. Nekaj si je zapisoval in potem dvignil živahne oči:
»Herr kapitan, tretma je končno prinesel rezultate. Napisal vam bom odpustnico in lahko se boste vrnili v svojo enoto. Vsekakor si najprej z družino privoščite veliko noč. To ste si zagotovo zaslužili.«
»Hvala, herr doktor, bil je že skrajni čas.«
Rokoval sem se z doktorjem in ko sem zapuščal ordinacijo, sem zašepetal:
»Navkljub vsemu sem videl dinozavre.«
Bojan Ekselenski je predsednik Celjskega literarnega društva in eden od najplodovitejših piscev znanstvene fantastike v Sloveniji. Kratka zgodba "Arthurjeva dežela izgubljenih" je bila prvo objavljena v mednarodni zbirki kratkih zgodb Regia Fantastica 4, v slovenščini pa jo najdete v zbirki "To se lahko zgodi tudi vam". V letošnjem letu je Ekselenski izdal dve knjigi: Zbirko kratkih zgodb "To se lahko zgodi tudi vam" ter znanstvenofantastični mozaik roman "Usode na kredit".
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.